TRGOVCI - UPOR KUPCEV

[dvabatta]

:headbang: :krneki:

!!!! UPOR KUPCEV !!!!!!

ZAROTA

1

Ob začetku vladavine sedanje koalicije je bilo govora o dvigu DDVja zaradi primankljaja v državnem proračunu. To bi vrglo slabo luč na vlado. Zato so naredili načrt. Umazan. Zahrbten.

2

Pred uvedbo ? je vlada hinavsko pozivala trgovce naj ne dvigujejo cen, da je skrila svoje namere.

3

Nekaj mesecev po tem so trgovci dobili zeleno luč za dvig cen. S tem se je jasno povečal dotok DDVja v državno blagajno v taki meri, da je državni proračun v treh, štirih mesecih izplaval iz rdečih številk. Z dvigom DDVja tega ne bi mogli doseči. Po drugi strani pa so vladarji ohranili >čist

4

Ljudje so vsak dan v večji stiski, katero lahko sedaj vlada >blaži z ukrepi

5

Po drugi strani je pa vse, kar bi morala država urediti v totalni riti - od zdravstva naprej. Vse.

6

Z lažnimi hinavskimi >priporočili

UPOR

1

Prišel je čas, ko se moramo zavedati, da je državni aparat, aparat prisile naš sovražnik in ne prijatelj. Prijatelj nam je država toliko, kolikor je bogataš prijatelj brezdomcu. Ne glede na to katera opcija je na oblasti.

2

Zato se je treba upreti z vsem kar imamo na razpolago. Ne z orožjem. S pametjo. Organizirano.

3

Pozivam vse državljane Slovenije h sistematičnemu bojkotu trgovcev.

4

Potrošniki jim lahko vrnemo s hudim udarcem, tako da izkoristimo to, česar do sedaj nismo. Konkurenco. Internet. Le tako jih bomo spravili na kolena in prisilili, da spustijo cene osnovnih življenjskih potrebščin za 30%.

5

Zavedajmo se, da nam država ne bo stala ob strani. Država bo z aparatom prisile in laganjem poskusila zatreti to akcijo. Ker hoče veliiiko DDV-denarja.

SISTEM

1

Za obveščanje in organizacijo izkoristimo internet in ne množičnih zborovanj v stilu sindikalnih veselic. Tiho. Nevidno. Sindikalne veselice - štrajki so neuspešni. Sindikalni vodje nesposobni. Pogajajo se o drobižu, ki ne pomeni za nikogar človeka dostojno življenje.

2

Bojkot trgovcev je potrebno izvajati sistemsko. V začetku majhen pritisk potem pa vedno večji. Na velike trgovce. Recimo:

2.1

Od 01. 02. do 08.02. 2008 se vsi izogibamo kakršnih koli nakupov v Spar-ovih trgovinah. En teden je kot opozorilo dovolj. Misliti je treba na zaposlene v Sparu.

2.2

Po tem je na vrsti Tuš. Pa Mercator. L'Eclerc .

2.3

Če ne bodo dojeli sporočila s 01.03. 2008 spet zavrtimo kolo bojkota - tokrat za vsakega po 14 dni.

3

Link za tole sporočilo razširite po internetu. Vsem, katerim lahko. Naj se razve, da se s prvim februarjem začne opozorilni bojkot Sparovih trgovin z zahtevo po znižanju vseh cen za osnovne življenjske potrebščine za 30 %.

4

Dodatne izvedljive ideje sporočite v komentarjih in vpisal jih bom tule.

5

Važna je resnost. Prosim, da se izognete nesmiselnim komentarjem.

Sedaj pa v akcijo - TAKOJ. Razpošljite link in obvestite vse, da prvi petek v februarju začnemo eno-tedenski bojkot Sparovih trgovin.

avtor neznan :alien1:

--------------------------------------------------------------------------------

se strinjam!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

[wind]

:hmm:

:lol: :lol: :lol:

[MATjuska]

Več o tem preberite

TUKAJ

BTW: z vsem navedenim se popolnoma strinjam in mislim tudi aktivno sodelovati v akciji.

[Pervy]

jaz že zdaj bojkotiram špar, tuš, leclerc itak (ga ni pri nas) in hofer :whistle:

ker pa nekje morem kupovat kupujem v mercatorju ker mi edini za potrošen denar nekaj vrnejo vsaj v obliki pik ki se štejejo v denarju namesto ostalih ki ti talajo neke zvezdice da kupič ponvo ceneje :headbang:

ker nimam cajta skakat v 5 trgovin samo da nakupim najbolj poceni izdelke mi je to edina opcija. kruhu, klobasam in pivu pa se tudi težko odpovem.

žal, ta upor bo brez mene :whistle:

[Cartman]

nevem, če so navedene ugotovitve čisto 100% točne. vseeno pa se mi zdi, da veliki trije (ponekod berem da mamo 4 blagovne verige, jaz pa znam našteti samo tuš, merkator in špar....kdo je ta četrti?) pomembno vplivajo eden na drugega, in si dajejo potuho in korajžo za dvig cen. Če se bo to nadaljevalo, se bomo morali, po blagovne znamke ki zagotavljajo kvaliteto, spet odpravljat čez mejo. Žal. pol kilska škatla špagetov ki jih je Tomba, je 20centov cenej kot pri nas, v ISTI TRGOVINSKI VERIGI. Kupoval sem v merkatorju, tudi zato, ker je Slovenska veriga. Iz njihovih trgovin me je spodil gospod Žigažaga Debeljak osebno, s svojim utemeljevanjem dviga cen kruha na Tarči. Da mercator na kruhu zasluži le DVA odstotka, je razlagala tako goreče, da si je najbrž celo verjel. sam sebi.

[LUMPKA]

Pejte čez mejo - ne moreš vrjet koliko je ceneje. Pa še naše požeruhe sfukaš.

[sayo]

V Italiji in Avstriji je špecerija kar nekaj cenejša :whistle:

[Br1]

gl. komentar 157

:naughty:

[KeC]

gl. komentar 157

:naughty:

:lol1:

Ti kr enga :004 prpopam :D

[Br1]

:lol1:

Ti kr enga :004 prpopam :D

:worship:

[Pervy]

predlagam da se mercator bojkotira kar celo leto, bom mel manj gužve ko bom hodil po nakupih pa še kake akcije bodo mogoče in več cenejšega blaka pred iztekom roka :whistle:

[Br1]

:::: INFLACIJSKA LAŽ SLUŽI TRGOVSKEMU ROPANJU ::::

Zadeva je zelo enostavna:

v praksi je inflacija v SLO enkaka inflaciji v EU.

Če ne verjamete, lahko vzamete slovenski in nemški € in z njim kupite čokolado

v Franciji, ki stane 1 €. Za oba € boste dobili isto količino francoske čokolade.

Zakaj?

Inflacija SLO € vpliva na inflacijo EU toliko,

kot vpliva plin prebavnih motenj, katerega spusti sosedov kužek

na nedavni vihar v Avstriji.

Torej

v SLO gre izključno za dvig cen,

ki nima nobenega vpliva na vrednost (inflacijo) SLO €.

To

je le lažni izgovor za trgovsko ropanje slovenskega naroda

in polnjenje državne blagajne preko DDV.

In

ne nakladajte spet neke "visoke" ekonomije in lažne statistike

za to, da bi skrili resnico!

[Br1]

Tole

sme danes našel na MMCju

To je precej dolgo branje, vendar mislim, da je obvezno,

če hočete vsaj približno vedeti kaj se dogaja na Planetu Opic.

To se dogaja tu in zdaj - tiče se vas in vaših otrok.

Ne skrivajte glave v pesek. Preberite!

Vedeti

morate kam resnično meri "veliki brat"

in kaj pomeni za nas totalna razprodaja države.

Ko

se bo to uresničilo .. bomo še sto let jokali za SFRJ.

Pa

še kopija celotenga texta.

.... kopija ...

Diktatura šoka

Zakaj kapitalizem nujno potrebuje politični teror in kako je sodobni

svet padel v brutalni, radikalni, čisti, fundamentalistični

kapitalizem, najlepše pojasni Naomi Klein v Doktrini šoka, knjigi leta

2007

Predstavljajte si državo, ki živi svoje življenje. Recimo Čile,

Urugvaj, Brazilijo in Argentino na začetku sedemdesetih, Veliko

Britanijo na začetku osemdesetih, Bolivijo sredi osemdesetih, Kitajsko

ob koncu osemdesetih, Poljsko in Rusijo na začetku devetdesetih ali pa

Šrilanko, Ameriko in Irak na začetku tega stoletja. Potem pa to državo

nenadoma udari huda nesreča, nekaj katastrofalnega in šokantnega,

recimo hurikan, cunami, vojaški udar, teroristični napad ali pa

vojaška invazija. Ljudje od groze in šoka zaprejo oči. Uletijo

"Chicago Boys" in oznanijo: če se hočete rešiti, morate vse takoj

privatizirati in trg povsem osvoboditi! Če hočete preživeti, morate

vpeljati "reforme"! In res, država takoj vse privatizira, osvobodi trg

in razproda družbeno bogastvo. Katastrofa je priložnost, ki jo

"Čikaški fantje", navadno opasani z Mednarodnim denarnim skladom,

Svetovno banko in Ameriko, vedno izkoristijo. Ne, nobene katastrofe ne

zamudijo. In vse se vedno odvrti po scenariju, ki je postal zaščitni

znak in izbrano orodje sodobnega "kapitalizma katastrofe". Ko se

ljudje po katastrofi prebudijo, ko torej pridejo k sebi, je že

prepozno - to ni več svet, v katerem so zaspali. Medtem ko so bili v

šoku, so jih "reformirali".

Tako pravi Naomi Klein, kanadska avtorica, pri nas najbolj znana po

knjigi No Logo. V Doktrini šoka (The Shock Doctrine), knjigi leta

2007, pojasni, v čem je trik sodobnega sveta in sodobnega kapitalizma,

sodobnih vojn in sodobnih katastrof. Knjiga je tako dobra in tako

urgentna, da bi jo morala slovenska vlada prevesti, izdati v

multimilijonski nakladi in jo razdeliti med ljudi, potem pa razglasiti

enotedenski nacionalni kolektivni dopust, med katerim bi jo ljudje

prebrali. John le Carre, sloviti britanski pisatelj, je rekel, da je

ta knjiga "srhljiva kot vrag". Spomnite se le Šrilanke, ki jo je 26.

decembra 2004 razdejal cunami. Katastrofa! Šrilančani so bili v šoku.

In kaj je storila šrilanška vlada? Nič, ribiška naselja, ki jih je

razdejal cunami, je zradirala, ljudi odselila, jim v imenu "varnosti"

prepovedala ponovno gradnjo hiš in naselij, obale pa potem prelevila v

hotelske komplekse, v butične turistične destinacije. Vlada je

potrebovala katastrofo, da je storila tisto, česar si pred katastrofo

- pred cunamijem - ni upala narediti. Denar, ki so ga dobili od

Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, so porabili za

privatizacijo razdejanega območja. Cunami je postal kritje za

privatizacijo, za osvoboditev trga, za avkcijo družbenega bogastva.

Isti scenarij se je odvrtel leta 1998, ko je hurikan Mitch razdejal

Gvatemalo, Honduras in Nikaragvo. In seveda, isti scenarij se je

odvrtel avgusta 2005, ko je Katrina razdejala New Orleans. Katastrofa

je bila lepa poslovna priložnost: "rekonstrukcija", o kateri je predel

Bush, je pomenila, da so v New Orleansu korporacijam znižali davke,

povsem deregulirali trg in ga "osvobodili", najeli cenejšo delovno

silo, javne stanovanjske projekte spremenili v hotelske komplekse in

kondominije, javne šole privatizirali, učiteljski sindikat razpustili,

člane tega sindikata - 4700 učiteljev - pa odpustili. Nekatere so

ponovno najeli - po znižani ceni. Izraz "rekonstrukcija" je bil le

sinonim za popolni izbris javne sfere. Večja ko je katastrofa, večja

je priložnost - in večja ko je priložnost, večji so profiti, ki se

stekajo le v privatni sektor. Tragedija ni nikoli le tragedija, ampak

je vedno tudi priložnost. Ali bolje rečeno: katastrofa je najlepša

priložnost za privatizacijo družbenega bogastva.

"Kapitalizem katastrofe" - serija orkestriranih napadov na javno sfero

v času katastrofe - je produkt "Čikaške šole", ki jo je lansiral

ekonomist Milton Friedman. Friedmanova šola oznanja in počne ravno

nasprotno od tega, kar je oznanjal in počel John Maynard Keynes,

arhitekt Rooseveltovega New Deala in sodobne socialne države, ki skrbi

za reguliranje korporacij in trga ter redistribucijo družbenega

bogastva - in ki je po II. svetovni vojni ljudstvo na Zahodu tako

potešila, da ni čutilo potrebe po komunizmu. Ko je v petdesetih

dokončno izginil strah, da se bodo skušali tudi ljudje na Zahodu

prišlepati na komunistične ideje, je začel Friedman - pod vplivom

Friedricha Hayeka, svojega avstrijskega guruja, prav tako čikaškega

profesorja - sanjati o čistem kapitalizmu, o kapitalizmu brez motenj,

socialnih obveznosti in državnih vmešavanj, o kapitalizmu, ki ga ne bi

nič več vezalo ali pa reguliralo, o kapitalizmu kot "nebeškem kolesju"

in "umetnini", o kapitalizmu, ki bi pel, o kapitalizmu, ki bi bil še

manj reguliran, kot je bil reguliran pred veliko gospodarsko krizo v

tridesetih.

Friedmanov mesijanski scenarij je bil preprost: prvič, korporacije je

treba osvoboditi vseh regulacij, drugič, država mora privatizirati vse

svoje sektorje, s katerimi lahko korporacije ustvarjajo profit, in

tretjič, država mora drastično porezati svoje socialne programe. Ergo:

deregulacija, privatizacija, odprava socialne države. Specifično:

bogati in revni naj bodo obdavčeni po isti stopnji, korporacije naj

imajo doma in po svetu odprte trge, ki naj jim jih zagotovlja država,

vse cene, s plačami vred, naj določa izključno prosti trg (konec

minimalnih plač), zdravstvo, šolstvo, pošta, pokojninski skladi,

nacionalni parki ipd. pa naj se privatizirajo. Vse družbeno bogastvo

mora preiti v privatno last. Svobodo lahko človeku zagotavlja le

povsem deregulirani kapitalizem - če kapitalizem ni svoboden, tudi

človek ni svoboden. Razlog več, da "Čikaški fantje" stalno predejo o

svobodi, toda svobodo razumejo izključno tržno - v smislu absolutno

prostega trga, dereguliranih korporacij in totalne privatizacije vseh

socialnih funkcij države. Svoboda in demokracija sta le sinonima za

prosti trg, ki je - po mantri "Čikaške šole" - nezdružljiv z javnim

zdravstvom, javnim šolstvom in s podobnimi javnimi sistemi. Kaj če se

pojavita visoka inflacija in velika brezposelnost? Nič, to pomeni le,

da trg še vedno ni dovolj svoboden. In če ne gre drugače, si je treba

svobodo - totalno svobodo trga in korporacij - priboriti na silo, z

brutalnimi metodami. "Zgodovina sodobnega prostega trga je bila

napisana s šoki." Friedmanova verzija kapitalizma je apokaliptični

fundamentalizem, saj izključuje vse druge sisteme, vse konkurenčne

ideologije, hkrati pa je nevaren, ker za svojo izpolnitev nujno

potrebuje kataklizmo, poganjek bibličnih apokaliptičnih fantazij (pa

tudi puritansko-kalvinističnih fantazij o trpljenju, ki da te edino

pripelje k Bogu). Ergo: pogoj za osvoboditev trga in korporacij ni

demokracija, ampak kataklizma.

"Friedman in njegovi učenci že več kot tri desetletja izpopolnjujejo

tole strategijo: najprej počakajo na veliko krizo, medtem ko se ljudje

še vedno pobirajo od šoka, dele države prodajo privatnim igralcem,

nazadnje pa te `reforme' na hitro razglasijo za nekaj permanentnega."

Friedman je rad poudaril, "da lahko le kriza - bodisi dejanska ali pa

namišljena - povzroči pravo spremembo" in da je treba imeti stalno

pripravljene "alternative obstoječi politiki", da bi jih lahko

uporabili, "ko to, kar je bilo prej politično nemogoče, postane

politično neizogibno". In kdaj postane to, kar je bilo politično

nemogoče, politično neizogibno? Točno: v času hude katastrofe ali pa

hude krize. In tedaj je treba reagirati hitro in odločno ter vsiliti

nagle in nepovratne poteze, preden se družba ponovno vrne pod

"tiranijo statusa quo". Dokler je družba še šokirana, zmedena in

dezorientirana, se lažje odreče rečem, ki se jih je prej - pred

katastrofo - oklepala. Friedman je menil, da ima vlada približno šest

mesecev, da izpelje velike reforme, ki si jih prej ni upala. "Druge

priložnosti morda ne bo."

Vsak dan je 11. september

Milton Friedman je, pravi Kleinova, potreboval državo, na kateri bi

lahko testiral svojo teorijo. In po nekaj parcialnih testih v

petdesetih, recimo v času ameriškega puča v Iranu in Gvatemali, jo je

končno dobil. V vsej laboratorijski čistosti. Vse se je začelo 11.

septembra, toda ne 11. septembra 2001, ampak 11. septembra 1973. Ne v

New Yorku, ampak v Čilu, ko je Pinochetova vojaška hunta v povezavi s

CIO, z Nixonovo administracijo in ameriškimi korporacijami, baziranimi

v Čilu (npr. ITT), izpeljala puč in zrušila demokratično izvoljenega

predsednika Salvadorja Allendeja. Pinochet je razpustil parlament,

opozicijo, demokracijo in ustavo, vpeljal diktaturo in angažiral

"Čikaške fante", "los Chicago Boys", tako domače, v petdesetih in

šestdesetih izšolane na University of Chicago, kot uvožene, da so v

času, ko so bili Čilenci še v totalnem postpučističnem šoku, na hitro

izpeljali vse "reforme", ki jih je predvideval veliki

neoliberalistični scenarij: znižanje davkov, osvoboditev trga,

sprostitev uvoza, privatizacijo vsega, tudi šolstva, zdravstva in

bank, sekanje socialnih programov, popolno deregulacijo cen,

eliminacijo vseh varovalk, ki so varovale čilsko gospodarstvo. Ta

"čikaška revolucija" je bila do tedaj najekstremnejša kapitalistična

revolucija. Friedman je sijal - vse je šlo po scenariju, ki je

predvideval, da bodo hitrost, nenadnost in obseg ekonomskih sprememb

pri ljudeh povzročili psihološke reakcije, ki bodo "prilagoditev

olajšale". To taktiko je krstil za "shock treatment" - za "zdravljenje

s šokom", "šok zdravljenje". In ta izraz ni bil za lase privlečen.

Daleč od tega - ta izraz je bil v popolni rimi s tem, kar je počel

Pinochet, ki je nacijo šokiral in ustrahoval z brutalno diktaturo,

vsesplošnimi kršitvami človekovih pravic, aretacijami, "izginotji",

internacijami, eksekucijami, "Karavano smrti", množičnimi grobišči,

Villo Grimaldi, torturo, ki je vključevala "elektrošoke", in štadioni,

spremenjenimi v koncentracijska taborišča. Tiste, ki se z "reformami"

niso strinjali, je zaprl ali pobil, represijo pa prelevil v javni

spektakel. Če bi bila represija skrita, ne bi imela tistega

"šokantnega" impakta, ki so ga potrebovali za izpeljavo "reform".

Pretiravanje tu nikoli ne škodi.

Toda šit: Čile so po "reformi" razdejale visoka inflacija, huda

brezposelnost in lakota. Ni problema, je rekel Friedman in priletel v

Čile, kjer je imel serijo predavanj, medijskih nastopov in poziranj s

Pinochetom, hkrati pa je tudi razkril, zakaj se širijo inflacija,

brezposelnost in lakota. Točno: zato, ker trg še ni dovolj svoboden.

Pinochetu, ki je vlado itak povsem prepredel s "Čikaškimi fanti", je

naložil popolno osvoboditev trga in popolno privatizacijo javnega

sektorja, z vrtci, socialnim zavarovanjem in pokopališči vred. Keynesa

in socialno državo je treba ubiti! In pokopati! Pika. Toda ironično,

čilsko gospodarstvo se ni nikoli zares pobralo. Inflaciji in

brezposelnosti ni bilo ne konca ne kraja, tako da Pinochetu ni

preostalo drugega, kot da je v osemdesetih mnoge privatne korporacije

in sektorje ponovno nacionaliziral. Še več, Čile je, kot pravi

Kleinova, pred popolnim gospodarskim zlomom rešilo prav to, da je

Pinochet korporacijo Codelco, ki nadzoruje čilske rudnike bakra,

ohranil v državni lasti, da je torej ni privatiziral. Čile je pred

gospodarskim zlomom rešil Keynes - rešilo ga je tisto nekaj malega,

kar je v čikaški predelavi Čila ostalo od Keynesa. Čile je danes ena

izmed držav z največjo socialno neenakostjo. Velik del srednjega

razreda je preprosto izginil. Friedman je Čile kljub temu razglasil za

"čudež".

In ta "čudež" ne bi bil mogoč, če ne bi Pinochet za "reforme" ustvaril

idealnih, tako rekoč šolskih razmer - razmer, v katerih šokirano in

ustrahovano ljudstvo ni moglo reagirati. Ali bolje rečeno, s čistkami

in terorjem je Čile preselil v leto nič in ga spremenil v bel list

papirja, na katerega so lahko Friedman in njegovi fantje napisali, kar

so hoteli. "Kolektivna travma je idealna priložnost za radikalni

socialni in ekonomski inženiring," pravi Kleinova. Diktatura je

idealna za vpeljavo "reform", Friedmanovega evangelija, čikaškega

"šokantnega" paketa privatizacije, sprostitve trga, deregulacije in

sestrelitve socialne države. V demokraciji tega ne moreš storiti - če

hočeš to storiti, moraš demokracijo začasno zamrzniti. Politični teror

je partner ekonomskih "reform". Ko so ljudje v šoku, jim lažje izpereš

možgane, prosti trg pa lahko zaživi le, če ljudem izpereš možgane. Če

hočeš torej družbo vrniti v stanje čistega kapitalizma, moraš ljudstvo

najprej deprogramirati in ga potem na novo sprogramirati. Nacija mora

doživeti tako mentalno regresijo, kot jo doživijo pri mučenju

zaporniki: ta povezava torture in mentalne regresije je pogoj za

"ponovno rojstvo". S shock & awe rojstvom nove družbe se mora roditi

tudi novo ljudstvo. Čikaška predelava Čila je bila le nadaljevanje

tega, kar je počela ameriška vojska, ko je v času vietnamske vojne

poudarjala, da je treba Vietnam - ali pa kako vietnamsko mesto -

uničiti, da bi ga rešili. Če je logika "kreativne destrukcije" dobra

za vojne, ni razloga, da ne bi bila dobra tudi za ekonomijo.

Čilenci so bili šokirani trikrat: najprej jih je šokiral vojaški puč,

potem jih je šokiral paket "reform" in nazadnje jih je šokiral še

paket represivnih taktik. Ti šoki niso v bel list papirja spremenili

le Čila, ampak tudi same Čilence: če hočeš predelati ekonomijo, potem

moraš predelati tudi ljudi. Vic o režimu, ki bo zamenjal ljudstvo, je

tu postal meso: novi režim - vojaški in ekonomski, "čikaški" - je

zamenjal ljudstvo. Čile, "prva država čikaške šole", je bil za

"Čikaške fante" laboratorijska država - eksperiment, ki je uspel in

postal model za prihodnost. In ta prihodnost je za mnoge nacije prišla

kot jutro po neprespani noči.

Šokirani & zaprepadeni

Čilski model je hitro dobil noge. Že leta 1973 je enak scenarij

doletel Brazilijo in Urugvaj, kjer so Friedmanove "reforme " prav tako

izpeljali ob podpori vojaških hunt. Idealno. Ekonomski šok je bil

ozaljšan s šoki torture in represije. Logično, v obeh vladah je

mrgolelo "Čikaških fantov". In Friedman je takoj spet oznanil, da gre

za "čudež". Leta 1976 je prišla na vrsto Argentina - jasno, po

vojaškem udaru, ki mu je tako kot v Braziliji in Urugvaju asistirala

Amerika. "Reform" ni brez šoka, represije in suspenza demokracije.

Tudi v Braziliji, Urugvaju in Argentini so cvetele aretacije, množična

grobišča, sežiganje knjig, okupacije univerz, napadi na sindikate,

čistke, "avtomobili smrti", mučilnice in helikopterji, iz katerih so

metali tiste, ki se z "reformo" niso strinjali. In kot so rekli, so

demokracijo suspendirali v imenu "vojne proti terorju", da bi lažje

onemogočili komunistične in marksistične elemente, ki menda skušajo

zrušiti demokracijo. Demokracijo lahko zaščitiš le tako, da jo ukineš.

Ko pa državo enkrat predelaš v čikaško verzijo čistega kapitalizma,

rečeš: evo, zdaj ste v demokraciji! In svobodi! Še več, ljudem tako

izpereš glave, da poslanstvo države vidijo prav v privatizaciji vsega

- vseh državnih podjetij, vseh državnih sektorjev in vsega družbenega

bogastva. "Čudeža" v resnici ni bilo: povsod se je drastično zmanjšala

realna vrednost plač, povsod sta se drastično povečali brezposelnost

in revščina, povsod so zapirali tovarne, povsod se je drastično

povečala socialna neenakost. Družbeno bogastvo se je preselilo v

privatno last, pretežno v last tujih korporacij, ki so pogosto

financirale privatno vojsko, s katero so mirili delavce in skrbeli za

dosledno izpeljavo "reform". Ljudi so zapirali in terorizirali, da bi

bil trg lahko svoboden. Friedmanu so mnogi pritiskali na vest in ga

primerjali s tehnokrati, ki so kolaborirali s tretjim rajhom, toda

svojega evangelija ni spremenil: "Svobodni trgi prinesejo svobodno

družbo." A po drugi strani, vse o tem, kako ortodoksen je bil

Friedman, pove že to, da je Richarda Nixona razglasil za "najbolj

socialističnega ameriškega predsednika 20. stoletja" in da je trdil,

da je Hongkong svobodnejši od Amerike, pa četudi nima demokracije, to

pa zato, ker se hongkonška vlada ne vmešava toliko v gospodarstvo kot

ameriška. Politična svoboda za demokracijo ni bistvena - ekonomska

pač.

Poti nazaj zdaj ni bilo več. Čikaški model tržne ekonomije je morda

res nezdružljiv z demokracijo, toda obrodil je tako bogato, da je bil

čas, da se iz Južne Amerike preseli tudi v razvitejše države, recimo v

Britanijo. Friedrich Hayek, hudo navdušen nad Friedmanovo predelavo

Čila, je britanski premierki Margaret Thatcher svetoval, naj še ona

stori isto - naj že zaboga pokoplje britansko socialno državo in

Keynesa. In res, Thatcherjeva je potegnila nekaj potez, toda ratingi

so ji tako katastrofalno padli, da je takoj odnehala in Hayeka

obvestila, da je čilski tip "reform" v Britaniji nesprejemljiv, s

čimer se je kakopak potrdilo, da "radikalna in visoko profitabilna

politika čikaške šole v demokratičnem sistemu ne more preživeti".

Logično: če hočeš vpeljati čikaške "reforme", potrebuješ katastrofo.

Recimo vojaški udar. Tega v Britaniji ni bilo. Ali pa apokaliptični

hurikan. Tudi na to se Thatcherjeva ni mogla zanašati.

Potem pa je nepričakovano dobila darilo, na kakršnega "Čikaški fantje"

vedno komaj čakajo: 2. aprila 1982 je Argentina napadla Falklande,

strateško povsem nepomembne britanske otočke ob argentinski obali.

Vojna je bila sicer daleč stran, toda Thatcherjeva ni puščala nobenega

dvoma, da je Britanija v vojni - histerično, militantno in

šovinistično jo je napihnila čez vse plafone. Le zakaj ne? Če je

hotela vpeljati neoliberalistične, čikaško-čilske reforme, je

potrebovala izredne razmere. In ta vojna, pa četudi povsem minorna, je

ponudila dobro kritje "za prvo radikalno kapitalistično transformacijo

v kaki zahodni liberalni demokraciji". Ratingi so ji dramatično

poskočili. Krstili so jo za "Železno lady". In ko se je začel sloviti,

masivni in masovni rudarski štrajk, je lahko obračun z rudarji mirno

razglasila za nadaljevanje vojne z Argentino. Ker je bilo ljudstvo

zaradi vojne šokirano in dezorientirano, ker je bila torej njegova

percepcija Britanije zaradi šoka skaljena, je lahko Thatcherjeva

počela, kar je hotela, to pomeni, da je privatizirala vse, kar se je

dalo (British Telecom, British Airways, British Steel itd.). Družbeno

bogastvo in socialno državo je dala na avkcijo. Po vojni je lahko

storila to, česar pred vojno ni mogla. Še enkrat se je potrdilo, da je

Friedmanov scenarij alternativa, ki čaka na krizo.

Nekaj let kasneje je Bolivijo razdejala neobvladljiva hiperinflacija.

Razlika je bila le v tem, da je namesto Friedmana vletel profesor

Jeffrey Sachs, njegov dobro povezani harvardski somišljenik, ki je

takoj oznanil, da bo morala Bolivija požreti "grenko zdravilo" - vsa

državna podjetja je treba privatizirati, trg deregulirati in

osvoboditi, socialne programe pa posekati. Če boste to storili, je

rekel Sachs, boste dobili finačno pomoč Amerike, pa tudi Mednarodnega

denarnega sklada in Svetovne banke, ki sta, kot je znano, prestreljena

s "Čikaškimi fanti". In res, vse so naredili po scenariju. Rezultat:

cene so postale neobvladljive, realna vrednost plač je padla,

brezposelnost in socialna neenakost sta se povečali, bolivijsko

bogastvo so začele upravljati tuje korporacije. Kje je represija? Kje

je katastrofa? Drži, najprej se je zdelo, da za Sachsovo

neoliberalistično predelavo Bolivije ne bo potrebna represija, toda

friedmanizem vendarle ni mogel iz svoje kože: ker je bilo ljudsko

nezadovoljstvo vse večje, bolivijski vladi ni preostalo drugega, kot

da je razglasila izredne razmere. In to ne le enkrat, ampak dvakrat.

Tako se je spet potrdilo, da "šok terapija" ne more brez represije,

brez političnega šoka. Ekonomijo lahko dereguliraš le s šoki. "Reform"

v normalnih okoliščinah ne moreš izpeljati. Je pa res, da je v

Boliviji kot šok funkcionirala že sama hiperinflacija, to pomeni, "da

hiperinflacija ni bila problem, ki ga je treba rešiti, kot je menil

Sachs, ampak zlata priložnost, ki jo je treba zgrabiti". To je seveda

v devetdesetih famozno izkusila tudi Argentina, ko jo je udarila huda,

neobvladljiva hiperinflacija, ki je bila tako šokantna, "da so bili

ljudje voljni sprejeti vse drastične spremembe, samo da bi

hiperinflacijo eliminirali in se vrnili nazaj v normalno stanje".

Včasih "Čikaški fantje", Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka ne

potrebujejo katastrofe ali pa vojaškega puča - počakati morajo le na

ekonomsko krizo, recimo hiperinflacijo, s pomočjo in z reševanjem te

krize čim dlje odlašati ter potem pustiti, da ekonomska kriza odigra

vlogo šoka, ki postane bajna poslovna priložnost. Državi, ki se znajde

v tako hudi ekonomski krizi, ne preostane drugega, kot da se proda. Ne

nujno najboljšemu ponudniku, ampak ponudniku, ki ga pod pultom

določijo "Čikaški fantje", Sachs, Svetovna banka in Mednarodni denarni

sklad.

Recept "Čikaške šole" je, kot pravi Kleinova, preprost: "Hočete rešiti

svojo državo? Prodajte jo!" Friedmanovci svojim klientom vedno

pozabijo omeniti, da kriza ni nekaj, kar je treba rešiti, ampak nekaj,

kar je treba izkoristiti, in da s privatizacijo in z deregulacijo trga

krize ne bo konec. Privatizacija in osvoboditev trga ne prinašata

stabilnosti. In če je vsaka kriza poslovna priložnost, potem si lahko

živo predstavljate, kakšna poslovna priložnost je bil šele padec

berlinskega zidu. V deželah, v katerih iz enopartijskega sistema

prehajajo v demokracijo, so ljudje že po definiciji tako okupirani s

to svojo novo zgodbo, z "osvobodivtvijo" in novim bojem za oblast, da

niti ne opazijo, kaj se dogaja, to pomeni, da "tranzicija" kar kliče

po Friedmanu. Vzemite Poljsko: ko je leta 1989 oblast prevzela

Solidarnost, je imela Poljska orjaški dolg, orjaško inflacijo in

produkte, ki jih ni mogla prodati. Koga so poklicali? Jamesa Bonda?

Ne, profesorja Sachsa, "Indiano Jonesa ekonomije", ki je načrt za "šok

terapijo", alias "tranzicijo", napisal v eni noči. Ali kot je rekel:

"To je bilo prvič, da je kdo napisal načrt za preoblikovanje ekonomije

v tržno." In dovolj je bila ena noč. Kaj je zapovedal načrt, si lahko

mislite: osvobodite cene, posekajte socialne programe, privatizirajte

državna podjetja! Običajni čikaški scenarij. Solidarnosti, ki je izšla

iz boja s političnim terorjem in izrednimi razmerami, je logično

pozabil omeniti, da vpeljava "šok terapije" potrebuje politični teror,

izredne razmere.

Diktatura demokracije

Na Kitajskem napake niso ponovili. Ko je Friedman v osemdesetih

obiskal Kitajsko, je politbiroju razložil, da ljudje v kapitalizmu

živijo bolje kot v socializmu. Kitajski politbiro je hotel, da tudi

Kitajska preide v kapitalizem, toda tako, da ne preide v kapitalizem.

Ali bolje rečeno: politbiro je hotel, da Kitajska preide v

kapitalizem, sam pa ob tem ohrani enopartijsko oblast v državi.

Friedmanu se je to zdelo idealno: kot v Čilu! Radikalni kapitalizem

pač najlažje vpelješ v razmerah diktature, še toliko bolj, ker ga v

razmerah diktature lahko izpelješ na hitro, nenadno in

brezkompromisno. In res: osvobodili so cene, deregulirali trg,

delavcem vzeli pravice in socialno varnost, štrajke razglasili za

"ekonomski zločin". Rezultat: podivjale so cene, podivjala je

brezposelnost, podivjala je socialna neenakost. In seveda, podivjali

so študentje. Začele so se demonstracije, ki so kulminirale leta 1989

na Tiananmenu, Trgu nebeškega miru. Ponovil se je Čile: režim je

izpeljavo ekonomskih "reform" zavaroval z brutalno represijo. "Šok

terapijo" je podprl s političnim šokom. Najprej je razglasil izredne

razmere, potem pa divje obračunal z opozicijo - sledile so aretacije,

internacije, eksekucije, politični teror. Kako je Zahod videl teror na

Trgu nebeškega miru? Kot še en primer komunističnega terorja. Toda

ironično: "Pet dni po krvavem obračunu je dal Deng naciji jasno

vedeti, da s tem, kar je storil, ni varoval komunizma, ampak

kapitalizem." Tržno ekonomijo, svobodo trga. Politbiro je storil to,

kar je storil Pinochet: Friedmanu je dal bel list papirja. "Šok

terapija" je nekaj, kar potrebuje pretvezo za razglasitev izrednih

razmer: politbiro je lahko po razglasitvi izrednih razmer izpeljal

tisti del "reform", ki si jih pred razglasitvijo izrednih razmer ni

upal. Če hočeš vpeljati radikalni kapitalizem, moraš ljudi najprej

hudo prestrašiti. "Šok pokola omogoči šok terapijo." Kitajski "čudež

je bil rojen iz pokola". In kot običajno, spet ni nihče videl

"povezave med Friedmanovim nasvetom in nasiljem, ki je potrebno za

izvedbo tega nasveta". V kaj se je prelevila Kitajska, vemo: v

največjo švicfabriko na svetu. Nizki davki in cenena, nemočna,

suženjska delovna sila. Plus: 90 odstotkov kitajskih magnatov je otrok

partijskih veljakov. Podobno je bilo v Čilu, kjer je imel Pinochet več

bančnih računov, kot je dni v letu. Razlika med režimi, ki udarijo s

"šok terapijo", je le v tem, da nekateri prodajo delnice, nekateri pa

države. In, seveda, vsi mislijo, da je "čikaška" verzija

kapitalističnega fundamentalizma edina alternativa komunizmu.

To je mislil tudi Jelcin, ko je leta 1991 postal predsednik Rusije.

Predsednik Sovjetske zveze je bil tedaj Gorbačov. Mednarodni denarni

sklad in Svetovna banka sta pritiskala: SZ potrebuje "reforme" - in

izpeljati jih mora hitreje kot Poljska. Toda hej, kako naj to stori?

Za vpeljavo radikalnega, čistega kapitalizma ne zadošča le prehod iz

enopartijskega sistema v demokracijo. Potreben je tudi politični šok,

politični teror. In glej, no: na Zahodu poudarijo, da bi se moralo v

SZ zgoditi nekaj takega kot v Čilu pod Pinochetom. Tranzicijska megla

je predobra priložnost za ekonomski Blitzkrieg. In res, v Kremelj

pripotuje profesor Sachs - jasno, ne brez običajnega čikaškega

scenarija. Toda potrebuje šok. Kaj zdaj? Nič, ko je Sachs še v

Kremlju, Jelcin oznani, da razpušča Sovjetsko zvezo. E, to je bil šok.

Politični šok - in dobro kritje za naglo, radikalno izpeljavo

"reform"… ee, čikaške "šok terapije" (ja, osvoboditev cen,

deregulacija trga, privatizacija državnih podjetij, sekanje socialnih

programov). Toda en politični šok ni bil dovolj. Specifično: tako kot

v Čilu ni bil dovolj le vojaški udar, tudi v Rusiji ni bila dovolj le

razpustitev SZ. Ker so ljudje izgubili plače, službe, prihranke,

pravice in varnost, so postali tako nezadovoljni, da je začelo njihovo

nezadovoljstvo ogrožati "reforme". No, Jelcin je tedaj že vedel, kaj

potrebujejo "reforme" - politični teror, policijsko državo. Leta 1993

je suspendiral ustavo, pred Beli dom, ruski parlament, ki ga je

razpustil, poslal tanke, razglasil policijsko uro, vpeljal cenzuro in

brutalno obračunal z demonstranti. Diktatura je pogoj za demokracijo.

Kaj je rekel Zahod? "Jelcin je rešil demokracijo!" In kaj pravi Naomi

Klein? "Komunizem je morda res padel, ne da bi bil pri tem izstreljen

en sam strel, toda čikaški kapitalizem potrebuje veliko streljanja, da

bi se zaščitil." Zdaj, po razglasitvi izrednih razmer, je lahko

Jelcin, obdan s svojimi lastnimi "Čikaškimi fanti", izpeljal tudi vse

tiste konkvistadorske "reforme", ki si jih prej, pred razglasitvijo

izrednih razmer, ni upal. Družbeno bogastvo so prevzeli tajkuni. Tako

kot v Čilu. In tako kot na Kitajskem. Tako kot povsod. "V sodobni

Rusiji je bogastvo tako razdeljeno, da revni in bogati nimajo le

občutka, da živijo v različnih državah, ampak da živijo v različnih

stoletjih."

Dobrodošli v letu nič

Na opisani način so trge osvobajali - ter države "liberalizirali" in

"demokratizirali" - povsod po svetu. Od Južne Amerike do Južne Afrike.

Od Vzhodne Evrope do "azijskih tigrov" (Malezija, Koreja, Tajska,

Filipini, Indonezija). Povsod so državo, magari z umetnimi šoki,

umaknili s trga, družbeno bogastvo pa za bagatelo razdelili med tuje

korporacije in domače tajkune. Leta 1999, ko so se v Seattlu odvrtele

prve antiglobalistične demonstracije, so vsi mislili, da se je že

zgodilo, kar se je imelo zgoditi, toda v resnici se je vse skupaj šele

začelo: z novim milenijem je namreč prišel popolni šok. Perfect storm.

Vihar vseh viharjev. 11. september 2001. Zakaj je bil 11. september

poslovna priložnost stoletja? Iz preprostega razloga: ker je Bush

začel "vojno proti terorju". In v čem je lepota "vojne proti terorju"?

V tem, da je večna in neskončna, kot je rad poudaril Bush. To, kar je

Amerika prej testirala drugod, recimo v Čilu, je lahko zdaj uporabila

doma. Napočil je trenutek, da tudi v Ameriko pride čisti, radikalni,

povsem osvobojeni kapitalizem, ozaljšan s šokom, stalnimi alarmi,

politično represijo ("Pazite, kaj počnete!"), aretacijami,

internacijami, lagerji, grozljivkami o orožju za množično uničevanje

in terorjem "vojne proti terorju".

Z eno besedo: Bush je lahko pod kritjem 11. septembra in "vojne proti

terorju" vpeljal tiste "reforme", ki si jih pred 11. septembrom in

pred "vojno proti terorju" ni upal: javni sektor je bajno nafilal z

denarjem in ga potem privatiziral. "Vojna proti terorju" je v resnici

le eno veliko podjetje, ali bolje rečeno - "vojno proti terorju" na

vseh ravneh vodijo privatna podjetja, ki se financirajo z javnim

denarjem. Bush je občutljive funkcije, ki bi jih morala opravljati

država, privatiziral: zdravstveno oskrbo vojakov, vzdrževanje vojske,

zasliševanje ujetnikov in zapornikov, zbiranje podatkov, nadzorovanje

in varovanje, interveniranje ob katastrofah. Recimo: ministrstvo za

domovinsko varnost je samo do sredine leta 2006 sklenilo pogodbe s

115.000 privatnimi varnostnimi agencijami (130 milijard dolarjev),

CIFA, nova protiobveščevalna agencija, velika tekmica CIE, pa kar 70

odstotkov svojega budžeta razdeli med privatne izvajalce. Domovinska

varnost, vojne in katastrofe so postale novi trgi. Rezultat te popolne

privatizacije - te popolne "eliminacije javne sfere" - so

privatizacija vojske, privatizacija protiteroristične tehnologije in

"analitskega softvera", privatizacija invazije na Irak, privatizacija

okupacije, privatizacija rekonstrukcije, privatizacija zasliševanja in

zaporniškega sistema, privatizacija torture, privatizacija katastrofe.

Pojavile so se privatne, korporativne vojske. Javno, družbeno bogastvo

se je preselilo v privatno last. Irak je v trenutku preplavilo na

tisoče ameriških korporacij, saj veste, Halliburtoni, Bechtli,

Carlyli, Gileadi, Lockheedi, ExxonMobili, DynCorpi, Vinnelli, CH2M

Hilli, Parsonsi in kar jih je še. Vse profite so lahko odnesli iz

Iraka, ničesar jim ni bilo treba reinvestirati, nobenih davkov niso

plačevali, tuje korporacije so lahko postale stoodstotne lastnice

iraških. Še več, imeli so imuniteto. In Bush je dal Iraku napisati

ustavo, ki je vse to le potrdila. Logika je preprosta: kar je dobro za

Halliburton, je dobro za Ameriko!

Irak je bil na avkciji, toda Iračani tega niso niti registrirali, ker

so se borili za golo življenje: "Arhitekti te invazije so verjeli v

doktrino šoka - vedeli so, da bodo lahko državo, medtem ko bodo ljudje

zaposleni z dnevnimi težavami, diskretno razprodali." Iraška vojna ni

bila le "napaka", le "lunatična poteza", ampak povsem racionalna

odločitev: "Arhitekti te invazije so sprožili divje nasilje, ker

bližnjevzhodnih trgov niso mogli odpreti po mirni poti." In stopnja

terorja je bila proporcialna profitu. Trg so lahko odprli in predelali

le z vojno. Toda šok, ki ga je povzročila napol apokaliptična shock &

awe invazija, ni bil dovolj - potrebovali so dolgo, krvavo, kaotično

vojno, mamutsko kolekcijo šokov, non-stop šokiranje, ki je Irak

spremenilo v bel list papirja, Iračane pa v prestrašeno, šokirano

nacijo, zavrteno v leto nič. Tiste, ki so se upirali, so zaprli v Abu

Grajb, novo verzijo Pinochetove "Ville Grimaldi": šok so s tem tudi

personalizirali. Bushevi okupaciji Iraka očitajo, da je katastrofa,

kar je daleč od resnice - okupacija Iraka je velik poslovni uspeh.

"Dezintegracija Iraka korenini v ideologiji, ki zahteva bel list

papirja, na katerega lahko napiše svojo novo zgodbo." Ne, klavnica, v

katero se je po invaziji pogrezil Irak, ni bila znak nesposobnosti

Busheve administracije, ampak pogoj za "reforme", za privatizacijo

Iraka. Masivna privatizacija Iraka je potekala sočasno in vzporedno z

masivno vojno. Ob njej. Ob klavnici. Ob mučilnici. Tako kot v Čilu.

Iraška vojna je bila le katastrofa, ki je potrebna za osvoboditev

trga. Ni šlo le za nafto. 11. september je bil šok, ki je omogočil

privatizacijo Iraka. Rezultat sta zdaj dve državi, ki živita vzporedno

- iraška, ki je vse izgubila, in korporativna, ki je vse dobila.

Ljudje, ki živijo v iraški državi, nimajo nič od korporativne države,

ki je nastala z razprodajo iraške države. Mislite, da je naloga

ameriške vojske, da varuje iraško državo in Iračane? Ne, naloga

ameriške vojske in privatnih vojsk je, da varujejo korporativno

državo. V Iraku se je torej najbolj razločno izpolnil veliki,

mesijanski, napol religiozni sen "Čikaške šole": ustanovitev povsem

osvobojene korporacije, kapitalističnega raja, ki nima nobenih vezi z

državo, v kateri živi, in ki "funkcionira povsem gladko, pa četudi

država, v kateri živi, razpada".

[Port Folio]

Povezani temi: >klik<

[Fritz]

Zakaj kapitalizem nujno potrebuje politični teror in kako je sodobni

svet padel v brutalni, radikalni, čisti, fundamentalistični

kapitalizem, najlepše pojasni Naomi Klein v Doktrini šoka, knjigi leta

2007

Hvala za namig, stric Amazon že pošilja. Pa še Huntingtona in Fukuyamo, da bo več za tuhtat.

[Brdaus]

Hvala za namig, stric Amazon že pošilja. Pa še Huntingtona in Fukuyamo, da bo več za tuhtat.

Linke prosim... lahko tudi na PM

[Br1]

Povezani temi: >klik<

Hvala za link

:worship:

[GorazdH]

BROJČIIII!!!

končno je spet zanimivo. smo ratali dolgočasni že tle... :whistle:

no sej ni nič novega drgač, jasno je, da se največje dobičke kuje ravno v najhujših kriznih razmerah :trance_33_sleep:

[Br1]

BROJČIIII!!!

končno je spet zanimivo. smo ratali dolgočasni že tle... :whistle:

no sej ni nič novega drgač, jasno je, da se največje dobičke kuje ravno v najhujših kriznih razmerah :trance_33_sleep:

heolu Gorazd

:yea2:

Viš

tko je to, če telebayski vladajo na virtulanih rdečih planetih.

Kaže, da sem se preveč muču z vami, pa so me poslal

na prisilne počitnice, da me ne bi pobralo ... pa 90%ni opomin mam,

kar pomeni, da če kaj neokusnega muxnem, me bodo telebayski

spet prec skenslali.

Tko

da .. če čm bit med vami, moram glede na direktive telebayskov

tudi ys biti dowgočasn ...

:zzz:

[Brdaus]

Tko

da .. če čm bit med vami, moram glede na direktive telebayskov

tudi ys biti dowgočasn ...

:zzz:

Ne no :grrr poj bo tut nam dolgčas. Daj še kaj pametnega prpopaj. Mene to IZREDNO zanima .)

[Br1]

Ne no :grrr poj bo tut nam dolgčas. Daj še kaj pametnega prpopaj. Mene to IZREDNO zanima .)

haloo, brdauisič !!

:yea1:

kolkr

te poznam .. imava 2 možnosti

glede tvojega zanimanja

za tole:

- al se hecaš z mano

- alpa vice pokaš krtkoenmaw

;)

[Br1]

Prosim,

da sodržavlajne opomnite v mailih,

da se bojkot začenja poju3šnjem.

Hvala!

:grupni:

[Brdaus]

haloo, brdauisič !!

:yea1:

kolkr

te poznam .. imava 2 možnosti

glede tvojega zanimanja

za tole:

- al se hecaš z mano

- alpa vice pokaš krtkoenmaw

;)

Mah, qrc. Če nebi kako stvar prebral, bi še zdej samo k maš hodu, pa v puščco metal. Al pa bi bil zavedni slovenček in povsod plačeval davke in futral državo.

NO NO, not me, man :grrr

Je treba mal s svojo glavo mislit :OK:

[Br1]

Mah, qrc. ...

Je treba mal s svojo glavo mislit :OK:

Ys

se sicer trudim .. ampak, saj veš kaj trdijo za nas stare:

"Čak kosa iz ove lude glave biježi!"

[Brdaus]

Ys

se sicer trudim .. ampak, saj veš kaj trdijo za nas stare:

"Čak kosa iz ove lude glave biježi!"

:hmm: A zato sm jest že tko plešast? Bemtiš, bo treba nehat mislt :lol: