Še ena nedelja...

[5lamca]

Še ena nedelja na motorju. Odkar smo na koledarju obrnili list in začeli zadnjo četrtino leta, nas vreme neverjetno razvaja s soncem. Cel september, čudovito vreme. Le ena stvar mi ga narahlo kvari. Čas izpitov. Ja, ob dnevih, ko bi v mojih mislih morale tavati le razno razne enačbe in tisočineno elektronsko vezje, moji možgani raje vklopijo center za nakladanje. Zaradi tega so juniji, septembri in januarji, še vedno rezervirani za študij, čeprav bi moral diplomirati že pred parimi leti. Hja, če bi izbral pravo fakulteto, bi mi mogoče že uspelo. Ampak kar je, je in nekaj izpitov pred koncem, pač ne bom metal puške v koruzo. Sicer pa takšno onesnaževanje koruznih polj niti ni v moji naravi. Če sem se že spravil v to naravoslovje, če sem se že zaposlil v tej smeri, kjer zaenkrat uživam, bom pa tudi do diplome pribrcal nekoč. Kolikor dolgo bo trajalo, toliko listov bo popisanih. Mogoče pa na koncu zberem vse skupaj in izdam knjigo. Knjiga doživi uspeh Harry-a Pottra and I live happilly ever after. Pa še diplomo iz avtomatike imam v roki. Popoln razplet. Ob večerih, ko so po mizi nametani listi za intenzivno študiranje in ko je na tv ena izmed najbolj sluzavih hollywoodskih romanc, se po mojih mislih neprestano prepletajo, kaj pa vem kaj, zgodbice, pesmice, nekaj kar me izraža,… In dokler jih ne spravim na virtualni papir mi preprosto ne dajo miru. Mislim, da ni potrebno posebej razlagati o čem teče beseda, po ogledu sluzave romance? O motorjih. Pa ja de. Vsak se je že kdaj počutil osamljenega, zato me ni prav nič sram, če tule priznam, da se ta občutek prikrade tudi vame. No, malo me je, ampak kdo pa pravi, da je vse kar pišem res? Ok, je. Ampak nima veze.

Torej, vsak se je že kdaj počutil osamljen, nekateri vstanejo, se oblečejo in se ga gredo v najbližjo kafano »ubit«. Moški, seveda. In beseda ubit je z razlogom v narekovajih. S tem mislim zlivanje vseh vrst pijač vase, dokler ti neznana baraba ne spodmakne šanka.

Ženske pa vzamejo v roke največjo banjico sladoleda, robčke in se cmerijo pred televizorjem (tudi to sceno sem pobral iz filmov), kako za vraga je lahko to življenje tako nepravično, da se samo v filmih dogajajo tako presneto naključne in ekstremno lepe ljubezenske zgodbe. V devetdesetih procentih romantičnih filmov se moški in ženska skregata na smrt, potem pa se po dveh letih srečata, tip reče: »Ljubim te« and they live happilly ever after. Če se bi to zgodilo v resničnem življenju, imaš več možnosti za prepoved približevanja. »Ljubim te« pač ni tako vsemogočna beseda. Ali pa je, ampak v takih situacijah se njena vsemogočnost, prej kot v tvojo korist, obrne proti tebi.

Ampak, ker pripadam močnejšemu spolu, se ne bom pretvarjal, da vem kako ženske premagujete občutke osamljenosti. Moški pa smo v večini takšni, kot sem opisal. »Matr stari je fajn, k nimam nbene, d bi mi težila in sm lahk cele dneve tkole za šankam«. Seveda, to je vse res, v določenem obdobju. Recimo nekje od najstniških let pa tja do petindvajsetega. Ta meja se sicer vztrajno dviguje, ampak mislim, da si povprečen moški, zaželi nekega ustaljenega življenja najkasneje do tridesetega leta. Povprečen. Izjeme so vedno tu in potrjujejo pravila. In včasih, res včasih, smo tudi moški osamljeni.

No, zame je najbližja kafana oddaljena celih šest kilometrov in se mi prav res ne da pešačit do nje, zato, da bi utopil te občutke. Zakaj se ne bom peljal pa je jasno, kajne? In, ker sem prelen, da bi se ga šel napit, se usedem za računalnik, kliknem na ta piratski »word« in začnem s tipkanjem. Saj bi napisal na roke, pa potem ne znam prebrat. Zato v tem ne vidim smisla. Računalnik pa tako lepo čitljivo piše, tudi sledovi radirke so neopazni. In tipkam. V zadnjih časih tole. Ampak joj, v minulih letih so se na zaslonu v večini pojavljale drugačne zgodbice.

Zgodbice, kot je ta:

»2008

Vse je minilo! Vse za kar sta mislila, da je vredno živeti. Vse, kar jima je predstavljalo neizmerno srečo in risalo barve na najbolj siv in turoben dan. Vse, čez noč…Lepo poletno noč, ki je v večeru, nič hudega sluteča, risala na nebo lepe sijoče zvezde. Zvezde, ki so jima tolikokrat svetile z neba, ko sta na travnikih pod dišečim drevjem uživala v njuni sreči in objeta sanjarila o prihodnosti. Njuna prihodnost se je v tistih večerih zdela tako svetla. Kot luna, ki se jima je smehljala z neba.

Ta večer pa se je v trenutku spremenil v noč, ko je luna zajokala z njim. Minuto pred tem je zazvonil telefon! Bila je ona. Pričakoval je, da ga bo vprašala kdaj bo prišel. Vendar pa je na drugi strani linije zaslišal trepetajoč glas, ki mu je, na videz odločno a vendar obotavljajoče, rekel: »Konec je!« Celo njegovo telo so preplavili metuljčki, ki jih do tedaj še ni poznal. Bili so drugačni od tistih, ki jih je začutil globoko v trebuhu, kadar ga je poljubila. Nosili so tesnobo, nemoč, trepet in solze. Se vanj naselili in izrinili srečo in voljo do življenja. Prvič v življenju se je počutil tako nemočno, da je k sebi poklical mamo in se ji zjokal v naročju. Jokal je nekontrolirano. Kot majhen otrok, ki je izgubil svojo najljubšo igračo. Mama je zajokala z njim, čutila je njegovo nesrečo. Želela si je, da bi mu lahko pomagala a je vedela, da ne more storiti ničesar. Bolelo jo je. Ko ji ga je uspelo pomiriti se je, še vedno ves objokan, ulegel v posteljo in poskušal zaspati. Tisto noč ni zatisnil očesa, pred očmi se mu je prikazovala ona. Bila je lepa! Kot vsak večer, ko je zaspal ob njej. Kot vsako jutro, ko ga je z nežnim poljubom zbudila iz sanj.

Po dolgi noči je prišlo jutro. Ni ga navdajalo z optimizmom in srečo kot vsa jutra poprej. Oblekel se je in šel v službo. Tam je zdržal le nekaj ur, sedel v avto in ko je bil sam so čustva zopet prisilila solze na njegove oči. Odpeljal se je domov, se zaprl v sobo in se zopet soočil s prej neznanimi občutki. Bil je poln in prazen! Obenem! Poln žalosti, tesnobe in poln solza. Počutil pa se je prazno. Nič več ni čutil sebe. Pred tem je bil poln veselja, hrepenenja in želje po življenju. Vse to je izginilo.

Naslednji dan je praznovala rojstni dan. Tako si je želel, da bi bil ob njej. Z njenimi prijatelji ji je na skrivaj priredil zabavo, pustil šopek osemnajstih vrtnic, priložil pismo in odšel. Ne daleč! Zapeljal je na eno izmed stran poti in čakal. Čakal je na klic. Upal je, da ga bo poklicala! Upal je, da si ga bo želela ob sebi. A klica ni bilo. Uživala je v zabavi, ki jo je pripravil on. Bila je srečna! Čeprav morda samo navidez. A on je medtem v solzah neučakano pogledoval po telefonu.

Takrat je spoznal, da se je njuna pravljica zares končala. Tisto noč je vse izgubilo pomen. Vsak trenutek brez nje je trajal celo večnost. Vse kar ga je obkrožalo je osivelo. Kot bi pepel njegovega izgorelega srca prekril vse, česar se je dotaknil. Poklical je prijatelje, da bi v njihovi družbi pozabil nanjo. Čustva pa so tudi v družbi privrela na dan. Vsi so poskušali obrisati solze z njegovih lic. Dobil je veliko nasvetov kako jo pozabiti. On pa je čakal le na nasvet, kako naj jo dobi nazaj. Ni ga bilo. Tako kot ni bilo nje.

Dnevi so tekli in kot bi mignil je minilo šest mesecev, odkar je njegova ljubezen odšla in s seboj odnesla tudi delček njega. Da je minilo že toliko časa, je lahko vedel samo, če je pogledal na koledar. Zanj je bilo še vse tako živo, kot bi odšla prejšnji dan. Vsa čustva, ki jih je gojil do nje so ostala ista. Ni bilo dneva, da ne bi pomislil nanjo. Niti večera, da ne bi namesto nje poljubil majhnega vzglavnika, ki mu ga je podarila za rojstni dan in v prazen prostor rekel »ljubim te«, kot je neštetokrat rekel njej. V kopalnici je vsak večer s pogledom ujel njeno zobno ščetko. Večkrat se je je hotel znebiti, a upanje da se bo nekoč vrnila mu tega ni dovolilo. Prav tako je poseben prostor v njegovem predalu dobila njena krtača za lase in njeni copati. A ona ni zajokala niti enkrat. Tako je slišal od drugih. Govorili so mu, da je postala zagrenjena nikoli pa ni nikomur rekla, da ga pogreša. Nikoli ne bo izvedel, kaj se je dogajalo v njej.«

Takšne zgodbice so izpod prstov prihajale pred leti. Danes ne več, danes je vse skupaj le neke vrste tratenje časa. Mojega in vašega. Pa vseeno se ob pisanju sprostim skoraj tako kot na motorju. Aja, s tem sem pa u bistvu začel: Še ena nedelja na motorju. Sonce, ovinki,...Osvobajajoče!

[wanesska]

zanimivo branje...

upam, da je tale fantič prebolel deklco...

moškim to po navad ne gre preveč dobr... :P

[5lamca]

zanimivo branje...

upam, da je tale fantič prebolel deklco...

moškim to po navad ne gre preveč dobr... :P

Iskreno? Ne gre nam ne... Trajal je, trajal .

Se mi zdi, d dve let... Ga bom vprašu

Ampak zdej je kul

[gizmOkak]

dobro napisano...

js sm pa v nedeljo polagal ovinke

[5lamca]

dobro napisano...

js sm pa v nedeljo polagal ovinke

Tut jst u nedelo, čist po naklučju smo trofl golico... Pa za prihajajočo se mi tut nasmihajo .

[gizmOkak]

Pa za prihajajočo se mi tut nasmihajo .

ponovi vajo sine

[BlackDoc]

Imaš smisel za pisanje - mi je všeč :beer1:

[Kaldu]

Za take junake je Adi Smolar napisal novo pesem Če te ena noče, te pa druga hoče.

Življenje gre naprej; iz levega v desni ovinek po pameti!!!!