umetnica51 Objavljeno September 4, 2011 Avtor Opozori Objavljeno September 4, 2011 friends? kiki ne razumem.... She in mojamiska 1 1
umetnica51 Objavljeno September 4, 2011 Avtor Opozori Objavljeno September 4, 2011 kiki Pravi prijatelji so ob meni, a PRAVI PRIJATELJI POSTANEJO to šele takrat, ko te življenje zabriše po tleh, ko čez noč zgubiš vse, ko se ti sesuje svet.... Pa vendar sem hvaležna za tako preizkušnjo, da sem spoznala kako je, če te zapusti skoraj ves svet... In v tistih dneh je bilo moje pravljice konec, spoznanje, da te lahko ljudje v trenutku pozabijo ko si v težavah, pa je bilo res boleče... A zdravilno zame, dobro za moje srce in dušo.... Nekaj let nazaj ko sem se počasi pobirala in poleg službe delala tudi zabavne večere za mladino, je bil na naši vaški televiziji posnet tudi moj pogovor z znano slovensko pevko.... Nekaj dni za tem se je sestri na facebook javila moja "bivša" prijateljica in želela mojo številko... Jaz namreč facebooka še danes nimam. Želela je kao skico za tatoo.... Po več letih je želela, da se spet srečava.... Čeprav me je zapustila ravno v tistih letih, ko sem zašla v resne težave.... Seveda sem ji že zdavnaj odpustila, a prijateljstvo med nama je bilo že zdavnaj izgubljeno... ČLOVEK je zame človek šele takrat, ko prizna svoj poraz, ko pomaga bližnjemu in ne hiti za vsako ceno proti svojim ciljem... Kaj nam bo na koncu ostalo??? Zavedanje, da smo na tem svetu morda komu res pomagali in nismo samo hiteli graditi svoje želje na oblakih.... Spoznanje, da je najlepše deliti srečo in veselje med ljudmi.... Si odpuščati če se le da dotem, mojamiska, gandi in 6 others 8 1
Robertjur Objavljeno September 4, 2011 Opozori Objavljeno September 4, 2011 Huh stara... tole je pa bil izliv dele! Svašta, kaj vse more človek dat skozi. Moje izkušnje se pa bolj tičejo mojih otrok in mene bolj posledično. Potem ko so pokvarjenci v belem starejšega mulca profesionalno zasral s cepivi (no s tisto gnojnico ) sevede drugih dveh nisem več hotel izpostavljat znani nevarnosti!! Ko mal prebereš in se pogovoriš z ljudmi u bistvu šele dojameš kolk je ura Valjda je sledil cel plaz posledic ki že mejijo na kake čist filmske grozljivke. Ker je cepljenje v "višje dobro" in ima farmacija (Profitna industrija industrija) skozi medicino moč da ti odvzame svobodo. Vsi represivni inštrumenti so pod njeno kontrolo. S tem ko na vsak način hočejo razvit nekakšno super epidemijo bi radi dosegli centralno valadanje na celem planetu. Si predstavljate, vse vojske in kompletni sistemi bi služili eni sami organizaciji??? K sreči se njihovi laboratorijski izdelki nekako ne primejo v naravi Še ne!! gandi, Kor13, umetnica51 in 2 others 4 1
umetnica51 Objavljeno September 5, 2011 Avtor Opozori Objavljeno September 5, 2011 Robertjur Danes lahko rečem, da je vsako moje hudo trplenje v mojem življenju obradilo ogromno dobrega.... Bližje sem ljudem iz roba tega NEHUMANEGA SVETA.... Ne bojim se ničesar več, še najmanj pa priznati svoje poraze in padce... Danes sem končno nesla na dobrodelno dražbo svojo črno-belo sliko iz leta 2005 z naslovom: "Ali je kdo videl....?" Odnesla sem črne spomine.... Neverjetno koliko let nisem in nisem mogla narisati barvne slike, zdaj pa na platna nanašam vedno bolj in bolj žive barve.... TONTO upam da bomo še dolgo na zemlji, da človeštvo ne bo propadlo.... Ampak bo dojelo,da ni nihče ne več ne manj od kogarkoli, vsi smo lahko en drugemu v veliko veselje....Samo malo nasmeha, samo malo potrplenja je treba.... In brez vprašanj priskočiti na pomoč vsakemu, ne samo svojemu prijatelju.... She, ImenitnaPriložnost, gandi in 5 others 7 1
ImenitnaPriložnost Objavljeno September 5, 2011 Opozori Objavljeno September 5, 2011 Ko mal prebereš in se pogovoriš z ljudmi u bistvu šele dojameš kolk je ura Valjda je sledil cel plaz posledic ki že mejijo na kake čist filmske grozljivke. Ker je cepljenje v "višje dobro" in ima farmacija (Profitna industrija industrija) skozi medicino moč da ti odvzame svobodo. Vsi represivni inštrumenti so pod njeno kontrolo. S tem ko na vsak način hočejo razvit nekakšno super epidemijo bi radi dosegli centralno valadanje na celem planetu. Si predstavljate, vse vojske in kompletni sistemi bi služili eni sami organizaciji??? K sreči se njihovi laboratorijski izdelki nekako ne primejo v naravi Še ne!! O fak kera karanoja. MowzancR in anja37 2
Alla Objavljeno September 6, 2011 Opozori Objavljeno September 6, 2011 Na željo Umetnice 51 objavljam njeno sliko:
DAMI34 Objavljeno September 6, 2011 Opozori Objavljeno September 6, 2011 Na željo Umetnice 51 objavljam njeno sliko: Bravo u51 . Sem mislil, da samo ropotaš, pa vidim da dobro rišeš. anja37 1
Cufa Objavljeno September 6, 2011 Opozori Objavljeno September 6, 2011 mmg tud za to obstaja tema. TU!
umetnica51 Objavljeno September 7, 2011 Avtor Opozori Objavljeno September 7, 2011 Cufa vem ja da obstaja za objavo slik, platen tud tista tema.... Samo ta slika z naslovom...ALI JE KDO VIDEL?..... Je tukaj naključno in z razlogom, ker jo bom enkrat opisala in je res namenjena za tole temo, saj je to ena zadnjih črno-belih risb iz obdobja mojih tragikomedij ......... Je pa trenutno namenjena dražbi za pomoč otrokom v stiski... Obljubim pa, da bom Alllo prosila, da mi vse naslednje ( vključno z živo rdečim motoristom ) prilima v temo namenjeno samo ustvarjanju... Alla tebi pa še enkrat hvala za pomoč :notworthy: She, mojamiska, Keiko in 3 others 5 1
umetnica51 Objavljeno September 11, 2011 Avtor Opozori Objavljeno September 11, 2011 ...........ALI JE KDO VIDEL? Ali je kdo videl hiše, ki se bohotijo pod težo cvetja..... Notri pa prestrašeni otroci, ki se bojijo vpitja in zaničevanja.... Nič hudega še niso storili na tem svetu, komaj so začeli hoditi v šolo, pa so že slišali vpitje, jok, kričanje....In ko je padel udarec težke očetove roke,ko so v gozdu padale veje na te ranjene otroke.... Takrat so s solznimi očmi verjeli, da so si vse zaslužili, da niso nič vredni, da tako pač je.... Da Bog udarja po tistih, ki jih ima najraje... Ali je kdo hotel videti, prisluhniti in pomagati.....? Nihče.... Morda bo dražba te slike prinesla veselje otrokom, žrtve nasilja... Ki bodo lahko kupili zimska oblačila in imeli nove čevlje... Danes se trudim odpuščati in se opravičiti če sem slučajno kdaj koga prizedela , znam živeti dalje,znam verjeti, da je pred menoj veliko lepega....Pa vendar boli dejtvo, da je po celi Sloveniji veliko otrok, ki zaspijo s solznimi očmi.... In nenazadnje KAM PELJE TA SVET, ČE NE BODO VSI OTROCI MIRNO ZASPALI IN IMELI VARNO ZAVETJE SVOJIH STARŠEV??? Keiko, anja37, She in 3 others 4 2
umetnica51 Objavljeno Oktober 27, 2011 Avtor Opozori Objavljeno Oktober 27, 2011 Ta svet nam vzame preveč dobrih ljudi... :closedeyes: Samo še v spominih in v muski bodo ostali spomini na ljudi, ki so nam prinesli veliko veselja... ....Nekoč ti bom pomahal, nekoč boš videla tisto kar drugi ne bodo, čutila močan veter in.... Takrat boš ponovno razumela,da smo s teboj.....Da nisi ostala sama.... gandi, anja37, Keiko in 1 other 4
umetnica51 Objavljeno November 1, 2011 Avtor Opozori Objavljeno November 1, 2011 Ne morm več na grobove tistih, ki so v moje življenje prinesli toliko veselja... Kako težko se je bilo sprijazniti, da na mobitelu ne bo več njihovih klicov, ne sms-ov..... Preveč jih je bilo.... She, gandi in anja37 3
hajoktejn Objavljeno November 1, 2011 Opozori Objavljeno November 1, 2011 eh 51 ... človeku lohk neki daš pa pomagaš dokler je "na tem svetu"; a mislš da kdo od teh k umre "želi" al pa "pričakuje" od nekoga ki mu je bil blizu da ga objokuje? jst verjamem da ne; enjoy your life ... it`s short ...
Popularna objava umetnica51 Objavljeno December 1, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 1, 2011 KAM ME ZDAJ PELJE TA SVET.... Pred manj kot 14 dnevi sem samo s torbico in z vrečko v roki pobegnila od doma, od moje ljube vasi Komenda v Maribor... Nisem zmogla več...Sam Bog ve,da je bilo preveč... Ko se mojemu očetu začne "trgat"... Takrat je najboljše, da se najmanj ugreznem v zemljo... V tem domu sem imela velik navdih za slikanje na platno, v tem domu sem bila lahko tako zeloo srečna,a ko so očetove grožnje in vpitje brez razloga ponovno posegle v moje življenje... Takrat mi od strahu ni preostalo drugega kot samo to,da upam da bo bolje ali pa da pobegnem... Pred kruto soboto, je skoraj vsak večer trkal na vrata moje sobe, če je bila luč ob 22. uri še prižgana.... Čutila sem,da me je spet vzel za tarčo, saj drugih sester in brata ni bilo več tolikokrat doma zvečer,saj imajo vsi svoje partnerje... Bila je sobota... Že cel dopoldne je bil oče nekam živčen, nekaj časa se je zdiral nad brata, nad mami... In ko je bilo čas za kosilo in so za mizo sedeli vsi... In ko sem se hotela zraven priseditii tudi jaz... Takrat je oče zavpil:" Zgini mi s pred očmi, da te ne vidim, zgini čim bolj stran od mene...." Brat ga je ustavil, rekel mu je naj odneha... A on ni odnehal, še hujše besede so padale name... Nisem si mogla kaj,da sem mu v joku zabrusila:" Kadar ti dajem denar, si prijazen... Ko ga ne dobiš,takrat zate nisem vredna nič..." Vesela sem,da sem bratu pred odhodom plačala drva in mami dala denar za stroške, vesela ker imam čisto vest... Čeprav mi v denarnici ni ostalo skoraj nič... Vem,da imam dve roki,da mi ni problem poprijeti za vsako delo, poleg tega se mi že obeta delo animatorke tudi v Mariboru... Sem pa hvaležna gospe, ki mi je ponudila sobo in predvsem mir... Sestra mi je nedolgo nazaj napisala sms: "Ja dam prid.A misliš,da se ati sam s tabo krega? No, kokr želiš...." Sam Bog ve, da pogrešam Komendo, ljudi, prijatelje,kofetkanje v "mojem" bifeju... Pogrešam svojo sobo,kajti samo v tej sobi sem lahko slikala, pisala in ustvarjala nove in nove ideje... Bom zmogla? Že 4 leta se borim... A skoraj bi padla... Socialna delavka mi je predlagala naj vložim ovadbo zoper očeta. A sem odklonila. Preden sem pobegnila v Maribor, sem se vseeno zglasila na posvet v Psihiatrični kliniki LJ-Polje, ki je bil moj dom, moja varnost pred očetom... Psihiater mi je mirno dejal:" Nimam vas kaj zadržati, saj vedno pridete sami... Če ne boste zmogli, lahko pridete brez skrbi k nam..." Naredila sem večji korak kot bi si v zlomljenem stanju polnem ustrahovanja lahko sploh predstavljala... Želim živeti in delati, želim nadaljevati vse svoje sanje. In potiho vem,da mi bo uspelo... A nekoč bi se rada spet preselila blizu moje vasi,ki je v mojem srcu zapisana že od malega.... She, Robertjur, Keiko in 8 others 11
ImenitnaPriložnost Objavljeno December 1, 2011 Opozori Objavljeno December 1, 2011 (popravljeno) Povsem prekini stike za nekaj časa, skušaj preživeti, pazi, da ne kloniš. Sanacija narejene škode bo dolgotrajna, vedno imej v mislih kakšno lepo miselno zatočišče. Po mesecu ali dveh, ko boš malo pozabila, ne hodi niti slučajno nazaj z mislijo "saj bo zdaj bolje" - nikoli ne bo bolje. Verjetno te bodo klicale sestre, brat, preko njih te bo skušal spet prijeti v pest. Na tebi je, da se ne pustiš in da jim poveš, da tam živeti pač ni dobro zate. Verjetno boš vmes potrebovala pomoč, iz zapisanega lahko razberem tako. Poskušaj si najti psihologa, preko zdravstvenega doma ali kaj takega, vsaj za pogovore. Povej, skozi kaj si šla in kako je sedaj. Rabiš neke sorte oporo. Ker se ti je vse to očitno dogajalo zelo dolgo, moraš biti še posebej pozorna, da si ne najdeš drugega tirana, ki bi te grdo izkoriščal. To se pogosto dogaja ljudje, ki so odraščali pod terorjem. V bodočih prijateljih ali partnerjih poiščejo lik, ki so ga tako težko "odrezali". A kljub vsemu zapisanemu - dihaj, veseli se življenja, vsakič, ko te začne zanašati od omame svobode, dobro premisli, da si ne nakoplješ kakšne dodatne težave. Čuvaj se (drugi te običajno ne bodo) in srečno! Popravljeno December 1, 2011. Popravil JustinBieber Fritz, Maximus, ImenitnaPriložnost in 6 others 9
Alla Objavljeno December 1, 2011 Opozori Objavljeno December 1, 2011 Zgleda, da je kar nekaj fotrov takšnih. Jaz hodim domov samo še zaradi mame. Da si malo oddahne od njegovega teženja in sem vsaj za kak dan ali dva jaz najslabši človek na svetu. Jebat ga....takle mamo.
Bambi61 Objavljeno December 1, 2011 Opozori Objavljeno December 1, 2011 Kaj naj rečem; Žalostno...res žalostno ! Pusti vse za sabo.....in...zdrži!!!!! Poznam stvar. anja37 1
ZdravkoK Objavljeno December 2, 2011 Opozori Objavljeno December 2, 2011 What? Sej nevem ali tole berem scenarij kakšne tvoje knjige ali se to še vedno lahko dogaja nekje tukaj, okoli nas? saj nemorem verjeti da lahko oče , hčer napodi..... Ne vem,,,zdajle težko komentiram saj sem ravnokar šele prebral... vsekakor pa želim ti vse dobro, vse lepo....upam da si delo že našla? anja37 1
umetnica51 Objavljeno December 3, 2011 Avtor Opozori Objavljeno December 3, 2011 Zdravko takih zgodb je veliko... Je pa res, da je v mojih letih lažje, počasi marsikaj pozabiš... Sama sem kot mentorica med otroki slišala veliko tragičnih zgodb... Nekaj tednov nazaj sem zabavala skupino otrok starih 9 let... Bili so sami fantje.... A en fant je izstopal tako zelo, da mi ni dalo miru... Ni se hotel igrati nobene igre, ni se hotel napraviti v kustume... Vsi drugi fantje so se veselili in smejali... Njemu je šlo pa na jok... So-mentorica mi je rekla, naj ga pustim, češ da je razvajen... A jaz sem čutila,da je daleč od tega... In ko smo vsi skupaj reševali eno uganko... Se je začel na glas jokati in vpiti, da on nič ne zna,da si nič ne zapomni... Vsi otroci so utihnili... Vedela sem, da ga bo treba takoj na lep način pomiriti in razvedriti... Malo sem se pohecala, naj se ne sekira, ker še jaz pri 30 poštevanko ubistvu ne znam več, kaj šele uganiti kakšno besedo... Zasmejal se je... In počasi čez kako uro, se je začel zabavati in bil med vsemi najbolj srečen in razigran otrok... Ko je bilo igre konec... Je postal več kot očitno žalosten... In šokirana sem ugotovila, da je po prihodu njegove elegantne mame postal kot okamenel, ko mu je grdo zabrusila:" Takoj se napravi!!! A misliš da te bom čakala?" Groza me je bilo trenutka, ko sem zagledala meni znani prizor... Le da je bil na mestu te stroge in čudaške mame moj oče... Hvala Justin za nasvete... A že nekaj let se borim sama in priznam, da je moje zdravilo delo, družba, molitev... Alla žal je stroga, nedopustna in poniževalna vzgoja takih očetov... Pustila na svetu dekleta, ki si najbrž svoje lastne družine ne bomo ustvarile nikdar... In ravno moje črno-bele risbe bodo meni vedno v opomin, da sem nenazadnje samo človek in da si takega mučenja zadnjih 30 let ne smem več dopustiti... Zgoraj opisani trenutki so le kaplja v neskončno morje gorja... A pogumno grem naprej. V ponedeljek me čaka meni sanjska služba... Vodila in zabavala bom otroke v največjem zabaviščnem parku Bumbar v Mariboru... Tako kot prej otroke v moji nikdar pozabljeni Komendi, ki bo vedno ostala moj najlepši kraj na svetu... ImenitnaPriložnost, anja37, gandi in 4 others 7
mimaza Objavljeno December 3, 2011 Opozori Objavljeno December 3, 2011 Vsi kraji so lepi, najlepši pa tisti, ki ga deliš z nekom, ki ga imaš rad. Če pa ti te osebe ne uspe najti, ostani v kraju, kjer imaš dobre prijatelje. Drži se, pa pozitivno naprej, ti to znaš! sayo, ZdravkoK, She in 4 others 7
umetnica51 Objavljeno December 6, 2011 Avtor Opozori Objavljeno December 6, 2011 Hvala mimaza, upam da se v petek res srečamo.... Da bo vlak ta pravi čas v Ljubljani. Priznam da je bilo včeraj luštno med štajerskimi otroci, sploh niso opazili mojega naglasa... A priznam, sem in tja pride domotožje, ko se slišim s prijatelji, znanci, domačini... Moja duša ni rojena za beton in bloke, a so štajerci tako prijazni in gostoljubni, da se počutim res prijetno... Tukaj imam včasih občutek, da vse poteka tako zelo počasi, da je družba in kozarček dobrega bolj pomembno kot pehanje za denarjem... Hvala vsem v Moto parku Maribor, ki so mi zelo stali ob strani in mi še stojijo... Hvala MK Free Riders, tistemu zloglasnemu članu, ki me je kljub moji gorenjski govorici povabil februarja na winter party... Baje dobr zgledam, sam govorim pa tako grdo da je kaj.... :lol: Hvala pa tudi tistim motosvetovcem,ki se me spomnite in pokličete... Včasih ne morem razumeti, da je v Ljubljani taka megla... Anja37 ti pa nikdar več ne reci, da me kam prijavljaš.... Zdaj pa mam konkurenco tako, da se lohk skrijem... :lol: Drugo leto ti ne uide Anči, da te prijavim vsaj za najbolj pogumno in odštekano mamo na motosvetu... :lol: Vse v življenju je za nekaj dobro in tudi skoraj 7 let nazaj je bilo vredno prvič pobegniti v Maribor, mesto, ki me je vzelo v svoje sanje in mi vrnilo veselje do življenja... maratonac, Keiko, gandi in 5 others 8
Popularna objava umetnica51 Objavljeno December 8, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 8, 2011 Zanimivo. Minilo je skoraj 3 tedne, pa me oče do danes še ni upal poklicati... To se še nikdar ni zgodilo,a tudi če bi me klical, vem, da se tokrat prvič ne bi mogla oglasiti... Prvič u življenju se mi gnusi misel, da bi ga še kdaj slišala ali videla... Prvič priznam, da ... Me je groza, da sem sama dopuščala njegovo nasilno vedenje... Kot najstnica sem z njim jeseni in pozimi hodila v gmajno občasno podirat drevje... In če nisem dovolj hitro dvignila metrska drva ali veje... Je od jeze in žlehtnobe veje vrgel vame, da sem padla nazaj.... Komaj sem zadrževala solze, ko je zavpil nad menoj:" Lesena baba..." Sam Bog ve, da sem bila v njegovih očeh pomembna šele takrat, ko sem začela opravljati težka fizična dela kot pomožna mizarka in voznica viličarja... šele takrat sem si začasno priborila njegovo prijaznost in ododbravanje, da živim.... In obenem sem sama sebi dokazala, da nisem lesena in da zmorem vse.... Z njim sem po službi dvigovala šperovce ko za šalo... Spomnim se...Ko me je pri 20. letih brcnil v hrbet z gojzarji in sem komaj prilezla do zdravnice, sem se zlagala, da sem padla po stopnicah... Hodila sem po protibolečinske injekcije. In mu spet odpustila... Spomnim se... Tik pred otvoritvijo nogometne tekme v bližini moje vasi, bi mogla prijatelju,prireditelju tekme podariti pred celim občinstvom naročeno sliko... A oče mi je zanalašč skril okvirje... Kakšna sramota... Ta človek je bolan, bolan od kar pomnim.... Njegovih grobih nedopustnih dejanj je bilo na milijone. Užival je, ko me je besedno žalil in še bolj se mi je smejal v obraz, ko je videl da mi po licu tečejo solze... V moji duši ni več strahu, le tu pa tam me stisne... Mi bo ta svet končno naklonil dovolj poti, da bom spoznala, da lahko po tem svetu hodim sama... sayo, ImenitnaPriložnost, Nikii in 8 others 11
umetnica51 Objavljeno December 21, 2011 Avtor Opozori Objavljeno December 21, 2011 In danes po mesecu dni je prišel nepričakovan dan, ko je oče prvič poklical... Ko sem na zaslonu mobitela videla "ati" .... sem se prestrašila, da je kaj... Gospa, pri kateri imam najeto sobo.... Me je prepričala naj se oglasim... Njegov glas me je stresel in za nekaj trenutkov sem obstala.... Rekel mi je: " Kaj je dekle? Kje si? Domov pridi, doma imaš vse.... Kje živiš? Brez cunj si šla... Domov pridi... O dekle boš ti že videla... 10 let sem se matral, da sem te spravil skupaj... A zdaj bom pa jaz izpadel pred vsemi kot da sem jaz kriv da si šla..." Mirno je govoril, brez občutka slabe vesti, brez obžalovanja.... Jaz pa nisem mogla kaj, da ga v joku ne bi prekinila in vpila nad njim: " Zakaj pa si mi grozil in trkal na vrata vsak večer moje sobe... Kdo pa me je spodil od mize tisto soboto, ko so vsi v miru jedli....??? Mene pusti pri miru... Imej tistih svojih 5 otrok, mene pa pusti pri miru... Jaz bom preživela, meni nič ne manjka, rabim samo mir....!!!" Med pogovorom sem ga prekinila in se zjokala... Kako me je bilo strah ve sam Bog... Kot da bi stal pred menoj.... Minilo je... Zaspim mirno, ne bojim se, da bi ga kje na ulici srečala... Vse kar imam je zaupanje v Boga, da bo moje življenje vodil mirno... Vem, da ne bo lahko. A dokler bom lahko plačala svojo sobo in si kupila hrano in bom še naprej delala kot animatorka, bom najsrečnejše bitje na svetu... Vsak dan sem srečna da živim, da sem zmogla toliko poguma in brez vsega odšla v ta svet, ki me danes pelje v svobodo in veliko željo, da mi uspe nadaljevati vse sanje... malakai, gandi, She in 5 others 8
umetnica51 Objavljeno December 24, 2011 Avtor Opozori Objavljeno December 24, 2011 Kam pekje ta svet...na ta božični večer... Pri nas doma smo imeli navado na sveti večer blagosloviti hišo z žegnano vodo, zmoliti rožni venec in vsi skupaj smo prepevali božične pesmi, mlajši brat je zraven delal svoje hecne priredbe, ati pa se je zgražal nad njegovo neresnostjo.... A ko je vzel v roke harmoniko je bilo še bolj luštno, sestra pa kitaro... še prej pa je bila obilna večerja z domačo pečenko, nepogrešljiv tenstan krompir in zraven še velika skleda naribanih domačih jabolk. Ja priznam...Luštno smo se imeli še eno leto nazaj. še posebaj ko nas je obiskala starejša sestra s fantom... Letos sem bila pri božični maši v preprosti cerkvi župnije sv.Magdalena,v centru Maribora na Magdalenskem trgu. Bilo mi je tako neverjetno lepo, saj sem tam vedno pomirjena... In božjo previdnost in njegovo pomoč v tej stiski čutim povsod... Ko izgubiš vse, ti ostane samo zaupanje v BOGA,da ti bo pomagal odpirati nove in nove poti, pregnal strah in nemoč... Včeraj sem po mesecu dni dobila telefonski klic še ene mlajše sestre... Na koncu pogovora je začela jokati in rekla, naj pridem domov vsaj za Božič... Tudi meni je bilo hudo in priznam stisnilo me je in na koncu sem jo prosila, naj bo pridna v službi... In da jo bom konec meseca poklicala za njen rojstni dan...A je takoj začudeno vprašala:" A šele takrat? Zakaj pa ne prej?" Pa nisem mogla kaj, da ne bi tudi sama zajokala in jo prosila, naj ne joka... In ta dan je res malce čudežen... Ko sem ravno s kolegico govorila po mobitelu, sem opazila še en klic... Pisalo je "ATI".. Oglasila sem se. Zaradi vljudnosti in zato, ker vem, da jim doma ni najlepše... Kajti mir v hiši je žal odvisen samo od njega... Govoril je mirno, prvič v življenju me je vprašal, če potrebujem kaj denarja...Ali imam toplo v stanovanju, koliko plačam za sobo, kaj sem jedla danes... In ko sem mu rekla, da sem jedla šmorn (palačinko), je malce utihnil... Rekla sem mu,da imam vse, da zaslužim kot animatorka, da nič ne potrebujem... Poizskusila sem govoriti mirno, kajti dobro vem,da bi se v nasprotnem primeru zelo slabo pisalo mami in sestram, bratoma... In kar je bilo neverjetno, je začel na koncu pogovora jokati in me vprašal, če bom vsaj za novo leto prišla domov... In da naj pokličem njegovega strica,da ga skrbi zame... Njegov jok me je malce ganil, a vseeno sem ostala hladna in prijazna... Jaooooooo kam pelje ta svet? Priznam, hudo mi je za očeta, saj dobro vem, da je imel težko otroštvo... A vse kar lahko storim zanj je, da mu nič več ne očitam in da mirno govorim z njim... Dobro vem,da bi ga strlo, če bi se mu odpovedala za celo življenje.... Tega srca pa nimam... ZdravkoK, sayo, RobiRoberto in 6 others 9
Priporočene objave
Ustvarite račun ali se prijavite za komentiranje
Za objavljanje se morate najprej registrirati
Ustvarite račun
Registrirajte se! To je zelo enostavno!
Registriraj nov računPrijava
Že imate račun? Prijavite se tukaj.
Vpišite se