Zanimiv psihološki poskus

[ImenitnaPriložnost]

Opis poskusa na tem naslovu.

Citiram:

Popuščanje

5. junij, 2009 Avtor: Anja | socialna psihologija

Predstavljajte si, da vas prijatelj prosi, da sodelujete v eksperimentu, ki bo preučeval sposobnosti vida. Ker mu želite ustreči, na to pristanete. Ob dogovorjeni uri se prikažete v učilnici, kjer na eksperiment že čaka nekaj oseb, vaših vrstnikov. Usedete se na prazno mesto na koncu vrste in čakate na začetek.

V učilnico nato vstopi vodja eksperimenta in vam razloži, kaj boste počeli. Vaša naloga je, da primerjate osnovno črto, ki bo na levem kartonu, s tremi drugimi, ki bodo na desnem kartonu. Izmed treh črt na desnem kartonu morate izbrati črto, ki je enako dolga kot črta na levem kartonu – osnovna črta. Svoj odgovor boste morali, ko boste na vrsti, povedati na glas.

»No, to pa res ni nič takega,« si mislite, ko se poskus prične in vodja pokaže prvo sliko. Odgovor je namreč jasen - črta C. Prva oseba izbere črto C, enako stori druga oseba, tretja, četrta, peta in šesta oseba. Enako storite tudi vi, ko ste na vrsti. Eksperimentator pokaže naslednja dva kartona. Tudi tu nimate težav s pravilno rešitvijo, saj je črta A že na prvi pogled enako dolga kot osnovna črta. Prva oseba izbere črto številka A, enako storijo vse ostale osebe, vključno z vami.

Ko eksperimentator pokaže tretji par kartonov, se vam zadeva zdi tako enostavna, da je vse skupaj že smešno. Ponovno je črta A tista, ki je enako dolga kot osnovna črta. Ampak prva oseba izbere črto B. Zdi se vam malo nenavadno, ampak s tem se ne obremenjujete. Tudi druga oseba izbere črto B. Pomislite, da je s temi ljudmi nekaj narobe. Ko črto B izbereta tudi tretja in četrta oseba, so vaše misli že v polnem teku. Črto B pa izbereta tudi peta in šesta oseba. Vas pa že malo stiska v želodcu. Razmišljate o tem, kaj reči. Boste odgovorili po resnici in izbrali črto A? Tvegali, da vas vse te neznane osebe gledajo postrani? Ali boste raje rekli črta B, enako kot ostali, in se tako izognili drugačnosti, čeprav se zavedate, da je resnica drugačna?

Vsem nam se zdi, da bi zagotovo izbrali črto, ki je dejansko enako dolga kot osnovna črta, v zadnjem primeru torej črto A. Vendar rezultati omenjenega eksperimenta kažejo drugačno sliko.

Gre za Aschev eksperiment s črtami, pri katerem so v prvotnem poskusu sodelovali študenti, ki so bili razdeljeni v skupine po 7 ali 9 oseb. V vsaki skupini je bila “poskusni zajček” samo ena oseba, vsi ostali udeleženci so bili z eksperimentatorjem dogovorjeni, kako bodo odgovarjali. Njihova naloga je bila povsem enostavna – med črtami na desnem kartonu poiskati tisto, ki je enako dolga kot črta na levem kartonu in svoj odgovor glasno podati (naloge naj bi pravilno rešili tudi petletniki). Poskusne osebe so vedno odgovarjale v istem vrstnem redu, prava oseba je svoj odgovor podala med zadnjimi.

Kar 33% poskusnih oseb je večini popustilo v vseh primerih, medtem ko je še ostalih (približno) 40% sodelujočih vsaj občasno popustilo skupini - najbolj pogosto v primeru, ko je bil napačen odgovor bližje pravemu (razlika med standardno črto in primerjalno črto ni bila največja).

V kasnejših poskusih so poskušali spreminjati različne spremenljivke in rezultati so se nekoliko razlikovali. V primeru, ko so bile razlike med črtami večje (napačen odgovor je bil še bolj očiten), je bilo prilagajanje večini manjše. Podobno se je zgodilo v primeru, ko je bila v skupini še ena oseba, ki je dajala pravilne odgovor - tudi takrat se je število popuščanj pri poskusnih osebah zmanjšalo. Večje popuščanje skupini pa je bilo zaznati, ko so v preizkusu sodelovale mladoletne osebe. Pomembno je omeniti tudi to, da so kot kontrolno skupino uporabili osebe, ki so na iste naloge odgovarjale pisno (napačen odgovor se je pojavil samo pri eni osebi).

Namen Aschevega preizkusa je bil razumeti posameznikovo sposobnost neodvisnega delovanja – zanimalo ga je, v kolikšni meri in pod kakšnimi pogoji se je posameznik pripravljen prilagoditi socialnemu okolju, čeprav se z njim ne strinja.

Večina poskusnih oseb je po koncu eksperimenta dejala, da so se zavedali, da so odgovorili napačno, ampak so to storili zaradi strahu pred posmehovanjem ali zgolj zato, da se ostalim ne bi zdeli »čudni«. Le peščica je trdila, da so resnično verjeli v to, da so odgovori skupine pravilni.

Ljudje torej popuščajo skupini v precej večji meri, kot si sploh lahko predstavljamo. Razlogov za to je ogromno, kot najbolj pomembna in pogosta pa lahko izpostavimo ta, da popuščajo zato, ker hočejo biti sprejeti v skupini ter zato, ker verjamejo, da je skupina bolje informirana kot oni sami. V povezavi s tem sem zasledila zanimivo primerjavo – povabljeni ste na fancy večerjo in zraven vašega krožnika so štiri različne vilice. Ko dobite na mizo prvo jed, se vam niti sanja ne, katere izmed vilic morate uporabiti. Večina med nami bo pogledala okrog sebe in uporabila tiste vilice, ki so jih uporabili ostali. Zato, ker želimo biti v skupini sprejeti in zato, ker predvidevamo, da drugi vedo več o tem kot mi sami. Pripadati skupini je osnovna človeška potreba. Skozi evolucijo smo se namreč naučili, da je možnost preživetja in uspeha višja, če živimo in delamo skupaj. Poleg tega želimo biti del nečesa - čeprav verjamemo, da smo individualna bitja, večinoma časa ne želimo izstopati.

Ljudje se torej pogosto nekritično podrejamo zunanjim manipulacijam, vzroki socialnega popuščanja pa so številni in med seboj pogosto neločljivo prepleteni. Na to med drugim vplivajo tudi naše osebnostne lastnosti. Ljudje z nižjim samospoštovanjem in tisti, ki stremijo k odobritvi drugih, v večji meri popuščajo skupini. Pomemben vpliv pa naj bi imela tudi kultura, v kateri živimo. Tako naj bi bili recimo Japonci bolj pod vplivom drugih kot pa pripadniki nekaterih individualističnih kultur, npr. ameriške.

Rezultatov eksperimenta seveda ne moremo kar posplošiti, saj je Asch v njem zajel le določene dejavnike, ki lahko vplivajo na ravnanje osebe. Pomembno je poudariti tudi, da Asch v zvezi z eksperimentom ni uporabljal besede konformnost, temveč je govoril o popuščanju.

[trojan69]

Ja podobno se naprimer postavi skupina nekaj ljudi v mestu ter gleda v naključno točko. Kmalu se začnejo skupini priključevati ljudje iz množice ter prav tako gledati v isto smer. Preizkušeno v praksi, zlo zanimivo za videt.

Drugač je pa men najljubši Millgramov eksperiment, ki potegne podobnezaključke glede avtoritarne osebnosti. Organizirali so skupino oseb, ki je morala odgovorjati na vprašanja. Testirali naj bi moč spomina. Ob napačnem vprašanju je oseba na drugi strani z pritiskom na gumb spustila električni tok čez respondenta in mu s tem prizadejala bolečino. Ob vsakem novem vprašanju se je moč toka povečala. Stvar je bila v tem, da je bil eksperiment v povezavi z spominom zgolj navidezen. Respondenti so igrali bolečine in so bili Millgramovi študentje oz. sodelavci. Oseba, ki je pritiskala na gumb ter večala moč pa je bila naključno izbrana ter ni vedela za to krinko. Rezultati so bili osupljivi, saj je na prigovarjanje znanstvenikov, ki so bili prisotni kar kolikor se spomnem 60% ljudi zvišalo tok na smrtno dozo.

Lahko bi rekli da je človek po naravi slab, okruten itd. Millgram pa ni prišel do teh ugotovitev. Sklepal je da so posamezniki odgovornost preprosto prenesli na avtoriteto in se o posledicah preprosto niso spraševali. Kaj znano? Namig: holokavst, genocid v Ruandi, bivši jugi itd.

Tukajbi bil na mestu sledeča misel Howarda Zinga: Naš problem ni državljanska neposlušnost , pač pa državljanska poslušnost. Naš problem so množice ljudi širom sveta, ki so ubogale diktate vladnih veljakov ter odkorakale v vojne. Mailioni so bil,i ubiti zaradi te poslušnosti. Naš problem je, da so ljudje po svetu še naprej poslušni, navkljub rrevščini, lakoti, neumnosti, vojni in krutosti. Naš problem je, da so ječe polne majhnih tatov, pravi kriminalci pa vodijo države.

Pa Stanfordski eksperiment je tud OK- po njem posnet film das Eksperiment. Podobna fora kot pri Millgramu