Grenka izkušnja nekega motorista

[žeks]

Dobr si se zrihtal in lepo napisano, te popolnoma razumem, mene so že odpisali.... Sam sem doživel pet let nazaj podobno izkušnjo(Avto) in točno vem kaj si preživljal!!! In ko sem bil na vozičku in berglah mi je bla edina želja, kdaj se bom lohk spet z motorjem peljal in zdaj se vozim, mogoč se neumno sliši ampak to me je vleklo naprej!!!!!

Drži se in zdravniki so carji.....sestavijo še tako nemogoče!!

[ImenitnaPriložnost]

zdravniki so carji.....sestavijo še tako nemogoče!!

Razen takrat, ko jim ne rata ...

[biker77]

mogoče ni najbolj posrečen naslov Grenka izkušnja..

saj vemo kako gre cvičkarju..

oziroma mu ne gre..

dobr da si se sestavu, po drugi strani bi lahko bilo bistveno slabše..

[Jure]

Dobro napisano, je kar fajn prebrat vsake toliko časa kaj takega, da ti da malo mislit kako ranljivi smo in da se vsakomur izmed nas lahko kaj takega pripeti. Vsekakor ti želim, da se čimprej pocajtaš!

[daria]

Damchy, tvoja volja in vztrajnost - izjemno! Želim ti čimprejšnje okrevanje.

[janih]

mogoče ni najbolj posrečen naslov Grenka izkušnja..

saj vemo kako gre cvičkarju..

oziroma mu ne gre..

dobr da si se sestavu, po drugi strani bi lahko bilo bistveno slabše..

damchy, žalostna zgodba, ki pa bo imela srečen konec , z velik voolje ti bo to tudi uspelo, le tako naprej

ps.: kaj se pa res dogaja z cvičkarjem

[biker77]

ps.: kaj se pa res dogaja z cvičkarjem :?

na žalost se glava ne zaceli tako kot zlom(i) noge..

[NejcN]

Damchy želim ti čimprejšnje 100% okrevanje. Vesel sem, da se bo tvoja zelo grenka izkušnja končala srečno. Mnogi na žalost ne dobijo še ene priložnosti... Vsem ostalim pa želim veliko sreče ter pametno vožnjo še naprej, da bo takih izkušenj čimmanj, najlepše bi bilo da nobene!

LP

[damchy]

hvala vsem za lepe želje in za vse vzpodbudne besede.

vglavnem ja želel sem to deliti z vami kot opozorilo in v premislek kako ranljivi smo lahko in kako hitro se ti lahko življenje obrne okoli v trenutku ko najman pričakuješ....

bi pa omenil še nekaj.

tisto popoldne ko sem imel nesrečo je bilo z mano nekaj prijateljev motoristov ki so mi pomagali po svojih najboljših močeh.poleg se je pa pripeljal tudi mlad par s peđojem ki sem jima bil iz srca hvaležen,za vse kar sta takrat naredila zame,mi pomagala,mi dala odejo,da sem gor naslonil glavo,punca me je držala za roko in me bodrila da bo vse v redu,celo plastenko vode sta od nekje vzela,da sem lahko splahoval usta,saj mi piti zaradi predvidenih poškodb niso dovolili....mene so nato naložili v rešilca,odpeljali,onadva sta pa tudi šla svojo pot naprej...

velikokrat sem premišljeval o tem skrivnostnem paru,saj sem bil stoodstotno pri zavesti in se spomnem praktično vsega.....želel sem si ju spoznati,saj mi je to zelo veliko pomenilo,da sta takrat naredila vse kar je bilo v njuni moči....

po prošnji v medijih,od ust do ust,nekaj zavrtenih telefonih,sta se včeraj 28.4.2010 Tadej Bartolj in njegova punca oglasila pri meni doma....neizmerno sem ju bil vesel,in preden smo se slišali po telefonu sem najprej se pošteno zjokal,saj sem se do potankosti spomnil puncinega glasu....ki je bil identičen tistemu takrat na kraju nesreče ko me je držala za roko in bodrila da bo vse v redu in da reševalci že prihajajo....

Vglavnem vesel sem da obstajata,da sta naredila takrat to kar sta in da bomo od sedaj naprej lahko rečem prijatelji.

sta pa tudi motorista,prihajata iz Mirne in vozita yamaho R6 2002 letnik.

mislim pa da Tadej tudi spremlja ta forum tako,da mu še tukaj rečem iskrena hvala za vse.res vse.

kar se pa tiče prihodnosti in tega kar je nekdo vprašal če že razmišljam kaj o naslednjem motorju....

kot sem že napisal me trenutno nič ne vleče v to smer,saj imam trenutno bolj pomembne stvari še za opravit.predvsem glede zdravja.

je pa res,da mi je zelo všeč novi ducati 1098,Ktm rc8 ali pa nov bmwjev litrski stroj rr......

ampak to so oblaki.....

[damchy]

tukaj je pa še dokaz,kako nesreča,bolnišnica in nato obiskovanje fitnesa spremenijo človeka:

Leta 2006 z zajetnimi 128 kilogrami:

Nato sem se odločil za spremembo videza in s pomočjo atletike in fitnesa prišel v 7 mesecih na 90 kilogramov.po nesreči sem nato dobesedno shiral na 75 kilogramov (imam 197 cm) ampak s trdo voljo spet prišel nazaj na 90 katere ohranjam še danes.

[Jozee]

Hvala ti, ker si to izkušnjo delil z nami... bi bilo zaželeno da bi se dotaknila divjakov na cesti, da bi se mal zamislili... ampak kot je že nekdo napisal ti verjetno nit prebral ne bodo... damchy želim ti čimprejšnje okrevanje. Vesel sem, da se bo vsaj tvoja izkušnja končala srečno, mnogi nimajo te sreče, srečo pa mi motoristi še kako rabimo.

[minca]

...nimam besed, kot da smo rečem...lepo napisana žalostna zgodba s srečnim koncem...

[Pupi13]

želim ti čimhitrejše okrevanje

[moto rider]

Berem - pa berem - pa podoživljam - in ugotavljam, da sem imel od tebe navkjub vsemu, veliko več presnete sreče!

Drži se dečko!!

Ti že veš, koliko je vredno zemeljsko življenje!

[tomazinjo]

Včasih se 100,120km/h, na kakšnem poznanem ovinkastem delu ne zdi neka"strašna"brzina-od zdaj bom pri 120km/h pomislil nate in

"ustavil konje"

Hvala ti za tvojo izkušnjo ob kateri se drugi lahko samo zamislimo in nekaj naučimo. Želim ti popolno okrevanje.

[urkoman]

Velikokrat pomislim na najslabšo varijanto ki se lahko zgodi, kadar se vsedem na motor (da ne bom preživel, ko me bo kdo izrinil v ograjo, vzel prednost in me nabasal na streho avtomobila).

Zdaj vidim, da je moja misel milina proti temu, kar se lahko dogaja po tem, če preživim

Pozdravi se, v kar ne dvomim, vem da ti bo ratalo u nulo.

[Tomozuki]

Običajen dan, ki se je začel tako kot vsi drugi, se je prevesil v nekajmesečno agonijo. Sploh ne moreš verjet, kako hitro se ti lahko nekaj zgodi pa ni važno po čigavi krivdi. Pomemben je samo iztek nesreče oziroma v kakšnem stanju ostaneš po njej. Potem si pa misliš: Zakaj ne morem zavrteti filma nazaj? Vsaj za en dan, pol ure....10 minut! To bi bilo dovolj, da bi me rešilo...

Si dal mislit s tem postom. Bolj kot pa kakšna nesreča z razmesarjenci (ki so itak mrtvi). Bom (še) bolj previden. Imam pa tudi sam pred hibami vozišča večjo fobijo kot pred avtomobilisti oziroma drugimi udeleženci prometa. Pri kakšnem olju skoraj ni varne hitrosti ob kateri bi se lahko pravočasno ustavil. Še smer težko spremeniš, ko ga opaziš... Še bolj kot to, da bi sam trpel zaradi posledic nesreče, je to, da bi se kaj hujšega zgodilo mojemu sopotniku. Potem si pa res ne bi mogel odpustiti...

Čimprejšnje okrevanje ti želim!

Popravljeno April 30, 2010. Popravil Tomozuki

[Darko3g]

Odličen zapis in še bolj nazorne slike. Se pridružujem željam za popolno okrevanje.

Glede na to, da je bil vzrok padca masten madež na cesti (kar so verjetno opazili tudi prijatelji na motorjih), me zanima, kako se je končalo uradno ugotavljanje vzrokov nesreče. Ali le klasična neprilagojena hitrost ali tudi neprimerno stanje ceste (mastnega madeža madeža sredi ovinka nihče ni dolžan pričakovat in temu prilagajati hitrosti, saj bi sicer lahko motorje le porivali ob sebi)?

Se je ta del sploh že končal?

[Draksler]

nihče ni dolžan pričakovat in temu prilagajati hitrosti

S tem se ne morem strinjati - vse to moraš pričakovati in vkalkulirati v možgane!!!!!

Tudi sam ti želim čimhitrejše okrevanje in vrnitev v normalno življenje. Verjamem, da svoje življenje po tej tragični izkušnji še bolj ceniš saj si plačal hudo ceno, da si se ponovno postavil na noge. Lahko bi ga pa zaklučil v trenutku ali pa dokončal na vozičku....tvoja tragična zgodba namenjena vsem nam, ima zelo veliko sporočilno vrednost še bolj pa si nas hotel opozoriti, kako je dan potem, ko se zgodi, kakšna mizerija nas čaka, polno solza, bolečin, nemoči, obžalovanja....

Ob takšnih zgodbah se moramo dejansko zamisliti sami nad sabo in nad svojim obnašanjem v prometu. Večina od nas ima prav poseben odnos do svojih motorjev, avtov, hiš itd....vse to kupujemio,vzdržujemo, servisiramo, skratka storimo vse da je, kot iz škatlice.

Ali imamo do svojega življenja tudi takšen - pravi, odgovoren odnos? Ga pazimo, se dovolj trudimo, da traja, da uživamo, vozimo normalno... Davki na takšno početje so strašni - smrt, invalidnost, hude poškodbe, družinske tragedije...! Vse to nas lahko doleti, tudi, če smo najbolj previdni in odgovorni udeleženci v prometu - žal tu ni garancije za popolno varnost!

Na cesti obvladovati konje, hitrost, strast do vožnje, predvidevati dejanja ostalih, pričakovati pesek, olje, zemljo.... - to ni lahko in človek rabi veliko časa in prevoženih kilometrov, da si lahko reče, da ima glavo na pravem mestu in skulirano zapestje. Pa se še vedno zgodi, da pride trenutek slabosti, ko telo hoče adrenalin, zapestje pa tišči navzdol....

Preživeti vse kritične situacije na cesti - za to je potrebno velika mera treznega razmišljanja, predvidevanja in tudi kanček sreče.... Biti odvisen od sreče pa ni dobro - prej ali slej se konča potem pa....

Na motorjih sem zvozil z več ali manj sreče caa 100 000km! Vsem nam želim več pameti in strpnosti na cesti, manj egoizma in veliko KM!

LP

Popravljeno Maj 1, 2010. Popravil Draksler

[cokolada113]

verjamete ali ne mi je dalo mislit da motor prodam...slabo mi je nevem zakaj...da se ti lahko kaj taksnega zgodi...sem zacetnik...mal me stiska ...

Zelim ti da cimprej okrevas..lepo si napisal.. lp

[halls]

verjamete ali ne mi je dalo mislit da motor prodam...slabo mi je nevem zakaj...da se ti lahko kaj taksnega zgodi...sem zacetnik...mal me stiska ...

Zelim ti da cimprej okrevas..lepo si napisal.. lp

Res je najbolše,da prodaš motor in si kupiš ribiško palico! Mislim,ej....! :trance_33_sleep:

Damjan,tebi pa želim čim hitrejše okrevanje!!!!!

[Kamenko -( isa.. )]

Pravzaprav, niti ne vem ,kaj naj napišem.

Ob branju me je žena dvakrat vprašala zakaj jokam, pa sem samo odkimal, sedla je poleg mene in po parih stavkih sma jokala oba (prvič v 6 letih odkar sma skupaj).

Solze silijo na oči tudi sedaj, zato pišem bolj na obroke.......

Mešani občutki se valijo,žalost, veselje...eh ne vem kaj naj rečem.

Dal si mi misliti.

Pred 3 tedni sem tud sam ležal ob ograji (marija reka)zraven ni bilo prijateljev, še mimovozeči biciklist se ni ustavil, čeprav sem mu mahal, na srečo sem se ustavil pred ograjo in razen bolečin, ki jih čutim še danes ,nisem skasiral.

Prve tri dni po padcu ,sem se zahvaljeval bogu,da ni bilo huje in trdil ,da mi je vseeno za motor, potem sem se 20 dni sekiral, kako ga bom spravil skupaj in ga žalostno ogledoval.

Po tvojem članku, mi dol visi za plastike,krmilo,auspuh, dekl, ročke in ostalo...

Tvoja iskušnja mi bo ostala v spominu, vesel sem ,da si okreval in iz vsega srca upam, da še izboljšaš stanje.

Hvala, ker si izkušnjo delil z nami.

drži se!

[Irencko]

nekaj strani lepih besed v drugačnem pomenu, ki jih je vredno prebrati.

Damči, newem kaj naj drugega rečem kot drži se še naprej tako kot do zdaj, in pa hvala za delitev te izkušnje, ki verjamem da bo vsakemu ki jo prebere saj za trenutek stopila v glavo.

kar tako naprej, počasi se daleč pride. centimetri, koraki, viličar, kolo, napredek je očiten, volja pa je tista, ki ti ga je omogočila. BRAVO!

[RHonda]

Prvič prebral tole!

In vesel sem zate, da si živ, to je izmed vsega najbolj pomembno!

[entip]

Vso srečo pri okrevanju, upam da na koncu zdravljenja, razen nekaj brazgotin ne bo drugih posledic.

Moram pa povedat, da imam sam že nekaj padcev za sabo. Tudi pri višji hitrosti. Ampak, sreča, do zdaj

še nisem imel zlomljene kosti v telesu.

Ko razmišljam o padcih, preteklosti, razmišljam kaj sem naredil narobe, kako bi jih lahko preprečil.

Vse to kar sem doživel v preteklosti me dela bolj izkušenega na cesti zdaj, zaradi tega sem boljši

motorist.

Nikoli ne razmišljam o tem kako bi se lahko polomil, ali celo ubil. Tudi če pride taka misel jo

odženem z mislijo na ljudi, ki celo življenje na kavču čakajo tiho smrt.

Kot odgovor na veliko komentarjev tule pa vseeno moram pripomnit:

Kogar je strah, kdor se boji nesreče, padca naj NE VOZI motorja. To ni nekaj kar moraš imet zato, da si

frajer, so tudi druge stvari s katerimi se lahko pokažeš.

Lp