EGIPT Z MOTORJEM

[hondazok]

POTOPIS S HONDO VTR V EGIPT in NAZAJ

UVOD

Želja, da se z motorjem zapeljem v Egipt, je že zelo stara. Omejitve, ki jih je imela ta država in pomanjkanje časa, pa sta bila dolgo

glavni vzrok, da do tega ni prišlo. Vstop preko Turčije, Sirije in Jordanije je prav tako predstavljal velik administrativni in logistični

problem, Libija pa še denarni. Ker iz Evrope ni bilo trajektnih povezav, sem misel na to potovanje počasi opustil. Kot turistični paket

pa tudi nisem hotel potovati v to krasno deželo, saj tako zbledi ves čar takšnega potovanja.

Spomladi 2010 sem čisto slučajno našel ladjo, ki je začela vozit iz Benetk v Aleksandrijo. To sem iskal že pred leti, pa takrat ni bilo še ničesar.

Po prvem navdušenju pa takoj prvo razočaranje, ladja vozi namreč preko Sirije, tako da potovanje dol traja kar 4 (štiri) dni. Pa tudi cena ni bila

od muh. 1.143 eur za povratno karto za dve osebi in motor. Ker potujeva sama je to optimalna rešitev, za večje skupine pa je možna delitev

kabine za 4 osebe in je vožnja takoj cenejša (850 eur za 2 osebi in motor).

V začetku septembra je padla odločitev, greva kar bo pa bo.

PRIPRAVE

Informacije sem zbiral s pomočjo egipčanskega predstavništva v Ljubljani, s pomočjo agencij in interneta. Egipt se je ravno v zadnjih letih bolj

odprl za motorizirane popotnike. Raznih omejitev, ki naj bi še vedno veljale, v praksi skoraj ni več. Krasno.

Karte za ladjo sem kupil v Sun Holidays v Celju. Malo je trajalo, saj sva bila zanje izjemen primer. Vključno z zavarovanjem sem plačal 1.212 eur

Zdravstveno zavarovanje pri Vzajemni je stalo 30 eur.

MOTOR IN OPREMA

Honda VTR 1000 F ni primerna za takšno potovanje. 99 % motoristov ga ne bi nikoli izbralo za tja dol. Takšne stvari pa me nikoli niso odvrnile od

cilja, zato sem motor malo obdelal. Superbike krmilo, stranske torbe, pa še torba za na topkejs, kevlar zaščita vilic in rezervni kanister. To je to.

Motor pa je tako ali tako robusten, nima elektronike, kar je zelo pomirjujoče. Obvezna oprema je mela še spray za verigo, svečke, žarnice in

profi pribor za krpanje gum. V Egiptu razen spreja nisem rabil ničesar. Sreča pač.

Za navigacijo sem uporabil kar Nokio E 72, ki sem jo prej naložil z brezplačnimi kartami Italije in Egipta. S torbico za navigacijo sem jo pritrdil

na krmilo. Vprašal sem še pri predstavništvu Nokie v Ljubljani ali bo zadeva delovala v Egiptu in so mi rekli da bo. In tudi je.

Pri AMZS šempeter sem kupil mednarodno vozniško dovoljenje (24 eur), po carnet pa sem moral na centralo v Ljubljano na Dunajski. Čakati je

bilo treba en teden, stal pa je 148 eur. Pa še moja boljša polovica je morala dati notarsko overjeno poroštveno izjavo, ki je stala dodatnih 16 eur.

ODHOD

Končno je prišel dan odhoda četrtek 30.september. V Margheri pri Benetkah sva morala biti že ob 10 h, ko se začne "Chek in" in traja do 12.ure.

Potem ni več možno priti na ladjo. Gužve ni bilo, bili so v glavnem avanturisti iz Nemčije, Italije in Francije s svojimi terenci, ter nekaj Sirijcev.

Za vpis rabiš potni list, potrdilo o plačilu in carnet. Potem sledi čakanje v koloni, ki je trajalo kakšno uro. Nato vožnja v koloni do italijanskih

policistov in carinikov, ki so nama pregledali le dokumente in vprašali za denar. Znesek gotovine je namreč omejen. Nato še kontrola kart

ob vstopu v ladjo in vožnja noter. Za motorje je pripravljen poseben prostor, ograjen z ležečimi verigami, na katere so mi s "španerji" privezali

motor. Ostal sem še toliko, da sem mornarju svetoval, kje na motorju naj ga priveže. Ziher je ziher. Ladja je odplula ob 16.uri.

Na ladji je ena restavracija, bar in duty free. Drugih trgovin ni, kar je škoda, saj duty free nudi le spominke iz benetk in malo italijanskih alko-

holnih pijač. Ni bilo viskija, ki sem ga nameraval kupiti, niti ni bilo možno dobiti hrane ali sladkarij (razen smartis-ov). Imela sva hrano za 2 dni,

nekaj posušenega sadja, jabolka in podobno. Vodo sva morala kupovati v baru, ker druge možnosti ni. Obrok stane od cca 11 do 14 eur po osebi.

Ladja je drugače lepo urejena, čista in v odličnem stanju, kar ni čudno saj je še skoraj nova. Plovba dol je bila mirna, na rahlo pozibavanje se

kmalu navadiš, tako da nobeden od naju ni imel problemov. V petek smo imeli vajo iz varnosti, ki je bila dobrodošla popestritev, v soboto pa

so nas povabili na komandni most, ki je vrhunsko opremljen (radar, GPS…).

V nedeljo dopoldan smo prispeli v Tartous v Sirijo, kjer smo bili do 20. ure zvečer. Pristanišče je zelo zastraženo, zraven je zasidrana sirska

vojaška flota. Ko sva veselo fotografirala, je k nama pritekel nek sirski potnik in začel pojasnjevati, da je fotografiranje prepovedano in da te

lahko celo zaprejo. Ko so ga ostali Sirijci začeli umirjati, mi je bilo jasno, da verjetno pretirava. Sva pa vseeno manj slikala.

PRIHOD V ALEXANDRIJO

V ponedeljek smo prispeli v Alexadrijo, ki od daleč izgleda res krasno. Med vožnjo v pristanišče ti dajo misliti ladijske razbitine na vhodu, čudovi-

ta palača v pristanišču pa hitro spremeni razpoloženje. In potem se začne procedura. Na ladjo pridejo najprej policaji in pristaniški uradniki, ki pre-

verijo seznam potnikov. Nato so nas posamezno klicali v restavracijo, kjer so si Egipčani uredili svoj urad. Dobiš vizo, ki stane 15 US dolarjev. Tu

spoznaš uradni in neuradni del. Ker sem imel le evre sem plačal za dve vizi 30 eur in dobil nazaj 2. Ostalo je provizija. Drugič bom pa za nalašč mel

dolarje. Po kakšni uri zmede smo dobili potne liste in se lahko izkrcali z ladje. Potem se začene drugi, daljši del. Vsa vozila so postavili v kolono,

ki mora nato slediti policaju na Yamahi Fj 1300. Odpeljejo te na drug del pristanišča, kjer so carina in uradi. Izpolniti moraš nek obrazec, vzamejo

potne liste, vozniško in carnet. Po kakšni uri te pokličejo noter in tam zamenjaš 100 eurov v 700 EGP. Tečaj je kar 12% slabši od uradnega, jasno

zakaj. Druge možnosti tako ali tako nimaš. Plačaš dovoljenje za uvoz vozila 500 EGP in registracijo 200 EGP, ali pa ravno obratno. Saj ne vem več.

Vse skupaj traja še kakšni dve uri. Vmes so imeli molitev.

Med čakanjem so cariniki opravili še pregled prtljage. Pri motoristih na srečo ne komplicirajo, moraš pa vseeno vsaj odpret torbe. Ob osmih

zvečer smo končno dobili tablice, ki so pravzaprav prebarvan kos zveriženega "pleha" popisan ročno z arabsko pisavo. Pa nobenih lukenj nimajo.

Ker z mojim izvijačem nisem bil kos debeli pločevini, sem zaprosil za pomoč Francoza v terencu, ki je imel verjetno vso delavnico s seboj. Nato

so nas zopet vse skupaj v koloni odpeljali do vhoda v pristanišče, policaju sem dal listek, ki sem ga prej dobil in potem so me končno spustili ven.

ALEXANDRIJA - KAIRO

Nastavil sem si navigacijo, ker sva morala še isti dan priti do Kaira, kjer sva rezervirala hotel. Čakalo naju je 220 nočnih kilometrov. Vožnja skozi

Alexandrijo je bila pravi prometni šok. Ceste ves čas in vsepovsod prečkajo domačini, avtomobili so me prehitevali levo in desno, vprege z

oslički niso nobena redkost. Aleksandrija je vsekakor zelo pestro in živahno mesto.

Krenila sva na "desert road Alexandria - Kairo" in vmes še tankala na prvi bencinski. Pri plačevanju se mi je kar smejalo, bencin stane 1,90 EGP

to je cca 0,24 eur (ali 0,27 zaradi slabe prve menjave).

Cesta iz dvopasovnice preide v štiripasovnico, vendar to ni avtocesta, kot pri nas. Vozila se vključujejo z leve in desne, občasno jo prečkajo tudi

pešci. Najboljše so železniški prehodi, ki jo prečkajo v isti ravnini, zavarovani s cestnimi ovirami, ki jih opaziš šele v zadnjem trenutku.

V temi je bilo vse skupaj življensko nevarno, na srečo pa so bila pred mano druga vozila, ki so me pravočasno upočasnila. Po slabih treh urah

adrenalinske nočne vožnje sva prispela do premestij Kaira. V Kairu sem imel občutek, da so vsi na cesti, takšna gneča je bila in to ob 23.00 uri.

Navigacija me je pripeljala v pravo ulico, ki pa je dolga več kilometrov zato sva vseeno kar nekaj časa iskala hotel. Pa še vprašat sva morala

in takoj sva imela kup domačinov ob sebi. Vedno se najde kdo, ki zna vsaj angleško, če ne pa mahaš z rokami.

V Kairu sva izbrala hotel Middle east na ulici Malek Feisel st. blizu piramid. Hotel ima fajn restavracijo na strehi, kjer sva ponavadi večerjala.

Ima dober razgled, čeprav vidiš pravzaprav samo zgradbe, do koder ti seže pogled.

Poleg hotela je menjalnica, kjer so mi evre menjali po tečaju 7,85. Ugotovil sem da se splača imeti gotovino, s kartico je plačevanje dražje.

Naslednji dan je sledil obvezen ogled piramid v Gizi, ki so le cca 1,5 km stran od hotela. Ker z motorjem tako ali tako ne moreš noter, sva vzela

taksi, ki naju je nato odpeljal še do Saqqare na ogled stopničaste piramide. V Gizi bi radi bili vsi vodiči, vsak bi ti rad kaj prodal, cene so za Egipt

zelo visoke, pač posledica masovnega turizma. Vstopnina za piramide je 60 EGP na osebo, enako je v Saqqari, kjer nama je bilo všeč, saj je bolj

mirna. V daljavi se je lepo videla rdeča piramida in "upognjena" piramida. Naslednji dan sva si ogledala še muzej v centru mesta.

Prodajalka na blagajni me je hotela ogoljufati za 50 EGP (dal 200, nazaj dobil le 30 namesto 80). Ker pa sva bila že prilagojena na tamkajšnje

razmere sem takoj reagiral in smo hitro rešili vso zadevo. Muzej je zelo zastražen, kontrolirajo te bolj kot na evropskih letališčih.

Policaji na vogalih imajo celo težko oborožitev (mitraljezi). Notri sva pridno na skrivaj slikala, pri Tutankamonu pa se na žalost ni več dalo.

Je preveč zastražen. Po muzeju sva se odpravila še na otok sredi Nila v centru mesta. Je zelo lepo urejen, za egipčanske razmere zelo čist.

V restavraciji na ladji, zasidrani ob bregu, sva lahko v miru nekaj popila. Razgled na Nil je krasen. Cene pa so tu bistveno višje kot drugje,

pravzaprav kar evropske. V Kairu dobiš vtis o prenatrpanosti oziroma prenaseljenosti, pa sva videla le petino mesta.

KAIRO - LUXOR

V četrtek 7.oktobra sva krenila proti Luxorju. Najprej sva vozila po cesti ob Nilu, a sem po 50 kilometrih ugotovil da ne prideš nikamor, tako po-

časi moraš voziti. Cesta je dvopasovnica, zelo obremenjena z lokalnim predmestnim prometom, polna smeti, peska in "ležečih policajev".

Zato sva krenila na avtocesto ob levem bregu Nila, ki je pravo olajšanje. Prometa je malo, cesta solidna, razgled na puščavo veličasten.

Potrebno pa je paziti, saj je cestišče polno peska, občasno so posamezni odseki deloma zasuti s puščavskim peskom. Prijetno presenečenje

je bil motel ob cesti, kjer sva v miru pozajtrkovala, v daljavi se je videla celo Snefrujeva piramida pri Maidum-u.

Razsežnost Sahare in neskončne ceste te postavijo na trdna tla, da se zaveš v kakšno pustološčino sva se podala. Neznan teren, kultura in pro-

met zahtevajo, da se hitro prilagodiš. Ko se navadiš, pa prevladajo lepe strani takšnega potovanja.

Zanimive so policijske kontrolne točke, ki so v začetku na 40-50 kilometrov, proti jugu pa so bolj redke. Policisti so prijazni in se kar niso mogli

načuditi, da greva z motorjem tako daleč. Ponavadi ne zahtevajo dokumentov, le enkrat sva jih morala pokazati.

Pri vožnji je dobro biti pozoren na pesek na cesti, pa na olje od tovornjakov. Zanimiva dekoracija so raztrgane tovornjakarske gume na bankini

po celotni trasi te ceste. Tankal sem na vsaki črpalki, ki sem jo videl, tako ali tako so zelo redke, na jugu pa jih sploh ni. Če bi to vedel že prej, bi

lahko zavil s ceste proti Nilu v mesta in tam tankal. Tako pa sem pozno popoldan, pri 250 prevoženih kilometrih od zadnjega tankanja, raje usta-

vil pri policijski kontroli in povprašal za naslednjo črpalko. Policaji so se le čudili in mi v arabščini pojasnjevali da jih ni. Rešitev pa se vedno naj-

de in prijazni policist na motorju se je z nama odpeljal do bližnje delavnice, kjer mi je tamkajšnji lastnik iz kanistra natočil bencin. Cena je bila

poštena, kot bi plačal na črpalki. Mogoče se je pa bal policaja, ki je bil ves čas zraven. Cesta se proti jugu spusti v kanjone, ki so bili dobrodošla

popestritev monotone saharske pokrajine. Pa tudi več ovinkov je bilo. Ves čas moraš biti pozoren na voznike, ki ti prihajajo nasproti, ker ovinke radi sekajo in ti pripeljejo po tvoji strani. Vožnjo pač prilagodiš razmeram in voziš drugače kot pri nas. Naletela sva tudi na prevrnjen tovor v ovinku, pa ni bilo problema, ker sem vozil z dovolj rezerve. Cesta je v glavnem v dobrem stanju, vendar se je potrebno ves čas zavedati, da cesta poteka v Sahari. Na to me je opozoril zdrs v ovinku. Na srečo brez posledic. Dobro je biti ves čas skoncentriran na vožnjo. Občasno naletiš tudi na večje luknje v asfaltu, olje, razpoke, kamne ali druge ostanke gumi defektov tovornjakov. Pozno popoldan sva bila le še 150 kilometrov od Luxorja, zato sva sklenila da greva naprej, kljub temu da se bo verjetno prej stemnilo. Mračiti se začne že ob pol šestih, v pol ure pa je že tema. Že pred izhodom z avtoceste, se je poslovila navigacija (prazna baterija), polnilec pa očitno ni deloval. Zato sva vprašala tovornjakarja ob cesti za smer. In tu se je zalomilo. Poslal naju je v napačno smer, nama pa se je zaradi mraka tolk

mudilo, da nisva preverila na karti. Tako sva se vozila kakšnih 50 kilometrov po neosvetljenih cestah, skozi getom podobna naselja, po cestah polnih peska, ležečih policajev, prometnem kaosu. Največji problem pa so vozniki, ki se vozijo brez luči in le tu in tam malo poblinkajo, toliko da veš da ti prihajajo nasproti. Povsem v stilu uprabljajo samo dolge luči. Na policijski kontrolni točki sva ponovno povprašla za smer in šele tu sva ugotovila da je Luxor že za nama in da greva proti Aswanu. Kaj češ, obrnila sva in po dobri uri vožnje le prispela v Luxor. Našla sva hotel na desnem bregu Nila, ki je bil ograjen z visoko ograjo in imel tudi svojega policista. Sobe niso bile ravno čiste, pa nama je bilo takrat čisto vseeno. V bistvu pa je imela soba vse od klime do kopalnice. Prijazni lastnik nama je priskrbel pozno večerjo in naenkrat je bilo zopet vse v redu. Cena za hotel je bila 190 EGP za sobo z zajtrkom (24 eur). Hrana je bila tipična egipčanska, po naročilu pa si dobil kar si hotel. Naslednji dan sva dala vse na "off" in nisva šla nikamor, razen pozno popoldan na izlet do Nila. Bazen sva pa imela pri hotelu. Po 950 prašnih kilometrih, ki sva jih prevozila prejšnji dan, je še kako pasal.

Rezeiky camp hotel, kjer sva bila, je namenjen tudi kamperjem in motoristom, ki prenočijo v šotorih. Spoznala sva nekaj Angležev in Belgijcev, ki so bili z motorji namenjeni v Južnoafriško republiko. Kasneje so prišli še turisti v predelanem terenskem tovornjaku, ki jim organizirajo izlet v Aswan, Abu Simbel ali celo v Sudan. V soboto sva šla z motorjem na levi breg Nila pogledat tempelj faraonke Hatshepsut. Cesta enkratna, promet zmeren, vožnja užitek. Povzpneš se nad dolino reke in voziš proti skalnatemu robu. Mimogrede še ogled Memnonovih kolosov, ki je zastonj. Vstopnina za tempelj je 30 EGP (3,80 eur) po osebi. Lokacija je veličastna, tempelj prav tako. Pa saj slike vse povedo. Gužve zjutraj ni bilo, pri izhodu, ki je namerno speljan skozi tržnico, pa navalijo trgovci, ki so tu še prav posebno vsiljivi. Pa sva kar bežala skozi in nič kupila. S ceste se lepo vidi Ramzesov tempelj - Ramesseum in ostanki templja v Medinat Habu. Noter pa nisva šla. Tudi dolino kraljev sva izpustila, ker je bilo že prevroče. Nekaj pa mora ostati še za drugič. V nedeljo sva šla v Karnak tempelj, ki je samo 10 minut hoje od hotela. Bila sva zelo zgodaj, kar je vedno dobra odločitev. Vstopnina je bila naj- višja doslej, to je 65 EGP (8,30 eur). Prvi dve uri sva imela mir, ker turistov še ni bilo. Karnak je največji tempelj v Egiptu in vreden ogleda.

LUXOR - HURGADA

Popoldne sva se morala odločiti, ali greva na jug do Abu Simbla, ki je oddaljen 500 km. Ko sva preračunala čas, ki sva ga imela do odhoda ladje, se časnovno ne bi izšlo, ali pa bi bilo zelo na "knap". Zato sva v ponedeljek krenila proti Hurgadi. Razdalja je samo 300 km, a cesta vodi najprej po krasni zeleni dolini Nila proti Queni, kjer zavije desno v puščavo in nato vodi skozi skalnato gorovje po kanjonih. Je zelo slikovita in še kar v dobrem stanju. Prometa je več, saj po njih vozi poleg tovornjakov veliko avtobusov, polnih turistov namenjenih v Luxor.

Na obali rdečega morja sva zapeljala na obalno cesto proti Suezu. Na izvozu proti Hurgadi pa so naju "začopatili" policaji z radarjem. Prvič in zadnjič v Egiptu. Kazen je bila 150 EGP (20 eur). Kdaj že so bile pri nas kazni tako nizke. V stari Jugi, pa raje pustimo nostalgijo. Na listku je bilo seveda vse v arabščini, tak da samo alah in policaj vesta, koliko mi je bilo dejansko zaračunano. V Hurgadi sva se nastanila v hotelu v prvi vrsti ob obali, z lepim razgledom na rdeče morje. Zanimivo, da je hotel stal manj kot v Luxorju in sicer le 160 EGP (dobrih 20 eur). Hotel je bil čist, sobe prav tako, oprema je bila v živih modrih barvah. Garaže ni bilo, pa so mi hoteli prijazni Egipčani motor zapeljati noter k recepciji. Nazadnje smo idejo opustili, so bile stopnice previsoke. Sem ga pa parkiral ob veliko steklo, da se ga je videlo iz recepcije. Naslednji dan sem uvidel da ni panike, saj večina žura v restravraciji preh hotelom do 4. ure zjutraj. Zaklenil sem ga pa vseeno. Plaža se plača in stane 20 EGP. Dobiš ležalnike, brisačo in marelo. Morje ima 28 stopinj, mogoče še več. Bar je na dosegu roke, se pravi čista uživancija. Jedla sva v hotelu in bližnji restavraciji. Za hrano sva plačevala od 60 do 80 EGP, s pijačo vred. Z alkoholom ni blema, se ga da dobit, kar ne velja povsod v Egiptu. V hotelu v Kairu naprimer, nisva dobila niti navadnega pira, samo brezalkoholnega (pfj).

HURGADA - ALEXANDRIJA

V petek sva štartala proti severu. Najprej pa še malo iskanja črpalke in pregovarjanje pri plačevanju. Če nimaš drobiža boš vedno plačal več, ker ga oni nikoli nimajo in ti ga seveda ne morejo vrnit. Ko to poštudiraš, imaš denarnico vedno polno malih bankovcev in kovancev po 1 EGP. Savinjčan pač, tudi doli te ne spremenijo. Ker pa poln tank stane manj kot 4 evre, vse skupaj ni preveč pomembno. Cesta proti Suezu je lepa, zelo slikovita, občasno je speljana čisto ob morju. Po kakšnih 200 kilometrih sva se ustavila severno od naselja Ras abu

Bakr, da se ohladiva v morju. Pa se je od nikoder vzelo nekaj domačinov, ki so se očitno zabavali, ko so naju opazovali. Niso bili nevarni, samo zelo radovedni. Pa sva sveeno skrajšala pavzo in se odpeljala naprej. Kakšnih 100 km naprej sva odkrila sklop gigantskih hotelov pri kraju Porto Sokhna. Delujejo zelo urejeno in vse skupaj je bilo celo lepše kot v Hurgadi. To je dobro vedeti za naslednjič. Cesta dalje vijuga ob obali, izgleda zelo v redu, a te sipine peska ob robu, pa tudi na cesti, hitro opozorijo da si še vedo v puščavi. Previdno torej.

Odseki, kjer cesto obnavljajo so sicer redki, vendar pa je zelo grobi makadam huda preizkušnja za cestni motor. Po dobrih 400 kilometrih je cesta zavila stran od obale v notranjost v puščavo. Tu se je začela peklenska vročina, 40 stopinj ni nobena redkost, tud Hondi ni več veliko manjkalo do "kuhanja". Avtocesta se plača in za motor stane 3 EGP (0,40 eur). Med voznima pasovoma, ki sta zelo narazen, so betonske hiške, ki nudijo nekaj sence popotnikom. Sva jih probala in so res praktične. Med takšnim postankom je pripeljal mimo voznik tovornjaka, ustavil in zapeljal vzvratno. V angleščini je zaklical "everything OK?" in ko sem dvignil palec je pokimal in odpeljal dalje. Res lepo. Mislim da pri nas tega ne bi doživel. Ali pa se morda motim… Vožnja skozi Kairo je zopet stresna zadeva, ne glede da se pelješ po njihovih avtocestah. Kljub navigaciji sem trikrat ustavil, da preverim pravo smer. Se je splačalo, nisva nič lutala. Ko zapuščaš Kairo so na levi lepo vidne piramide v Gizi. še zadnji pozdrav pa greva dalje proti Alexandriji. Dosegla sva jo proti večeru, predno se je stemnilo. Prejšnji dan sem na internetu poiskal hotel in ga shranil v navigacijo. Pa kaj ko dovozne ceste nikoli ni tam, kjer bi morala biti. Pa sva šla 15 km okoli in prispela v hotel ravno ko se je začelo temniti. Vsega skupaj sva ta dan prevozila 750 km. Za konec tega dopusta sva si privoščila hotel Radisson blue. Vse je bilo ogromno in dvojno. Dala sva oprat vse kar sva imela s seboj, "cote" sva si pa prej kupila v City centru, kamor te zastonj odpelje hotelski kombi. Center je pravi gigant, jasno da sva se izgubila, pa ni blo problema. Pa še to, tekstil je pol cenejši kot pri nas.

V soboto relaksacija, ogled bližnje Alexandrije, zvečer pa je bila fešta na egipčanski nobl poroki pred hotelom, z veliko njihove glasbe in hrane. Nisva pa ostala predolgo, ker nisva bila uradno povabljena, čeprav to ni nikogar motilo.

POVRATEK

V nedeljo štart proti pristanišču. Počasi sva se "prebijala" skozi gost promet. Ko je vse obstalo, sem poskusil po bližnjici skozi stransko ulico. Naletel pa sem na čredo ovac, kupe smeti in seveda enosmerno ulico. V egiptu to sicer ni problem, pač zapelješ kontra, z motorjem vedno prideš na cilj. Promet tukaj pa je bil tako gost, da enostavno nisem "riskiral". Obrnil sem in se vključil v promet nazaj tam, kjer sem prej "našel" bližnjico. Ob 10h sva bila končno pri vhodu v pristanišče, pa so nama povedali da nas bodo spustili noter šele ob 15. uri. Potem je prišel še predstavnik Visemar-ja in pojasnil da rabiva potrdilo policije, da imava plačane vse morebitne prekrške. Fajn, kaj pa sedaj. Nič, odpeljala sva se do policijske postaje, ki se nahaja povsem na drugem koncu mesta v ulici Moharm Bak. Je zelo zastražena, tako da težko prideš noter, ven pa verjetno še težje. Na vhodu so nama dodelili uradnika, ki naju je ves čas spremljal. Posadil naju je na udobno zofo v pisarni nekakšnega višjega policista. Tu sva se dolgočasila kakšno uro in nato dobila potrdilo. Iskreno priznam, da sem pričakoval plačilo vsaj še ene kazni. Pa ni bilo nič. Pri odhajanju sem opazil kriminalce v lisicah, pa gužvo pred vsemi okenci. Midva sva se temu na srečo izognila. Pa tudi stalo naju ni nič. Zopet pred vhodom v pristanišče. Slediloje obvezno slikanje, posedanje, pa zopet slikanje in preganjanje dolgčasa v bližnji restavraciji. Skočil sem še na črpalko napolnit rezervoar, samo da še mal pršparam, potem pa zopet čakanje. 15 minut čez tretjo so nas res spustili noter, seveda v koloni s policistom na motorju spredaj. Potem pa nazaj točno tja, kjer sva pred dvema tednoma urejala formalnosti vstopa. Globoki jašek na asfaltu je bil še vedno odkrit, očitno ni še noben not padu. Vrnitev dokumentov in tablice ter štemplanje carneta je šlo v dveh urah, ter me

je stalo 50 EGP. No nekaj mi jih je pa še ostalo. Potem pa še policijska kontrola s psom, carinska kontrola prtljage, drugi kontroli pa sva se izognila ker enostavno nisva šla noter v zgradbo z ostalimi. Nama je prej predstavnik Visemarja namignil naj tako narediva, pa je bilo res tudi prav. Začelo se je večeriti, ko so naju končno spustili na ladjo. Z motorjem zapelješ desno v spondnjo palubo, kjer so prostori za motorje. Sledi prijava v recepciji ladje in končno oddih v sobi. In za spremembo večerja ob italijanskih špagetih. Na povratku sva prvič doživela razburkano morje, tako da ponoči ni nobeden spal. Proti jutru se je morje umirilo, tako da sva lahko nadoknadila nočno bedenje. Plovba po Jadranu pa je bila mirna in prav prijetna, tako kot vse doslej. Se je pa poznalo pri temperaturah. Bolj ko smo se bližali Benetkam, bolj so padale. V sredo zjutraj ob 8.00 smo prispeli v pristanišče. Pozdravilo naju je oblačno nebo in 10 stopinj celzija. Po izkrcanju in kontroli italijanskih carinikov, sva končno krenila na avtoceste. Bilo je hladno, zato sva oblekla vse kar sva imela. Nato se je še ulil dež, pa nič .. zato, sva nadela še dežne kombinezone in je bilo vsaj malo topleje. Pri Postojni je dež končno ponehal, zato sva naredila pavzo in se pogrela ob toplem čaju. Preostanek poti je bil nato le še motoristična formalnost. V Egiptu je bilo prevoženih cca 2.400 km Vse skupaj je stalo cca 2.700 eur Motor spil 150 l bencina, voznik pa 20 l vode in neznano količino piva Priporočila: S seboj imej 15 USD po osebi za vizum, v prtljagi imej vedno steklenico vode, vsako pomoč za katero nisi prosil, odkloni, ker ni zastonj. Fotoaparata ne dajaj iz rok, tudi to stane. Ko hočejo bakšiš se naredi gluhega, nasmej se in pojdi dalje. Vzemi si čas, ne hiti, imej pokrivalo in sončna očala. Priskrbi si egipčanski drobiž. Jej samo kuhano hrano in pij samo vodo iz steklenic, velja tudi za umivanje zob. Ne jej sladoleda, solat in nikoli ne uporabi ledu za hlajenje pijač. Če si dovolj previden, vzemi dovolj gotovine, kartice pa le za rezervo. Če bo priložnost menjaj denar že na ladji, bo ceneje. Če ima motor majhen tank, imej s sabo rezervni kanister. S sabo imej tablete za bolečine, diarejo in kaj proti komarjem. Priporočam tudi steklenico "šnopsa" za notranjo dezinfekcijo. Če ladjo močno pozibava se vlezi na bok. Men je pomagalo.

Pri vožnji pazi na pesek in olje na cestah, na nepričakovane ovire tudi tam, kjer jih ne pričakuješ. Pazi na voznike, ki ti pripeljeno nasproti po tvoji strani, pa na prehitevanje po desni in izsiljevanje prednosti. Dobro je biti bolj pasiven kot pri nas in z veliko mero potrpljenja. Izogibaj se nočni vožnji, je hudo nevarna, saj vozijo slabo osvetljeni ali celo brez luči tudi v trdi temi.

Popravljeno November 9, 2011. Popravil Cufa

[Leteči]

Super si tole napisal.

Midva se odpravljava dol konec Februarja isto Visemar line ker imam poln k..c žganja čez Turčijo, čeprav če bi imel dovolj časa bi bila to skoraj boljša opcija.

Ali imaš kakšne informacije o konvojih, baje jih do Aswana ni naj bi pa baje še zmeraj obstajal naprej do Abu Simbla?

Koliko časa sta bila dol, midva sicer planirava še belo puščavo in Sinaj.

[FreeBird]

Super potopis. Še kakšno fotko prilimaj.

[musaschi64]

Super potopis. Še kakšno fotko prilimaj.

Sej ma v albumu.

[hondazok]

Pozdravljen,

V Luxorju sem se pogovarjal z lastnikom hotela in domačini. Menda konvojev proti Abu Simblu ni več. Ne morem pa trditi 100%, ker nisem preveril na terenu. Slike so dobra ideja, povedo več kot 1000 besed. Nekaj jih bom še dodal. LP Marko

[CeneR]

lp

zanimiv potopis,še kakšno slikco prilimaj.

nisem zasledil koliko časa sta bila v Egiptu?

cca 8 dni vožnje z ladjo in......?

Cene

[hondazok]

Časnovo je zgledalo takole:

30. september - 4. oktober na ladji 4 dni

4.oktober - 17. oktober v Egiptu 13 dni

17. okt. - 20. oktober na ladji 2,5 dni

Pripravljam nov paket slik, do takrat pa poglej v rubriki ALBUMI področje fotografije s poti moj album "Z VTR V EGIPT".

Objavljena sta tudi dva videa Kairo - Luxor desert road.

Pozdrav, Marko

[Majesty]

Super spisano in zakon slike!

Ladja se pa najbrž kr malo vleče... :surrender: Sam sem lani na ladji prebil 2x po 48 ur in je kr muka. Sploh za nazaj!

Je pa tale linija tudi super za v Sirijo :naughty:

A sta imela svojo kabino za ta denar al pilotske sedeže?

[hondazok]

Super spisano in zakon slike!

Ladja se pa najbrž kr malo vleče... :surrender: Sam sem lani na ladji prebil 2x po 48 ur in je kr muka. Sploh za nazaj!

Je pa tale linija tudi super za v Sirijo :naughty:

A sta imela svojo kabino za ta denar al pilotske sedeže?

Za to razdaljo je možna samo kabina. Ima štiri ležišča in če koristiš le dva je dražje. Je pa bolj udobno...

[IRMA]

suuuuuuper tura...lepo

[Wilson]

Oj,

Evo, isti čas, 10-18 okt. sem bil na križarjenju po Nil-u.

To bi če bi Vaju dol vidu.

Vsa čast za podvig, fotke in info (lepo spisano).

Ajd

[hondazok]

Lej ga, midva sva bila 10. oktobra še v Luxorju, nekaj času tudi ob Nilu, 11.10 pa sva že vozila proti Rdečemu morju. Kje si bil pa ti?

Pozdrav

[Wilson]

Lej ga, midva sva bila 10. oktobra še v Luxorju, nekaj času tudi ob Nilu, 11.10 pa sva že vozila proti Rdečemu morju. Kje si bil pa ti?

Pozdrav

11-ega zjutraj z busom iz Hurgade(hotel Tia)proti Luxorju, sigurno smo se nekje srečali.

Ajd

[moto rider]

hondazok!

A veš, kaj mi je pri tebi najbolj všeč?

Da najprej greš (brez pompa in brez hvale!) - potem pa z vso svojo skromnostjo izpostaviš svoja doživetja..., ki so (pohvalno!) informativna, realna in na moč vabljiva!! Pa še z VTR-ko... ejga faca!!! :worship: Kapo z glave!! :yes:

.

Popravljeno November 21, 2010. Popravil moto rider

[Cartman]

hondazok!

A veš, kaj mi je pri tebi najbolj všeč?

Da najprej greš (brez pompa in brez hvale!) - potem pa z vso svojo skromnostjo izpostaviš svoja doživetja..., ki so (pohvalno!) informativna, realna in na moč vabljiva!! Pa še z VTR-ko... ejga faca!!! :worship: Kapo z glave!! :yes:

.

iii, kaj pe z VTR narobe? tak prjazen retro motor na karburatorje, čist brez komplikacij. športn ni, tud če ma oklep hehe, je bol tak fin endurc za asfalt. jez jo mam zelo rad, sam nimam kojones y deneros de bi jo odpelal kam res delč. mea culpa.

@hondazok, pa respect. dober trip, dober cilj, in odlična izvedba. Nekje sem na sliki videl eno zeleno Africo, a se morda spomniš iz katere države je bla?

[hondazok]

iii, kaj pe z VTR narobe? tak prjazen retro motor na karburatorje, čist brez komplikacij. športn ni, tud če ma oklep hehe, je bol tak fin endurc za asfalt. jez jo mam zelo rad, sam nimam kojones y deneros de bi jo odpelal kam res delč. mea culpa.

@hondazok, pa respect. dober trip, dober cilj, in odlična izvedba. Nekje sem na sliki videl eno zeleno Africo, a se morda spomniš iz katere države je bla?

Kolkr se spomnem sta bila BMW ja iz Belgije in Honda Africa T. iz Grčije... Salam Aleikum

[hondazok]

hondazok!

A veš, kaj mi je pri tebi najbolj všeč?

Da najprej greš (brez pompa in brez hvale!) - potem pa z vso svojo skromnostjo izpostaviš svoja doživetja..., ki so (pohvalno!) informativna, realna in na moč vabljiva!! Pa še z VTR-ko... ejga faca!!! :worship: Kapo z glave!! :yes:

.

Sem si pogledal tvojo spletno stran. Enkratno. Vsaka čast za tvoje podvige. Upam, da se še slišva ali pa vidma... Salam

[Aps]

Super potovanje in potopis.

[moto rider]

iii, kaj pe z VTR narobe? ....

Cartman!

Nič ni narobe z VTR-ko! Mislil sem POHVALNO, ker vlada vsesplošno prepričanje, če nimaš kakšne veliki "krave" od endure, da se ne more it na pot. Prav to se mi zdi pohvale vredno!

.

Popravljeno November 22, 2010. Popravil moto rider

[nejcgs]

Nič ni narobe z VTR-ko! Mislil sem POHVALNO, ker vlada vsesplošno prepričanje, če nimaš kakšne veliki "krave" od endure, da se ne more it na pot.......

ma važno je, da je na dveh kolesih, da imaš vsaj 2 cilindra pod ritjo, malce volje ter veselja in že se da potovati po svetu (pa da je seveda bavarskega porekla) .)

[basbas]

Kogar zanima pri Svetu knjige lahko kupi vodnik po egiptu 362 strani ,odlične ilustracije res od A do Ž. :yes:

[JerryTDM]

Mi smo te pa videli, srečali na poti v Hurgada - Luxor. Ko sem bral potopis sem se takoj spomnil, da smo videli motor, samo takrat nisem videl registracije.

Bili smo v kombiju.

Wilson@ : Vi pa ste šli z avtobusom kako uro prej, mi smo pa bili skupina 8 ljudi, zato smo lahko potovali hitreje.

Na avionu smo pa bili vrjetno skupaj (samo kaj k te ne poznam)

Popravljeno November 28, 2010. Popravil JerryTDM

[Wilson]

Wilson@ : Vi pa ste šli z avtobusom kako uro prej, mi smo pa bili skupina 8 ljudi, zato smo lahko potovali hitreje.

Na avionu smo pa bili vrjetno skupaj (samo kaj k te ne poznam)

Nč hudga, nisi veliko zamudil.

A, si šel tud na križarjenje?

[hondazok]

Mi smo te pa videli, srečali na poti v Hurgada - Luxor. Ko sem bral potopis sem se takoj spomnil, da smo videli motor, samo takrat nisem videl registracije.

Bili smo v kombiju.

Glej glej koliko nas je blo dol. Škoda da se nismo srečal v Luxorju ali Hurgadi, bi lohk kaj spili skupaj. Salam

[JerryTDM]

Vidva vsaj nista imela gužve po templih.

Ko so pa nas vozil po ogledih, smo bli pa ko Kitajci, vsi naenkrat, vse ladje, vsi avtobusi...

Drugo leto se bi pa mogoče lahko zmenili za kakšno skupno avanturo, seveda z motorjem

Letos vrjetno ne več, sneži kar ga dol more...