Kam nas pelje ta svet?

[RobiRoberto]

... in za Robertota, ki ga je doživel že 6.9.2009 ob 16.45 (?) ...

[papez47]

............ ma ni panike ............... spljoh............ sem imel bližnje srečanje s "STVARNIKOM" 11.09.1979.

Od takrat naprej ......................ma ne me ............... .

Inki, Romi, DalajLama, Bush, Jože, JJ, Angelca .......................... ko jih .

Moped, kak , občasno kak , pa mal na šiht :naughty: pa ne preveč .........................

Konc bo, k ..................bo .................. če bo.

[umetnica51]

Kaj je lepšega na svetu to....če se vrneš v domačo vas za praznike, med svoje najbližje in če te zjutraj zbudi petelin in rezgetanje novih dveh ponijev in kobile Ajde...

Ne glede na vse prepire,ki smo jih imeli med seboj...je vseh 11 članov družine,štejem zraven še 2 bodoča svaka in enega bodočega nečaka v sestrinem trebuhu...spet sedlo skupaj in ob tradicionalni božični večerji s pečenko,naribanimi jabolki,solato in domačim pomfrijem,ki ga je brat malo preveč scvru... :unsure: :lol:

Sestri in svaku je nedolgo nazaj eksplodiralo moje lanskoletno darilo...posodica za svečko :lol:

Še huje kar je možno...da je moja mlajša sestra pazila na bratove kokoši in piščance in na enega ni bila pozorna in je crknu,ker mu je pozabila dati vodo... na ta račun smo jo vsi zbadali...

Priznam ta družinski črni humor je vedno reševal napete situacije doma...A nenazadnje jih imam zelooo

rada in si zelo želim,da bi se vrnila čimprej živet nekam v bližino svojega doma...

K maši nisem šla, teh ceremonij imam dovolj.

Sem pa uživala,ko sem spet malo začela pripravljati kosilo za vseh 8 članov...no ja nadaljevali sta mlajši sestri.In kar pogrešam v Mariboru,je šporget na drva...Vseh mojih 30 let se je kuhalo na šporgetu na drva...Zato si nisem mogla kaj,da ne bi šla nasekat vsaj nekaj drv...

Jutri se vračam v Maribor na pregeld k travmatologu za roko, še isti dan se vračam v Kamnik k svoji zdravnici...Ki mora izvid čimprej oddati naprej na zdr.komisijo. Ta zdravnica je res zlata vredna,saj me bo čakala vse do 20.ure zvečer,da prispem do nje iz Maribora...

Dvomim da se bom odločila za odškodninsko tožbo zaradi poškodbe...Saj mi je že moj dobri kolega odvetnik Luigi iz Ljubljane prijateljsko svetoval,da se še sam nikdar ni odločil koga tožit,ker so postopki preveč dolgotrajni...In poleg tega sem pred meseci sama zdravnico prosila,da mi odobri 70% bolniško ne glede na to, da zdravnica tega ne bi smela storiti...ker sem se bala takrat izgubiti službo...

Ah, po svoji vesti sem ravnala,saj mi denar ni nič pomenil...Danes bi storila isto.

Sploh pa je dejstvo,da se ne gre toliko zaradi moje roke ..ampak odnosa v tem podjetju ko si mogel večkrat prositi za svojo plačo.... In še težje zame je bilo,da sem kot vodja vedela za neplačevanja naročene robe,ogrevanja in še česa...Še danes me kakšna študentka pokliče,če vem kdaj bo denar izpred 2 mesecev... Žalostno,čeprav sem bila sama priča temu,da so se v tem podjetju obračali največji denarji doslej...A zanimivo, nekatere študentke so mi takoj pripravljene stopiti v bran,če bi se odločila za tožbo,saj je jasno,da se je vsem dogajalo veliko gorja...

Pohlep, nadustost in nečloveško ravnanje s zaposlenimi jih bo nekoč stalo več kot ves prisluženi denar,a zato ni potrebna moja roka,niti moja tožba...

So sile neba močnejše.Vem......

Ali pa vseeno moj jezik le nekoč spregovori

[corser]

lepo napisano.

nočem pokvart bistva a sploh mi ne gre misel stran od domačega pomfrija

[umetnica51]

Recept za DOMAČ POMFRI

Spomlad usadiš krompir in ga potem vsaj en krat na teden okopavaš,malo plevel vun vtrgaš

....tam nekje avgusta ga pobereš, ga naložiš v gajbice. Ga daš v shrambo....

in potem ga za božič olupiš,narežeš na srednje debele kose (tko k pomfri iz trgovine) in

ga scvreš u domači masti...tud olje zvezda je ok

[sayo]

Že dalj časa opažam, da ni več tako kot včasih, ko hodim po naselju mlajša generacija ki te pozna sploh ne zna več pozdravljat, jaz ne vem kaj jih v šolah sploh učijo, po moje bi jih najprej morali naučiti vsakdanjih človeških MANIR

[Mavti]

Že dalj časa opažam, da ni več tako kot včasih, ko hodim po naselju mlajša generacija ki te pozna sploh ne zna več pozdravljat, jaz ne vem kaj jih v šolah sploh učijo, po moje bi jih najprej morali naučiti vsakdanjih človeških MANIR

Şaj to so tudi za nas govorili, pa da ne bo nič iz nas :grim a sedaj pa mi govorimo kakšni da so tamladi.

Jebi ga,staramo se

[sayo]

Şaj to so tudi za nas govorili, pa da ne bo nič iz nas :grim a sedaj pa mi govorimo kakšni da so tamladi.

Jebi ga,staramo se

Zate ne vem, ampak jaz sem pozdravljal in tudi moji vrstniki, ker so nas učili v šoli, našega mulca smo tega naučili doma

[Dadi]

U51, škoda, da te ni blo pr Repanšk, luštn in fajn je blo, tele njihove pred novoletne so za ventil spušat ob govedini !

Popravljeno December 30, 2012. Popravil Dadi

[umetnica51]

Dadi morda pa bo kdaj priložnost pr Repanšk za vrtenje ob polkah in valčkih ...tam smo bili večkrat ko je bilo tekmovanje harmonikarjev, luštn plac.Še več kot tisočkrat pa smo se vrteli v stari gostilni 902 pri Matevžu Zavolovšku na Črnivcu

Sayo jaz lahko rečem le to, da ta današnja mladina potrebuje malo več razumevanja, saj ne hodijo zaman s kapucami na glavi. Doma se vrtijo v začaranem krogu tako kot mi včasih.....Delati z najstniki, predvsem s problematičnimi je bil zame vedno velik izziv in zdaj ko pridem iz Maribora domov na vsake toliko časa in v domači vasi u bifeju pijem kufe in jih srečujem,ko za sosednjo mizo veselo pijejo pivo, sem lahko samo ponosna, da so bili do mene vedno spoštljivi, da me lepo pozdravijo, se me spomnijo,ko smo še leto nazaj skupaj preživljali večere.... in da meni niso uničili še niti ene gume na kolesu...tko kot kakšni moji so-mentorci.... :lol:

Tako kot vsi ...morajo tudi ti najstniki dati "krizo" čez...Vem pa,da jim ne moreš preprečit alkohola,lahko se z njimi samo lepo pogovarjaš...jim poveš svoje izkušnje, jih poizkušaš razumeti...To je največ.

Ena zelo problematična najstnica je nedolgo nazaj stopila do mene...in mi povedala,da je šolo že naredila, da je že zaposlena. Ja kakšno veselje, punca pri 19. je že našla službo...si že kuje pot naprej...A bila je med tistimi,ki je pri 14. letih pretepla nedolžno dekle in tega dogodka ne bom nikoli pozabila... Vedela je, da sem se trudila, da bi prišla nazaj v center, a žal ni bilo razumevanja iz strani nadrejenih...Kar se je meni zdelo primitivno in nedopustno. Ah nenazadnje ugotoviš,da so izučene učiteljice včasih katastrofa...Problem je treba reševati, ne pa izobčiti otroka.

Vem, pa da ti otroci nimajo delavnih navad...Ko sem še mesec dni nazaj organizirala čiščenje na skoraj 1500 kvadratnih metrov velikega centra, sem se morala zelo brzdati, da nisem povzdignila glasu, kako se hitreje zasukati, kako je treba temeljito čistiti,

kako postaviti lestev, da bo čim bolj varno...itd...A akcija ne bi bila uspešna, če me ti 20 letniki ne bi videli že prej delati, plezati po vseh mogočih igralih, pometati, grabiti listje...Še ko sem imela desno roko v gibsu, se nisem branila delati vsaj malo z levo...kolikor sem lahko.

In zdaj ko sem končno dobila izvid od magnetne resonance, da roka ni več zatečena, da je v zapestju baje videti le nekaj tekočine, ki pa ni nevarna, sem lahko mirna...Travmatolog mi je vseeno priporočal še nekaj mesecev ne preveč fizičnega dela in vaje z roko, zvini pač trajajo. In na koncu je še pripomnil, prosim pazite zdaj nase... Pa vendar sem jo dobro odnesla, gospe zraven mene sta imeli od padca hudo zatečene roke... Jaz pa sem ujela ceu pomivalni stroj,pa hvalabogu imam zgleda dost utrjeno desno roko, da ni bilo še kaj hujšega.

Ko sem že bila v tem slavnem UKC Maribor, sem od daleč videla tudi mavčarno, ki je ne bom nikdar pozabila, saj sem se spomnila, kako bi mi tehnik skoraj desno nogo dal v gibs...

In isti dan sem vse izvide nesla k svoji zdravnici, da zaključi bolniško in da grem zdaj mirno naprej.

Ne bom vložila tožbe za poškodbo pri delu, kajti škoda besed za to firmo,za vse kvazi šefe, ki

so vredni samo pomilovanja. Darilo za njih bo nekoč prišlo iz neba.

Tako kot nekoč za nadutega šefa podjetja Lidl,ki je pozabil da je samo človek kljub temu, da je direktor ...in da lahko celo tak veljak kot je bil on postane del zgodbe za zidovi psihiatričnih klinik. In najbrž si je krepko želel,da bi ga kdo razumel...Mene takrat ON ni.Nihče od vodilnih.

Takrat ni bilo pomembno moje delo, moja pridnost in zanesljivost, ampak kartoteka...Boli.

In ko sem izvedela,da moram edina od 8 novincev po dobrih 6 mesecih zapustiti moje ljubo delovno mesto viličaristke, se mi je trgalo srce.Še dobro, da so mi odpoved dali takrat, ko ni bilo malice,ko nihče ni videl mojih solz...In tega,koliko veselja sem imela vsak dan hodit v službo med dobre sodelavke in sodelavce...Takrat sem se vsa solzna opravičila tajnici, da ne morem solzna nazaj na delovno mesto in da prosim za dopust...Vsedla sem se na kolo in vsa objokana spraševala Boga zakaj...Zakaj jaz??? In takrat sem od šoka peljala čez cesto ne da bi pogledla levo in desno. Imela sem srečo, da me ni zbil avto, sem pa slišala močno hupanje večih avtov...Življenje obira čudne poti, včasih si želiš, da bi se nehalo...da bi bilo čim manj takoh dogodkov.

Kapo dol pa sodelavkam in sodelavcem propadlega mizarskega podjetja Biring, ki so me obiskali v najhujših stiskah in direktorju,ki me je večkrat poklical...Da bi prišla delat nazaj,a žal nisem zmogla.

Ah ti spomini vedno pridejo na dan. A vse kar je lepega bo vedno ostalo...

In da bi le znala pozabiti, odpustiti čimprej...in iti vedno pogumno naprej.

Ne samo jaz. Vsi...vsi,ki se trudijo,da le ne bi nikdar VEČ obupali.

Sem pa vesela, ker sem zdaj za te praznike ostala v domačem kraju,da sem šla na štefanovo spet fotografirat konje, obiskat kolege...In lepo je srečati tudi domačine. Lepo poklepetati in prav smejat sem se mogla, ker me bližnji sosed ni prepoznal, saj z dolgimi lasmi nikdar nisem "strašila" na kolesu v vsem mojem življenju v tej ljubi vasi... A kmalu po novem letu pa spet nazaj v Maribor, mesto,ki me je postavilo na noge in mi dalo veliko lepih trenutkov...in izzivov.

Že pokojni kolega Brendi, ki me je prvič obiskal v času hospitalizacije v Polju, kjer je pacientom dal cd-je... mi je velikokrat rekel iz tebe še nekaj bo, samo ne bodi tako trmasta. Ah saj je že do danes uspelo veliko nemogočega...kaj več pa bi bilo že preveč :-)))

DON JUAN - Mandarina

[Hornet]

Od takrat, ko je moja generacija hodila v osnovno šolo se je toliko stvari spremenilo na slabše, da sploh ne vem če je ostala še kakšna od njih nedotaknjena. Danes mladina nima nobene odgovornosti in spoštovanja do drugih, ne samo do starejših. Tu pa tam se najde kakšna izjema, ki se zgubi v množici razvajencev. Vsi gledajo samo še na materialne dobrine, kakšen telefon imajo, kakšen avto ali motor vozijo, kaj naj si kupijo, da bodo in in oh in sploh "fency". Ženske in punce so skoraj vse namalane in zalite z tako močnimi parfumi, da sploh več ne veš kako izgledajo in kako dišijo. Fotošop generacija je popolnoma zgubila stik z realnimi tlemi in vse kar je naravno je grdo. Narobe svet. Mediji so sproducirali žensko populacijo do te mere, da si vse želijo biti podobne lutkam, čimbolj plastične. Kam je šel tisti pristen "vonj po ženski"? Temu primerni so tudi medsebojni odnosi, ki jih pravzaprav več ni. Internet in razmah mobilne telefonije je ljudi odtujil do te mere, da še voščila za rojstni dan, novo leto, božič, celo sožalje pošljejo preko sms-a ali maila?!!!!

Včasih ni bilo telefonov, pa smo se vseeno zmenili in dobili na igrišču, se skupaj vozili s kolesi in lovili po travnikih. To so bili dnevi, ne pa zdaj, ko večina pride iz šole in se "druži" na spletu, kjer imajo na stotine "virtualnih prijateljev" a nimajo nikogar, ki bi ga lahko poklicali, ko jim je hudo, ko jih nihče ne mara in so(smo) osamljeni. Potem se ljudje sprašujejo zakaj je pri nas toliko samomorov, meja se je znižala in prvi poskusi se začnejo celo že v osnovni šoli. V osnovni šoli!!! Kapitalizem je popolnoma uničil besedo "družina" saj ta ostaja samo kot skupnost dveh odraslih ljudi in njunih otrok. Starši delajo dve, tri smene, nekateri do šestih sedmih zvečer. Z otroki se nima kdo ukvarjati, ker so starši sužnji požrešnih latnikov korporacij, ki jim gre samo za denar. Vsi so slinasti in prijazni, ko je treba delati nadure, ko pa narediš kakšno napako ali se upreš nepravilnostim, izkoriščanju itd, letiš iz dela pa čeprav si tam 10 let in imaš največ izkušenj, si priden, pošten, delaven,... Direktorji v službi sploh niso več ljudje ampak sebične in samovšečne barabe nafilane z denarjem pridobljenim z žulji drugih. Med njimi so redke izjeme, upam, da kakšno srečam.

Meni se je svet porušil pri 18 letih, ko naj bi bilo vse najlepše, in je trajalo par let, da sem se "pobral" pa na žalost tistih spominov ne bo mogel noben zbrisati. Mogoče sem še le takrat spoznal kako so ljudje resnično pokvarjeni in se obnašajo slabše kot živali. Mogoče bi pa res mogel vsak od nas doživeti en tak "hard reset", da bi resnično znal ceniti nekatere stvari. Na koncu koncev se človek zamisli šele takrat, ko ga doleti bolezen ali smrt nekoga. Vsi ljudje pa bi postali med seboj složni šele v primeru hude naravne nesreče ali vojne. Tako smo pa v veliki večini le prazne lupine, ki hodimo po svetu in ga uničujemo skupaj z vsem, kar je na njem. Nekateri ljudje sploh nimajo duše, ker so jo prodali ali pa so jih drugi ljudje uničili in prizadeli do te mere, da imajo le še telo.

Malo ljudi je, ki ti znajo polepšati dan, celo kakšen človek, ki ga ne poznaš to naredi, pa tega sploh ne ve. Pred leti, ko sem še študiral v Ljubljani mi je na meglen in deževen dan na pustni torek pri železniškem prehodu na Viču nasproti prišla deklica našemljena v čarovnico in mi rekla:"Dober dan! A mate kaj za pusta hrusta?" Kljub temu, da sem bil takrat brez prebite pare mi je tako polepšala dan, da si sploh ni mogla mislit. Hodil sem peš, ker si še trole nisem mogel privoščiti.

Takih trenutkov pa je v življenju vedno manj, čeprav nas ravno to drži pokonci. Ko se sprehajaš, ljudje gledajo v tla ali pa stran. Sem se od bivše punce naučil to, da pozdravim samo tiste ljudi, ki me pogledajo v oči, ne glede na leta, ostale ignoriram, tako kot oni mene. Saj se vidi, kako se nekateri obnašajo do živali, to vse se najprej prenaša na ljudi. Če se lahko spravi na nemočno žival, nič krivo se bo ob priliki tudi na sočloveka. Naj nam bo še tako hudo, nikoli, zares nikoli ne smemo obupati. Ker ko človek obupa duša umre.

Če pogledam nazaj, bi bilo bolje, da določenih stvari nebi doživel a se potem vprašam, ali bi bil še takšen človek, kot sem sedaj? Verjetno ne. V tolikih letih so se tudi prijateljstva ohladila, vedno več je tistih, ki si jih na takšen ali drugačen način izgubil. Vedno manj jih spoznaš in vedno več jih izgubiš, dokler kmalu ne ostaneš popolnoma sam. Mogoče je čudno ampak vsaj veš, da sam sebe ne boš pustil na cedilu, da se lahko zaneseš le nase in ne čakaš na druge. Nekatere kličeš pa se več ne oglasijo, napišeš sporočilo pa ni odgovora, kar naenkrat so prekinili stike in se ne javijo več. In ostane le upanje, da so vseeno dobro ali pa te celo po dolgem času spet pokličejo. Včasih je hudo, ker ni nikogar, ki bi te objel, ker ni nikogar, ki bi se spomnil nate in te poklical ali obiskal. Obstaja pregovor:"Boj se ljudi, ki ne znajo jokati!" Včasih se človek more zjokat pa čeprav je takrat najbolje, da si sam. Takrat ni ob tebi nikogar, da bi videl kako trpiš... Lahko je okoli tebe miljon ljudi ti pa si še vedno tako sam. Včasih je tišina dobra, a ne vedno, včasih ubije. V tem času je veliko ljudi samih, osamljenih in nimajo nikogar, žalostno, da je med temi tudi ogromno mladih.

Ker sem dostikrat sam je glasba tista, ki mi pomaga, da preživljam dneve. Zdaj ko zarad izgube šihta ne morem it več na motor si prižgem dobro glasbo, včasih celo za dušo zabrenkam na tisto črno kitaro, ki sem jo kupil že dolgo nazaj in jo še zdaj ne znam dobro igrat in je nikoli tudi ne bom. Drugo leto pa upam, da bom končal diplomo in dobil šiht, da se bom lahko spet vozil pa čeprav le z skuterjem, saj je to eden redkih trenutkov, ko sem na dveh kolesih in res lahko rečem, da letim na krilih življenja. In mogoče, mogoče me bo celo nekdo imel resnično rad...

[Dadi]

Dadi morda pa bo kdaj priložnost pr Repanšk za vrtenje ob polkah in valčkih ...tam smo bili večkrat ko je bilo tekmovanje harmonikarjev, luštn plac.Še več kot tisočkrat pa smo se vrteli v stari gostilni 902 pri Matevžu Zavolovšku na Črnivcu

Poznam GTC 902, bil sem večkrat tam z družbo in čist možno, da se poznava, ker se rad vrtim tudi s katero drugo kot s tisto s katero pridem.

Ja, majhen svet je !

Srečno !

[umetnica51]

aaaaaaaaaa vse je možno Dadi.

Od leta 1996 pa vse do 2005 smo skoraj vsako soboto redno hodil tja gor v tisto staro gostilno plesat, ki so jo par let nazaj na žalost podrli in naredili proizvodnjo plastenk z vodo... Ne samo da je bil dober plac, kelnarce in kelnarji zelo prijazni, plesalcev malo morje... zajebancije do amena velik...ne bom pozabila tudi tega, da so vrata te gostilne večkrat pristale kje drugje in da je kak norec s tuhinja prišel s traktorjem in vitlom, da bu zruval šank vun :xx: ... Muska pa ZELOO DOBRA, malo domača, malo ova in tota... Vzdušje je bilo vedno zabavno, romantike pa tud ni manjkalo

To so bili cajti...Okrog polnoči smo prispeli tja gor...Okoli 6 zjutraj pa se vračali nazaj domov spat.

Ne poje zaman skupina HAZARD - NAJLEPŠE PESMI

.....so najlepše pesmi že napisane...

....so mladostne igre že pozabljene.....

A še vseeno nam je sm in tja še luštno, če je ta prava družba.

[Mia]

Hornet to si pa res zelo, zelo lepo napisal. Vendar samo pogumno naprej. Vedi, da ko se ti ena vrata zaprejo, se tudi druga odprejo, samo, da jih ne vidimo takoj. Pa SREČNO!!!!!

[umetnica51]

Hornet pogumno naprej tako kot je napisala tudi Mia.

Sj je življenje nenazadnje lepo... Še posebaj zdaj ugotavljam ker od 1. marca srečno živim tukaj med cimri...Včasih je res zabavno in nasmejemo se da je kaj, še posebaj ko je nazadnje moj cimer pustil 4 ure kuhat hrenovke...ko je cimra neuspečno zašraufala luster in je padel dol in se razbil...

Ko sem danes srečala bivšo lastnico pri kateri sem imela prve mesece v Mariboru v najemu 4 mesece sobo na črno tudi za 150 eur na mesec, sem zelo hvaležna tistemuzgoraj, da ne živim več pri njej...ah pustimo vse skupaj, ni vredno besed...

Kajti ta lastnik me je pošteno prijavil takoj s 1 marcem, nikdar ni težil in ko je kdo prespal pri meni, tudi kolegi...mi ni nikdar zaračunal nič...

Malo takih kot je ta lastnik... In tega se zavedamo vsi, ki smo kdaj imeli slabe izkušnje z lastniki sob...Zato še enkrat kapo dol pred tem lastnikom Matjažem predvsem za spoštovanje brez teženja... Zato pa sem tukaj že skoraj eno leto...

Včeraj ko mi je neznanec ukradel nov mobitel,ki sem si ga prvič kupila po 7 letih... Pa mi je postalo jasno, da moram bolj paziti na svoje stvari, kajti

priznam da na svojo torbico nikdar nisem bila prav posebaj pozorna... Krajo sem prijavila na policijski postaji MB, saj priznam,da me je to kar šokiralo, vrednost mobitela je le 160 eur...

A vsaj to srečo sem imela, da mi je včeraj en računalničar prodal zelo dobro ohranjen prenosni računalnik računalnik toshiba,ki sem si ga zelo želela,da mi ne bi bilo treba kar naprej težit cimru ali hodit v knjižnico...

Še malo pa bom imela vseee... No ja, saj imam že zdaj vse. SVOBODO in MIR. Vse ostalo je le majhna drobnarija...

No ja, najprej moram še vedno malo pazit na roko...a grem pogumno naprej proti zastavljenim CILJEM... TO ŽELIM VSEM,KI SO SE VČASIH MALO IZGUBILI NA POTI...Nič ni tako hudega,da se ne bi dalo PREŽIVETI...

In kako že pravijo sreča je v majhnih stvareh...

Ko sta me presenetila v soboto dobra prijatelja štajerca, par ...in me presenetila z res izvirnim darilom.... V škatli je bil med na njem pa napis...za prijatelje in zraven še kamnito jajce,ki simbolizira NOVO ŽIVLJENJE...sem bila resnično vesela...

Tako kot nedolgo nazaj ko me je presenetil še kdo...hvala vsem...

MOZART - REQUIEM

[umetnica51]

Končno je začelo snežiti, pogled skozi okno je bil danes zjutraj prečudovit...Celo to srečo imam, da vidim malo proti prelepem štajerskem Pohorju.

Že kot deklica sem komaj čakala, da je začelo snežiti...Vseh 6 otrok smo znali ta čas izkoristiti za vse mogoče neumnosti. Če nam je oče dovolil

ključe od fičkota smo se nabasali v njega kot sardele in zadaj pripeli sanke in se furali potem naokroglo... Še bolj luštno pa je bilo,ko so naše kobile

veselo skakale po snegu gor in dol... Skoraj pravljično doživetje in to pogrešam tukaj, to domačnost, te preproste trenutke na vasi...

Sem pa ta vikend izkoristila za slikanje na platno in presenetila samo sebe, da sem se potrudila biti na miru...da sem imela toliko idej in volje, da se lotim največjih platen do 70x100 in slikati celih 8-10 ur samo danes... Ja slikati po svoje mi je bilo vedno takšno veselje.

Moja prva razstava je bila pri mojih 14. letih v osnovni šoli... Barvnih slik skoraj ni bilo. Niti na naslednjih razstavah ni bilo videti drugega kot črno-bele slike in ko sem dvema likovnima kritikoma nesla na oceno slike, je eden od niju vprašal :"Ne razumem teh slik, ne razumem te črnine, pa tako veselo dekle si..."

Če bi ta slikar danes videl šopek teh barvnih platen, bi bil šokiran... In ravno te dobre slikarske prijatelje želim čimprej presenetit s slikami, ki so nastale v zadnjem letu, ko sem odšla od doma. In dejstvo je, da že več kot 7 let nisem razstavljala, udeležila sem se le povabil na kolonije ali razstave prijateljev slikarjev... In še danes rečem, da hvalabogu, da sem od vsake plače vedno nekaj denarja namenila za slikarski material,da sem si naredila veliko zalogo platen in akrilnih barv, da danes lahko brez skrbi ustvarjam kolikor me je volja....

In tale stavek likovnega kritika ob moji 3. samostojni razstavi pri mojih 22.letih mi bo vedno ostal v spominu

....želim, da se ji uresniči na tihem izrečena želja; na dobri poti je,ker se ne boji spopadov sama s sabo in okolico in ker nadaljuje iskanje, v tem je

prava pot, ne v blišču rezultata....

Priznam pa, da se težko lotim risat po naročilu,ker taka umetnica pa spet nisem... Slikam po svoje za svojo dušo in to je zame dovolj.

Se bom pa izjemoma lotila po več letih naslikati ljubezenski prizor,ki si ga je zaželel znanec, a najbrž bo težko, ker zaljubljena pa že nisem bila zelo dolgo...

Morda mi bo ta najnovejši komad slovenskega narodno- zabavnega ansambla NARCIS - Ljubil jo je.... spomnila na tiste nepozabne trenutke mojega življenja, ki so znali moje na pol tragikomično, malce holivudsko in norooo življenje posebaj osrečiti in mi dati navdih za eno posebno sliko...

Popravljeno Januar 13, 2013. Popravil umetnica51

[umetnica51]

Danes zjutraj sem izvedela, da je umrl tisti psihiater, ki je bil še najbolj normalen od vseh psihiatrov v PKL Polje... Žalostno.

On je bil med tistimi, ki ni znal mučit ljudi s prekomernimi dozami zdravil.

Strinjal se je z mojo organizacijo plesa za vse paciente in najem ansambla,ko se marsikdo ni strinjal...

On je bil tisti, ki je mojemu očetu preprečil obiske, saj je vedel preveč...

In on je bil ravno pred letom dni na sprejemni,ko sem prišla samo na posvet, da je doma spet težko...in da ne vem kaj naj storim...

" Vedno pridete sami, če ne boste zmogli, dobro veste da so vam vrata odprta..."  to so bile zadnje njegove besede....

 

Nikdar ne bo vedel,da mi je uspelo zaživeti stran od doma in da sem očetu odpustila, da se trudim,da bi se razumela...

In da že skoraj 5 let hodim po poti "normalnih" ljudi...

 

 

Guns N Roses -November Rain

[umetnica51]

Danes sem srečna, nič mi ne manjka, a žalosti me, ko večina teh,ki so z mano preživljali dneve na psihiatriji ni tako srečna.

 

Prijatelja, bivšega so-pacienta, ki še ne šteje niti 40 let so nedolgo nazaj upokojili, zato ker ni naredil zdraviškega pregleda, tresejo se njegove roke od teh zdravil,ki jih žal še kar jemlje... Bil je glasbenik,zaposlen v pomembni glasbeni hiši. Ljubil je svoj inštrument, ure in ure je vadil in...zdaj pa tole...

Boli tudi primer kolega nogometaša,ki je zaradi sporov nekoč pristal v Polju... In potem čez nekaj let isti zaključek. Upokojen.

 

Bila sem priča, da so bili ti ljudje na psihiatriji resnično srčni in dobri ljudje, ki so imeli takšne in podobne zgodbe, potrebovali so samo nasmeh, malo pozornosti in ljubezni, občutek da so LJUBLJENI...

 

Žal ne poznam nikogar od bivših so-pacientov,

ki bi bil tako POGUMEN kot jaz in pripravljen storiti tako velik korak in se postaviti na noge brez zdravil.... Že 5 let vem, da je bila PKL le pobeg od doma, saj sem se tam počutila varno.....Dobro vem,da sem jaz tista,ki bi se mogla že zdavnaj umakniti od doma in bi preprečila veliko nepotrebnih "ceramonij".

 

Ta psihoaktivna zdravila so velik strup za telo... Še danes vem, če bi se vse te paciente umaknilo nekam na kmetijo, v bližino konj in drugih živali,

jim omogočilo vsakodnevno lepo prijetno družinsko okolje, kjer bi se veliko pogovarjali, DELALI in učili ODPUŠČATI vsem,ki so jih mučili...

In če bi jih kdo naučil strmeti k svojim TALENTOM, ciljem in sposobnostim,ki jih ima njihova duša bi OZDRAVELI.

Vem da bi OZDRAVELI. Morda mi bo nekoč uspelo odpeti "HIŠO ZA ZDRAVLJENJE DUŠ",ko bom zaslužila dovolj denarja.

To je moja velika želja še za čas,ko mi bo dano živeti.... Saj si ne zaslužijo biti živi mrliči pod dozo groznih zdravil.

 

Kolegica,ki se ukvarja s prehrano in telovadbo, mi je nedolgo nazaj poslala tole:

 

http://wearechange.si/izpoved-farmacevtskega-insiderja-stranski-ucinek-smrt/

 

http://www.izaogledala.com/dokumentarci/zdravlje/item/306-john-virapen-nuspojava-smrt-na-rubu-znanosti

 

A ni žalostno,da se poneumlja ljudi, da so antidepresivi učinkoviti...če pa je še sam farmacevt priznal vso resnico grozodejstva farmacije,

ki je meni že pred leti dalo vedeti...da pri vsem tem nekaj ni vredu.

 

Hvalabogu sem se pravi čas umaknila in zdaj lahko samo tako pomagam,da svetujem,poslušam in upam,da

bo še kdo zmogel razumeti,da zdravila niso rešitev in....da tam kjer je volja je pot.....to se ve.

[pajkica]

nimajo vsi moči, niti želje in tam na začetku brez zdravil ne gre..... poleg tega je veliko povratnikov, pa saj sama veš, tako da ne verjamem u hiše dobrih duš, samoozdravitve  in še manj v zdravljenje z vero.

 

in kdo koga muči prosim? samo toliko kot vsak posameznik to pusti da se mu dogaja.

 

Da ne bo pomote, ne maram zdravil. Ampak res v nekaterih primerih je to za ene rešitev.Na žalost.

[papez47]

Morda .....................malo čudna misel,...........................ampak............................

 

Če ne bi imeli toliko u iber preveč časa............................in u iber premal "za delat", bi u polju lahko zaprli štacuno.

 

Depresija ........................ malo morgen. Pa koji qrac je depresija?  Če in ko maš vsak dan - cel dan kej za delat in za počet, pol ne me hebat, da si lahko depresiven.

 

NI CAJTA BIT U DEPRI!

 

Ni šans. Je treba zjutri ustat, pa € zaslužit, pa mulce je treba spedenat, pa doma kej ponarest, pa zvečer "mamo" mal pomojčkat .............................. pa kdaj naj bom pol depresiven?

 

Ja, če pa je dolgcajt, pol pa kafane, pa iglica, pa travica, pa bluzenje, pa travme - take in drugačne..............................pa od tazga mudela slišiš .............................. lako tebi.....................k maš vse?

 

 

Pa tole ni nabijanje na pamet .....................da se štekamo.  Sem bil "sponzor" prjatlu, k ga je flaša zjebala.   Idrija - grič kolidž. 3 mesece aktivnega zajebavanja in pranja mozga, pa potem še 2 leti u terapevtskih skupinah. Mislim .........................kaj vse ti štamperli ne najdejo razlogov ..............................zakaj so žlampal.......................sam vsak v sebe neče pogledat.

[umetnica51]

Pajkica deloma imaš prav. Povratnikov pa je ogromno zato, ker je en bolj zadet kot drug,ker so pacienti odpuščeni v isto okolje, brez dolgoročnih načrtov in psihiatrija je ena velika izguba za človeštvo... Ker po vrnitvi domov ne ve kaj bi sam s sabo in

če človek nima dela in ne prijateljev,ki bi mu malce pomagali prebroditi krizna obdobja...je bila za večina Psihiatriča klinika edini dom,kjer

so našli malo družbe in zanimanja za njihove probleme.

Pa nisem mislila nobene take hiše z zdravljenjem z vero. Saj vsi vemo,da edino DELO povrne človeku dostojanstvo in veselje.

In prav imaš pajkica...posameznik je mučen toliko časa kot sam to dovoli.

In včasih je res malo zdravil potrebno,a za kratek čas, da se človek umiri, sploh če gre za zelo stresne trenutke.

 

 

papez DEPRESIJA  je težka zadeva. Mnogi so zapadli vanjo predvsem zaradi osebnih stisk, izgube službe, težke bolezni, ločitve, smrti...

Nekateri so bolj občutljivi kot drugi,pa to ni nič slabega. Problem je če se človek vrti okrog svojih problemov non stop in misli ne usmeri v kaj pametnega...V kaj veselega. Bolje en kozarec vina recimo v vaški gostilni v dobri družbi...kot pa pest tablet.

 

Ko sem sama pri 20.letih končala aranžersko šolo...  žal več kot pol leta nisem našla nobene zaposlitve in takrat tudi sama padla v eno temačno žalost- to zloglasno depresijo, vse dokler nisem imela srečo in kasneje našla delo v raznih proizvodnjah...

Tisto obdobje je bila dobra šola zame, danes lahko razumem ta čudna stanja, saj sem bila sama kriva,da sem se prepustila tej žalosti,ko pa je delo ali katerakoli druga dejavnost na vsakem koraku....

Danes me ne more ničesar več zlomiti, saj dobro vem,da ni nič tako hudega,da ne bi zmogla sama rešiti.

Vse je odvisno od volje posameznika in želim si le lahko,da bi bilo za te ljudi še kdaj kaj sonca v njihova življenja.

[papez47]

papez DEPRESIJA  je težka zadeva. Mnogi so zapadli vanjo predvsem zaradi osebnih stisk, izgube službe, težke bolezni, ločitve, smrti...

 

Vse je odvisno od volje posameznika in želim si le lahko,da bi bilo za te ljudi še kdaj kaj sonca v njihova življenja.

 

 

Si itak že vse sama lepo napisala.

 

"Od volje posameznika" je vse odvisno. Zakaj in čemu osebne stiske? Zakaj nekateri ( večinoma eni in isti) izgubijo službo? Zakaj prihaja do ločitev? Bolezni................so danes več ali manj ozdravljive.

Smrti se ne izogne nihče. Je pač sestavni del življenja. Ko nekdo umre, je pač zaključil svoj življenski cikel, nam ostalim pa teče življenje dalje. Lahko se ga spominjamo, se spominjamo njegovih del in vsega kar nam je dal, da pa bi to pomenilo konec mojega "lafa"................. ah, dej no!

 

In vidiš, ja velika večina ( tebi je očitno uspelo ) se ne želi spremeniti.

Pričakujejo neko čarobno palico, v obliki tabletke, ali terapevta.

Ta je pač nima. Lahko le usmerja in pomaga. Ne more pa živeti življenja drugega. Dokler je terapija intenzivna, še nekako gre, ko pa mora osebek sam nadaljevati, ko ni več dnevne vzpodbude in nadzora, pa NI VOLJE in stvari gredo spet po starem.

 

In ja, prijatelje spoznaš v takšnih situacijah.

 

Iz moje izkušnje; prijatelj je imel 100+1 frenda, dokler so ga skupaj "žingal" in dokler je za runde dajal. Ko je zabluzu in zaplužu...................... teh prjatlov ......................ni bilo ne blizu in ne daleč. NIČ VEČ.

 

In takole se skrivajo za "drugačnostjo", za "nerazumevanjem okolja" in so sposobni najti 100 + 1 IZGOVOR zakaj so .................. kot so.

Popravljeno Januar 29, 2013. Popravil papez47

[umetnica51]

Poznam jih kar nekaj,ki so se na poljanskem nasipu zdravil od odvisnoti alkohola.

Nekaj slavnih muskontarjev se je najprej znašlo v Polju potem pa so jih počasi zvozil v nasip...

Nasip je še ena zgrešena poteza zdravstva.

 

 Odvisnost od alkohola je velik problem, a spet nobena rešitev ni bila ne v Polju ne v tistem nasipu... še najmanj

pa obiskovanje terapevta s tableti vred.To je jasno vsem.

 

Nekomu se je hvalabogu uspelo odvisnosti rešit tako, da je za kakšno leto odšel v komuno nekje v Kopru, kjer je skupina

odvisnikov od alkohola delala od jutra do večera...Sami so skrbeli zase in za svoj KRUH.

In ko sem ga obiskala, sem bila vesela tega, da ob delu ni imel časa niti pomislit na alkohol...

In obenem so ti fantje morali skrbeti za ovce, on recimo je mogel vsak dan rezati kruh za ovce.

 

Jasno je,da sem še danes tako jezna na sistem zdravljenja tako v Polju kot pri katerikoli drugi odvisnosti...saj laufa brez učinka in v škodo posameznika in posledično je povratnikov malo morje. Farmacija pa vesela do neba.

[papez47]

Lej, nobena komuna in kaj vem kakšne kvazi oblike "dela" niso in ne morejo dati nobenega rezultata.

Kemija še najmanj.

 

Če gledaš od zunaj ................... morda dobiš vtis..................da sistem laufa u prazno ....................... ampak NE.

 

Sistem je čist OK, terapevti, vsaj tisti, ki sem jih spoznal v Idriji na grič kolidžu so vrhunski strokovnjaki in izredni ljudje.

 

Ampak vse to je brez haska in nima učinka. Če je volja posameznika na nuli ali celo pod njo, ni efekta.

 

Kaj je bistvo stvari?  Kdor je šel/ali gre na zdravljenje po svoji "trezni presoji" in ne pod prisilo okolja ................... ta bo zmagal, vsi ostali so in bodo večni povratniki.

 

Za mene je "heroj" (pa pustimo zdej zakaj in zaradi česa sploh pije ) vsak, ki zmore samostojno odločitev za tak korak.

 

Prvi od treh mesecev je itak "štala", ker se mora fizično organizem odvaditi redne doze alkota. Pa je to na koncu koncev še najmanj. Nadaljevanje je veliko bolj mučno in zagamano!

Kdor od "alkotov" v teh dveh mesecih s pomočjo terapevtov in sponzorjev, pride do osnovnega razloga njegove odvisnosti - torej - zakaj sem sploh pil, ta verjetno ne bo več nagnil flaške.

Kdor je sposoben "samemu sebi" priznati razloge za nastanek odvisnosti, je zmagal. Teh pa je zelo malo. Žal.

 

In seveda je tudi tretja faza, ko tak model pride nazaj v svoje "naravno okolje".

Če v osnovi za 150% ne spremeni svojih do tedanjih življenskih vzorcev ......................... bo zelo hitro spet nazaj na flaški.

 

Največji problem v naši "pijanski družbi", pa je ravno velika toleranca do pijancev in pijače na sploh.

 

Če tip na plesu ali v družbi..................nima "jajc" da bi šel do "dame", razen če ni nalit u iber......................,

če je treba za vsako figo in tudi brez nje ....................nalivat in zalivat,

dokler je pijan voznik, ki ubije drugega na cesti naredil le in zgolj prekršek / zgodila se mu je nesreča, ne obravnava pa se ga kot naklepnega morilca ( kar tudi je - saj je zavestno pil in se kot tak tudi vsedel za volan )

dokler 13 letni mulc.................ni frajer.................dokler ni prbit kot mina..............................

 

Toliko časa...................ne bo nič drugače in nič bolje.

[umetnica51]

Papež nocoj imam cajt,da ti napišem nekaj na ta tvoj zgrešeni stavek...da je sistem v Idriji OK, terapevti pa vrhunski strokovnjaki in izredni ljudje...

 

Ne vem ali so tvoji prijatelji ali pa si bil tudi ti papež deležen kakšne njihove pomoči,da jih tako neverjetno ceniš.

 

Terapevti so eno...psihiatri pa drugo.

 

In v mojem spominu žal ni nobenega izrednega ali vrhunskega strokovnjaka ampak samo trop psihiatrov,ki so se cel svoj študij najbrž posvetili

učinkovitosti kvazi zdravil na duševno zdravje človeka.

Iz prve roke lahko potrdim da SISTEM NE LAUFA!!!!

 

Slovenci smo v samem vrhu samomorilnosti, ljudem se menjujejo kvazi terapije (psihoaktivne substance) kot po tekočem traku.

In kako poteka zdravljenje LJUDI v takih ustanovah???

 

Ob 7. 00 bujenje

ob 8.00 zajtrk, pest tablet

In potem SLAVNE VIZITE. 20 pacientov in 1 psihiater. Za vsakega si psihiater vzame 5 minut ali več... Kako ste danes? Bi povišali malo terapijo?

In jaz kot pacientka sem se lahko samo smejala, ker je bil eden bolj zadet kot ta drug... In če sem rekla psihiatrinji,da malo pretirava, sem že za nagrado dobila zvišano dozo zdravil. Pacienti smo po vizitah v kadilnicah smeje obnavljali vizite. To najbrž veliko pove.

ob 10. uri je bila pogovorna skupina

ob 12 kosilo

počitek do 15 ure...

zdravila

čakanje na večerjo

 

 Vsak dan isto. Monotono. Razen zame, ki sem si vedno našla nekaj za delat, ustvarjat, klepetat s so- pacienti...

 

To,da sem bila hvaležna za čas bivanja v teh ustanovah, je jasno,saj danes s ponosom lahko še enkrat poudarim,da so bili tam moji so-pacienti resnično srčni ljudje.

Ne obsojam alkoholika, niti morilca, nikogar... Pa veš zakaj papež?

 

Njihove zgodbe so bile krute, mene pa je zelo zanimalo zakaj se je človek znašel v primežu alkohola in kako se mu lahko pomaga.

In verjemi papež komuna je nekoga resno postavila na glavo. Tam so bili terapevti, ne pa psihiatri...

Spoznala sem fanta,ki je razkosal svojo mamo. Žalostna zgodba. Obiskovala sem ga, se z njim pogovarjala... Priznal je,da se mu meša od zdravil, da ga je mama trpinčila od malega.... Kdo je tu kriv??? Farmacija je tem fantom v roke potiskala grozna zdravila, ni dolgo nazaj,ko me je nekdo od mojih bivših sopacientov

poklical, da se mu meša od zdravila moditen....

 

Samo vprašanje časa je,kdaj bo kdo od teh fantov in deklet posegel po svojem zaključku.... Ogromno jih je šlo na oni svet.....

 

Na svoji koži sem poizkusila njihove terapije, pri zdravi pameti se mi je trgalo...ne čudim se niti poskusom samomora,saj sem bila zadeta ko mina....

 

 

Tale prispevek je končno dal ODGOVOR NA MOJE VPRAŠANJE.....

So ta psihoaktivna zdravila povzročala moje črne misli in obupno stanje??? Da.

 

 

http://wearechange.si/top-10-zdravil-povezanih-z-nasiljem/

 

 

 

Ti spomini in ti mavrični ljudje s Polja bodo vedno z menoj....

In nocoj je moja zadnja noč v Mariboru, nocoj sem hvaležna,da danes živim svoje življenje tako kot jaz želim...

 

Šank Rock- Pravljica o mavričnih ljudeh