Kronologija prebolevanja ali Od solz do "jao, kak kreten sm bil&#3

[5lamca]

Kronologija prebolevanja ali Od solz do "jao, kak kreten sm bil"

2008

Vse je minilo! Vse za kar sta mislila, da je vredno živeti. Vse, kar jima je predstavljalo neizmerno srečo in risalo barve na najbolj siv in turoben dan. Vse, čez noč…Lepo poletno noč, ki je v večeru, nič hudega sluteča, risala na nebo lepe sijoče zvezde. Zvezde, ki so jima tolikokrat svetile z neba, ko sta na travnikih pod dišečim drevjem uživala v njuni sreči in objeta sanjarila o prihodnosti. Njuna prihodnost se je v tistih večerih zdela tako svetla. Kot luna, ki se jima je smehljala z neba.

Ta večer pa se je v trenutku spremenil v noč, ko je luna zajokala z njim. Minuto pred tem je zazvonil telefon! Bila je ona. Pričakoval je, da ga bo vprašala kdaj bo prišel. Vendar pa je na drugi strani linije zaslišal trepetajoč glas, ki mu je, na videz odločno a vendar obotavljajoče, rekel: »Konec je!« Celo njegovo telo so preplavili metuljčki, ki jih do tedaj še ni poznal. Bili so drugačni od tistih, ki jih je začutil globoko v trebuhu, kadar ga je poljubila. Nosili so tesnobo, nemoč, trepet in solze. Se vanj naselili in izrinili srečo in voljo do življenja. Prvič v življenju se je počutil tako nemočno, da je k sebi poklical mamo in se ji zjokal v naročju. Jokal je nekontrolirano. Kot majhen otrok, ki je izgubil svojo najljubšo igračo. Mama je zajokala z njim, čutila je njegovo nesrečo. Želela si je, da bi mu lahko pomagala a je vedela, da ne more storiti ničesar. Bolelo jo je. Ko ji ga je uspelo pomiriti se je, še vedno ves objokan, ulegel v posteljo in poskušal zaspati. Tisto noč ni zatisnil očesa, pred očmi se mu je prikazovala ona. Bila je lepa! Kot vsak večer, ko je zaspal ob njej. Kot vsako jutro, ko ga je z nežnim poljubom zbudila iz sanj.

Po dolgi noči je prišlo jutro. Ni ga navdajalo z optimizmom in srečo kot vsa jutra poprej. Oblekel se je in šel v službo. Tam je zdržal le nekaj ur, sedel v avto in ko je bil sam so čustva zopet prisilila solze na njegove oči. Odpeljal se je domov, se zaprl v sobo in se zopet soočil s prej neznanimi občutki. Bil je poln in prazen! Obenem! Poln žalosti, tesnobe in poln solza. Počutil pa se je prazno. Nič več ni čutil sebe. Pred tem je bil poln veselja, hrepenenja in želje po življenju. Vse to je izginilo.

Naslednji dan je praznovala rojstni dan. Tako si je želel, da bi bil ob njej. Z njenimi prijatelji ji je na skrivaj priredil zabavo, pustil šopek osemnajstih vrtnic, priložil pismo in odšel. Ne daleč! Zapeljal je na eno izmed stran poti in čakal. Čakal je na klic. Upal je, da ga bo poklicala! Upal je, da si ga bo želela ob sebi. A klica ni bilo. Uživala je v zabavi, ki jo je pripravil on. Bila je srečna! Čeprav morda samo navidez. A on je medtem v solzah neučakano pogledoval po telefonu.

Takrat je spoznal, da se je njuna pravljica zares končala. Tisto noč je vse izgubilo pomen. Vsak trenutek brez nje je trajal celo večnost. Vse kar ga je obkrožalo je osivelo. Kot bi pepel njegovega izgorelega srca prekril vse, česar se je dotaknil. Poklical je prijatelje, da bi v njihovi družbi pozabil nanjo. Čustva pa so tudi v družbi privrela na dan. Vsi so poskušali obrisati solze z njegovih lic. Dobil je veliko nasvetov kako jo pozabiti. On pa je čakal le na nasvet, kako naj jo dobi nazaj. Ni ga bilo. Tako kot ni bilo nje.

Dnevi so tekli in kot bi mignil je minilo šest mesecev, odkar je njegova ljubezen odšla in s seboj odnesla tudi delček njega. Da je minilo že toliko časa, je lahko vedel samo, če je pogledal na koledar. Zanj je bilo še vse tako živo, kot bi odšla prejšnji dan. Vsa čustva, ki jih je gojil do nje so ostala ista. Ni bilo dneva, da ne bi pomislil nanjo. Niti večera, da ne bi namesto nje poljubil majhnega vzglavnika, ki mu ga je podarila za rojstni dan in v prazen prostor rekel »ljubim te«, kot je neštetokrat rekel njej. V kopalnici je vsak večer s pogledom ujel njeno zobno ščetko. Večkrat se je je hotel znebiti, a upanje da se bo nekoč vrnila mu tega ni dovolilo. Prav tako je poseben prostor v njegovem predalu dobila njena krtača za lase in njeni copati. A ona ni zajokala niti enkrat. Tako je slišal od drugih. Govorili so mu, da je postala zagrenjena nikoli pa ni nikomur rekla, da ga pogreša. Nikoli ne bo izvedel, kaj se je dogajalo v njej.

2009

Ostal je sam, ni vedel na koga naj se v tistem trenutku obrne. Prepustil se ji je, jo imel rad, ona pa je zopet končala nekaj, kar njemu predstavlja smisel življenja.

Že prvič, ko se je prepustil njenim čarom, je čutil, da bo nekega dne zopet točil solze. A njena bližina je bila vredna vseh muk, ki jih je pretrpel, ko je prvič odšla in vredna vseh solza, ki jih bo še potočil zaradi nje. Ko je bil ob njej se je zopet počutil kot včasih. Njen nasmeh mu je polnil srce, njen pogled šibil kolena, ko pa je na ustnicah začutil njen poljub so ga metuljčki vzhičenosti božali po celem telesu. Vse to je na začetku skrbno skrival pred njo, saj ni želel, da ve kako močno jo še vedno ljubi. Dajal je vtis, da so se njegova čustva do nje v času, ko je ni bilo, ohladila. Le sam pri sebi je vedel, kako plamen ljubezni v njegovem srcu, še vedno gori. Prav tako močno, kot takrat ko je odšla. Tisti delček njega, ki ga je tedaj vzela s seboj, je zopet zapolnil praznino v mozaiku njegovega življenja. Brez tega delčka, njegovo življenje ni bilo popolno. Ona je tista, ki mu riše nasmeh na obraz in tista zaradi katere razume frazo »boljša polovica«. Brez nje ne obstaja niti on, vsaj ne v celoti.

Čez čas se je odprl, saj je dobil občutek, da je tudi ona ugotovila, da je le on njena prava ljubezen. Govorila mu je, da si je morala to le dokazati. Verjel ji je, saj so njene besede zvenele tako zelo iskreno. Ko sta bila skupaj sta bila srečna. A vseeno ni bilo vse popolno. Niti kotička ni bilo, kjer bi se lahko predajala strastem in v udobju zaspala ter se zbudila v objemu drug drugega. Včasih sta se zaradi takšnih problemov znašla tudi v manjšem prepiru, ki je kljub majhnosti kalil njuno veselje, ko sta bila skupaj.

Najbolj srečna sta bila, ko so, njeni ali njegovi starši, odšli na dopust in sta imela hišo samo zase. Takrat sta se brezskrbno razvajala, se ljubila in se objeta pospremila v sanje. Najbolj ji je bilo všeč, če jo je v spanec zazibal z božanjem po laseh. On pa je bil srečen že zato, ker jo je lahko čutil ob sebi. Takih priložnosti ni bilo veliko a vedela sta, da bojo še prišle. Čakala sta čas, ko bo ona začela s študijem in bo on prihajal k njej v njeno študentsko sobo… Optimistično je zrl v prihodnost in razmišljal o tem, kako bo lepo, ko o njiju ne bodo odločali drugi, ki jima ne privoščijo sreče. Ko bosta skupaj kadarkoli se jima bo zahotelo in tega ne bo potrebno skrivati njenim staršem.

Vedel je, da bodo prišli tudi trenutki konfliktov in nesoglasji, ampak to ga ni skrbelo, saj je verjel, da se s pogovorom rešijo vsa nesoglasja in prepiri. Pripravljen je bil biti njen v dobrem in v slabem.

A v nekem trenutku je izrekel besedo, ki je povzročila, da je njen pogled izgubil iskro in njena razmišljanja o prihodnosti z njim so bila polna pesimizma.

Ni razumel, kako lahko beseda, ki jo je izrekel v trenutku slabosti pusti na njej tako močno sled, da mu ne more odpustiti. Vedel je, da je občutljiva, a vendar se ni zavedal kako lahko beseda naredi tako velik minus, da prekrije vse tiste pluse, ki jih je naštevala nekaj dni prej. Žal mu je bilo, da je izrekel nekaj takega. Od vsega začetka je hotel, da jima uspe, a mu je zopet spodletelo. Ne zna biti popoln.

Navezal se je nanjo in ko mu je zopet dejala, da se z njim ne bo več dobivala, ga je v srcu zabolelo ravno tako močno kot prvič. V tistem trenutku bi raje čutil v srcu nož kot pa njene besede, ki mu govorijo da zopet odhaja. Tudi njega so njene muhe nekajkrat spravile do razmišljanja o tem, da bi bilo bolje da jo zapusti in obrne nov list. Ko pa je na koncu seštel vse pluse in minuse in dodal še plus z imenom »ljubezen«, je vedno prišel do istega zaključka. Hotel jo je ob sebi in optimistično zrl v prihodnost. Poznal je odgovor na vprašanje: »S kom bi želel preživeti dan, če bi vedel da je tvoj zadnji?«. Brez pomisleka bi, vsak sleherni dan, na to vprašanje odgovoril: »ONA!«. In to mu je bilo dovolj!

2010

Že nekaj let ni minil niti dan, da ne bi vsaj enkrat pomislil na svojo prvo pravo ljubezen. Simona se mu je usidrala v srce in z vsakim utripom jo je le to, močneje objelo. Bili so dnevi, ko jo je sovražil iz dna srca. Želel si je, da bi tudi ona enkrat trpela, tako kot je trpel on. Simona pa je kmalu zatem, ko je Damjanu ubila smisel življenja, veselo vkorakala v novo življenje z drugim fantom.

Včasih se mu je zdelo, da je bil zanjo le kot čevlji, v katere se zaljubi, takoj ko jih vidi v izložbi. Potem jih ima rada, ker so udobni. Ko pa se v njih nekega dne znajde kamenček, ki jo ožuli, jih preprosto zavrže in kupi nove. Zato jo je v tistih dneh tako zelo sovražil. Sam sebi je obljubil, da ne bo nikoli več podlegel njenim čarom. Želel je biti srečen in vedel je, da z njo to ni mogoče.

Bili pa so dnevi, ko se je zopet zavedel, kako zelo jo ljubi. Kaj vse bi dal, da bi se počutil spet tako, kot se je počutil ob njej. Zavedanje, da bi ga zopet prizadela, ga ni in ni odvrnilo od razmišljanja o njej in o tem, kako lepo bi jima bilo, če bi le lahko bila takšna, kot je bila pred leti.

Ko je bil nazadnje ob njej, mu je bilo lepo. Opazil pa je, da v njej ni več tiste iskrivosti in brezbrižnosti, ki jo je čutil takrat. Včasih sta se, brez skrbi, ljubila sredi jase ob gozdu, objeta zrla v zvezde in se čudila njuni sreči. Nazadnje pa o tem ni hotela slišati niti besede, postala je monotona, umirjena in vedno jo je skrbelo, da bi ju kdo videl. Kdo je v njej ubil vso tisto norost mladosti, ne bo nikoli vedel. Damjan je še vedno sanjaril o tem, da je lahko vse tako, kot je bilo takrat. A Simona je s svojimi dejanji, počasi, a vztrajno ubijala upanje. Končno ji je uspelo. Ko je prvi kamenček za trenutek skalil njuno srečo, je Simona rutinirano zadala še zadnji udarec in odšla. Kot prvič, brez pravih razlogov. V tistem trenutku je bila pač užaljena in mu ni dovolila, da bi se odkupil. Jezo je zaprla vase, se umaknila in počakala, da je ta jeza ubila še zadnji atom ljubezni, ki jo je morebiti čutila do njega.

Ne glede na vse to, kar je storila že drugič, pa ga v tistih dneh nekaj vleče k njej. Kako zelo si želi, da ga ne bi. Ampak ni kot ona, ne zna ubiti ljubezni.

2011

Potreboval je leto in pol, da se ob misli nanjo, na njegovem licu niso pojavile solze. Dve leti, da so njegove misli odtavale k njej le še enkrat na mesec. In tri leta, da je izbrisal vse, kar ga je povezovalo z njo in svoje zgodbice prenehal pisati v tretji osebi.

Saj ne vem zakaj sem to počel. Zaradi bolečine? Da bi lahko zatajil mojo vpletenost, čeprav je očitno, da govorim o svojih problemih?! Mogoče samo zaradi učinka? Verjetno pa zaradi samopomilovanja. Buhu, kakšen revež sem. Punca me je pustila…Rad sem jo imel. Jebemti, dogaja se. Nisem prvi, nisem zadnji, sploh pa niti približno nisem doživel najslabšega, kar življenje lahko ponudi.

To sem spoznal šele, ko se je od sosedovih za vedno poslovil dober oče, mož… Za vedno! Ne po svoji volji, v najlepših letih in na najbolj tragičen način, v prometni nesreči. Nikoli več ga ne bojo videli!

So stvari, ki so mnogo bolj krute kot ena propadla zveza, pa če je še tako polna ljubezni. Situacije iz katerih dejansko ni izhoda, razmere v katerih ljudje resnično ne morejo živeti in dogodki v katerih ljudje izgubljajo družine,…

A jaz eno leto točim solze za nedoraslo smrklo, katere pojmovanje zveze je:»Sprejmi me kakršna sem ti pa bodi tak, kakršnega hočem.« in si mislim kako grdo me je življenje udarilo. še nikogar tako, največji revež. Gremo pisati zgodbice o ljubezni, o cvetočih travnikih, o luni, ki je zavidala tako čisti ljubezni (seveda je zavidala, crkvala je od smeha, ko me je gledala, naivneža), o pepelu mojega izgorelega srca, ki je prekril vse česar sem se dotaknil. Absolutno, še vedno ga čistim! Kdo bi si mislil, da izgorelo srce pusti več pepela, kot kubik bukovih drv. Pa še v tretji osebi, da bo ja popoln čustveni boost: »Bil je sam« (če bo tako razmišljal bo še dolgo). In da bo popolno, še en lep font, natisni in na pošto. Ljubezen je slepa ja. Očitno res. Pa ne samo slepa, mislim, da tista najbolj močna, trpi tudi za Alzheimerjevo.

No, po treh letih lahko končno rečem, da sem prebolel. Popolnoma. Končno lahko rečem, da so ostali le še spomini. Bledi spomini nanjo in neverjetno živi spomini na občutke, ki sem jih doživljal ob njej. Zanimivo, kako človek po nekem obdobju preneha pogrešati osebo, vse bolj pa pogreša občutke. Občutke naklonjenosti, topline, zaupanja in nenazadnje, občutke ljubezni.

Ljudje pravijo, da sčasoma slabi spomini zbledijo, ohranijo pa se tisti, lepi. Niti ne, meni se je zgodilo ravno obratno. Prvo leto, ko je ni bilo več ob meni, so v mojih mislih našli prostor le lepi spomini. Vsaka misel na čas, ki sva ga preživela skupaj, je bila neverjetno lepa. Ko pa je opojnost ljubezni skozi čas izgubljala svojo moč, so svojo moč izgubljali tudi lepi spomini. Sedaj se ob spominu nanjo le nasmehnem, saj so leta zbistrila njeno sliko. Končno vidim tudi njene napake, laži, spletke.

V mislih se je pojavil tudi spomin na to, kako me je preko prijateljičinega telefona skušala. Mi pisala opolzkosti, da bi videla moj odgovor. Ni ga bilo. Prvi izpit z 10. Nato še nekaj izpitov s podobno visoko stopnjo obolelosti. Do tistega, ki ga nisem položil. Smešno, kako dolgo mi vse to sploh ni prišlo do živega. Sprejel sem in si rekel, saj bo odrasla…Pa ja de, verjetno istega dne, ko se bo neumornemu američanu posrečila napoved apokalipse. Pa vseeno niti ni tako smešno, da sem za to zapravil dolga tri leta... Pred kakšnim letom bi še veselo odletel k njej, če bi le tlesknila s prsti. Bedak na roke delan. Sedaj vem, da bi ji pravzaprav zelo pristajala beseda, ki bi jo cenzurirali, če bi jo napisal. Ni mi žal, tistih let ko sva bila skupaj. Res ni bilo slabo. Pa vendar se mi zdi, da je bilo tako le dokler sem pazil, da njene muhe niso jezile mene in da moje niso jezile nje. Copatka pač.

In ravno zaradi slednjega mislim, da je bila ta zveza tako ali tako obsojena na propad. Tako, da lahko rečem le: » Hvala miška, da si to ugotovila pred mano «

[Kor13]

Haha, 5lamca, spet ena izpoved? Sej moram rečt, ko sem videl naslov teme in avtorja, sem vedu, da se bomo spet nasmejal... :lol: Sam maš res dober (humoren) način pisanja... Pa še vse pomalem (ali po večini ) res, pa vsi smo kej podobnega že probal... Skratka, bom spremljal tudi morebitne nove zgodbice!

[Jure]

Dobro napisano

[orly]

Dobro spisano. Se morm kar strinjat kar je bilo napisano malo višje, da je vsak dal kaj podobnega čez.

Tole me spovne na ta komad, ker vsebuje nekaj podobnega.

http://www.youtube.com/watch?v=h2_8lHFrEMs

Poslušaj predvsem prvih 1.40 minute

I don't think she understands the sacrifices that I made

Maybe if this bitch had acted right, I would've stayed

But I've already wasted over half of my life

I would've laid down and died for you, I no longer cry for you

No more pain, bitch, you.....

[dlicen]

Ni vsakdo zmožen samorefleksije. Čestitam.