sopotnica

[Pravokotar]

Zgodilo se je, da sem se prebudil iz enega svojih sanjarjenj in se nenadoma zavedel, da poleg mene sedi še nekdo. Nekdo ženskega spola, kolikor sem lahko presodil po prvih znamenjih, ki so prihajala do mene. Vonj je bil ženski. Premiki, ki sem jih bolj slutil kot videl, so bili ženski. Pa tudi tiste skrivnostne, neimenovane vibracije, ki se praviloma prenašajo samo med osebami nasprotnih spolov, so bile nedvomno ženske. V hipu sem bil buden, na preži. Strašansko me je imelo, da bi se obrnil in preveril pravilnost svoje domneve. Vendar tega nisem mogel storiti. Ta poteza bi bila preveč tvegana. Nisem si mogel privoščiti, da bi pokazal zanimanje. Najdražje so vedno tiste stvari, ki bi jih najraje imel. Taka je bila moja izkušnja in moja generalna filozofija. Zato nikar ne pokaži zanimanja, ker ga boš drago plačal. S tem motom sem se skušal prigoljufati skozi življenje in ne bi se mu izneveril, pa če bi mi šlo za glavo. In res mi je šlo za glavo, samo da tega takrat še nisem vedel. Bil sem še zelo mlad.

Ves napet sem otrpnil na svojem sedežu v položaju, ki je bil še hip pred tem nadvse udoben. Na silo sem krotil vse večjo vznemirjenost. Čez čas sem se poudarjeno lenobno pretegnil in se malce presedel. Tako sem lahko s kotičkom očesa ošinil svojo sopotnico. Da, res je bila sopotnica. Videl sem dve pletilki, ki sta švigali sem ter tja v monotonem ritmu "dve levi dve desni" in snovali nekaj, kar bi utegnilo postati šal. Videl sem grivo las. Barva ni bila slaba. Pa saj nobena ni slaba, da je le živa. In ta je bila zelo živa. Videl sem tudi plašč. Načeloma nimam nič proti plaščem, priznati pa je treba, da pri večini človek težko zasluti, kaj pravzaprav prikrivajo. Plašč poleg mene je bil vsekakor eden takih. Na nek način eleganten, topel in udoben, vendar neprediren ščit pred zvedavimi pogledi. Priznam, bil sem precej razočaran. Razgleda ni bilo pravega. Ostal pa je vonj in gibi in ostalo je vznemirljivo dejstvo, da poleg mene sedi dekle, ženska, samica, ONA. Premalo za zadovoljitev, dovolj za sanjarjenje.

Zazrl sem se skozi okno na svoji levi. Zunanji svet je bil videti meglen, mehurčkast in poskakujoč. Oddaljen in nezanimiv. Kapljice zgoščene vlage so na umazanem steklu risale malo manj umazane potke. Skušal sem jih usmerjati z močjo svoje volje. Brez pravega uspeha. Kapljice so potovale po svoje in zmagovale. S preperelo zaveso sem obrisal šipo. Zunanji svet je ostal enako nezanimiv. Samo igrati se nisem imel več s čim. Pomislil sem, da bi morda bral. Segel sem v žep svoje oguljene bunde, kjer sem hranil časopis in pri tem s komolcem seveda nehote butnil svojo sosedo. Neizogibno in značilno zame. Začutil sem kri, ki mi je lezla v glavo in zamomljal nekaj, kar bi se z veliko dobre volje dalo razumeti kot opravičilo. Za hip me je doletel poblisk oči izpod grive las. Je bil zelenkast ali moder? Ravnodušen? Jezen? Zainteresiran? Topel ali leden? V tistem kratkem hipu je bilo to pač nemogoče dognati. Iz žepa sem pričaral zmečkan časopis. Seveda sem jo ponovno butnil in znova nekaj zamomljal. Pobliska tokrat ni bilo. Niti za hipec.

Spopadel sem se s šoferjem v divji borbi za črke. Bitka je bila vnaprej izgubljena. Fant je očitno poznal vsako luknjo na cesti, ki jo je bilo vredno poznati. Črke so se mi usipale s papirja in se raztapljale v umazanih lužicah ob nogah. Po nekaj kilometrih sem omagal. Tako ali tako me ni preveč zanimalo. Odložil sem časopis in se ozrl po avtobusu. Dve vrsti naprej je sedel parček. Zelo tesno skupaj. Kako rada se imata, sem pomislil. Kako srečna sta. Začutil sem potrebo po bližini. Moral bi se nekoga dotakniti, nekoga pobožati, objeti, poljubiti, z nekom preplesti prste in se z njim počasi spustiti v mehko travo. Tako kot v sanjah ali kot v filmu. Tako kot v resničnem življenju - morda nekoga drugega. Potreboval sem dotik. Kakršenkoli, čeprav ukraden. Že sama misel na to mi je pognala mravljince po hrbtu. Tako nekako se mora počutiti kleptoman, ko steguje roko proti izbranemu pradmetu. Čar prepovedanega. Bom izgnan iz raja ali mi bo po kaki pomoti dovoljeno ostati? Si sploh želim ostati v raju, v katerem se hrepenenje ne izpolnjuje? Bilo je jasno, da bom moral nekaj storiti. Izbral sem goljufijo. Počasi, kradoma sem začel iztezati nogo v desno. Potreboval sem večnost za piškavih petnajst centimetrov. Končno sem le naletel na nekaj. Toda to ni bilo tisto, kar sem pričakoval. Zadeva je bila vse preveč brez življenja, da bi lahko bila noga moje sopotnice. Kot slučajno sem se sklonil naprej. Na tleh med nama je ležal nekakšen punkelj. Najbrž popotnica, ki ji jo je nekdo vsilil. Nihče ne tovori s seboj takih punkljev po lastni volji.

Sopotnica po vsem videzu ni opazila ničesar. Niti poskusa kraje niti mojega razočaranja. Pletilke so še vedno neumorno švigale. Ogledal sem si roki, ki sta držali pletilke. Videti sta bili spretni, živahni. Morda malce sumljivo odločni. Ne vem zakaj. Morda zaradi neusmiljenega, trmastega ritma. Poskusil sem si predstavljati, kako bi se takale roka prilegala moji dlani. Božajoče, trdo, prijateljsko, odbijajoče...? Zelo me je zanimalo. Poznal sem mnogo vrst rok. Take kot mokre cunje, kot bukova polena, kot sveži, topli hlebčki, kot preplašene ptice, pa še tisoč vrst nekje vmes. Roki poleg mene zagotovo nista spadali v vrsto mokrih cunj, o tem sem bil prepričan.

Še vedno sem bil lačen dotika. Še vedno pripravljen goljufati. Nagnil sem se za spoznanje bolj na desno in se s komolcem bežno naslonil na sosedo. Nobene burne reakcije. Pletilki sta še vedno švigali. Obmiroval sem in okušal dotik kot novo začimbo. Še vedno je bila tu, ravno dovolj zaznavna, da sem jo lahko okušal. Ni se zdrznila, ni se odmaknila, ni me nejevoljno odrinila. To pa je bilo tudi vse. Ničesar mi ni vračala, razen drobcev mojega lastnega hrepenenja, ponevedoma. Nič ni bilo namenjeno prav meni. Bil sem tujec, slučajni sopotnik na avtobusu, neprepoznani kleptoman. In vendar sem bil še tako mlad.

Odmaknil sem se in se zazrl skozi šipo. Mimo so drsele znane ulice domačega predmestja. Težka sivina neba je obetala sneg. Ljudje so se zavijali v plašče. Iz zvočnika nad menoj je hreščala Helena Blagne. Zaman. Kolodvor je bil še prav tako umazan kot pred tednom dni, ko sem odhajal. Zapeljali smo na dvajseti peron. Zadnja postaja. Vrata so se s sikanjem odprla in v zatohlo notranjost avtobusa je planilo nekaj hladnega zraka. Čakal sem, da bo sopotnica vstala, ko se je nenadoma obrnila proti meni: "Bi mi pomagal spraviti prtljago z avtobusa?" Zmeden sem obstal. Moje misli so bile že popolnoma drugje in nekaj trenutkov je trajalo, da sem jih zbral na pravem mestu. Seveda bom pomagal. Pograbil sem težak kovček in nesrečni punkelj s tal, sopotnica pa se je ubadala z ogromno potovalko. Le kam je namenjena s tolikšno prtljago? Na peronu sva obstala in nerodno mencala. Ujel sem poblisk izpod grive las in ga za nekaj trenutkov zadržal. Ravnodušen, zainteresiran, preplašen, topel, leden... še vedno mi ni uspelo dognati. "Ti lahko še kaj pomagam, ti kam odnesem kovček?"...."Ne hvala, prijatelj me bo odpeljal na letališče, od tam imam zvečer letalo za Ameriko. Pa ti, greš tudi ti dalje?" Počasi sem se ozrl naokoli. S pogledom objel postajo. Uro nad vhodom in neizogibne golobe. Kiosk za hamburger. Zeleni avtobus z napisom BREZOVICA na sosednjem peronu. Slutnjo neke glave v okviru zadnjega okna. Gole kostanje in zlizani tlak. Na koncu spet par oči, tokrat nedvomno vprašujočih.

"Jaz.....? Da, tudi jaz grem dalje." Spet sem se ozrl naokoli in se vrnil k očem. Bile so že zelo daleč. Morda nekje nad Atlantikom. "Na Brezovico grem, " sem še dodal, vendar bolj zase.

Mislim, da se nisva nikoli več srečala...

PEPE (brez panike, folk, samo malo premetavam besede)

[dave the wave]

Pepe, hvala ti.

Uspelo ti je pricarati mi spomine na svoje srednjesolske dni. S tem da je moja sopotnica postala moja prva ljubezen.

lp dave_tw

[x8r-x]

Pepe, ti bi mogu napisat knjigo!! :D :wink:

[kekec III]

Pepe, ti bi mogu napisat knjigo!!  :D  :wink:

pepe,predlagal te bom za forumskega ćata....

[lojzi]

PEPE  (brez panike, folk, samo malo premetavam besede)

Zakaj bi zganjali paniko, ko pa je zgodba tako pogosta, da ne rečem banalna, večini znana. Samo premetavanje besed ti gre bolje od večine, in to te dviga iz povprečja. Pepe, razveseli nas še kdaj in nas spomni, kako lahko iz banalne zgodbice nastane roman, ali pa vsaj novela. Res te rad berem.

[Pravokotar]

No fino, sem vesel da vam je premetavanje besed všeč, ampak kar si želim slišati od vas so pravzaprav vaši lastni spomini, utrinki, ki se vam porajajo ob branju mojih pisarij. Splača se poskusiti...

PEPE

[Chebi]

Mene je tvoje pisanje spomnl na un občutek, k ti je nekdo res všeč, ga spoznaš, potem pa iščeš dotike s to osebo - in potem ti vsak dotik ogromno pomeni. Npr. se zaletita in tebi se zdi, da je to vse ena velika igra usode, da se je ta oseba zaletela ravno vate... In potem si začnemo v glavo vtepati, da to ta oseba počne z namenom iskanja dotika. Ampak največji problem pa nastane potem, ko ne veš, a se je ta dotik zgodil ponesreči, ali je to del enega "masterplana" zate in za to osebo.

Tole so moje misli na tvojo mojstrovino PEPE in upam, da si imel to v mislih.

[HHV]

Pepe, lepo! Spomnil si me na dogodek, ki ga pravzaprav ne bom nikoli pozabil. Tisti zadnji del tvoje zgodbice je bil odločilen, ne sredica ali začetek. Tisti del, ko poveš, da sta se dve poti razšle, verjetno za vedno, pa ni bilo treba, da je tako. Mi je pa kljub vsemu ta moj dogodek lep grenkosladek spomin.

Bilo je pred uhuhuu leti v nekem Blejskem hotelu. S prijatelji smo se tja pripeljali po zanimivi vandravski vožnji po zakotnih poteh gorenjskih vasi. Na koncu smo se odločili, da kdove zakaj, stopimo še v ta hotel. Nikoli nismo hodili po hotelih, kvečjemu kakšni bifejčki ali še raje gostinski vrtovi so bila naša počivališča. Vso pot do tja smo se zabavali, jaz sem veselo fotografiral naravo in druščino. Ničkolikokrat smo se tudi ustavili in poklepetali z vaškimi dekleti in se skupaj fotografirali. Tudi nekaj prav romantičnih slik deklet samih, se mi valja nekje na podstrešju.

Potem pa Bled in hotel...

Z veselo druščino stopamo po stopnicah navkreber, prebijemo prva od dveh nihajnih vrat, ko se svet naenkrat ustavi. Zvok se ukine, vse se dogaja v počasnem posnetku, ljudje hodijo kar skozi mene, jaz pa stojim, lebdim. Po hrbtenici pa me prav prijetno in neverjetno živo spreletavajo drobni bliski. Kaj se dogaja?

Nasproti mene obstane Ona, Zelenooka. Pesniki bi opisovali njen vitek stas, jedre prsi, dolge noge in bujne pramene vihrajočih las. Jaz vam tega ne morem opisati, videl sem samo njene oči, širne zelene planjave, neskončno dobroto, njene duri v večnost, skozi katere nisem nikoli vstopil. Za trenutek sta se najina pogleda srečala, trenutek, v katerem sem si v najnežnejši kotiček svoje duše shranil njen pogled, nakar odide naprej.

Za vedno.

Počasi se je svet spet zavrtel v svoje ustaljene obrate. Sredi dvorane zagledam svoje prijatelje, ki me začudeno gledajo in čakajo. Čez čas so mi povedali, da sem od tistega trenutka naprej obmolknil in da cel dan ni bilo nič več z mano. Pojma nimam!

LP HHV

P.S.:Jebat ga, TROTL!!!!

[Pravokotar]

Horjo, my main man, lepo je zvedeti, da nisem edini,ki ga vsake toliko butne strela direktno v glavo :wink: :D . Dobrodošel nazaj z dopusta.

PEPE

[Zarja]

Pepe, lepo te je brat...

[bostov]

Zanimiva zgodba...Malo diši po Tolstoju in Ani Karenin...ali pa mogoče Cankar... :D :lol:

[Rocky]

So stvari, ki dajejo življenju svojstven pečat, čeprav trajajo samo trenutek, vendar trenutek, ki se ga boš spominjal celo življenje.

Lep pozdrav izpod vinogradov! ROCKY

P.S. Všeč mi je, da imajo nekateri fantje jajca ne samo pri polaganju ovinkov in doseganju vratolomnih hitrosti. Bravo Pepe in Horjo!

[Leon]

PEPE lepo si napisal, kot ti pravijo vsi. Ampak ti ceniš pohvalo v obliki lepe zgodbe. Rad bi ti povedal svojo nesrečno, vendar bi me tako vrglo iz tira vsakdanjega življenja, da si tega enostavno ne morem privoščiti. To je »ljubezen« iz otroštva, lepa v vsej svoji čistosti. Kdaj pa kdaj se še spomnim odlomkov iz te zame prekrasne zgodbe, podoživim kak njen del, sem vesel, se nasmehnem, vzdihnem in del zopet spravim. Žal s časom spomin nanjo bledi, ker kruti razum najde odgovore na navidez začarana čustva, jih razkrije in potem le ta niso več tako veličastna, v nebo segajoča, nedojemljiva.

[Pravokotar]

Hja, vse bolj se mi dozdeva, da vam moram nekaj pojasniti: ta zgodba se ni nikoli zares zgodila tako kot je zapisana. Vsekakor se je zgodila x-krat, morebiti po odlomkih, razdrobljena v času... To, kar se mi je zapisalo je le skupek doživljanj, čustvovanj, nabranih v trenutkih, ki so bili, ki so in ki (verjetno) bodo in za katere se mi je v tistem hipu zazdelo, da bi jim želel dati neko obliko. Upam, da niste prehudo razočarani.

PEPE

[IKE]

Pepe, ne skrbi ... tu ni nobenaga razočaranja.

Tudi sam, pa verjetno še večina od vas, bi včasih najraje pojemali nekatere stvari iz različnih omar in polic, ter iz vseh skupaj sestavil nekaj zares čudovitega, vrednega ogleda in občudovanja. To si lahko privoščimo ali dovolimo le z neživo naravo, saj s tem nikogar ne prizadenemo.

Z našimi življenji, čustvi, spomini in načinom življenja pa to ni mogoče. Ne moremo se vrniti v stare čase in popravljati dejanj, za katera smo danes odkrili, da so bila zgrešena. Topline in ljubezni, ki smo jo nekoč nekomu izkazali in podarili, je ne ravno tako ne bomo dobili nazaj. Ko smo se z nekom sprli in izrekli grde besede, so tudi te ostale v ušesih tistega, ki nas je poslušal. Neosvojeni cilji, katerim smo se odpovedali tik pred vrhom pa so mogoče še danes prosti, pa spet ni primeren čas, da bi poskus ponovili. Omejuje nas mnogo stvari.

Kot praviš sam, si s premetavanjem besed, na zelo lep način združil mnogo občutkov in spominov doživetih po odlomkih in ustvaril … kot sam praviš … oblikoval celoto. Posamezni dogodki ali celota si tako v nas priborijo svoj prostor, ki ga lahko glede na lastno presojo prikličemo samo kot spomin na preteklost, ali kot pridobljeno izkušnjo, pozitivno ali negativno, za lepši in boljši jutri.

[Gregs]

Zraven mene ne sedi nihce.