Preobrazba???

[Babi]

...Mogoče je bil nekoč, nekje, na neki točki vsega tega dogajanja trenutek, ko bi lahko spremenila tok stvari. Ko bi lahko kaj naredila drugače, in vse bi se obrnilo v popolnoma drugo smer, zgodilo bi se kaj čisto drugega. Ampak tega trenutka nisem videla, ker tako ali tako nisem mogla vedeti, da se bo to zgodilo. In tudi če bi vedela, bi hotela narediti kaj drugače? Zgodilo se je. Kako bi lahko pričakoval, da mi bo žal za to?

Res je. Ko si odšel je bilo stanovanje najprej strahotno prazno. Kar kričalo je po tebi; vsaka soba posebej je bila zapuščena od tebe. Zunaj je bilo drugače; bilo je svetlo. Prišlo je lepo vreme. Poletje. Nisem mogla zdržati notri.

Začela sem početi čudne stvari. Zjutraj sem prej vstala, samo da sem se lahko čimprej pobrala iz stanovanja in pešačila v službo. In po službi peš domov. Če sem šla domov.

Trajalo je kakšen mesec. Potem sem opazila, da so se stvari spremenile. Začelo mi je biti všeč zunaj tistega stanovanja; ne samo zato ker sem bila zunaj tistega praznega stanovanja. Všeč mi je bilo, kako sem se obnašala. Počutila sem se nekako tako kot takrat, ko še nisva hodila: svobodno. Svobodno, da se tipu, ki se mi nasmehne, nasmehnem nazaj, če se hočem. Svobodno, da se pri tem dobro počutim. Že leta se nisem tako počutila.

Razumi, saj ti ne morem očitati, da mi nisi - vsaj vsake toliko časa - pokazal, da me imaš rad. Prav ti si bil nekoč, pred leti, tisti, ki si mi dal vedeti, da sem lepa - ob katerem sem to začutila, ob katerem sem končno izgubila vse tiste butaste komplekse. Ne morem ti povedati, kako sem ti hvaležna za to, da si me naredil lepo. Ta preobrazba je nepopisna, kot bi stopil iz zaprašenega mračnega hodnika v svetlo sobo, polno prostora. Ti si mi dal ta prostor.

Ko te ni bilo je nenadoma nastalo dovolj tišine, da sem lahko slišala glasove drugih. In ti glasovi so mi govorili nekaj novega. Ne z besedami, ne s pomenljivimi kretnjami in znaki. Govorili so z očmi, z naključnimi gibi, s svojimi mislimi. Jaz pri svojih letih sem se začela počutiti kot deklica, ki začenja odkrivati samo sebe. Začela sem se počutiti, kot se nisem počutila že petnajst let. Začela sem čutiti tresljaje in brnenje v meni. Uživala sem v tem. Odkrivala sem se tudi zate. Vsak dan sem v sebi odkrila kaj novega. Kakšno darilo. Tudi zate. Moja soba je postajala polna daril. Takrat nisem mogla še niti sanjati, kakšno bo tisto končno, največje darilo...

[Leon]

Kako že pravijo, da je bistvo sreče v tem, da znaš živeti s tem kar ti je dano in največ iztržiti iz tega in ne v nekih idealih, ki si si jih postavil oz. ti jih postavlja okolje. V vsaka izbira je koš z dobrimi in slabimi stvarmi. Njihov delež je od košare do košare različen. Občutek, da si sposoben sebi slabo prepoznati in preusmeriti za sebi dobro, pa tudi odtehta svoje.

Ampak um pa lahko vedno ostane mlad, če si le tega želimo, to dopustimo in nam okolje pri tem pomaga. Samo kakšne moteče izkušnje je verjetno potrebno malo v kot spraviti, jih prikriti. :)

[Babi]

Leon, mišljeno je bilo, kako se spon rešiti, osvoboditi, jim pogledati v oči in ne prikriti ali še huje v kot potisniti. Se ti ne zdi, da slej ko prej na vrh priplavajo moteče te smeti?

[HHV]

Urkaflek, vedno več poetov na motosvetu!

Nice, realy nice! :) :)

[Leon]

Babi, ko vedel jaz bi to, bi ti z največjim veseljem posredoval.

Ja res je, prav imaš, zmotil sem se, če jih v kot potisneš hudiči ven pridejo slej ko prej. Verjetno si jih je res najbolje nekajkrat dobro iz čim večih zornih kotov ogledati in raziskati zakaj hudiča so tako zategnjeni, moteči.

Vendar vseeno mislim, da se s kotom nisem zmotil. V poštev pride, če potrebuješ veliko energije, vendar je eden od davkov nesposobnost sprostitve. Spone te uničujejo, ti dajejo negativno energijo, torej mora obstajati njihova protiutež pozitivne energije. Ta pogled na stvar je energijsko zelo potraten.

Ali veš, da mi je šele po x- tem branju potegnilo, zakaj je vse pisano v pretekliku, brez sedanjika.

[Babi]

Leon moteče izkušnje, kot ti praviš, so se nabirale v nekem prostoru ali v kotih tega prostora, recimo v obliki starega polomljenega pohištva.

Vsa ta svinjarija me je dušila, omejevala v izražanju in gibanju po prostoru v katerem sem bivala, zato sem se je morala nekako rešiti. Kako? Zelo preprosto, pohištvo odnesti in zažgati, prostor pa temeljito očistiti. Res je, da sem za čiščenje potrošila veliko energije in davek ni bil nesposobnost sprostitve. Ravno obratno.

Rešena negativne energije lahko sedaj stopam v svetlo sobo, polno prostora, polno daril in pozitivne energije. To je pa že sedanjik. :D

[Alla]

Babi, tole tvoje je bilo pa prav lepo prebrati.....

Me je malo spomnilo še name in kako je lepo, ko se osvobodiš in začneš spet spoznavati samega sebe....

Skratka, mega...... :D :D :D

Alla

[Babi]

Alla hvala. Ni lepšega, kot se zavedati, da živiš, živiš življenje, da se vsako jutro zbudiš in z veseljem doživljaš nov dan.

[RAN]

Punce, če prav zastopim, moraš prej mal trpet, da potem svobodo zaužiješ.

Ko se pa tega preobješ, si pa spet kandidat za vnovično trpljenje.

:evil: :wink:

[Mačica]

Punce, če prav zastopim, moraš prej mal trpet, da potem svobodo zaužiješ.

Ko se pa tega preobješ, si pa spet kandidat za vnovično trpljenje.

:evil: :wink:

Ran, ne da svobodo zaužiješ, ampak da jo sploh spoznaš. Kako pa boš vedel da je nekaj lepo ali dobro, č nisi spoznal tudi nasprotja?

Si predstavljaš, da bi nam bilo vedno samo lepo? Saj lepote sploh ne bi znali ceniti. In ker ljudje vedno stremimo k boljšemu nam to ne bi bilo dovolj dobro in bi bili zaradi tega nesrečni.

[dunker]

Res je, da če bi nam bilo vedno lepo, bi stremeli vedno k boljšemu.

Ampak zaradi tega ne bi postali nesrečni. Kupili bi si... ekhm, en primer... okej, ogrevane ročke - in svet bi bil še lepši. :lol:

[Mačica]

Res je, da če bi nam bilo vedno lepo, bi stremeli vedno k boljšemu.

Ampak zaradi tega ne bi postali nesrečni. Kupili bi si... ekhm, en primer... okej, ogrevane ročke - in svet bi bil še lepši. :lol:

Ja, ampak a bi vedeli kako fajn je imet ogrevane ročke, če te ne bi nikoli zeblo v roke?

[RAN]

Punce, če prav zastopim, moraš prej mal trpet, da potem svobodo zaužiješ.

Ko se pa tega preobješ, si pa spet kandidat za vnovično trpljenje.

:evil: :wink:

Ran, ne da svobodo zaužiješ, ampak da jo sploh spoznaš. Kako pa boš vedel da je nekaj lepo ali dobro, č nisi spoznal tudi nasprotja?

Si predstavljaš, da bi nam bilo vedno samo lepo? Saj lepote sploh ne bi znali ceniti. In ker ljudje vedno stremimo k boljšemu nam to ne bi bilo dovolj dobro in bi bili zaradi tega nesrečni.

Mačica točno to sem mislil, ko sem gornje napisal.

Smo večni kandidati za trpljenje, da lahko kaj lepega okusimo.

[RAN]

Res je, da če bi nam bilo vedno lepo, bi stremeli vedno k boljšemu.

Ampak zaradi tega ne bi postali nesrečni. Kupili bi si... ekhm, en primer... okej, ogrevane ročke - in svet bi bil še lepši. :lol:

Ja, ampak a bi vedeli kako fajn je imet ogrevane ročke, če te ne bi nikoli zeblo v roke?

Tukaj bom malo na Leon-a pomislil in izrabil priliko.

Vidiš tukaj pa nastopijo tisti, ki vedno nekaj analizirajo in tuhtajo in domišljajo, kaj sploh čutijo. Nam preostalim je dovolj, da nas zazebe.

Leon ne mi zamerit, ampak tako je.

[Babi]

Ojla Ran, ne mi Leona pregnati, kajti njegovo tuhtanje je meni všečno. Lepo ga je brati.

[RAN]

Ojla Ran, ne mi Leona pregnati, kajti njegovo tuhtanje je meni všečno. Lepo ga je brati.

Babi, jaz ga tudi rad prebiram.

Povedat sem mu hotel, da smo eni pač drugačni.

Pa saj on to že ve.

:D

[Leon]

RAN vem, da smo ljudje drugačni in moramo se čimveč pogovarjati in razkrivati, da znamo potem več tolerirati, ker več vemo o drugačnem. Si ne drznem niti pomisliti na zamero, prej hvaležnost, da si namenil nekaj svoje energije, ki jo sedaj uživam.

Ampak kaj pa ko te zmrazi v roke, ko nekdo v škarje zapelje predte? Valjda ne boš takrat vklopil ogrevanja ročk? Šele, ko poznaš pravi vzrok lahko uspešno ukrepaš. Bistvo je v »pravem«. Stvari niso vedno črno-bele. Lahko imajo tudi odtenke in ti potrebujejo vajo, da so razpoznani. Al ni tko?

Ampak ali samo punce trpijo? Velikokrat one govorijo o trpljenju. Ali to zato, ker znanjo o svojih občutjih spregovoriti ali smo fantje tako slabi do njih?

[dunker]

Še nekaj... lohk bi imeli lepo življenje z lepim nickom "macica". Ampak potem bi si pa lahko naredili še lepše življenje z še lepšim nickom "Mačica". :lol:

Ne zdej mislt, da sem tko omejen, točno vem o čem konverzirate, ampak to je taka utopičnost da je nekak abstraktno sploh razmišljat o tem. Ne rečem pa da bi se branil takega "prelepega" sveta, vendar bi bilo treba v zakup vzeti vso napetost in čudovito pričakovanje nečesa lepega, kar bomo šele prejeli... Morali bi se odreči vznemirljivim trenutkom življenja, ki bi nam ali prinesli v srce nekaj čudovitega ali pa nam nekaj odvzeli... "Žal" nam bi bilo vse dano vnaprej. In zaradi tega "žal" bi življenje pravzaparav izgubilo svoj smisel in pomen. Nič se ne bi spreminjalo, če bi bilo vse že v osnovi lepo - dan bi bil enak dnevu, človek pa bi zarjavel. Nekje sem prebral misel "človek se mora iztrošiti, ne zarjaveti" (by ata od nekega forumaša), s katero se popolnoma strinjam.

Če ste slučajno brali knjigo Bogdana Novaka "Strašljiva Stahovica", potem še nekoliko bolj veste o čem govorim. Sicer je mladinska knjiga, ampak vsebuje nekaj res modrih povzetkov v zvezi z mestom Chrystopolis ali nekaj podobnega. Tam so ljudje brez volje, pravzaprav stroji ki opravljajo delo, ko jim je to določeno; spijo, ko jim je to določeno in se prehranjujejo, ko jim je to določeno. Na račun tega imajo naprimer na nek način zastonj življenje - svojim brezkompromisnim delom si prislužijo ostale stvari. Za svoje delo ne prejemajo plače, za hrano in vozilo jim ni treba plačevati. Pisatelj povzame: "Če hočeš imeti vse, se moraš odreči vsemu".

Upam, da nisem preveč zafilozofiral... velikokrat se izgubim v vrtincih razmišljanja, k sreči redko kdaj na motorju (skuterju)...

Radi se imejte in uživajte v svetu, kakršen je - na nek način dober, na nek način slab;

kajti ta svet je naš in bo naš ostal, na nas pa je kako bomo z njim ravnali in kako ga bomo sprejemali.

Lep pozdrav, Anže

[Babi]

Ja Leon je tko.

Ne ne trpijo samo punce. Opisati, orisati, občutiti čustva in jih tudi na nek način izražati o njih spregovoriti je bolj, ko ne lastnost deklet in v manjši meri tudi fantov. Za trpljenje smo si lahko krivi sami, lahko ga pa povzročamo tudi en drugemu. Kdo je boljši, kdo slabši , odvisno od primera do primera. Sicer nam pa že v otroštvu vcepijo kdo lahko in kdo ne sme spregovoriti o svojih občutjih.

"fantki ne jokajo", "dekleta ne plezajo po drevesih".

[RAN]

"fantki ne jokajo", "dekleta ne plezajo po drevesih".

Punce, ve kar plezajte, mi spodaj zagotovo ne bomo jokali.

:wink:

[Alla]

Punce, ve kar plezajte, mi spodaj zagotovo ne bomo jokali.

:wink:

Pa vam včasih ne bi škodilo......

Alla

[Leon]

AJA

[RAN]

Punce, ve kar plezajte, mi spodaj zagotovo ne bomo jokali.

:wink:

Pa vam včasih ne bi škodilo......

Alla

Alla, sem rekel, pri opazovanju plezanja ne bomo jokali.

Drugače pa,... zakaj pa ne.

Saj nam včasih zagrenite življenje, da se je za zjokat.

:wink:

[naka]

"fantki ne jokajo", "dekleta ne plezajo po drevesih".

Ali ni to kruto? (Vem Babi, da samo citiraš.) Vsi vemo, da občutke ne smeš držati v sebi, torej so norme družbe usmerjene v to smer, da se čustveno zatira moške. Jaz osebno menim, da je večji Car tisti moški, ki si upa pokazati svoje občutke, kot pa tisti, ki si tega ne upa. Tisti, ki si ne upa, je pač reva, reve pa izgubljajo na moškosti.

Dekleta pa naj kar plezajo po drevesih, tako vsaj ne bodo odvisne od nikogar in bodo same znale kaj postoriti, ko bo mačo odsoten.

Lep pozdrav vsem čustvenim moškim in gajstnim dekletom

Naka

[Leon]

Naka ali se lahko malo bolj razpišeš o svojem pozitivnem prepričanju. Bi me zelo zanimalo.

Primeri:

Imaš grupo desetih fantov in štirih deklet. Osem fantov je glasnih in dva tiha. Rada bi se enakovredno vključila v družbo vendar vesta, da če teme niso njune je bolje, da molčita kot da stresata neumnosti. Tvegata, da jih bodo dekleta prezrla, a vendar ostajata pri svojem. To njuno spoznanje je plod njune občutljivosti, nista robustna, sta čustvena. Ali bodo dekleta ta dva fanta sploh opazila? Začutila njuno zadrego? Sta se narobe odločila?

Ženske zelo privlačijo »metulji«. Češ, če druge na njem nekaj vidijo, potem tam res nekaj mora biti, pa čeprav tega ne opazim. On je tak macho, da je tako hladen do deklet, ki se mu mečejo predenj. Meni ga bo pa uspelo zadržati zase.

So prekrasna dekleta, ki se morajo dnevno dokazovati moškim. Bolj, ko so primorane »plezati po drevesih«, težje jim je, ker se nekateri moški čutijo zato ogrožene in jih začnejo še bolj ovirati namesto, da bi jih še bolj spoštovali in jih imeli vsaj za sebi enake, če ne že nad.

Ja vsak bi se moral zamisliti, se ozreti po svoji okolici in pomesti svoj prag, pa bi bilo ogromno storjenega.

RAN ornk za zjokat.