Litva, Latvija, Estonija

September 20, 2011

Če hočeš najhitrejšo pot jo piči po Poljski, če hočeš malo bolj zanimivo pot jo piči čez Beloruijo.

Če odmisliš pridobivanje vizuma, tistih dveh urc na meji (not in ven), in upoštevaš poceni bencin, mogočno sovijetsko arhitekturo ter "bejbe da te kap" je pot preko Belorusije še kako zanimiva

Drugače priporočam pot Bratislava. Žilina, Krakow in naprej proti severu, nikakor pa ne preko Češke in Varšave, ker je cesta od Poljske meje pa do glavnega mesta eno samo gradbišče polno prometa.

hvala za info.

glede na to, da je čas v tem primeru zelo velik dejavnik, se bo treba tokrat odpovedati naravnim lepotam Belorusije ( ) in jo pičiti preko Poljske.

September 20, 2011

hvala za info.

glede na to, da je čas v tem primeru zelo velik dejavnik, se bo treba tokrat odpovedati naravnim lepotam Belorusije ( ) in jo pičiti preko Poljske.

Kdaj pa maš plan in za koliko časa?

September 20, 2011

Kdaj pa maš plan in za koliko časa?

to bo en tak, zelo kratek in hiter izlet do tja in nazaj. Tako da ne bo nič kaj zanimiv izlet (ok, zame bo, ker je tam ena profesorica slo jezika )

Si bom pa potem za drugo leto pripravil mal bolj počasen in temeljit ogled beloruskih znamenitosti - že delam plan :-))

September 22, 2011

Poljska zna bit precej mokra, dober regnič vzemi s sabo. Pa potreniraj oblačenje in slačenje.... pa ne za gozdne sesalce

LP Bajsi

September 22, 2011

been there, done that so lets move on....

....... pa malo sem se izgubil proti Belorusiji (Grodno) in na meji obrnil nazaj v Poljsko.

LP Bajsi

Ejga! To se je pa tudi men' zgodilo! Na zemljevidu ena oznaka ceste, na tablah pa druga. Čudno ne...

Tudi jst sem se obrnu! Kja sem druzga hotu.

.

Popravljeno September 22, 2011. Popravil moto rider

September 22, 2011

Ejga! To se je pa tudi men' zgodilo! Na zemljevidu ena oznaka ceste, na tablah pa druga. Čudno ne...

Tudi jst sem se obrnu! Kja sem druzga hotu.

.

Men se je tud to letos zgodilo! Sam se pa nism nč obraču, ampak sm jo kr čez mejo kresnu! :surrender:

September 22, 2011

Svaka čast, meni se ni dalo vize rihtat pa bankocev rolat v majhne paketke....

Sem pa bil sam kriv, ker sem izbiral ceste 4. reda

Lp Bajsi

Popravljeno September 22, 2011. Popravil bajsi

Julij 31, 2012

.

Popravljeno Julij 31, 2012. Popravil nejcgs

Julij 31, 2012

letos sem jo stisnil mal v vzhodne severne dežele. Litva-Latvija-Estonija.

Le kaj boš tam, so me spraševali.

Ja bom kr po pravic povedal - tja se gre na babe. Lepe prijazne sexi, nič

ne težijo in ne pametujejo, na koncu jo pa še tam pustiš. Predstavim

se pa itak kot Danilo Turk (če bi me prišla kasneje kakšna z bušijem iskat :-))

No sej, če bi rekel, da sem šel gor ker sem hotel videti tiste dežele mi itak ne bi

nihče verjel :xx: .

Ker je tako naneslo (ena prijazna, vsem znana motoristka bi rekla da imam pač smolo), sem

namesto načrtovanih 14dni imel na razpolago samo 9 dni.

Zato je bila pot bolj hitra in malo manj križarjenja po deželah, kot sem imel v planu.

pot je potekala nekako takole:

od doma-bielska biala-riga-tallinn-vilnius-krakow-domov

pot do poljske ter čez poljsko je bila sončna, po dooolgih ravnih cestah

ker so bile cilj druge države ter se je malce mudilo, pa še samemu se mi

ne da jesti, je bila sem ter tja malca kar med vožnjo

malce na pamet sem se odločil za bližnjico in naletel na takole cesto

(cesta čez močvirja, dolžine cca 40km, asfalt pa nagrbančen, da je bilo slabše kot

če bi se vozil čez logaški drevored - ampak bližnjica je pa le bila :yes: )

naslednje letu tukajle zavijem desno :grim

Prvi dan je bila pot do Poljske, drugi dan čez Poljsko in Litvo do Rige.

no tukaj (v Rigi) se je nekako začel moj dopust in deževni dnevi

(ena prijazna, vsem znana motoristka bi rekla .... pa sej sem že povedal)

en krog po mestu Riga, kupit spominke in naprej

Pot je peljala proti Tallinnu.

Če ne bi bilo tele table sploh ne bi vedel da sem prišel v Estonijo.

(nobenega mejnega prehoda ali kake velke table da zapuščaš Latvijo

in vstopaš v Estonijo)

Med potjo kake vročine ni bilo (namesto pričakovane med 18 in 25 je bila tam med 11 in 13°C)

pa tudi sonce mi ni svetil preveč v oči ;-)

tretji in četrti dan sem mal vandral po Tallinnu:

ljubice so izrazile željo po Baltskem zlatu - pa sem šel ma naokoli pogledat kaj kej imajo....

po tem zahtevnem opravilu sem si pa privoščil eno fejst kosilo:

sirova juha ter mariniran slanik (ki je skrit pod tisto smetanovo omako)

na koncu pa še tortica:

ampak zadnjo besedo tega dne je imel pa Jack v baru brez imena, kjer sva se

mal pomenila; zadovoljna po uspešnem nakupu dobrem kosilu pa še dež je nehal

Peti dan nazaj ob obali proti Rigi. Tokrat se je dan začel s soncem.

Vmes se je pojavil zanimiv izziv (je blo treba zavit dol z glavne ceste):

in se peljal mimo enega večjih hribov:

V Latviji se še ustavil ob morju:

in se popeljal po Jurmali (francoska riviera po Latvijsko):

šesti dan: zjutraj v Rigo v stari del mesta na kavo (družbo mi je vztrajno delal mišek)

ter mal pogledal kaj kej čvekate na MS ;-) in nato proti VILNI :grim

dan se je začel prelepo; modro nebo kjer so se igrivo podili beli

oblački po brezkrajnem nebu, ki mu ne vidiš konca - sem ob tem pogledu

užival kot otrok ko dobi novo igračko - ja tudi to mi je tukaj v teh dežela neskončno

všeč - brezmejne neotesnjene pokrajine

no kmalu so tile igrivi beli oblački ratal težki oblaki polni odvečnega bremena, ... kaj je sledilo se ve

Sedmi dan: VILNA

Meni lepo majhno simpatično cort mesto (ki ga imajo Poljaki za svojega, Litvijci pa

tega ne smejo slišat ker ponorijo če jim to omeniš):

Tam sem si pogledal grad v Trakai-u

pol pa mal po mestu Vilna oz Vilnius:

predsedniška rezidenca:

dobra restavracija in zanimiv lokal:

zvečer še v lokalni bar "route 66" na domači pir:

naslednje jutro pa na novi trg na kavo in sladkiše ter preko Krakowa domov:

pot nazaj grede je potekala (ob občasnem dežju) ok.

Groza te je edinole takale ograje sredi ceste - ostri jekleni stebrički, ki se med seboj povezani

z zajlo (jekleno pletenico):

Pričakovano pa je zadnja guma dobila novo obliko:

pa še mal teh. podatkov;

pot je trajal 9 dni (pet do sob); prevoženih cca 5000km,

Skoraj vsak dan (razen enega) sem imel popestren z dežjem. Tako

da sem se kar natreniral - dežjaka gor pa dol.

Radarjev kot listja in trave. Slikajo pa načeloma od spredaj.

Težav s policaji nobenih.

Hotel rezerviral en dan prej (se pravi vsak dan sproti).

Wi-fi v vsakem hotelu in lokalu - brezplačno.

Vse se da plačati s kartico (tudi vstopnice za razgledni stolp v Tallinnu (cca3€))

Ceste (tiste glavne - povezovalne) so dobre, stranske pa bolj razsute.

Gradbišč na cesti je veliko - tako da prihaja do občasnih zastojev.

Ljudje so vajeni vožnje "3 v štric" (tako kot včasih v jugi), tako da pri prehitevanju

ni trobljenja ali blendanja ampak se ti umaknejo (kar pa pričakujejo tudi od tebe).

Motoristov srečal zelo zelo malo (bi jih srečal en popoldne od doma do rid 2x več

kot pa sem jih tam po vseh prevoženih deželah).

Če pa že so, so načeloma čoperisti al pa mad-max varianta.

Pot je malce naporna ker je cesta od poljske naprej skoraj brez kakega bolj

resnega ovinka.

Od vseh držav sem se na cesti najslabše (izsiljevanje, da te spregledajo,...)

počutil v Avstriji, v Sloveniji je pa itak katastrofa.

Ja tako pač je.

tako, ura je cajt za spat, pospravil sem celo škatlo toffijev; če je kaka

beseda čudno napisana - brez zamere - pišem ponoči.

Popravljeno Julij 31, 2012. Popravil nejcgs

Julij 31, 2012

Ne morem verjeti, da si izpustil Kursko koso... boš moral ponoviti izlet tja v tiste kraje.

Julij 31, 2012

Ne morem verjeti, da si izpustil Kursko koso... boš moral ponoviti izlet tja v tiste kraje.

kaj naj rečem - dež, zato sem tudi obrnil pred Klaipedo (kjer sem mislil ostat en dan) in jo ucvrl proti Vilni.

Tako da,...... ja, maja drugo leto spet v tiste konce (Vilna-Klaipeda). Naj bi bilo takrat mal več sreče z vremenom.

Maj 29, 2017

Da malo odprašim temo .

Zanima me, kako je s prehajanjem mej v Baltskih državah (Litva, Latvija, Estonija)? Res so v Šengenu, a zdaj se marsikaj dogaja, če ima kdo sveže informacije?

Scarabeo

Junij 2, 2017

Ob 29. 5. 2017 ob 10:01, Scarabeo 500 pravi:

Da malo odprašim temo .

Zanima me, kako je s prehajanjem mej v Baltskih državah (Litva, Latvija, Estonija)? Res so v Šengenu, a zdaj se marsikaj dogaja, če ima kdo sveže informacije?

Scarabeo

Lani tak čas ni bilo nobenega policaja na mejah...

Popravljeno Junij 2, 2017. Popravil dopolavoro

Junij 2, 2017

pred 10 minutami, dopolavoro pravi:

Lani tak čas ni bilo nobenega policaja na mejah...

Hvala. Predvidevam, da se tam ni kaj bistveno spremenilo.

November 18, 2017

BALTIK - Pot v Litvo,

od sobote do torka, 8. do 11. julij 2017

Danes je sobota, 8. julij 2017, ob 8.uri.

foto: sosed Darko

Prevožena pot: AC le po Sloveniji, ostalo navadne ceste po Madžarski in Slovaški

Na Madžarskem živijo bolj na izi.

Zemlja je obdelana: sončnice, pšenica, koruza.

Avto najine mladosti, hahahaha. Za tiste, ki ne veste: to je Wartburg.

Po malici še kavica. S seboj imava dovolj zaloge kave za 3 tedne.

Ogromna polja polna žita.

Pa polja sončnic posejanih z vetrnicami. Veter je treba izkoristiti. Ob visokih temperaturah sva bila tudi midva hvaležna za veter.

Mejni prehod Madžarska–Slovaška: danes nikjer nikogar, včasih pa so čakali na prestop ure in ure. Policisti pa opremljeni s strojnicami.

Zdaj pa že več razumeva.

Slovaška Toskana.

Najino prvo prenočišče: krasna okolica, mini živalski vrt.

Ko bom velika, bom imela tako gugalnico.

Naslednji dan (v nedeljo, 9. julija) sva naredila krajšo turo zaradi ogleda Auschwitza.

Še vedno handlajo.

Elektrika pa še kar po starem – po zraku.

Veliko železniških prehodov nima zapornic. Zapornice so le tam, kjer je več tirov.

Ta cesta pa je bila cesta duhov. Celih 30 km naju nihče ni dohitel, tudi midva nisva dohitela nikogar. K sreči so vozili avti in motorji proti nama, saj naju je že malo skrbelo, da sva na zaprtem odseku.

Nova država, nova pravila.

Hahahaha, to so le piščančje nogice. Nič kaj bolj sočnega.

Notranjost drugega prenočišča. Zdaj, ko sva vse zvlačila v 3. nadstropje (sanjaj o dvigalu), lahko uživava v razgledu.

Odločila sva se za individualni obhod. Vsega je ogromno. V blokih so uredili muzejske zbirke po narodnosti zapornikov in za Francoze so tudi zapisi v njihovem jeziku. V knjigi poljskih zapornikov je bilo vpisanih 5 mojih priimkov.

3. dan – ponedeljek, 10. julij 2017

Na pot sva se odpravila po skromnem zajtrku in slabo prespani noči (v sosednji sobi so bili gosti, ki so mislili, da so sami). Se zahvaljujeva izumitelju čepov za ušesa

To je pa trajekt po poljsko. Povsod znaki za trajekt, potem pa nič od nič. Temu Srbi rečejo skela.

Še en čudovit drevored …

in mesto najine tretje nočitve. Spala sva v hotelu Las Vegas. No, zdaj lahko rečeva, da sva bila v Vegasu.

4. dan – torek, 11. julij 2017

Prej pa še zajtrk. V Las Vegasu sva za 45€ spala in jedla (2 večerji, 2 piva in 2 zajtrka).

Še nekaj zanimivih cerkvic ob poti.

Še vedno sva na Poljskem.

Tudi tako se lahko popestri dolgočasen beton.

Še malo, pa bova na cilju. Rondo pa zelo podoben britanskim.

Na vsej poti je bila najdba klopce zelo dragocena, tako da se je splačalo tudi obrniti motor in se zapeljati nazaj. Sploh pa v tej vročini. Že 4. dan naju spremlja 30 stopinj.

Zadnji postanek pred groznim nalivom. Zadnjih 75 km sva prevozila v hudem nalivu, parkrat sva vmes prekinila z vožnjo zaradi sunkov vetra. Dežjake sva začela oblačiti zgolj preventivno, a med oblačenjem naju je presenetil naliv.

Tudi ob prihodu v apartma je še vedno deževalo. Imela sva kar precej dela, da sva vse obrisala in obesila. A prispela sva živa in zdrava. Jutri pa novim prigodam naproti.

Takole pa zgleda, ko se razkomotiva. Krama povsod.

Za nama je 1643 prevoženih km.

Če bi se vozila brez prestanka, bi do Vilne prišla v 24 urah in pol. Samo enkrat sva skrenila z začrtane poti. So naju zavedli s trajektom preko Visle. Pa ni bilo žive duše, ki bi upravljala vsaj tisti splav, ki je bil privezan na drugi strani. Sva se morala vrniti in poiskati most.

Ob poti po Poljski je bilo veliko podrtih starih dreves, kar kaže na moč vetra.

Sem pa zelo hvaležen, da v Sloveniji nimamo sinhroniziranih filmov. To kar delajo Poljaki, je samo za odstrel. Cel film bere en in isti človek, brez kakršnegakoli življenja v glasu, vse je v istem tonu. Še bolj grozljivo je pa to, da bere tudi za ženske.

Zdaj ko sem slišal Švarcija v poljščini, sem čul vse.

Iznakazili so njegov poznani stavek:

I'll be back. => Wrócę (Beri: vruce.)

Se nadaljuje...

Popravljeno November 18, 2017. Popravil Scarabeo 500

November 19, 2017

Vilna (Vilnius) - glavno mesto Litve, sreda, 12. julij 2017

Republika Litva je republika v severovzhodni Evropi. Kot ena od treh baltskih držav ob Baltskem morju meji na severu na Latvijo, na jugovzhodu na Belorusijo, na jugu na Poljsko ter na jugozahodu prek Kaliningrada na Rusijo.

Zvečer sva še v nalivu odšla na hamburger, saj sva bila lačna ko volka. Ker je bilo še vse v lužah, sva se obula v motoristične škornje. Ne bo fajn, če nama že prvi dan premočijo adidaski J. Zjutraj sva spala, dokler sva mogla. Malo je čudno, ker je čas eno uro pred našim, midva pa kljub temu vstajava ob osmih J. Očitno je že EMŠO na delu.

Treba bo v trgovino, vsaj po kruh in mleko. Izkaže se, da je to misija nemogoče. Če bi bila molja, bi lahko jedla že za prvim vogalom. Sredi poletja prodajajo zimske cunje. Malo me skrbi, da bo tako močno zahladilo. Sva naredila kar nekaj km, preden sva našla trgovino s hrano. Kafe barov kolikor hočeš, pa trgovin s cunjami in nakitom. Škoda, da nisva vzela fotoaparata s seboj, saj sva prehodila kar lep kos mesta. Nekaj časa samo hodiva, potem pa začneva gledati stare bice, nosijo vrečke in od kod prihajajo. Rešitev je bila na dlani.

Nabaševa najnujnejše – pivo J, mleko, kruh … in se vračava proti domu. Takrat spoznava, da se nadaljuje zgodba najinega življenja. Že na začetku iskanja sva zavila v napačno smer, ne vem zakaj naju vedno vleče v levo, hahahahaha. Slabih 800 m od doma imava trgovino, midva pa sva skoraj že šla na vlak. Po zajtrku se odpraviva na ogled znamenitosti Vilne, ki jih je toliko, da samo gledaš. Pa ko že misliš, da te ne more več kaj presenetiti, za vogalom zagledaš spet nekaj novega.

Takole sva se sprehajala po Vilni (ta drugič J).

Iz APP lahko odideva po dveh poteh. Obe sta „osrani“. Ena bolj ko druga. Pa sva nastanjena v eni izmed treh glavnih in najlepših ulic v Vilni.

… se odpre razgled.

Uživala sva v pohajkovanju po Vilni. Z zgodovinskimi in drugimi dejstvi se nisva ukvarjala. Prepustila sva se arhitekturi in urejenosti mesta „z možgani na off in čivavo na straži“.

Še razgled preko reke Neris.

Ogromen, krasen vrt sredi mesta, obdan z ograjo, ki jo preko noči zaklenejo. Seveda ne manjka niti varnostnik in plačljivo stranišče. A 30 centov ni pretirana cena. Na ženskem stranišču je bil tudi bide.

To je Literarna ulica. Na teh zidovih so predstavljeni litvanski umetniki in klasiki drugih držav.

Lakota je huda stvar J. Med čakanjem na pico sva opazovala ljudi. Imaš kaj videti. K smetnjaku pri piceriji je pristopil mlad zapuščen fant, iz njega pobral še uporabne ogorke in plastenke. Kruta stran življenja.

V petek si ogledava grad Trakai in mesto Kaunas, v soboto pa se prestaviva na novo lokacijo v Klaipedio, ki je še vedno v Litvi.

Se nadaljuje...

November 21, 2017

Grad Trakai, mesto Kaunas (14. julij) in
selitev v Klaipedo (15. julij)

Grad Trakai – ponujajo tudi panoramsko vožnjo z ladjo. Začuda ni bilo interesa med obiskovalci. Prvič se nama je zgodilo, da sva morala kupiti parkirni listek za motor. In kam ga naj vtaknem, da mi ga kdo ne smrkne? Resda vtipkaš svojo registrsko tablico, a vseeno se lahko najde kje kakšen „s smislom za humor“. Sva ga nesla v žepu s seboj.

Grad Trakai so začeli graditi že v 14. stoletju. V 17. stol. je bil v najslabšem stanju. Velike obnove je bil deležen po 2. svet. vojni. V grad se valijo ogromne trume obiskovalcev, tako da se jim obrestuje vlaganje v obnovo. Vstopnina je 7 € na osebo. Več o gradu pa je napisano na https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Trakai

Seveda pa ne manjka prodajalcev sadja (tokrat so prodajali maline in borovnice) in tale harmonikar je vedel, da je Slovenija bila v Jugoslaviji in nama zaigral pesem O, Mariana.

Pa še mesto Trakai in najin jekleni konjiček.

Greva v Kaunas.

Kaunas

Vilna

Sobota, 15. julij 2017 – premik v obmorsko mesto Klaipeda. Mesto leži ob Baltskem morju.

Takole zgledajo priključki stranskih cest na glavno. Le toliko asfalta, da lepo zapelješ, potem pa makadam.

Mizica pogrni se.

Mizica pospravi se.

Kaj si nor. Brrrr... Midva na polno oblečena, ta pa se namaka.

Tak se dela asfalt, ne pa pri nas.

Pogled iz najinega app.

Po vožnji je bil ta prostor najbolj zaželen, s pivom in posladkom.

Saj ne moreš verjeti.

Mamiku jim jaričevo,žalosten, ker so mi na blagajni vzeli pivo. „It's too late for alcohol,“ je rekla blagajničarka in ga vzela. Ura je 22.15, noč je še svetla in preživeti jo bova morala brez piva L

Kot vedno sem tudi tokrat kupila knjigico za spomin. Tokrat so to Trije prašički. Če želiš slišati, kako zveni v litvanščini,

Pogled na najino stolpnico. Vstop moderniziran do amena. Lift hiter ko blisk. V osmem nadstropju sva kar naenkrat.

Se nadaljuje.

November 23, 2017

Se še spomniš te fotografije iz javljanja iz Vilne? Svet je resnično majhen. Najina hčerka mi je pisala, da je v ozadju na fotki njen znanec Lukas, ki je bil v Sloveniji na izmenjavi študentov preko Erazmusa. Lukas živi v Vilni. V Sloveniji je spoznal tudi tole punco Deniz, ki je doma iz Istanbula. Pa sta se zaljubila. Ni mogel verjeti svojim očem, ko mu je Leja poslala fotko.

Vreme je kičasto.

Na severu Litve se proti nebu vzpenja velikanska skladovnica simbolov krščanstva, ki v višino ne meri več kot deset metrov - Kryziu Kalnas ali Hrib križev ali Grič križev.

Priznam, ob prvem pogledu na ta pukl sem bil malo razočarana, a ko sva začela hoditi po njem, sem videl, da je tega ogromno in da sem mu naredila krivico. Križev je vsako leto več, saj jih ljudje še vedno nosijo.

Kosilo v fantastičnem ambijentu.

Ponedeljek, 17. julij 2017 – izlet v Nacionalni park Kursiu Nerija (rt, ki meji z Rusijo in ni povezan z Litvo po kopnem).

Pa sva se peljala dobrih 600 m s trajektom. Komaj je trajekt zaštartal, je že bremzal. Povratna karta za 2 osebi in motor slabe 4 € in pol.

Ker vstopava v Nacionalni park, je seveda treba plačati. Za motor 5 €, za avto 4x več.

V ozadju peščene sipine, v ospredju pa en bohan.

Malo sem zagreznil, hahahaha.

Peska je toliko, da je treba iz njega tudi kaj narediti.

Pred odhodom je treba še nujno pogledati tudi staro mestno jedro Klaipede.

Motorček v garažo, potem pa v torek, 18. julija, na pot v Siguldo v Latvijo (za eno noč) in v sredo, 19. julija, v Talin v Estonijo. V Latvijo se bova še vrnila na poti proti domu.

Še nekaj zanimivosti o Litvi - kar tako nametanih

Ko sva v deževnem vremenu prispela v bližino Vilne, so naju fotografirali za potrebe policije. Pa ne kar prvi dan, no!!! Še sreča, da so naju fotkali od spredaj.

V Litvi imajo precej kamer po mestih (veliki brat te opazuje povsod) in precej radarjev, omejitev hitrosti na komaj 70 km na cestah, ki so ravne, brez naselja. Po nekaj dneh sva ugotovila, da so radarji, glede na hitrost tukajšnjih voznikov, še kako potrebni, saj so nekateri pravi divjaki. Ogromno je tudi letečih (ne, ni napaka) policajev, ki so precej visoki. Imajo jih tudi na cestah „in the middle of the nowhere“ in sva parkrat bila že resna konkurenca našim bratom Prevc.

Kolesarji so skoraj vsi oblečeni v odsevne jopiče. Stara mestna jedra so v večini še vedno tlakovana s tlakovci in kamni, ki so zlizani in zoprni za vožnjo z motorjem.

Kruh – ponudba taka, da te sezuje. Vsak, ki sva ga do sedaj kupila, nama je bil dober. Nekateri so bolj podobni kolaču kot kruhu.

Alkohol – ni da ni, police, police, police alkohola, samo nič po 22. uri L. So nama vzeli pivo, potem pa nisva kupila nobenega, ker nisva več šla po nakupih. Letos sva se odločila, da bova jedla zunaj in sva si ga tam privoščila. Čez komot ga ni.

Sinhronizacija filmov – isto sra*** kot na Poljskem. Je pa res, da televizije itak ne gledava. Ni časa.

V Siguldo - LA (18. julij) in naprej v Talin - EST (19. julij)

Debela jopa ni bila dovolj, iz zalog potegnem še zimske nogavice. Se splača kupiti dve številki večje moto škornje. Dvojni štunfi grejo komot noter J

Medtem ko bijem bitko z nogavicami (kar predstavljaj si, da si oblečen, ko severni medved, potem se je pa treba še sklonit), Matjaž fotka okolico. Ampak ni zime za eskime

in gremo dalje. Urejenost hiš in okolice presenetljivo lepa.

Spet sva imela srečo, dež je bil hitrejši od naju, tako da nama je ostala samo še mokra cesta in svinjarija na motorju. Važno, da sva midva suha, umazanijo bova že doma oprala.

Prispela sva na cilj in tokrat nama je celo uspelo priti uro prej, kot sva javila. Pričakala naju je starejša gospa, domek skromen, a urejen in čist.

Picerija! Joj, škoda da sva že jedla. Krasno bi bilo jesti v takem lepem okolju. Pa naslednjič.

Sreda, 19. julij 2017 – nadaljujeva pot v Talin v Estoniji.

Najina pot do Talina.

Ne, nisem zaspan. Samo malo me oko jezi.

Ko ob kavi po kruhu zadiši J

Oljne repice do koder ti seže oko. V primerjavi z Litvo je imajo v Estoniji ogromno.

Tudi v Estoniji imajo mline na veter. V tem je restavracija.

V Estoniji so pa res pozorni na hitrost in varnostno razdaljo. Pustimo na strani, da so mi šli radarji že pošteno na jetra, ker so na vsakih par kilometrov. Že v Litvi jih imajo veliko, a tu v Estoniji so pa obsedeni z njimi. A sva se na cesti počutila varno. Poleg tega ti nihče ne vozi za ritjo, ker imajo te bele kvadratke na cesti in znake, ki te opozarjajo, da morata biti med voziloma najmanj dva kvadratka. In tega so se držali. Pustimo eno izjemo, a ta je bil edini.

Čudne navade v restavracijah za naše razmere. Najprej opazim, da bova morala naročiti pri šan-ku. Naročim pijačo in prosim za meni v angleščini. Pijačo moraš plačat takoj. Pregledava menije, nobene slike, tu pa tam jim zmanjka angleščine in upaš, da bo na krožniku, to kar misliš. Spet nazaj k šanku, naročiš, plačaš, dobiš številko in čakaš. Če je gneča, se pri šanku pošteno načakaš.

Pa sva prispela v Talin.

voila, najina hiška.

Kašljanje še ni mimo, vodke je zmanjkalo, sem prešaltal na medico.

Dobri so tile medikamenti J

Se nadaljuje.

November 25, 2017

Talin

Republika Estonija je majhna baltska obmorska država v severovzhodni Evropi, ki na zahodu in severu meji na Baltsko morje, na jugu na še eno baltsko državo, Latvijo in na vzhodu na Rusijo. Estonija ima tudi otoke.

Čeprav so njihovi najbližji sosedi Latvijci, jih Estonci ne razumejo, saj je njihov jezik popol-noma drugačen in je bolj podoben finskemu. Njihovo država je približno tako veliko kot Litva in Nizozemska, a Litvancev je 3 milijone, Nizozemcev 17, Estoncev pa malo več kot 1,3. Od tega pa samo v Talinu živi ena tretjina vseh prebivalcev te države. Potem pridejo pa še turisti in gneča je neizogibna.

V treh največjih mestih Estonije – Talin, Tartu in Narva

(leži ob meji z Rusijo) živi približno polovica vseh prebivalcev. Ostali pa so razporejeni po preostali državi in tako je podeželje precej prazno in redko naseljeno. Ima pa Estonija zelo veliko vode. Površina vode v SLO je 0,7%, v Estoniji pa kar 4,56 %.

Najvišji vrh je Suur Munamägi (318 m).

Okolica apartmaja je lepa, polna zelenja, mirna in urejena. Vse za ograjami. Do obale imava največ 300 m.

Ampak teh 300 m se je zaradi ograj (pa kaj je s tem folkom) zavleklo na 2 km.

Vmes malo borovničk.

Pa ogled Černobilske trave, čudim se čudim, haha.

Otočki v Baltiku - asrani do amena.

Tako je videti sončenje ob Baltiku. Ruto na glavo, pa narediš se čim nižjega, da ne piha po tebi. Oblečenima nama je bilo krasno toplo.

Še enkrat zoomiran pogled na Talin in jo mahneva proti domu, postajava lačna.

Češnje! Mi smo naše že pozobali, tu pa šele rastejo. Kisle.

Ker ni kakšne restavracije v bližini, sva šla v bližnji market in kupila že pripravljeno hrano. Svinjske rebrce in pečen krompirček za 8 €. Njam.

Oči so mi obstale ne temle kruh. No, bil je bolj posladek – 2, 50 €. Ampak ga v dveh dneh še nisva zmazala.

Še zmeraj me daje prehlad, zato je apoteka zmeraj pri roki.

Ne samo po deželi, tudi v samem mestu imajo ogromno dreves. Lepo je pogledati vso to zeleno barvo. Stari del je tudi tu tlakovan s kockami, mesto je čisto in polno, prepolno turistov.

Estonci niso veren narod, zato na poti tudi nisva opazila veliko cerkev ob cesti. Le 30% se jih je opredelilo, da verujejo. So pa zelo vraževerni in verjamejo v duhove, objemanje dreves in podobne stvari (besede vodičke). Je priznala, da je tudi sama vraževerna in zato ni stopila na noben pokrov cestnega jaška.

Tudi v Estoniji znajo, tako kot pri nas, zapravljati več kot je potrebno. Tale spomenik so postavili vsem padlim vojakom v vojni z Rusi v letih 1918 do 1920. Začetni znesek zanj je bil 3,5 milijona, na koncu so pa pristali pri osmih. Neprestano pa ga je potrebno tudi popravljati. Spomenik je obložen s steklenimi ploščami, za njimi pa so luči. Zaradi vlage so se v njem namnožili organizmi in je zato postal roza barve. Pa so ga spet popravljali.

V Talinu je tudi ruska cerkev. Fotografiranje je v njej prepovedano (to je očitno navada v vseh ruskih cerkvah) in v njej so imeli tudi varnostnika, ki je budno spremljal obiskovalce. Je pa tudi močno izstopal iz množice. Kot da bi Al Capone posodil svojega telesnega stražarja.

V notranjosti ene izmed cerkva imajo na stenah obešene grbe premožnih estonskih rodbin.

St Olaf's church je najvišja stavba v Talinu, visoka je 123,8 m. V času njenega obstoja je v zvonik 10 krat udarila strela in trikrat je pogorela. V času gradnje so v nesrečah umrli tudi vsi njeni graditelji, zato pravijo, da je to hudičeva cerkev. Nobena zgradba v Talinu ne sme biti višja od zvonika te cerkve.

Še nakup spominkov in domov.

Aja, še ena zanimivost - cvetoči bezeg. Tu se vidi kolk so za nami, haha.

Estonci se z Latvijci prepirajo o tem, kdo od njih je prvi postavil božično jelko na trgu. Zdaj so se zmenili, da so Estonci prvi postavili božično jelko, Latvijci pa prvo okrašeno božično jelko. Niso imuni na bedarije.

Jutri greva na ogled Kadriorg palace, ki je bila prvotno poletna cesarska rezidenca, in je izredno dobro ohranjena še od začetka 18. stoletja. Potem pa še na eno krajšo furo z motorjem do zahodne obale. Zdaj se že dva dni samo špancirava po mestu in po polžje premikava skozi gnečo, da že pogrešava kaj več kot le do 40 na uro.

November 29, 2017

Tukaj ima svoje prostore predsednik republike Estonije, pred vrati pa častna straža. Na stavbi je tudi tabla z imeni vseh predsednikov od leta 1918 dalje. Izvzet je le čas druge svet. vojne.

Kadriorg palačo je zgradil ruski car Peter Veliki, začel je leta 1718 in do njegove smrti leta 1725 je bila zgrajena. Peter Veliki je umrl star 53 let. Zgradil pa jo je za svojo ženo Katarino I. Rusko, ki pa je umrla le dve leti za njim. Je pa nasledila svojega moža in bila ruska carica zadnji dve leti svojega življenja. Umrla je stara 43 let.

Par minut hoje proti morju je kip Rusalke. Kip so postavili leta 1902 kot spomin na potopljeno rusko vojno ladjo, ki je leta 1893 potonila na poti na Finsko. Kip pa je pomemben tudi zaradi tega, ker je bil prvi kip v Estoniji, ki ga je naredil estonski umetnik.

V parku v bližini palače sva za nekaj minut prisluhnila glasbi

in prezračila nogavice J.

Hmm, s katerim bi nadaljevala pot?

Vreme je že skoraj kičasto, tako lepo nama sonce sije vsak dan. A ker sva na sprehodu skozi mesto Talin od vodičke izvedela, da hvaljenje vremena prinese nesrečo in se bo vreme takoj poslabšalo, sem opravil ritual Estoncev in trikrat pljunila preko leve rame.

Ob cesti opaziva gnečo avtov in ljudi. Kaj dogaja? Opaziva tole čudno vzpetino. Obrneva motor, da si jo pogledava pobliže in jo fotkava. Kaj to je, bo povedal striček Google.

Na tem področju je bil zapor in zaporniki so delali v kamnolomu. To je bil odprt kamnolom za rudarjenje apnenca in marmorja. V devetdesetih letih ,ko se je Estonija osamosvojila, so Rusi spraznili zapor in tako ni bilo nikogar, ki bi skrbel za izčrpavanje vode iz kamnoloma. Voda je z neverjetno hitrostjo zalila kamnolom in zapore.

Sredi ničesar stoji polnilnica za električne avtomobile. A če živiš od turizma, je dobro razmišljati širše in turiste privabiti tudi s takšno ponudbo.

Spet jeva prah.

Imajo čudovite gozdove.

Samostan je le še ruševina, a kljub temu je kaj videti.

Še tankava, da bo za jutri motor pripravljen za pot v Rigo. V Estoniji skoraj ne najdeš bencinske, ki ne bi bila na kartice. Sem pritiskal na tipko ENGLISH, pa je ni zagrabilo. Pa sem tudi v estonščini vse prav naredil, ker tankala sva lahko, kartico pa sem tudi dobila nazaj.

Pogled na te robčke me je zmeraj nasmejal.

Takole pa zgleda polnoč v Talinu.

Nedelja, 23. julij 2017 – pot v Rigo

Estonci se zelo držijo varnostne razdalje.

Šoping ob poti.

Počitek, kavica in štumfni ritual.

Dolga plaža z mivko, plitva voda, ki omogoči toplejšo vodo in najpogumnejši se kopajo.

Niso zmeraj vsega krivi šleparji.

Velikanski vrček ob cesti, posnet v mimovozu J.

Sva že bila v taki situaciji in sočustvujeva s tem motoristom in njegovo ženo. Bila sta s Finske. Upam, da se jima motor ni pokvaril že kar na začetku njunega potovanja.

Če ne bi bilo table, da sva prišla v Latvijo, bi po pokrajini in hišah težko ugotovila, da sva v drugi državi. Na cesti, ti je pa takoj jasno, da nisi več v Estoniji. Nimava pojma, zakaj je ob strani ceste še tak ozek pas asfalta, ampak večina vozi na pol preko črte. To da so trije vštric sploh ni nenavadno, ko pa so bili štirje, me je rahlo spreletel srh.

Pa sva prispela v Rigo. Še par km, pa bo. Niti sanjalu se nama ni, da je to mesto tako lepo.

in čisto slučajno The Corner house ali KGB stavba. V tej stavbi je muzej okupacije.

Še parkirava in greva na večerni sprehod po centru Rige.

Se nadaljuje.

November 29, 2017

Povsem razumen mi je štumfni ritual,.....khm kakšnega pa izvaja gospa pod Rusalko....a kakšnega iz vraževerja?

November 29, 2017

pred 22 minutami, drmr69 pravi:

Povsem razumen mi je štumfni ritual,.....khm kakšnega pa izvaja gospa pod Rusalko....a kakšnega iz vraževerja?

Sem misli, da je moja kaj izvajala pa nisem opazil. Sporočilo je jasno, poglej moje lepe noge ali pa rahlo švicam.

December 8, 2017

Riga. Prečudovito staro mestno jedro polno zgodovine, ki leži na otoku.

Še njam in greva proti domu.

December 9, 2017

Pot proti domu

26. julij - Augustow - Poljska
27. julij - Rzeszow - Poljska
28. julij - Budimpešta - Madžarska
29. julij - Šmartno pri SG - Slovenija

Sreda, 26. julij 2017 – prva runda poti do doma. Danes prespiva na Poljskem v kraju Augustow.

Motor na hitro odrešim ptičjih kakcev in mačjega lulanja. Zdaj pa 3 spanja, pa bova doma.

Še zadnji pogledi na zanimivosti Rige.

Na poti proti domu sva se peljala skozi kraj Jelgava, ker je tukaj največja baročna zgradba Baltskih držav in sva si jo želela ogledati. Res je ogromna.

Upam, da se vidi, kako na ravno je obrabljena guma. Pa še dolgo ne bo videla ovinkov.

Takole zgledava v dežjakih. Na poti sva imela res srečo z vremenom. Prvič naju je pralo zadnjih 70 km pred Vilno. Ne pralo, zalivalo. Drugi dež sva doživela na proti proti Talinu, a le za par km. In tretjič nekaj km na današnji poti. A tukaj je že pojenjalo in sem lahko naredila fotografijo za spomin.

Sva raztovorila in se odpraviva po mestu v lov na hrano. Vmes pa si še pogledava mesto Augustow na Poljskem. Zelo lepo.

Četrtek, 27. julij 2017 - danes je še vedno dan na Poljskem. Prespiva v kraju Rzeszow - pa da si jezik zlomiš.

Vožnja skozi Budimpešto je potekala tekoče in brez nervoznih voznikov. Vmes sem naredila nekaj posnetkov. Nisva se pa vračala v središče, ampak sva si mesto ogledala z gradu Buda.

Grad Buda – začeli so ga graditi v 13. stoletju.

Danes spiva doma, juhuhu.

Doma nama je striček Google povedal, da so v tej dolini ves teden imeli raznorazne prireditve – največ glasbenih. Sobota in lepo vreme pa sta pritegnila ogromno ljudi. Prireditve se odvijajo v treh krajih in Kapolcs je bil eden izmed njih.