Kam nas pelje ta svet?

[stuhec]

sam res zanimivo

v 2,5 h ne najdes ustanove kjer bi ti naredli UZ na napotnico je pa mal tko

v

pa še na keš ni blo hitro

[umetnica51]

Ne morem več spat...

Za menoj je težak dan...Dan,ko se zaveš,da človeška svinjarija ne pozna meja.

Le zakaj mi vedno bolj in bolj misli uhajajo tja,da ponovno postanem čistilka s svojo metlo... Zakaj??? Zato ker je metla tiho,ker dela in ni človek.

Ni mi problem biti vodja 15 študentom, ni mi problem biti človek, njihova sodelovka z vsem srcem.....

Problem je,da sem preveč verjela naivno v poštenje mojih nadrejenih...Grozno. Denar jih je pokvaril.Mene ne more, če sem že pred leti zapustila 2 firmi zaradi

pokvarjenosti vodilnih,mi tudi tukaj vedno bolj seka v smer...da ni vredno delati z ljudmi,ki nimajo vesti in gledajo samo na dobiček in kako bi izkoristili ljudi. Žalostno....

Spomnim se zaposlitve v slavnem podjetju DELNICA. Konec leta 2009 sem se zaposlila kot telefonistka in celi dan po telefonu obveščala lastnike certifikatnih delnic...

Ne rečem,da me klicanje in predvsem sedenje ni malo ubijalo,a takrat druge službe nisem našla...

V tej službi sem vzstrajala skoraj 2 leti,s tem da so me proti koncu premestili na kao višje delovno mesto,kjer sem se pogajala z lastniki delnic na sivem trgu.... Zato,ker mi je jezik tekel kot namazan in ker sem uživala pri pogajanju in prodaji,saj mi je več kot uspešno uspelo prodati več delnic...

Plača se mi je zvišala, odnos s šefico pa katastrofalno poslabšal... No že prej je bil najin odnos malce kilav,ker sem zelo kmalu po prihodu na delavno mesto ugotovila, da nam ta tako imenovana diplomirana šefica krade stranke...

In moj jezik mi ni dal miru,da je nisem skoz malo opominjala na vestno in pošteno sodelovanje med nami zaposlenimi...A zaman. Ta šefica je bila hudič od hudiča...

In ko mi je proti koncu vzstrajno nižala plačo (verjetno na račun jezika) in mi grozila,da me bo vrgla ven...Sem neki dan sklenila,da si začnem iskati službo drugje. Našla sem delo viličaristke v podjetju Lidl... In samo še čakala sem trenutek,da bom zbrala jajčnike in tej naduti šefici povedala,da se poslavljam za vedno....

Ne bom pozabila kako je vpila nad menoj, ko sem ji povedala da dajem ODPOVED in grozila,da mi bo povsod preprečila nadaljno zaposlitev... Moj dobri sodelavec se je samo smejal in potem se je še njega lotila v istem dihu... Vmes pa evforično vpila naj se vsedem na delovno mesto in kličem stranke. Še danes ne morem verjeti,da sem zbrala toliko poguma in se uprla tej pokvarjeni šefici...

Ah grozno... Ljudje okoli mene se ne zavedajo da je vse minljivo,na koncu bo najbolj vredna VEST in dejstvo,da nisi prizadel in oškodoval nikogar, ne sodelavca, še najmanj pa podjetje....

[umetnica51]

In Oto Pestner je nekoč zapel eno lepo slovensko pesem....

Refren:....TVOJE SOLZE KI SE V ČRNIH OČEH LESKETAJO KOT DEŽEVNE SO KAPLJE NA LICU,A S POLJUBOM JIH BOM OSUŠIL....

..............VŠEČ SO MI TVOJE SOLZE,KI NE MOREŠ JIH SKRITI PRED MANO,SO KOT JUTRANJA ROSA NA LICU....

Ko bo roka spet zdrava,ko bo bolečina pozabljena...ko bom pozabila včerajšni dan...Bom morda nekoč spet prijela ponosno za čopič in se potopila v svet umetnosti,ki

me je tako osrečeval in mi z barvami brisal grde spomine...

Uživam v delu z otroci, ponosna in vesela sem na svoje animatorje,saj so pokazali vso svojo ljubezen do otrok....

To kar sem jih učila, je obrodilo samo lepe sadove...Povezani so med seboj....

Kaj bo danes, jutri...Ne vem. Včasih je prav,da se mi vse zruši, takrat se zavem,da sem nič...nič v tem svetu...

In da mi preostane samo to,da ostanem zvesta sama sebi.

[Matori Hanzo]

In Parni valjak je nekoč zašpilal eno ne čisto slovensko, a tudi lepo:

Ne govori ništa, prepusti se,

uhvati ritam...

[papez47]

enkrat decembra ja.. samo tega niti ne bomo opazil od vsega kuhanega vina na štantih...

Ne enkrat ampak glih in ravn 12 decembra leta 12.

Že ukrepam......................

[papez47]

In Parni valjak je nekoč zašpilal eno ne čisto slovensko, a tudi lepo:

Ne govori ništa, prepusti se,

uhvati ritam...

In naš "andrejček" je nekoč pel .............................. a pol smo se za to boril ................................. in umrla je država...................................

[umetnica51]

Nocoj bi mogla že spat...pa sem pred slabo uro v desni roki po nekaj gibih opazila da se je bolečina spet vrnila nazaj ...

Travmatolog mi je prepovedal vsaj še 2 meseca fizičnega dela zaradi zvina in vnetja zapestja, jaz pa sem odšla prej v službo, ker mi toliko pomeni... Ah nima veze...

Sama skrbim zase. Odvisna sem od svojih dohodkov, ta poškodba roke mi je podrla vse načrte.... Konec meseca mi poteče pogodba....

Kaj mora človeka še vse doleteti na tej zemlji???

[RobiRoberto]

[umetnica51]

Robi Roberto...... jaoooooooo zdj bodo pa vsi vedel da sm res blond :grrr

...in da nism tolk v letih kokr jamram ...sam se mal pa bom 31 let.....

[corser]

Pristavim euerček za novo frizuro.

[papez47]

.............. pa zakaj mormo bemflarji zmeri ....................neki plačvat ................ drugim mopedistom?

................. .) škarje u roko ................. pa...................

[umetnica51]

Strigla se pa ne bom več..... da me bo lahko en dan en.... spet cukal ornk za lase.... :glare: :grrr

[Kmetica2]

Strigla se pa ne bom več..... da me bo lahko en dan en.... spet cukal ornk za lase.... :glare: :grrr

Veš kaj ti dušica zlata - prava carica si in kapo dol pred takimi osebami.

Se pa srtinjam s tvojimi mislimi, svet je iz dneva v dan bol v .....

[Rocky]

Ja ni kaj. Lepa čarovnica. Bolj in to dosti bolj me gane, da moraš znat čarat in to dobesedno. Drago dekle nisi sama. Sam sem moral dati tudi nekaj sličnega skozi in spoznati na lastni koži, da življenje ni potica. Vsaj za večino ne. Pa kaj bi govoril. Ampak ne, ne bo nas zlomilo. Vem, da ne. Le pogumno naprej. In drži se rekla, ki je pod mojim posom napisan z rdečo barvo.

Vse dobro in lepo!

Pozdrav izpod vinogradov!

Rocky

[umetnica51]

Vsak človek mora biti po svoje čarovnik.... Da se znajde v nemogočih okoliščinah,ki ga doletijo.

V najtežjih trenutkih je treba samo globoko vdihniti, začeti delati karkoli... in se obrniti na tistega zgoraj,ki je mene vedno reševal.....in REŠIL, utrdil in vrnil voljo do življenja.

Mene je deloma reševal moj črni humor, odlomki iz sv.pisma.... Dobra družba.... Pogovori s prijatelji pa so bili balzam za mojo dušo.

Pogrešam pa dan, ko bom odklopila vse skupaj.....in bom lahko v miru šla nekam na lepše, pogledala kakšen film, vmes jedla čips in pila kokakolo....

In se udeležila kakšne fešte, plesala celo noč...kot nekoč..... Brez skrbi kaj bo jutri...

[umetnica51]

Danes mi je moj strahopetni šef vsaj po mobitelu končno upal priznati, da mi ne bodo podaljšali pogodbe, ker sem še vedno na bolniški, čeprav ni minil niti en dan, da ne bi bila v službi in opravila vsaj nujne zadeve glede vodenja animacij,urnikov in organizacije čiščenja, nabave itd...

Glede na to, da se je poškodba zgodila na delovnem mestu, nisem zahtevala 100 % bolniške, ampak sem prosila svojo zdravnico za 70%...kot da bi se poškodba zgodila izven dela,

saj sem želala biti poštena do tega podjetja... Uspelo mi je,da sem med tem časom sklenila sodelovanje s podjetjem za bio čistila,ki je mesečno za svoje reklamne letake pokril kar nekaj litrov čistila...

Uspelo mi je skleniti še marsikaj na področju marketinga v dobro podjetja (tudi oglaševanje na radiu) , tako da zaradi moje bolniške niso bili v minusu, ampak v velikem plusu...

Ker že skoraj teden dni slutim,da bo prišel ta dan...Sem odločitev svojega šefa sprejela POKONČNO in hvalabogu z mirno vestjo,da sem naredila kar je bilo v moji moči, kljub

nesrečnemu naključju,da se mi je poškodba zgodila ravno ob nepravem času...

Konec decembra imam še enkrat magnetno resonanco in pregled pri travmatologu,ki ni izključil operacije, če se roka ne bo pozdravila sama....

In kaj zdaj? Ne morem mimo tega, da se bo treba najprej posvetiti zdravljenju roke... A z mislimi sem že pri novih idejah, decembra me že čaka projekt božičkovanja v večji firmi v Ljubljani, ki si ga delim z zelo dobro prijateljico in tudi resno razmišljam, da bi bila končno počasi sama svoj šef....

Da mi noben strahopetec ne bi več svetil nad glavo in mi kradel ideje in sambogveše kaj....

Moja duša in razum sta eno in ne bojim se ničesar več, saj vem da bo tam nekje spet zasvetilo SONCE.....

[MARE 65]

Danes mi je moj strahopetni šef vsaj po mobitelu končno upal priznati, da mi ne bodo podaljšali pogodbe, ker sem še vedno na bolniški, čeprav ni minil niti en dan, da ne bi bila v službi in opravila vsaj nujne zadeve glede vodenja animacij,urnikov in organizacije čiščenja, nabave itd...

Glede na to, da se je poškodba zgodila na delovnem mestu, nisem zahtevala 100 % bolniške, ampak sem prosila svojo zdravnico za 70%...kot da bi se poškodba zgodila izven dela,

saj sem želala biti poštena do tega podjetja... Uspelo mi je,da sem med tem časom sklenila sodelovanje s podjetjem za bio čistila,ki je mesečno za svoje reklamne letake pokril kar nekaj litrov čistila...

Uspelo mi je skleniti še marsikaj na področju marketinga v dobro podjetja (tudi oglaševanje na radiu) , tako da zaradi moje bolniške niso bili v minusu, ampak v velikem plusu...

Ker že skoraj teden dni slutim,da bo prišel ta dan...Sem odločitev svojega šefa sprejela POKONČNO in hvalabogu z mirno vestjo,da sem naredila kar je bilo v moji moči, kljub

nesrečnemu naključju,da se mi je poškodba zgodila ravno ob nepravem času...

Konec decembra imam še enkrat magnetno resonanco in pregled pri travmatologu,ki ni izključil operacije, če se roka ne bo pozdravila sama....

In kaj zdaj? Ne morem mimo tega, da se bo treba najprej posvetiti zdravljenju roke... A z mislimi sem že pri novih idejah, decembra me že čaka projekt božičkovanja v večji firmi v Ljubljani, ki si ga delim z zelo dobro prijateljico in tudi resno razmišljam, da bi bila končno počasi sama svoj šef....

Da mi noben strahopetec ne bi več svetil nad glavo in mi kradel ideje in sambogveše kaj....

Moja duša in razum sta eno in ne bojim se ničesar več, saj vem da bo tam nekje spet zasvetilo SONCE.....

Ja, mal si še mlada in naivna, saj tukaj sva si podobna, jaz sem tud 300% pripaden firmi, kjer sem zaposlen, samo z leti vseeno držiš določene zadeve na distanci, ker tud če se raztrgaš, ob prvi slabi volji ali najmanjši napakici vsi pozabijo koliko sebe si vložil v podjetje in kar naenkrat ni nič več nič vredno. Žal pri nas je v večini podjetij taka "politika", nismo še dozoreli do te mere, da bi spoštovali dobre delavce.

Veš, pred termi leti je sodelavca, prijatelja, motorista, v hribih vžgal infarkt, žal do smrti, ko sva še bila sodelavca so stalno imeli njegovi "butasti" šefi en kup pripomb čez njega, čeprav sem jim stalno govoril, da dečko svoj posel pelje 100%. Po pogrebu sem jih vprašal kako pa zdaj in so se samo kislo nasmehnili, po enem mesecu ko smo se srečal, sem jim postavil enako vprašanje in odgovor je bil, ja imel si prav, čisto smo se izgubili na njegovem področju, ni enostavno, res je bil dober. Mislil sem si super, pri sebi zadovoljen, ker sem vedel kakšne so bile njegove vrednote in se nisem motil, po drugi strani jezen na idiote, ki tega niso znali cenit, dokler je bil še živ. Ja, žal takle imamo, tudi to je en razlog izmed mnogih zakaj je folk na ulicah in prav je tako.

Popravljeno November 28, 2012. Popravil MARE 65

[corser]

Svet oz družbenopolitični sistem gre in nas pelje v tri pizde materne.

Kar se pa tiče biti sam svoj šef. To je recept za prihodnost. Imate svetovni trg- internet in prodajajte. Saj bo šlo.

[umetnica51]

KAM PELJE TA SVET???

KAM??? V BOLJŠI JUTRI, še malo pa v BOLJŠO DRŽAVO in padec iz prestola vseh tistih POLITIKOV,ki so se in se še vedno delajo norca iz nas, navadnih državljanov,ki se trudimo biti POŠTENI...in se opravičiti,če smo komu kaj žalega storili....

Vedno sem verjela v NEMOGOČE, vedno sem bila BORKA!!!

SPOŠTOVANI PRIJATELJ Robi Roberto tukaj sva na istem,vsak s svojimi težkimi izkušnjami, a z istim ciljem... Živeti človeka vredno življenje.

Nisem se vdala še celo takrat,ko sem se zaradi družinskih težav prostovoljno umaknila na psihiatrijo in so me imeli na zaprtem oddelku privezano...

Nisem se vdala NIKOLI, vedno sem se pobrala, padla in pobrala... Vedno,ko me je bolelo, sem skušala solze skriti pred očmi tistih,ki so hodili po meni...

Moji bivši sodelavci iz žal propadlih podjetij vedo, da sem se edina brez strahu zavzemala za pravice delavcev, čeprav so me opominjali, da bom letela...

A na koncu je žal propadla firma, jaz ne... Škoda je bilo žal propadlega mizarskega podjetja Biring, ŠKODA propadlega podjetja ETI Kamnik,kjer sem z velikim veseljem še ročno retuširala vse vrste majolk ,vaz... Povsod so mi obljubljali zaposlitev za nedoločen čas, a povsod so bili zapufani do konca...

Edino podjetju LIDL nisem bila kos, saj je tam veljal strog režim. Sodelavci so bili face,a ponavadi tiho med delavnim časom....

Kot komisionarka sem pol leta vozila viličar in zlagala hrano na palete... Priznam ,da sem moje nadrejene večkrat opominjala, naj ženske UČIJO in OPOZARJAJO na pravilno dvigovanje težjih bremen, saj je več sodelavk že uščipnilo v hrbtu... Takoj ko sem prišla v ta zloglasni LIDL, sem nadela slogan : BODI TIHO in DELAJ...

A žal nisem mogla biti tiho, ko sem skoraj 14 dni delala v hladilnici (vedeli smo da za kazen, ker jim nisem bila tiho) z na pol zmrznjenimi rokami, ki jih nisem mogla nikdar odtaliti dovolj...To pa je bilo mučenje... Na vsake 45 min sem se z viličarjem zapeljala do wc-jev in si pod mrzlo vodo odtalila roke, saj nobene debele rokavice niso zaščitile...

Tisto obdobje je bilo sicer lepo med zaposlenimi...a ko so me odpustili edino med vsemi 8 novinci ,nisem mogla pred šefom skriti solze...In vprašanja ZAKAJ??? A zaradi dolgega jezika????

Priznam, od samega začetka si nisem upala nikoli prositi za dopust, nikoli si nisem upala odkloniti prošnje nadrejenih, da podaljšam delavnik zaradi večjega naročila...

A nenazadnje sem bila edina v tem slavnem Lidlu, ki je bila poklicana v pisarno k direktorju, ker sem baje zavijala z očmi pred enim šefom,ki je skušal pametovati kako naj obračamo hitreje viličar....če pa smo ženske tam to resnično obvladale.... In ker smo večinoma ženske v 6- 8 urnem delavniku dvigovale od 5 do 10 kil težke platoje kumaric,praška... Sem enega šefa resno vprašala, če imajo mogoče kje kakšnega fizoterapevta,ker je še mene sem in tja malo usekalo v križu... :unsure:

Slutila sem, da so me vrgli iz firme tudi zaradi zdravniške kartoteke,saj je njihova podkupljena zdravnica posredovala vse podatke....A priznam, da sem delala tako kot drugi, brez

jamranja in nerganja... Z veseljem, čeprav sem enkrat res na ovinku stresla dve paleti kumaric,pese....Ker je bila sila teže in hitrost mal prevelika... :lol:

Leto dni po mojem odhodu, sem dobila klic sodelavk, da se je moj bivši direktor obesil,da se je zdravil v PKL Polje, da je še en od šefov naredil samomor...

Takrat sem obstala...Šokirana, žalostna in...Groza.

Ah na tisoče zgodb v teh podjetjih, pa vedno eno in isto...NESPOŠTOVANJE in izkoriščanje delavca do skrajnosti.

Potem pa se čudijo zakaj poškodbe na delavnih mestih...

Ravno včeraj me je kot po čudežu klical eden od bivših šefov otroškega centra in me prosil, če bi se vrnila na delovno mesto animatorjev....

Ne verjamem da ga je pekla vest,saj se je poškodba z roko zgodila ravno v času,ko je on zahteval da delam po 15 ur več dni zapored...

Problem je, da je v tej firmi nekaj šefov in vprašanje, če se med seboj obveščajo, če se koga zaposli ali odpusti...tragikomedija.

Sem pa danes dobila odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje naše ljube SLO,ki so mi bolniški stalež podaljašali do 27.decembra 2012 in najbolj smešno je to, da je edino tajnica vedela, da me po zakonu ne smejo odpustiti in me bo naslednji teden poklicala na podpis pogodbe.... da crkneš od smeha....

Kaj bo rekel naduti šef,ko bo izvedel,da me po zakonu ne sme vreči na cesto??? On sam mi je pred dnevi rekel, da mi ne bo podaljšal pogodbe, ker potrebujejo zdravega človeka na delovnem mestu, ne pa mene, da niso krivi za mojo poškodbo... Prevzetni šef v sijočem črnem rekelcu in črnem zgalncanem avtu.....je hitro pozabil....

da se mi je nezgoda zgodila,ker noben moški v firmi ni imel jajc,da bi namesto mene včasih dvignil stroj ali hladilnik....ali se potrudil dvigniti pokrov od kanalizacije ...

Ja danes se je zgodil ČUDEŽ z velikimi črkami... vedno posije sonce, danes je zasijal meni, jutri bo komu drugemu,a samo tistim, ki se trudijo do konca....

In vedno pride dan, ko se vse zgodi z razlogom :closedeyes:

[MARE 65]

KAM PELJE TA SVET???

KAM??? V BOLJŠI JUTRI, še malo pa v BOLJŠO DRŽAVO in padec iz prestola vseh tistih POLITIKOV,ki so se in se še vedno delajo norca iz nas, navadnih državljanov,ki se trudimo biti POŠTENI...in se opravičiti,če smo komu kaj žalega storili....

Vedno sem verjela v NEMOGOČE, vedno sem bila BORKA!!!

SPOŠTOVANI PRIJATELJ Robi Roberto tukaj sva na istem,vsak s svojimi težkimi izkušnjami, a z istim ciljem... Živeti človeka vredno življenje.

Nisem se vdala še celo takrat,ko sem se zaradi družinskih težav prostovoljno umaknila na psihiatrijo in so me imeli na zaprtem oddelku privezano...

Nisem se vdala NIKOLI, vedno sem se pobrala, padla in pobrala... Vedno,ko me je bolelo, sem skušala solze skriti pred očmi tistih,ki so hodili po meni...

Moji bivši sodelavci iz žal propadlih podjetij vedo, da sem se edina brez strahu zavzemala za pravice delavcev, čeprav so me opominjali, da bom letela...

A na koncu je žal propadla firma, jaz ne... Škoda je bilo žal propadlega mizarskega podjetja Biring, ŠKODA propadlega podjetja ETI Kamnik,kjer sem z velikim veseljem še ročno retuširala vse vrste majolk ,vaz... Povsod so mi obljubljali zaposlitev za nedoločen čas, a povsod so bili zapufani do konca...

Edino podjetju LIDL nisem bila kos, saj je tam veljal strog režim. Sodelavci so bili face,a ponavadi tiho med delavnim časom....

Kot komisionarka sem pol leta vozila viličar in zlagala hrano na palete... Priznam ,da sem moje nadrejene večkrat opominjala, naj ženske UČIJO in OPOZARJAJO na pravilno dvigovanje težjih bremen, saj je več sodelavk že uščipnilo v hrbtu... Takoj ko sem prišla v ta zloglasni LIDL, sem nadela slogan : BODI TIHO in DELAJ...

A žal nisem mogla biti tiho, ko sem skoraj 14 dni delala v hladilnici (vedeli smo da za kazen, ker jim nisem bila tiho) z na pol zmrznjenimi rokami, ki jih nisem mogla nikdar odtaliti dovolj...To pa je bilo mučenje... Na vsake 45 min sem se z viličarjem zapeljala do wc-jev in si pod mrzlo vodo odtalila roke, saj nobene debele rokavice niso zaščitile...

Tisto obdobje je bilo sicer lepo med zaposlenimi...a ko so me odpustili edino med vsemi 8 novinci ,nisem mogla pred šefom skriti solze...In vprašanja ZAKAJ??? A zaradi dolgega jezika????

Priznam, od samega začetka si nisem upala nikoli prositi za dopust, nikoli si nisem upala odkloniti prošnje nadrejenih, da podaljšam delavnik zaradi večjega naročila...

A nenazadnje sem bila edina v tem slavnem Lidlu, ki je bila poklicana v pisarno k direktorju, ker sem baje zavijala z očmi pred enim šefom,ki je skušal pametovati kako naj obračamo hitreje viličar....če pa smo ženske tam to resnično obvladale.... In ker smo večinoma ženske v 6- 8 urnem delavniku dvigovale od 5 do 10 kil težke platoje kumaric,praška... Sem enega šefa resno vprašala, če imajo mogoče kje kakšnega fizoterapevta,ker je še mene sem in tja malo usekalo v križu... :unsure:

Slutila sem, da so me vrgli iz firme tudi zaradi zdravniške kartoteke,saj je njihova podkupljena zdravnica posredovala vse podatke....A priznam, da sem delala tako kot drugi, brez

jamranja in nerganja... Z veseljem, čeprav sem enkrat res na ovinku stresla dve paleti kumaric,pese....Ker je bila sila teže in hitrost mal prevelika... :lol:

Leto dni po mojem odhodu, sem dobila klic sodelavk, da se je moj bivši direktor obesil,da se je zdravil v PKL Polje, da je še en od šefov naredil samomor...

Takrat sem obstala...Šokirana, žalostna in...Groza.

Ah na tisoče zgodb v teh podjetjih, pa vedno eno in isto...NESPOŠTOVANJE in izkoriščanje delavca do skrajnosti.

Potem pa se čudijo zakaj poškodbe na delavnih mestih...

Ravno včeraj me je kot po čudežu klical eden od bivših šefov otroškega centra in me prosil, če bi se vrnila na delovno mesto animatorjev....

Ne verjamem da ga je pekla vest,saj se je poškodba z roko zgodila ravno v času,ko je on zahteval da delam po 15 ur več dni zapored...

Problem je, da je v tej firmi nekaj šefov in vprašanje, če se med seboj obveščajo, če se koga zaposli ali odpusti...tragikomedija.

Sem pa danes dobila odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje naše ljube SLO,ki so mi bolniški stalež podaljašali do 27.decembra 2012 in najbolj smešno je to, da je edino tajnica vedela, da me po zakonu ne smejo odpustiti in me bo naslednji teden poklicala na podpis pogodbe.... da crkneš od smeha....

Kaj bo rekel naduti šef,ko bo izvedel,da me po zakonu ne sme vreči na cesto??? On sam mi je pred dnevi rekel, da mi ne bo podaljšal pogodbe, ker potrebujejo zdravega človeka na delovnem mestu, ne pa mene, da niso krivi za mojo poškodbo... Prevzetni šef v sijočem črnem rekelcu in črnem zgalncanem avtu.....je hitro pozabil....

da se mi je nezgoda zgodila,ker noben moški v firmi ni imel jajc,da bi namesto mene včasih dvignil stroj ali hladilnik....ali se potrudil dvigniti pokrov od kanalizacije ...

Ja danes se je zgodil ČUDEŽ z velikimi črkami... vedno posije sonce, danes je zasijal meni, jutri bo komu drugemu,a samo tistim, ki se trudijo do konca....

In vedno pride dan, ko se vse zgodi z razlogom :closedeyes:

U51 malo out, ampak a vas tam še zmeraj kanalizacija zajebava.

[umetnica51]

MARE 65 še vedno jih zajebava kanalizacija in jih bo vse dokler ne bo en z jajci spet dvignil pokrova in z lopato spucal .... :lol:

........ pozdravi svojo ta malo, naj se oglasi kaj v totem Mariboru

[MARE 65]

MARE 65 še vedno jih zajebava kanalizacija in jih bo vse dokler ne bo en z jajci spet dvignil pokrova in z lopato spucal .... :lol:

........ pozdravi svojo ta malo, naj se oglasi kaj v totem Mariboru

Thanks. Ja, to ja včasih počel moj tast.

[umetnica51]

Včeraj sem bila povabljena na podpis pogodbe in kar naenkrat so vodilni postali bolj prijazni in...

Me prosili,da še premislim o nadaljnem sodelovanju animatorke, ko se mi pozdravi roka.... Ja pa jade...!?

Česa so se ustrašili??? Tega, da so šele preko tajnice izvedeli,da me po zakonu ne smejo vreči na cesto???

In na lepem so vsi kvazi vodilni pozabili na pripombe kot so...Mi nismo odgovorni za poškodbo tvoje roke...Mi nismo dolžni,da ti podaljšamo pogodbo...

Ah kako primitivno,ko dobro vedo,da se je vse skupaj zgodilo po več tednih vsakodnevnega 15 urnega delavnika. V enem dnevu sem mogla opravit 5 ur čiščenja, 4 ure animacije, 5 ali 6 ur pomoči v kuhinji... Včasih sem prosila kuharico, če lahko vsaj pol ure vmes malo zaspim na otroških blazinah....

A ko je bilo še včeraj zelo mirno v podjetju, me je danes doletel resničen šok... Poklical me je eden od kvazi šefov ( to pišem zato,ker noben od teh ni ravno uradno v firmi) in mi ukazal naj takoj pridem v podjetje na nujni sestanek.

In ko je moja bivša študentka že nehala čistiti center in se poslovila... Sem v tem velikem centru ostala sama z dvema šefoma v črnih rekelcih...

Malo me je stisnilo pri srcu,a za pisalno mizo sem se vsedla mirno in resno.

In potem se je začelo. En od šefov je zahteval, da na belem papirju napišem, da bom pokrila ure študentov,ki so namesto mene čistili v zadnjih mesecih, ko sem bila na bolniški, čeprav je del tega pokrilo zdravstveno zavarovanje... Prvič sem jima resno zabrusila :" Ne tega ne bom napisla, niti podpisala, ker sem v času bolniške bila prisotna vedno ko se je le dalo!!!" Ponavadi sem bila tiho in prenašala takšna in drugačna poniževanja kot vsi zaposleni... A danes sem se jima prvič resno postavila po robu.

Vrgla sem prvič na mizo kar nekaj izvidov od travmatologa, prvič sem povzdignila glas, da sem bila preveč poštena do vseh, da bi bila komu sploh kaj dolžna...

In ko sta videla, da mi ne moreta nič, je eden od niju rekel: " SI NA DROGI, jemlješ kakšna poživila??? Ti je jasno,da napiši kar sem rekel???

Grozno kot v filmu...A jaz nisem odnehala z dejstvi in dala jasno vedeti, da ne bom dopustila izsiljevanja. Ko sta na sestanek povabila še tajnico, ki je podpirala njuno rit, a je hitro odnehala z zakoni...ker sem jaz imela preveč poštenega sodelovanja z njimi kot bi lahko sploh pričakovali v času moje bolniške.

Najhuje je bilo, ko sem spet predčano vstala od sestanka in odšla po stopnicah navzdol...Ta kvazi šef pa za menoj z listom papirja in da bom to napisala tako ali drugače....

Takrat sem mu še enkrat dejala, da ničesar ne bom podpisovala, da mi noben ne bo grozil in da je to protizakonito... Takrat se je ustavil in

se umaknil..... Kuharica v kuhinji je imela solzne oči, saj je vedela.... marsikaj.

Škoda besed.

Najbrž se jima ne bi tako postavila po robu, če ne bi v njunih grožnjah videla svojega očeta. Ko sta šefa videla moje solze, sta uživala... Ko sem postala ostra, sta obmolknila.

Včeraj sem po dolgem času srečala svoje animatorje, od katerih sem se že poslovila...in ena animatorka me je objela, drugi veseli, da se vidimo...

Po mejlu so mi napisali prelepa sporočila, rada sem jih imela kot svoje sestre in brate. In ko ti rečejo...brez tebe ne bo isto...saj sem jih jaz vedno branila pred vsemi, vseh mojih 15 študentov je vedelo, da se bom prej postavila za njih...da jim bom pomagala kar je v moji moči. In tisti,ki me še danes pokličejo, me zelo razveselijo.... Če vem, da so pridni v šoli, da še vedno animirajo otroke....

Ničesar nisem izgubila. Z veseljem se vrnem lahko kamorkoli. In to je najlepše darilo...Le s šefi sem imela vedno težave, ker so vedeli,da mimo svoje vesti ne bom naredila ničesar...

Ko bom nekoč sama svoj šef...bom dosegla vse

[MARE 65]

BRAVO

[pik1]

Včeraj sem bila povabljena na podpis pogodbe in kar naenkrat so vodilni postali bolj prijazni in...

Me prosili,da še premislim o nadaljnem sodelovanju animatorke, ko se mi pozdravi roka.... Ja pa jade...!?

Česa so se ustrašili??? Tega, da so šele preko tajnice izvedeli,da me po zakonu ne smejo vreči na cesto???

In na lepem so vsi kvazi vodilni pozabili na pripombe kot so...Mi nismo odgovorni za poškodbo tvoje roke...Mi nismo dolžni,da ti podaljšamo pogodbo...

Ah kako primitivno,ko dobro vedo,da se je vse skupaj zgodilo po več tednih vsakodnevnega 15 urnega delavnika. V enem dnevu sem mogla opravit 5 ur čiščenja, 4 ure animacije, 5 ali 6 ur pomoči v kuhinji... Včasih sem prosila kuharico, če lahko vsaj pol ure vmes malo zaspim na otroških blazinah....

A ko je bilo še včeraj zelo mirno v podjetju, me je danes doletel resničen šok... Poklical me je eden od kvazi šefov ( to pišem zato,ker noben od teh ni ravno uradno v firmi) in mi ukazal naj takoj pridem v podjetje na nujni sestanek.

In ko je moja bivša študentka že nehala čistiti center in se poslovila... Sem v tem velikem centru ostala sama z dvema šefoma v črnih rekelcih...

Malo me je stisnilo pri srcu,a za pisalno mizo sem se vsedla mirno in resno.

In potem se je začelo. En od šefov je zahteval, da na belem papirju napišem, da bom pokrila ure študentov,ki so namesto mene čistili v zadnjih mesecih, ko sem bila na bolniški, čeprav je del tega pokrilo zdravstveno zavarovanje... Prvič sem jima resno zabrusila :" Ne tega ne bom napisla, niti podpisala, ker sem v času bolniške bila prisotna vedno ko se je le dalo!!!" Ponavadi sem bila tiho in prenašala takšna in drugačna poniževanja kot vsi zaposleni... A danes sem se jima prvič resno postavila po robu.

Vrgla sem prvič na mizo kar nekaj izvidov od travmatologa, prvič sem povzdignila glas, da sem bila preveč poštena do vseh, da bi bila komu sploh kaj dolžna...

In ko sta videla, da mi ne moreta nič, je eden od niju rekel: " SI NA DROGI, jemlješ kakšna poživila??? Ti je jasno,da napiši kar sem rekel???

Grozno kot v filmu...A jaz nisem odnehala z dejstvi in dala jasno vedeti, da ne bom dopustila izsiljevanja. Ko sta na sestanek povabila še tajnico, ki je podpirala njuno rit, a je hitro odnehala z zakoni...ker sem jaz imela preveč poštenega sodelovanja z njimi kot bi lahko sploh pričakovali v času moje bolniške.

Najhuje je bilo, ko sem spet predčano vstala od sestanka in odšla po stopnicah navzdol...Ta kvazi šef pa za menoj z listom papirja in da bom to napisala tako ali drugače....

Takrat sem mu še enkrat dejala, da ničesar ne bom podpisovala, da mi noben ne bo grozil in da je to protizakonito... Takrat se je ustavil in

se umaknil..... Kuharica v kuhinji je imela solzne oči, saj je vedela.... marsikaj.

Škoda besed.

Najbrž se jima ne bi tako postavila po robu, če ne bi v njunih grožnjah videla svojega očeta. Ko sta šefa videla moje solze, sta uživala... Ko sem postala ostra, sta obmolknila.

Včeraj sem po dolgem času srečala svoje animatorje, od katerih sem se že poslovila...in ena animatorka me je objela, drugi veseli, da se vidimo...

Po mejlu so mi napisali prelepa sporočila, rada sem jih imela kot svoje sestre in brate. In ko ti rečejo...brez tebe ne bo isto...saj sem jih jaz vedno branila pred vsemi, vseh mojih 15 študentov je vedelo, da se bom prej postavila za njih...da jim bom pomagala kar je v moji moči. In tisti,ki me še danes pokličejo, me zelo razveselijo.... Če vem, da so pridni v šoli, da še vedno animirajo otroke....

Ničesar nisem izgubila. Z veseljem se vrnem lahko kamorkoli. In to je najlepše darilo...Le s šefi sem imela vedno težave, ker so vedeli,da mimo svoje vesti ne bom naredila ničesar...

Ko bom nekoč sama svoj šef...bom dosegla vse

.... od vsega, kar si v zadnjem tednu napisala v tej rubriki, je najbolj pomemben samo tale zadnji stavek !!!!!!!