5lamca's stuff...

[5lamca]

Evo. Ker vsake tolk cajta crkujem od dolgčasa, se takrat spravm kaj napisat. To ste že opazl in kakor vidm mi nektere od vas uspe celo nasmejat s svojim filozofiranjem in izpovedovanjem, zato bom občasno še kaj napisal. Kadar bo navdih . Bojo berljive in neberljive stvari (verjetno). No, in da ne bom vedno odpiral novih tem, sem odpru to eno in edino "5lamca's stuff".

Tu bote našl nove objave. Verjetno jih bo največ med izpitnim obdobjem. Ker takrat pač hvatam krivine, ko bi se blo treba učit. Najprej pa bom sem prilepil tudi prejšne objave, da jih bo neki na kupu.

Torej, tistim, k so moje blodnje všeč želim veselo branje.

Rad pa tut komentarje prečekiram. Tko da naj vas ne bo sram.

Pa lep pozdrav

Popravljeno November 9, 2011. Popravil 5lamca

[5lamca]

FACEBOOKARIJA

Kako naj začnem. Pred davnimi časi? Ne! Za devetimi gorami? Tudi ne! Ni se zgodilo pred davnimi časi, niti za devetimi gorami. Dogaja se še vedno in dogaja se tu. Odkar je slavna Gorasladkorja, Zuckerberg, ali kakorkoli ga kličejo, zasnoval to internacionalno mrežo, ki nas združuje…No, če še enkrat pomislim, vendarle je bilo za nekaj gorami. Koliko jih, od naše prelepe Slovenije do Bostona, je, pa ne vem točno. Devet, deset, morda samo dve, malo višji… Skratka, združuje. Seveda! Kakopak?! Združuje! Kar na lepem imam 344 prijateljev in glej ga zlomka, ljudi na videz dejansko poznam. Torej »defriendal« kot se po fejsbukovsko reče, jih ne bom. »Lajkam« - zopet fejsbuk sleng – pa tudi ne prav vseh. Nekateri so tu, le da pasejo firbec in moji dragi mami poročajo o mojih visokoletečih status-ih. Nekateri lajkajo, komentirajo, skratka so dejavni v naši mali skupnosti. Nekateri naložijo 123 slik, že če se, polni elana, z vso hribovsko opravo in seveda s fotoaparatom, ki na žalost še ni avtomatsko povezan z fb računom (zaenkrat je to možno le s telefoni, katerih slike pa niso ravno odlične), povzpnejo na bližnji grič za hišo. Med statusi se večkrat znajde tudi obvestilo o izredno nenavadnih stvareh, ki se normalnemu človeku skoraj nikoli ne pripetijo. Razni »jem«, »pijem«, »grem spat«, so eni izmed omenjenih.

Pa da se vrnem h glagolu: združuje. Če to, da za 100 ljudi vem, kje so bili, kam grejo, s kom grejo in koliko časa bodo tam, pomeni da fejsbuk združuje, potem združuje. Pa ni čisto tako.

Ste se že kdaj srečali s kom po enem letu? Vmes pa ste en drugega spremljali preko fb-ja. Naj vam na kratko predstavim pogovor:

A: » O serbus, kua pa ti tle? Na fb si pa kliknu, d ne prideš.«

B: »Seus, ja. Sem si premislu.«

A: »A tako, ful fajn. In? Je blo dobr v grčiji?«

B: »Ja, fajn. Si vidu slike?«

A: »Itak, ene tri so prov svetovne«

B: »Zanč sm pa mislu, d bom crknu od smeha, k sm tvoj status prebral«

A: »Kjrga? A unga od …..?«

…

Vse se vrti okrog dejavnosti na fb. In občutek, da človeka nismo videli že celo leto, sploh ni prisoten. In nekako tako, počasi izginja potreba po osebnem kontaktu.

Potem so tu še statusi, kot so »če imaš rad svojo mamo, sestro, očeta,…prilepi to na svoj zid«. Seveda jih imam, ampak, če očetu rečem, da sem na zid prilepil, da ga imam rad, me bo najprej »ufliknu« potem pa dvakrat letel okoli hiše v iskanju te »nalepke«.

In končno sem pripisal do meni najbolj boleče teme. In sicer, ženske. Odkar obstaja fb je z ženskami še večji hudič, kot je bil poprej. Ko so na sceno prišli mobilni telefoni in z njimi sms sporočanje, je bilo to, vsaj zame, nekaj dobrega. V sms-u si lahko na vse možne lepe načine opisal, kar bi v živo le s težavo izustil. Z sms-i si krajšal večere, sebi in pač tisti, ki ti je v soboto zvečer zaupala telefonsko. Kaj lažjega? Ko je postajalo resneje, so se že začeli klici, zmenki, itd. Ampak sms-i so bili še vedno super. Tudi konkurence ni bilo takšne. Če je bila punca res lahka, si je pisala s tremi naenkrat. Bila je sicer tudi manjša slaba lastnost. Če si opit dobil številko od punce, katere pojava te je ob naslednjem snidenju malo »prištemala«, ni bilo ravno prijetno. Saj vsi vemo, da grejo po petih pivih, grda dekleta domov.

Odkar obstaja fb si popolnoma na ogled. Eden izmed prvih stavkov, ko spoznaš dekle, je: »Imaš fb?«. »Seveda imam, kdo ga pa nima?!«… Mimogrede, ta odgovor nameravam v prihajajočih situacijah popolnoma parafrazirati.

Skratka… »Imam«. In naslednje jutro »nova prošnja za prijateljstvo«. Nahitro pregledam zadnjih nekaj statusov, neprimerne zbrišem in… »Tadej in XY sta sedaj prijatelja«

Super. Pa se prečekirajmo. Ti mene, jaz tebe. »Oh na tej sliki pa ni tako luštna, kot je bla včeraj. Uf, saj sploh ni. No ja, tu je pa ful. Ampak kaj, ko so te slike drugačne.« Kaj pa statusi?

»Včeraj ob 14:42«

»iiiiiiiiiiiiiii, bla na kremšnitki z najboljboljšo frendico, rada mam fuuuul«.

Čakaj malo, koliko si ti stara in pa, kaj imaš rada ful? Kremšnitko ali frendico? Pogledam še starejše statuse. S petimi različnimi frendicami na šestih različnih sladicah in vse ima rada ful. še vedno ne vem, frendice ali sladice? Vmes še, kakšni prasci smo tipi in nekaj sprememb stanu »22.3.2011 - v zvezi«, »26.3.2011 - zapleteno je«. Trenutni stan "samska".

No hvala lepa, gremo dalje.

Potem pa se zgodi, da spoznaš povsem simpatično punco. Njenemu profilu ne manjka nič. - No, kako patetično se to sliši? Zboliš! Hočeš, nočeš - takle mamo…Kaj pa tvojemu? A tvojemu profilu tudi ne manjka nič? Kdaj si nazadnje pogledal na koliko pijanskih fotografijah si »potagan«?

No, če nisi ti, ta, simpatična punca, zagotovo bo.

In kdaj si nazadnje napisal kakšen, rahlo šovinističen status? Ne veš? Vprašaj njo! Tisti, ki te poznajo, vedo kakšen si, kdaj se zafrkavaš in kdaj ne. Ona tega pač ne more vedeti.

In smo zopet tam, kjer smo bli s kremšnitko, le da je situacija rahlo obrnjena in ne v tvojo korist. Prejšnji večer je še kazala neko zanimanje zate, mar ne? Če ne, te ne bi dodala. No, sedaj ji pošlješ sporočilo ali pa jo klikneš kar na chatu. Kaj se zgodi? Nič! O tebi je namreč zvedela vse, kar je potrebovala za hladnokrven odfuk. In tako si odletel, kot zadnjič pri tebi kremšnitka. Stavim, da si se spravil še isti večer brisati nerodne slike in nevmesne komentarje.

Jaz sem jih že. In verjetno jih še bom, dokler ne spoznam takšne, ki ji bom všeč tudi na sliki, kjer eksam liter vina, od katerega, rdeče kapljice okusno kapljajo po beli majici. Verjetno pa bom od sedaj naprej govoril: »facebook? Kaj pa je to?«. Ampak v tem primeru bom pa spet neandertalec. In katera si želi neandertalca?

Pa vzemimo za primer, da tudi s tvojim profilom ni nič narobe. Sami plusi, same izbrane fotografije, na katerih si, kaj pa vem, gledljiv? Recimo. Polajkaš nekaj njenih slik. Kakšno tudi pokomentiraš. Klikneš njeno ime na chatu. Pogovor se začne. Vse poteka dokaj hitro. Saj ne, da bi mi primanjkovalo besed. Mislim, da to dokazujem že s tem nakladanjem. Ampak ali kdaj pomisliš, koliko snubcev, take simpatične gospodične, premore Zuckerbergov facebook? Raje ne razmišljaj v tej smeri. Ker glede na njenih petsto prijateljev…Dvomim, da si ali pa sem edini, ki je opazil njeno lepoto. In verjetno nisi edini, ki poskuša bit duhovit, zanimiv in šarmanten, vse ob enem. Njena edina naloga je, da si izbere, kdo ji je bolj všeč. Vmes pa ji facebook prikaže najnovejši status Ashtona Kutcherja, katerega profilna slika je tako ali tako poosebljena lepota, princ na belem konju, alfa samec,… In kje si spet ti? Nekje v ozadju se oglaša nadležen pisk tvojih neumornih poskusov biti zanimiv, medtem ko se ona naslaja nad sliko Ashtona in v mislih že leti čez ocean. Verjetno si približno tako nadležen, kot budilka, ki jo zbuja iz sanj…Budilka! In kdo je že kdaj vzljubil budilko?

Popravljeno November 9, 2011. Popravil 5lamca

[5lamca]

Ženski fenomen

Hja… Problemi. Vsi jih imamo in vsi iščemo rešitve. Moški ne razumemo ženskih problemov. Ženske, ne moških. Pa imamo že po defaultu skupno lastnost. Nerazumevanje. Ne ravno najboljša, pa vendar, skupna lastnost. Pojem, predmet, ali karkoli že je. Pri slovnici nikoli nisem ravno blestel. Pa recimo, da je pojem. Pojem, ki že od nekdaj pomeni, eno izmed težjih uteži na »ali sva za skupaj« tehtnici. Če po nekaj zmenkih, ne najdeš skupnih lastnosti, se bojo zmenkarije verjetno kaj kmalu končale. Ali pa ne. Sto ljudi, sto čudi...Ali kot bi rekli bivši bratje »sto žena, dvesto sisa«. Ah, vedno mi uspe, zamislim si temo o kateri bi pisal in potem me že prvi stavek, ki vsebuje zanimivo besedno zvezo, pojem, lastnost - zavede in nastane pet vrstic nakladanja tja v en dan. O skupnih lastnostih. Pet vrstic. Kdo je sploh hotel razglabljati o skupnih lastnostih? Drugič, drugod. Gremo nazaj h problemom. Pa da ne bomo zopet zatavali. No, da ne bom zataval. Za vas se namreč ne bojim, berete kar pišem. Če berete. A berete? Skratka, moški problemi. Ne samo moji, ampak splošno znani. Seveda so povezani z ženskami, kakopak. Kdaj pa še niso bili? Mogoče ne tisti, ki so po naravi bolj tehnični. Tisti res niso. Ampak ja, veliko jih je, ki so povezani z nežnejšim spolom. In, da se ne boste predstavnice le tega, počutile napadene, naj vas že takoj na začetku potolažim. Niste neposredno krive. V večini primerov le posredno. Moški si jih namreč, čeravno zaradi vas, ustvarjamo sami.

V razglabljanje o tem fenomenu, me je, glej ga zlomka, potisnilo stanje na, le kje drugje, kot: taraaaa, na FACEBOOKU. Nekaj vrstic višje sem vas še tolažil, s posrednostjo, kajne? Se opravičujem, danes ne boste krive samo posredno. Naneslo je tako, da je ta fenomen dejansko, bolj kot ne, neposredno v vas. Ob branju stanja na fb, sem doživel nekakšen flashback, deja-vu…Nekje sem to že slišal, ne samo enkrat. Čakaj, tudi zgodilo se mi je že, tudi ne samo enkrat. Torej nekaj resnice mora biti na tem. Če se dogaja redno in vsi to izkušnjo opisujemo na skoraj identičen način. Ja, nekaj je na tem. Pa, če se predstavnice nežnejšega spola strinjate ali pa me vse takoj označite za… Ne vem kaj, kakšno lepo besedo, ki mi bo pristajala, boste že našle.

Pa, da stvar še malo začinim. V študentskih letih, pravzaprav ravno takrat, ko se mi je ta fenomen, ki raste na vašem in vpliva na naš zelnik, dogajal, bi rekel, da je problem v bistvu problem, dokler se ne zgodi. Ko se dogaja, je pravzaprav neverjetno ugoden. Ma kaj bom skromen. Ko se dogaja, sploh ni več problem ampak nekaj, kar bi, novopečeni študent-bruc, opisal kot raj na zemlji. Zakaj je problem, dokler se ne zgodi? Ker, vsi tisti, ki ta problem opisujejo, začnejo približno takole: »prej me nobena tut povohala ni, zdej pa…faak, nobenga mjra!«. Ja nekako tako.

Vsak je že imel sušno obdobje. Kar se tiče žensk, da smo si na jasnem. O problemih s sušo v dolgih poletnih mesecih, bomo razglabljali na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni, prav? Ja, sušno obdobje je sestavni del življenja. Če ga ne bi bilo, ne bi znali ceniti monsunov.

Se vam že približno svita o čem bom, po stoštiridesetih besedah, končno začel pisati? Ne dolgo nazaj sem se, ravno o tem fenomenu, pogovarjal s kolegom. On je načel, jaz pa tudi nisem dolgo zaostajal. Ko sva ugotovila, da so najini izkušnji tako zelo podobni, sva raje temo zaprla in odprla n-to pivo. Ali pa sva naročila nov »gemišt sa bijelim«? Kaj pa vem, bilo je na morju, se ne bom niti pretvarjal, da se spominjam vsega.

Se pa prav dobro spominjam te izkušnje. Bilo je ob začetku drugega letnika na naši ljubi fakulteti za elektrotehniko. Ja, res ne vem, če sem za čas bruca povsem zaužil študentsko življenje. Sploh pa ne, kar se tiče deklet. Nikoli ne bom pozabil, kako smo s kolegi v stanovanju, kjer je bila ena dvoposteljna soba in ena enoposteljna, slednjo določili za t.i. »fuksobo«. Če bo kdo domov pripeljal spremljevalko, mu bo pač ta soba na voljo. Oziroma ne »če« ampak »ko«. Ko bo kdo domov pripeljal… Samozavest serijsko. Mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da je »fuksoba« kmalu bila le še soba. Kot sem rekel, sušno obdobje. Če sem iskren tudi poletje ni bilo ravno rodovitno. Potem pa je počasi prišel oktober. Oba, sedaj že bivša, cimra sta se odločila, da življenje v prestolnici ni po njunem okusu. Meni pa eno sušno leto še ni ubilo upanja. Sem pa, stanovanje, daleč v Črnučah, kjer nam marsikdaj niti ni bilo do tega, da bi se usedli na trolo in se odpeljali v center, zamenjal za malo bližjega. Za Bežigradom. Spoznal nove cimre in novo študijsko leto se je lahko pričelo. Opustili smo celo poimenovanje sob. Kaj hočeš, človek odrašča. Že vselitvena zabava je potekala malo drugače, kot prejšnje leto. Dva cimra, že izkušena študenta, sta poskrbela za to. Da ne bo kdo mislil, da se tu govori že o ženskah. Malomorgen, kot bi rekel naš trenutni premier. Pijančevanje. Do konca in naprej. Petje partizanskih pesmi na balkonu stanovanja v sedmem nadstropju. Ob treh zjutraj. Vsi, ki se ob tem mogoče zgražate, imate prav, čisto prav. Ampak, kaj preveč vam ta »prav« ne koristi. Skratka, tako so potekali večinoma torki in srede. Vmes smo pridno hodili na predavanja, vaje in izpite. Preveč falirali res nismo. Smo pa zaužili to o čemer vsa Slovenija govori in obsoja, kadar beseda nanese na študentarijo.

Ja, deklet pa še vedno ni, vsaj v izobilju ne. Ne bom pozabil kolega, ki je prišel do mene za šank – ja tam mi res ni bilo hudega – in mi pravi: »uaaa, stari…eno sm za r't prjel pa me je prov nagravžn nazaj in to za j…«… »Ooo, carsk, a sm lhk tvoj prjatu? – Aja sej sm že in zdele me je zarad tega mal sram – dej se parkiri, dej za pjr pa ne govor takih bedarij, d te ne bo kdo slišu!«

Ja, tako je bilo… Dokler se lepega večera ni odprlo tudi meni. Za kolega me niti ni zanimalo, koliko jih je še prijel ali pa one njega. Če mu je v ponos, tudi prav. Ja odprlo se mi je. Najprej na lokalni zabavi, še isti večer v mestu – ali kakorkoli lahko imenujemo Hrastnik v primerjavi z Ljubljano. Pa naj bo mesto. Saj ima celo semafor – kadar popravljajo cesto. Zanimivo, prej par mesecev nič, sedaj pa kar…ah ja dovolj za en večer. Tudi vsem znani ženskarji, bi se pohvalili s tako številko. Mogoče. No, le da bi oni verjetno speljali stvar do konca, jaz pa sem bil zadovoljen že samo z … V glavnem brez »gasa«. Amater pač. Vendarle pa visoka doza ego-boosta, kar pa samo po sebi še ni imelo vpliva.

Vsaj ne, ko smo v torek zopet začeli s pohodi po glavnem mestu. Ko pa so bile sobote enkrat rezervirane za prvo izmed zgoraj omenjenih pa sem verjetno tudi v velemestu začel oddajati vonj po zasedenem. Tisti meseci so uradno veljali za prekinitev suše. Ne rečem, da sem ponosen na to, da sem marsikateri dežni kaplji z veseljem podlegel. Pa kaj, bil sem mlad. šele kakšno leto po tistem sem se zavedel, kaj je ljubezen. Pomembno je, da sem se. Mar ne? Tudi o tem sem že pisal zgodbice…Pa o teh, kdaj drugič.

Kar pa že od samega začetka želim povedati je, da vas, drage moje, neizmerno privlači vonj zasedenega moškega. Pa poimenujte to kakor hočete: problem, fenomen, misterij, bedarija...? Pravzaprav lahko skličete celo konferenco. Ta čas pa se, sigurno kje, odvija debata: »prej me nobena tut povohala ni, zdej pa…faak, nobenga mjra!«.

Popravljeno November 9, 2011. Popravil 5lamca

[5lamca]

Kronologija prebolevanja, oz. Od solz do "Jao kak kreten sem bil"

2008

Vse je minilo! Vse za kar sta mislila, da je vredno živeti. Vse, kar jima je predstavljalo neizmerno srečo in risalo barve na najbolj siv in turoben dan. Vse, čez noč…Lepo poletno noč, ki je v večeru, nič hudega sluteča, risala na nebo lepe sijoče zvezde. Zvezde, ki so jima tolikokrat svetile z neba, ko sta na travnikih pod dišečim drevjem uživala v njuni sreči in objeta sanjarila o prihodnosti. Njuna prihodnost se je v tistih večerih zdela tako svetla. Kot luna, ki se jima je smehljala z neba.

Ta večer pa se je v trenutku spremenil v noč, ko je luna zajokala z njim. Minuto pred tem je zazvonil telefon! Bila je ona. Pričakoval je, da ga bo vprašala kdaj bo prišel. Vendar pa je na drugi strani linije zaslišal trepetajoč glas, ki mu je, na videz odločno a vendar obotavljajoče, rekel: »Konec je!« Celo njegovo telo so preplavili metuljčki, ki jih do tedaj še ni poznal. Bili so drugačni od tistih, ki jih je začutil globoko v trebuhu, kadar ga je poljubila. Nosili so tesnobo, nemoč, trepet in solze. Se vanj naselili in izrinili srečo in voljo do življenja. Prvič v življenju se je počutil tako nemočno, da je k sebi poklical mamo in se ji zjokal v naročju. Jokal je nekontrolirano. Kot majhen otrok, ki je izgubil svojo najljubšo igračo. Mama je zajokala z njim, čutila je njegovo nesrečo. Želela si je, da bi mu lahko pomagala a je vedela, da ne more storiti ničesar. Bolelo jo je. Ko ji ga je uspelo pomiriti se je, še vedno ves objokan, ulegel v posteljo in poskušal zaspati. Tisto noč ni zatisnil očesa, pred očmi se mu je prikazovala ona. Bila je lepa! Kot vsak večer, ko je zaspal ob njej. Kot vsako jutro, ko ga je z nežnim poljubom zbudila iz sanj.

Po dolgi noči je prišlo jutro. Ni ga navdajalo z optimizmom in srečo kot vsa jutra poprej. Oblekel se je in šel v službo. Tam je zdržal le nekaj ur, sedel v avto in ko je bil sam so čustva zopet prisilila solze na njegove oči. Odpeljal se je domov, se zaprl v sobo in se zopet soočil s prej neznanimi občutki. Bil je poln in prazen! Obenem! Poln žalosti, tesnobe in poln solza. Počutil pa se je prazno. Nič več ni čutil sebe. Pred tem je bil poln veselja, hrepenenja in želje po življenju. Vse to je izginilo.

Naslednji dan je praznovala rojstni dan. Tako si je želel, da bi bil ob njej. Z njenimi prijatelji ji je na skrivaj priredil zabavo, pustil šopek osemnajstih vrtnic, priložil pismo in odšel. Ne daleč! Zapeljal je na eno izmed stran poti in čakal. Čakal je na klic. Upal je, da ga bo poklicala! Upal je, da si ga bo želela ob sebi. A klica ni bilo. Uživala je v zabavi, ki jo je pripravil on. Bila je srečna! Čeprav morda samo navidez. A on je medtem v solzah neučakano pogledoval po telefonu.

Takrat je spoznal, da se je njuna pravljica zares končala. Tisto noč je vse izgubilo pomen. Vsak trenutek brez nje je trajal celo večnost. Vse kar ga je obkrožalo je osivelo. Kot bi pepel njegovega izgorelega srca prekril vse, česar se je dotaknil. Poklical je prijatelje, da bi v njihovi družbi pozabil nanjo. Čustva pa so tudi v družbi privrela na dan. Vsi so poskušali obrisati solze z njegovih lic. Dobil je veliko nasvetov kako jo pozabiti. On pa je čakal le na nasvet, kako naj jo dobi nazaj. Ni ga bilo. Tako kot ni bilo nje.

Dnevi so tekli in kot bi mignil je minilo šest mesecev, odkar je njegova ljubezen odšla in s seboj odnesla tudi delček njega. Da je minilo že toliko časa, je lahko vedel samo, če je pogledal na koledar. Zanj je bilo še vse tako živo, kot bi odšla prejšnji dan. Vsa čustva, ki jih je gojil do nje so ostala ista. Ni bilo dneva, da ne bi pomislil nanjo. Niti večera, da ne bi namesto nje poljubil majhnega vzglavnika, ki mu ga je podarila za rojstni dan in v prazen prostor rekel »ljubim te«, kot je neštetokrat rekel njej. V kopalnici je vsak večer s pogledom ujel njeno zobno ščetko. Večkrat se je je hotel znebiti, a upanje da se bo nekoč vrnila mu tega ni dovolilo. Prav tako je poseben prostor v njegovem predalu dobila njena krtača za lase in njeni copati. A ona ni zajokala niti enkrat. Tako je slišal od drugih. Govorili so mu, da je postala zagrenjena nikoli pa ni nikomur rekla, da ga pogreša. Nikoli ne bo izvedel, kaj se je dogajalo v njej.

2009

Ostal je sam, ni vedel na koga naj se v tistem trenutku obrne. Prepustil se ji je, jo imel rad, ona pa je zopet končala nekaj, kar njemu predstavlja smisel življenja.

Že prvič, ko se je prepustil njenim čarom, je čutil, da bo nekega dne zopet točil solze. A njena bližina je bila vredna vseh muk, ki jih je pretrpel, ko je prvič odšla in vredna vseh solza, ki jih bo še potočil zaradi nje. Ko je bil ob njej se je zopet počutil kot včasih. Njen nasmeh mu je polnil srce, njen pogled šibil kolena, ko pa je na ustnicah začutil njen poljub so ga metuljčki vzhičenosti božali po celem telesu. Vse to je na začetku skrbno skrival pred njo, saj ni želel, da ve kako močno jo še vedno ljubi. Dajal je vtis, da so se njegova čustva do nje v času, ko je ni bilo, ohladila. Le sam pri sebi je vedel, kako plamen ljubezni v njegovem srcu, še vedno gori. Prav tako močno, kot takrat ko je odšla. Tisti delček njega, ki ga je tedaj vzela s seboj, je zopet zapolnil praznino v mozaiku njegovega življenja. Brez tega delčka, njegovo življenje ni bilo popolno. Ona je tista, ki mu riše nasmeh na obraz in tista zaradi katere razume frazo »boljša polovica«. Brez nje ne obstaja niti on, vsaj ne v celoti.

Čez čas se je odprl, saj je dobil občutek, da je tudi ona ugotovila, da je le on njena prava ljubezen. Govorila mu je, da si je morala to le dokazati. Verjel ji je, saj so njene besede zvenele tako zelo iskreno. Ko sta bila skupaj sta bila srečna. A vseeno ni bilo vse popolno. Niti kotička ni bilo, kjer bi se lahko predajala strastem in v udobju zaspala ter se zbudila v objemu drug drugega. Včasih sta se zaradi takšnih problemov znašla tudi v manjšem prepiru, ki je kljub majhnosti kalil njuno veselje, ko sta bila skupaj.

Najbolj srečna sta bila, ko so, njeni ali njegovi starši, odšli na dopust in sta imela hišo samo zase. Takrat sta se brezskrbno razvajala, se ljubila in se objeta pospremila v sanje. Najbolj ji je bilo všeč, če jo je v spanec zazibal z božanjem po laseh. On pa je bil srečen že zato, ker jo je lahko čutil ob sebi. Takih priložnosti ni bilo veliko a vedela sta, da bojo še prišle. Čakala sta čas, ko bo ona začela s študijem in bo on prihajal k njej v njeno študentsko sobo… Optimistično je zrl v prihodnost in razmišljal o tem, kako bo lepo, ko o njiju ne bodo odločali drugi, ki jima ne privoščijo sreče. Ko bosta skupaj kadarkoli se jima bo zahotelo in tega ne bo potrebno skrivati njenim staršem.

Vedel je, da bodo prišli tudi trenutki konfliktov in nesoglasji, ampak to ga ni skrbelo, saj je verjel, da se s pogovorom rešijo vsa nesoglasja in prepiri. Pripravljen je bil biti njen v dobrem in v slabem.

A v nekem trenutku je izrekel besedo, ki je povzročila, da je njen pogled izgubil iskro in njena razmišljanja o prihodnosti z njim so bila polna pesimizma.

Ni razumel, kako lahko beseda, ki jo je izrekel v trenutku slabosti pusti na njej tako močno sled, da mu ne more odpustiti. Vedel je, da je občutljiva, a vendar se ni zavedal kako lahko beseda naredi tako velik minus, da prekrije vse tiste pluse, ki jih je naštevala nekaj dni prej. Žal mu je bilo, da je izrekel nekaj takega. Od vsega začetka je hotel, da jima uspe, a mu je zopet spodletelo. Ne zna biti popoln.

Navezal se je nanjo in ko mu je zopet dejala, da se z njim ne bo več dobivala, ga je v srcu zabolelo ravno tako močno kot prvič. V tistem trenutku bi raje čutil v srcu nož kot pa njene besede, ki mu govorijo da zopet odhaja. Tudi njega so njene muhe nekajkrat spravile do razmišljanja o tem, da bi bilo bolje da jo zapusti in obrne nov list. Ko pa je na koncu seštel vse pluse in minuse in dodal še plus z imenom »ljubezen«, je vedno prišel do istega zaključka. Hotel jo je ob sebi in optimistično zrl v prihodnost. Poznal je odgovor na vprašanje: »S kom bi želel preživeti dan, če bi vedel da je tvoj zadnji?«. Brez pomisleka bi, vsak sleherni dan, na to vprašanje odgovoril: »ONA!«. In to mu je bilo dovolj!

2010

Že nekaj let ni minil niti dan, da ne bi vsaj enkrat pomislil na svojo prvo pravo ljubezen. Simona se mu je usidrala v srce in z vsakim utripom jo je le to, močneje objelo. Bili so dnevi, ko jo je sovražil iz dna srca. Želel si je, da bi tudi ona enkrat trpela, tako kot je trpel on. Simona pa je kmalu zatem, ko je Damjanu ubila smisel življenja, veselo vkorakala v novo življenje z drugim fantom.

Včasih se mu je zdelo, da je bil zanjo le kot čevlji, v katere se zaljubi, takoj ko jih vidi v izložbi. Potem jih ima rada, ker so udobni. Ko pa se v njih nekega dne znajde kamenček, ki jo ožuli, jih preprosto zavrže in kupi nove. Zato jo je v tistih dneh tako zelo sovražil. Sam sebi je obljubil, da ne bo nikoli več podlegel njenim čarom. Želel je biti srečen in vedel je, da z njo to ni mogoče.

Bili pa so dnevi, ko se je zopet zavedel, kako zelo jo ljubi. Kaj vse bi dal, da bi se počutil spet tako, kot se je počutil ob njej. Zavedanje, da bi ga zopet prizadela, ga ni in ni odvrnilo od razmišljanja o njej in o tem, kako lepo bi jima bilo, če bi le lahko bila takšna, kot je bila pred leti.

Ko je bil nazadnje ob njej, mu je bilo lepo. Opazil pa je, da v njej ni več tiste iskrivosti in brezbrižnosti, ki jo je čutil takrat. Včasih sta se, brez skrbi, ljubila sredi jase ob gozdu, objeta zrla v zvezde in se čudila njuni sreči. Nazadnje pa o tem ni hotela slišati niti besede, postala je monotona, umirjena in vedno jo je skrbelo, da bi ju kdo videl. Kdo je v njej ubil vso tisto norost mladosti, ne bo nikoli vedel. Damjan je še vedno sanjaril o tem, da je lahko vse tako, kot je bilo takrat. A Simona je s svojimi dejanji, počasi, a vztrajno ubijala upanje. Končno ji je uspelo. Ko je prvi kamenček za trenutek skalil njuno srečo, je Simona rutinirano zadala še zadnji udarec in odšla. Kot prvič, brez pravih razlogov. V tistem trenutku je bila pač užaljena in mu ni dovolila, da bi se odkupil. Jezo je zaprla vase, se umaknila in počakala, da je ta jeza ubila še zadnji atom ljubezni, ki jo je morebiti čutila do njega.

Ne glede na vse to, kar je storila že drugič, pa ga v tistih dneh nekaj vleče k njej. Kako zelo si želi, da ga ne bi. Ampak ni kot ona, ne zna ubiti ljubezni.

2011

Potreboval je leto in pol, da se ob misli nanjo, na njegovem licu niso pojavile solze. Dve leti, da so njegove misli odtavale k njej le še enkrat na mesec. In tri leta, da je izbrisal vse, kar ga je povezovalo z njo in svoje zgodbice prenehal pisati v tretji osebi.

Saj ne vem zakaj sem to počel. Zaradi bolečine? Da bi lahko zatajil mojo vpletenost, čeprav je očitno, da govorim o svojih problemih?! Mogoče samo zaradi učinka? Verjetno pa zaradi samopomilovanja. Buhu, kakšen revež sem. Punca me je pustila…Rad sem jo imel. Jebemti, dogaja se. Nisem prvi, nisem zadnji, sploh pa niti približno nisem doživel najslabšega, kar življenje lahko ponudi.

To sem spoznal šele, ko se je od sosedovih za vedno poslovil dober oče, mož… Za vedno! Ne po svoji volji, v najlepših letih in na najbolj tragičen način, v prometni nesreči. Nikoli več ga ne bojo videli!

So stvari, ki so mnogo bolj krute kot ena propadla zveza, pa če je še tako polna ljubezni. Situacije iz katerih dejansko ni izhoda, razmere v katerih ljudje resnično ne morejo živeti in dogodki v katerih ljudje izgubljajo družine,…

A jaz eno leto točim solze za nedoraslo smrklo, katere pojmovanje zveze je:»Sprejmi me kakršna sem ti pa bodi tak, kakršnega hočem.« in si mislim kako grdo me je življenje udarilo. še nikogar tako, največji revež. Gremo pisati zgodbice o ljubezni, o cvetočih travnikih, o luni, ki je zavidala tako čisti ljubezni (seveda je zavidala, crkvala je od smeha, ko me je gledala, naivneža), o pepelu mojega izgorelega srca, ki je prekril vse česar sem se dotaknil. Absolutno, še vedno ga čistim! Kdo bi si mislil, da izgorelo srce pusti več pepela, kot kubik bukovih drv. Pa še v tretji osebi, da bo ja popoln čustveni boost: »Bil je sam« (če bo tako razmišljal bo še dolgo). In da bo popolno, še en lep font, natisni in na pošto. Ljubezen je slepa ja. Očitno res. Pa ne samo slepa, mislim, da tista najbolj močna, trpi tudi za Alzheimerjevo.

No, po treh letih lahko končno rečem, da sem prebolel. Popolnoma. Končno lahko rečem, da so ostali le še spomini. Bledi spomini nanjo in neverjetno živi spomini na občutke, ki sem jih doživljal ob njej. Zanimivo, kako človek po nekem obdobju preneha pogrešati osebo, vse bolj pa pogreša občutke. Občutke naklonjenosti, topline, zaupanja in nenazadnje, občutke ljubezni.

Ljudje pravijo, da sčasoma slabi spomini zbledijo, ohranijo pa se tisti, lepi. Niti ne, meni se je zgodilo ravno obratno. Prvo leto, ko je ni bilo več ob meni, so v mojih mislih našli prostor le lepi spomini. Vsaka misel na čas, ki sva ga preživela skupaj, je bila neverjetno lepa. Ko pa je opojnost ljubezni skozi čas izgubljala svojo moč, so svojo moč izgubljali tudi lepi spomini. Sedaj se ob spominu nanjo le nasmehnem, saj so leta zbistrila njeno sliko. Končno vidim tudi njene napake, laži, spletke.

V mislih se je pojavil tudi spomin na to, kako me je preko prijateljičinega telefona skušala. Mi pisala opolzkosti, da bi videla moj odgovor. Ni ga bilo. Prvi izpit z 10. Nato še nekaj izpitov s podobno visoko stopnjo obolelosti. Do tistega, ki ga nisem položil. Smešno, kako dolgo mi vse to sploh ni prišlo do živega. Sprejel sem in si rekel, saj bo odrasla…Pa ja de, verjetno istega dne, ko se bo neumornemu američanu posrečila napoved apokalipse. Pa vseeno niti ni tako smešno, da sem za to zapravil dolga tri leta... Pred kakšnim letom bi še veselo odletel k njej, če bi le tlesknila s prsti. Bedak na roke delan. Sedaj vem, da bi ji pravzaprav zelo pristajala beseda, ki bi jo cenzurirali, če bi jo napisal. Ni mi žal, tistih let ko sva bila skupaj. Res ni bilo slabo. Pa vendar se mi zdi, da je bilo tako le dokler sem pazil, da njene muhe niso jezile mene in da moje niso jezile nje. Copatka pač.

In ravno zaradi slednjega mislim, da je bila ta zveza tako ali tako obsojena na propad. Tako, da lahko rečem le: » Hvala miška, da si to ugotovila pred mano «

Popravljeno November 9, 2011. Popravil 5lamca

[5lamca]

Še ena nedelja...

Še ena nedelja na motorju. Odkar smo na koledarju obrnili list in začeli zadnjo četrtino leta, nas vreme neverjetno razvaja s soncem. Cel september, čudovito vreme. Le ena stvar mi ga narahlo kvari. Čas izpitov. Ja, ob dnevih, ko bi v mojih mislih morale tavati le razno razne enačbe in tisočineno elektronsko vezje, moji možgani raje vklopijo center za nakladanje. Zaradi tega so juniji, septembri in januarji, Še vedno rezervirani za Študij, čeprav bi moral diplomirati že pred parimi leti. Hja, če bi izbral pravo fakulteto, bi mi mogoče že uspelo. Ampak kar je, je in nekaj izpitov pred koncem, pač ne bom metal puŠke v koruzo. Sicer pa takŠno onesnaževanje koruznih polj niti ni v moji naravi. Če sem se že spravil v to naravoslovje, če sem se že zaposlil v tej smeri, kjer zaenkrat uživam, bom pa tudi do diplome pribrcal nekoč. Kolikor dolgo bo trajalo, toliko listov bo popisanih. Mogoče pa na koncu zberem vse skupaj in izdam knjigo. Knjiga doživi uspeh Harry-a Pottra and I live happilly ever after. Pa Še diplomo iz avtomatike imam v roki. Popoln razplet. Ob večerih, ko so po mizi nametani listi za intenzivno Študiranje in ko je na tv ena izmed najbolj sluzavih hollywoodskih romanc, se po mojih mislih neprestano prepletajo, kaj pa vem kaj, zgodbice, pesmice, nekaj kar me izraža,… In dokler jih ne spravim na virtualni papir mi preprosto ne dajo miru. Mislim, da ni potrebno posebej razlagati o čem teče beseda, po ogledu sluzave romance? O motorjih. Pa ja de. Vsak se je že kdaj počutil osamljenega, zato me ni prav nič sram, če tule priznam, da se ta občutek prikrade tudi vame. No, malo me je, ampak kdo pa pravi, da je vse kar piŠem res? Ok, je. Ampak nima veze.

Torej, vsak se je že kdaj počutil osamljen, nekateri vstanejo, se oblečejo in se ga gredo v najbližjo kafano »ubit«. MoŠki, seveda. In beseda ubit je z razlogom v narekovajih. S tem mislim zlivanje vseh vrst pijač vase, dokler ti neznana baraba ne spodmakne Šanka.

Ženske pa vzamejo v roke največjo banjico sladoleda, robčke in se cmerijo pred televizorjem (tudi to sceno sem pobral iz filmov), kako za vraga je lahko to življenje tako nepravično, da se samo v filmih dogajajo tako presneto naključne in ekstremno lepe ljubezenske zgodbe. V devetdesetih procentih romantičnih filmov se moŠki in ženska skregata na smrt, potem pa se po dveh letih srečata, tip reče: »Ljubim te« and they live happilly ever after. Če se bi to zgodilo v resničnem življenju, imaŠ več možnosti za prepoved približevanja. »Ljubim te« pač ni tako vsemogočna beseda. Ali pa je, ampak v takih situacijah se njena vsemogočnost, prej kot v tvojo korist, obrne proti tebi.

Ampak, ker pripadam močnejŠemu spolu, se ne bom pretvarjal, da vem kako ženske premagujete občutke osamljenosti. MoŠki pa smo v večini takŠni, kot sem opisal. »Matr stari je fajn, k nimam nbene, d bi mi težila in sm lahk cele dneve tkole za Šankam«.Seveda, to je vse res, v določenem obdobju. Recimo nekje od najstniŠkih let pa tja do petindvajsetega. Ta meja se sicer vztrajno dviguje, ampak mislim, da si povprečen moŠki, zaželi nekega ustaljenega življenja najkasneje do tridesetega leta. Povprečen. Izjeme so vedno tu in potrjujejo pravila. In včasih, res včasih, smo tudi moŠki osamljeni.

No, zame je najbližja kafana oddaljena celih Šest kilometrov in se mi prav res ne da peŠačit do nje, zato, da bi utopil te občutke. Zakaj se ne bom peljal pa je jasno, kajne? In, ker sem prelen, da bi se ga Šel napit, se usedem za računalnik, kliknem na ta piratski »word« in začnem s tipkanjem. Saj bi napisal na roke, pa potem ne znam prebrat. Zato v tem ne vidim smisla. Računalnik pa tako lepo čitljivo piŠe, tudi sledovi radirke so neopazni. In tipkam. V zadnjih časih tole. Ampak joj, v minulih letih so se na zaslonu v večini pojavljale drugačne zgodbice.

Zgodbice, kot je ta:

»2008

Vse je minilo! Vse za kar sta mislila, da je vredno živeti. Vse, kar jima je predstavljalo neizmerno srečo in risalo barve na najbolj siv in turoben dan. Vse, čez noč…Lepo poletno noč, ki je v večeru, nič hudega sluteča, risala na nebo lepe sijoče zvezde. Zvezde, ki so jima tolikokrat svetile z neba, ko sta na travnikih pod diŠečim drevjem uživala v njuni sreči in objeta sanjarila o prihodnosti. Njuna prihodnost se je v tistih večerih zdela tako svetla. Kot luna, ki se jima je smehljala z neba.

Ta večer pa se je v trenutku spremenil v noč, ko je luna zajokala z njim. Minuto pred tem je zazvonil telefon! Bila je ona. Pričakoval je, da ga bo vpraŠala kdaj bo priŠel. Vendar pa je na drugi strani linije zasliŠal trepetajoč glas, ki mu je, na videz odločno a vendar obotavljajoče, rekel: »Konec je!« Celo njegovo telo so preplavili metuljčki, ki jih do tedaj Še ni poznal. Bili so drugačni od tistih, ki jih je začutil globoko v trebuhu, kadar ga je poljubila. Nosili so tesnobo, nemoč, trepet in solze. Se vanj naselili in izrinili srečo in voljo do življenja. Prvič v življenju se je počutil tako nemočno, da je k sebi poklical mamo in se ji zjokal v naročju. Jokal je nekontrolirano. Kot majhen otrok, ki je izgubil svojo najljubŠo igračo. Mama je zajokala z njim, čutila je njegovo nesrečo. Želela si je, da bi mu lahko pomagala a je vedela, da ne more storiti ničesar. Bolelo jo je. Ko ji ga je uspelo pomiriti se je, Še vedno ves objokan, ulegel v posteljo in poskuŠal zaspati. Tisto noč ni zatisnil očesa, pred očmi se mu je prikazovala ona. Bila je lepa! Kot vsak večer, ko je zaspal ob njej. Kot vsako jutro, ko ga je z nežnim poljubom zbudila iz sanj.

Po dolgi noči je priŠlo jutro. Ni ga navdajalo z optimizmom in srečo kot vsa jutra poprej. Oblekel se je in Šel v službo. Tam je zdržal le nekaj ur, sedel v avto in ko je bil sam so čustva zopet prisilila solze na njegove oči. Odpeljal se je domov, se zaprl v sobo in se zopet soočil s prej neznanimi občutki. Bil je poln in prazen! Obenem! Poln žalosti, tesnobe in poln solza. Počutil pa se je prazno. Nič več ni čutil sebe. Pred tem je bil poln veselja, hrepenenja in želje po življenju. Vse to je izginilo.

Naslednji dan je praznovala rojstni dan. Tako si je želel, da bi bil ob njej. Z njenimi prijatelji ji je na skrivaj priredil zabavo, pustil Šopek osemnajstih vrtnic, priložil pismo in odŠel. Ne daleč! Zapeljal je na eno izmed stran poti in čakal. Čakal je na klic. Upal je, da ga bo poklicala! Upal je, da si ga bo želela ob sebi. A klica ni bilo. Uživala je v zabavi, ki jo je pripravil on. Bila je srečna! Čeprav morda samo navidez. A on je medtem v solzah neučakano pogledoval po telefonu.

Takrat je spoznal, da se je njuna pravljica zares končala. Tisto noč je vse izgubilo pomen. Vsak trenutek brez nje je trajal celo večnost. Vse kar ga je obkrožalo je osivelo. Kot bi pepel njegovega izgorelega srca prekril vse, česar se je dotaknil. Poklical je prijatelje, da bi v njihovi družbi pozabil nanjo. Čustva pa so tudi v družbi privrela na dan. Vsi so poskuŠali obrisati solze z njegovih lic. Dobil je veliko nasvetov kako jo pozabiti. On pa je čakal le na nasvet, kako naj jo dobi nazaj. Ni ga bilo. Tako kot ni bilo nje.

Dnevi so tekli in kot bi mignil je minilo Šest mesecev, odkar je njegova ljubezen odŠla in s seboj odnesla tudi delček njega. Da je minilo že toliko časa, je lahko vedel samo, če je pogledal na koledar. Zanj je bilo Še vse tako živo, kot bi odŠla prejŠnji dan. Vsa čustva, ki jih je gojil do nje so ostala ista. Ni bilo dneva, da ne bi pomislil nanjo. Niti večera, da ne bi namesto nje poljubil majhnega vzglavnika, ki mu ga je podarila za rojstni dan in v prazen prostor rekel »ljubim te«, kot je neŠtetokrat rekel njej. V kopalnici je vsak večer s pogledom ujel njeno zobno Ščetko. Večkrat se je je hotel znebiti, a upanje da se bo nekoč vrnila mu tega ni dovolilo. Prav tako je poseben prostor v njegovem predalu dobila njena krtača za lase in njeni copati. A ona ni zajokala niti enkrat. Tako je sliŠal od drugih. Govorili so mu, da je postala zagrenjena nikoli pa ni nikomur rekla, da ga pogreŠa. Nikoli ne bo izvedel, kaj se je dogajalo v njej.«

TakŠne zgodbice so izpod prstov prihajale pred leti. Danes ne več, danes je vse skupaj le neke vrste tratenje časa. Mojega in vaŠega. Pa vseeno se ob pisanju sprostim skoraj tako kot na motorju. Aja, s tem sem pa u bistvu začel: Še ena nedelja na motorju. Sonce, ovinki,... Osvobajajoče!

Popravljeno November 9, 2011. Popravil 5lamca

[KeC]

O jezuskristus

[5lamca]

Marco Simoncelli :/ (23.10.2011)

Pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt… Mar ni pravzaprav vsak dan tak? Vsak, prelep za smrt. Dan nima kaj preveč veze s tem… Ko ugasne mlado življenje, je to tragedija pa naj bo dan ali noč. In danes je dan, ko je svet motociklizma izgubil mladega, včasih nepremišljenega a vendar dobrega dirkača. Dirkača, ki je obetal. Dirkača s pravo osebnostjo. Dirkača z veliko začetnico.

Za ljudi, ki nimajo prav veliko stika z motociklizmom in jim ta strast, ki veje med motoristi, ne pomeni prav veliko, je danes le še ena Nedelja. Vsi, ki pa smo kadarkoli okusili ali pa okušamo svobodo dveh koles, pa smo, od grozljivega padca na dirki v Maleziji do trenutka oznanila, da je Marco Simoncelli podlegel poškodbam, vsako minuto pritisnili gumb »refresh« na najbolj ažurnih internetnih straneh z novicami o motošportu. Občutek, ki je prevzel motociklistično javnost ob tragični novici, je preprost…Žalost. Beseda na moto-forumih teče le še o tem. R.I.P. na dvajsetih straneh, od, še mnogo več, ljubiteljev Super Sic-a. Pa ne samo od ljubiteljev. Od vseh, ki spremljajo dirke kraljevega razreda. Četudi jim je začasa dirkanja povzročil kakšen sivi las, ko je s proge zbil »njihovega« dirkača. Lorenzo in Pedrosa sta dva izmed teh, ki jih je Simoncelli zaradi svoje nemirne krvi, v želji po stopničkah zbil s proge. Nekateri zaradi teh manevrov niso šparali jezika na njegov račun. Nekateri so imeli prav, nekateri pa se, za moje pojme, imajo le za nedotakljive in otresajo jezik nad vsakim, ki se jim pripelje preblizu.

Dejstvo pa je, da je Super Sic v karavani motociklizma veljal za zelo priljubljenega dirkača. Zaradi hitrosti, zaradi dirkanja na nož, a najbolj ravno zaradi čiste osebnosti.

Tudi sam, do lanske pomladi, nisem spremljal dirk. – Verjetno predvsem zato, ker sem ob komentiranju znanega komentatorja na RTV-slo, vedno zaspal.

Ko pa se je lansko pomlad v garaži zasvetila lepotica na dveh kolesih, sem podrobneje začel spremljati tudi motogp. A kaj? Za koga naj navijam? Milijoni oboževalcev Rossija so »the doctorja« povzdigovali v nebo, čeprav je z menjavo motorja vozil precej slabše kot prejšnja leta. Seveda mi je bila všeč njegova pojava. Vedno nasmejan. Človek res vidi, da dr. dirka z užitkom in ne za slavo in denar. Ampak…ni več bogve kaj. In kdo uživa, če »njegov« dirkač bledi? Pa poglejmo še Lorenza, Stonerja, Pedroso. Ti so na dobrih motociklih in dobro peljejo.

Pedrosa? V redu dirkač, nekako neopazen na tiskovkah, vsaj zame. Sploh pa ima neverjetno smolo s poškodbami.

Stoner? Fant se pelje. Nimaš kej. Zameril se mi je, ko je z Rossijem pral umazano perilo s še bolj umazano vodo. Kako naj bo potem kdaj čisto? Kot sem že omenil – nekateri se imajo za nedotakljive in ko smo že pri tem -

Lorenzo pri nedotakljivosti še naskakuje Stonerja. Vedno neka špikanja in grde besede na tiskovkah.

»Bom jst kr lepo za doktorja naviju, drug so same pi…« In potem naenkrat, niti ne vem na kateri dirki je bilo to, lani – letos? Nimam pojma. No – Naenkrat mojo pozornost pritegne dirkač s številko 58. Mislim, da je bilo to le kakšno dirko pred tem, ko je zbil Lorenza. Fant ma jajca. Pelje, kot da mu je vseeno za vse. Na nož. Včasih mogoče res preveč. Ampak všeč mi je bil. Tudi obtoževanja je prenašal kot gentleman in se le nasmihal žuganjem nekaterih. Mogoče mi je bil všeč tudi zato, ker se ni pustil nedotakljivim. Užival sem, ko so bentili. Bil je preprosto: preprost, dober, drzen in s potencialom. To kar odlikuje vse dobre dirkače že od samega začetka moto-športov. Ja, v drugi sezoni spremljanja motogp-ja sem brezpogojno navijal za Marca Simoncellija. Kadar je vozil četrti, kadar je brusil asfalt (še s čim drugim kot kolenom), kadar je kegljal. Vedno. Žal mi je le, da nisem bil na češkem, ko se je prvič povzpel na stopničke.

Verjetno ni potrebno poudarjati, da se ta dogodek ne more primerjati z izgubo koga od bližnjih. Pa vendar sem ob vesti o njegovi smrti postal žalosten. Žalosten, ker je karavano najhitrejših zapustil dober, obetaven dirkač in ker je z njegovim slovesom odšel tudi nekdo, za katerega sem bil prepričan, da bom lahko še večkrat na forum napisal: »Bravo, Super Sic!«…

Na žalost, ne bom… Za koga pa bom od sedaj naprej navijal pa sploh ne vem… Omenjeni odpadejo… :/

[5lamca]

Pfff študenti

Pfff študenti. Že tri leta plačujem davke, da lahko ti obiskujejo šanke po večjih slovenskih mestih. Pa naj mi še kdo reče, da ne marajo predavanj. Uživajo ob njih, le da so ta drugačne narave, kot si jih mi, odgovorni državljani, predstavljamo. Tudi vloge menjajo pogosteje. Nekaj časa poslušatelj, nekaj časa predavatelj. Teme pa podobne tistim, ki se jim drugi MOGOČE predamo kakšno soboto pa še to le enkrat na mesec. Pijača, ženske, motorji in podjebavanje (se opravičujem izrazu – ampak tak mamo) eden drugega. Ampak ne, med nami se to dogaja le na vsake par tednov. Ti študenti pa… Vsak sleherni dan. Ok, v nedeljo in ponedeljek počivajo. Saj morajo, reveži. Če so že od torka pijani. Vsem, ki imajo povprečno oceno pod 8 bi bilo potrebno vzeti štipendijo. Staršem pa prepovedati financiranje takšnih falirancev. Naj se spravijo delat. Takoj. Brez pomislekov.

Pa ja de! Sem normalen, da takšne pišem? Rad si mislim, da sem. Zato moram vse zadrteže, ki se mogoče strinjate z uvodom, globoko razočarati. Upam, da vas res ni veliko, ki bi se strinjali z napisanim. Se opravičujem, ampak sam še vedno dobim purjo kolt, kot bi rekla znana voditeljica resničnostnega šova – čeprav pred tem sploh ni bila znana. Ampak ok, je…Znana. Ah, že tavam. Pa ne bom. No ja, purjo kolt dobim, kadarkoli se znajdem v pogovoru s kakšnim novopečenim brucem ali brucko. V spomin se mi namreč potiho prikradejo vse prigode med letoma 2004 in 2005, ko sem preživljal in doživljal vso slast tako opevanega študentskega življenja. Pa mogoče niso ravno prigode tiste, ki imajo največjo vrednost. Slast se skriva v časovnem ali pa frekvenčnem prostoru (teh relacij, ki sta si jih nekoč izmislila gospoda Fourier in Laplace nisem nikoli povsem razumel – no vidite, nekaj pa mi je le ostalo tudi s klopi iz fakultete). Ali pa v obeh, časovnem in frekvenčnem. Slast študentskega življenja in njega prigod se skriva ravno v tem, da smo si jih lahko privoščili kadarkoli in kolikokrat smo si pač želeli. Četudi teh prigod ni ravno za cel roman pa jim daje čar ravno ta nepogojenost. Niso bile pogojene ne s časom, ne s frekvenco kakor tudi ne s krajem. Če nam je, ko smo zjutraj stopili iz slavne šestke, bolj prijal pogled na »Volto – caffe«. Smo pač zavili tja. Se tam zasedeli, spili pirčkov, toliko, kolikor nam je pač pasalo in šli…Kam? Ah že kam. Kamor nam je pasalo. Na faks? Ma ne ga srat. Tisti dan ne. Toliko pa smo že bili odgovorni, da smo vedeli, da štrom in pijača ne gresta skupaj. Prečekirat še druge natakarice? Seveda! Kar za nosom… Ta nikoli ne zgreši. Pa smo šli, od bifeja do bifeja. Nekaj časa je bila zelo popularna neka baraka čudnega izgleda, ki se je imenovala »Lizin vrt« in to zelo blizu rektorjeve rezidence. Se mi zdi, da nasproti Drame. Ah kaj pa vem… Vrt, to definitivno ni bil. Lize pa prav tako nisem nikoli videl. Stregel je neurejen moški srednjih let, kar se mu je na trenutke tudi poznalo, saj so njegove izjave in naperjenost proti mlajšim fantom jasno kazale na neko krizo. Fouš je bil, kaj mu naj. Verjetno se že sprašujete zakaj smo zahajali tja, če ni bilo ne vrta, ne Lize, povrhu vsega pa še zafrustriran lastnik. Zakaj? Preprosto. Pivo je bilo v »Lizinem vrtu« krepko cenejše kot povsod drugod v velemestu. Tudi »Lize« nismo potrebovali, saj je iz trole vsake par minut izstopila kakšna ornk Liza, na kateri smo si lahko napasli oči. Sploh ne vem, če je kdo v tistih časih pogledoval na uro. Mogoče, res mogoče, se je kdaj v družbi znašel kdo, ki še ni dojel našega tihega sporazuma, da med takšno vrsto relaksacije ni vljudno omenjati ure ali še slabše, ure predavanj. »Ne prbiji, k se nam bo zaluštal bomo pa šli, če dons, dons, če ne pa jutr! Kolk pa lhk predelajo v tistih parih urcih, k nas ne bo? Jst pjra pač ne mislem zarad tega eksat, pa če mi bo pasal bom še enga naroču, ok!?« »Ej dej tukile še eno rundo.«

Najbolj so se takšne turneje prilegle, ko je zima počasi skrila svoje kremplje in so prvi močnejši sončni žarki začeli ogrevati ozračje. Pa tudi pozimi nam ni bilo hudega, le, da so bili za zimske postojanke bolj primerni, zaprti, ogrevani prostori. Kar pa Lizin vrt, vsekakor ni bil. Pač smo takrat za pivo plačevali malo več. Pa nam ni bilo hudega. Saj se to res ni dogajalo vsakodnevno, da bi moral kdo bankrotirati zaradi tega. Je pa bilo jasno, da bi se lahko, če bi se hotelo. In to je tista stvar, zaradi katere dobim kurjo polt ob mislih na študentsko življenje. Svoboda! Sedaj imam službo. Denarja je več, pa mi ga prav tako ne ostaja ravno na pretek. Lahko si vzamem dopust in privarčevano poženem na morju ali kjerkoli drugje… So prednosti.

Pa vendar moram vsako jutro pravočasno vstati, se (priseben) usesti v avto in odpeljati… Ne kamor hočem, ampak naravnost v službo. Lahko si želim, da bi tisti trenutek zavil drugam in šel v službo pač naslednji dan…Ampak ne morem, ne smem. In ravno v tem je čar študentarije.

Če se le zavedaš zdrave frekvence, da študij preveč ne trpi in da boš lahko to počel tudi naslednje leto, potem…

Lahko! Kadarkoli, kolikokrat hočeš, kjerkoli, s komerkoli in nenazadnje…skoraj karkoli! Pfff študenti. Že tri leta plačujem davke, da lahko ti obiskujejo šanke po večjih slovenskih mestih. Pa naj mi še kdo reče, da ne marajo predavanj. Uživajo ob njih, le da so ta drugačne narave, kot si jih mi, odgovorni državljani, predstavljamo. Tudi vloge menjajo pogosteje. Nekaj časa poslušatelj, nekaj časa predavatelj. Teme pa podobne tistim, ki se jim drugi MOGOČE predamo kakšno soboto pa še to le enkrat na mesec. Pijača, ženske, motorji in podjebavanje (se opravičujem izrazu – ampak tak mamo) eden drugega. Ampak ne, med nami se to dogaja le na vsake par tednov. Ti študenti pa… Vsak sleherni dan. Ok, v nedeljo in ponedeljek počivajo. Saj morajo, reveži. Če so že od torka pijani. Vsem, ki imajo povprečno oceno pod 8 bi bilo potrebno vzeti štipendijo. Staršem pa prepovedati financiranje takšnih falirancev. Naj se spravijo delat. Takoj. Brez pomislekov.

Pa ja de. Sem normalen, da takšne pišem? Rad si mislim, da sem. Zato moram vse zadrteže, ki se mogoče strinjate z uvodom, globoko razočarati. Upam, da vas res ni veliko, ki bi se strinjali z napisanim. Se opravičujem, ampak sam še vedno dobim purjo kolt, kot bi rekla znana voditeljica resničnostnega šova – čeprav pred tem sploh ni bila znana. Ampak ok, je…Znana. Ah, že tavam. Pa ne bom. No ja, purjo kolt dobim, kadarkoli se znajdem v pogovoru s kakšnim novopečenim brucem ali brucko. V spomin se mi namreč potiho prikradejo vse prigode med letoma 2004 in 2005, ko sem preživljal in doživljal vso slast tako opevanega študentskega življenja. Pa mogoče niso ravno prigode tiste, ki imajo največjo vrednost. Slast se skriva v časovnem ali pa frekvenčnem prostoru (teh relacij, ki sta si jih nekoč izmislila gospoda Fourier in Laplace nisem nikoli povsem razumel – no vidite, nekaj pa mi je le ostalo tudi s klopi iz fakultete). Ali pa v obeh, časovnem in frekvenčnem. Slast študentskega življenja in njega prigod se skriva ravno v tem, da smo si jih lahko privoščili kadarkoli in kolikokrat smo si pač želeli. Četudi teh prigod ni ravno za cel roman pa jim daje čar ravno ta nepogojenost. Niso bile pogojene ne s časom, ne s frekvenco kakor tudi ne s krajem. Če nam je, ko smo zjutraj stopili iz slavne šestke, bolj prijal pogled na »Volto – caffe«. Smo pač zavili tja. Se tam zasedeli, spili pirčkov, toliko, kolikor nam je pač pasalo in šli…Kam? Ah že kam. Kamor nam je pasalo. Na faks? Ma ne ga srat. Tisti dan ne. Toliko pa smo že bili odgovorni, da smo vedeli, da štrom in pijača ne gresta skupaj. Prečekirat še druge natakarice? Seveda! Kar za nosom… Ta nikoli ne zgreši. Pa smo šli, od bifeja do bifeja. Nekaj časa je bila zelo popularna neka baraka čudnega izgleda, ki se je imenovala »Lizin vrt« in to zelo blizu rektorjeve rezidence. Se mi zdi, da nasproti Drame. Ah kaj pa vem… Vrt, to definitivno ni bil. Lize pa prav tako nisem nikoli videl. Stregel je neurejen moški srednjih let, kar se mu je na trenutke tudi poznalo, saj so njegove izjave in naperjenost proti mlajšim fantom jasno kazale na neko krizo. Fouš je bil, kaj mu naj. Verjetno se že sprašujete zakaj smo zahajali tja, če ni bilo ne vrta, ne Lize, povrhu vsega pa še zafrustriran lastnik. Zakaj? Preprosto. Pivo je bilo v »Lizinem vrtu« krepko cenejše kot povsod drugod v velemestu. Tudi »Lize« nismo potrebovali, saj je iz trole vsake par minut izstopila kakšna ornk Liza, na kateri smo si lahko napasli oči. Sploh ne vem, če je kdo v tistih časih pogledoval na uro. Mogoče, res mogoče, se je kdaj v družbi znašel kdo, ki še ni dojel našega tihega sporazuma, da med takšno vrsto relaksacije ni vljudno omenjati ure ali še slabše, ure predavanj. »Ne prbiji, k se nam bo zaluštal bomo pa šli, če dons, dons, če ne pa jutr! Kolk pa lhk predelajo v tistih parih urcih, k nas ne bo? Jst pjra pač ne mislem zarad tega eksat, pa če mi bo pasal bom še enga naroču, ok!?« »Ej dej tukile še eno rundo.«

Najbolj so se takšne turneje prilegle, ko je zima počasi skrila svoje kremplje in so prvi močnejši sončni žarki začeli ogrevati ozračje. Pa tudi pozimi nam ni bilo hudega, le, da so bili za zimske postojanke bolj primerni, zaprti, ogrevani prostori. Kar pa Lizin vrt, vsekakor ni bil. Pač smo takrat za pivo plačevali malo več. Pa nam ni bilo hudega. Saj se to res ni dogajalo vsakodnevno, da bi moral kdo bankrotirati zaradi tega. Je pa bilo jasno, da bi se lahko, če bi se hotelo. In to je tista stvar, zaradi katere dobim kurjo polt ob mislih na študentsko življenje. Svoboda! Sedaj imam službo. Denarja je več, pa mi ga prav tako ne ostaja ravno na pretek. Lahko si vzamem dopust in privarčevano poženem na morju ali kjerkoli drugje… So prednosti.

Pa vendar moram vsako jutro pravočasno vstati, se (priseben) usesti v avto in odpeljati… Ne kamor hočem, ampak naravnost v službo. Lahko si želim, da bi tisti trenutek zavil drugam in šel v službo pač naslednji dan…Ampak ne morem, ne smem. In ravno v tem je čar študentarije.

Če se le zavedaš zdrave frekvence, da študij preveč ne trpi in da boš lahko to počel tudi naslednje leto, potem…

Lahko! Kadarkoli, kolikokrat hočeš, kjerkoli, s komerkoli in nenazadnje…skoraj karkoli!

[Zok]

hm.. si me spomnil na moja studentska leta.. bastard! :kva2: :K

[5lamca]

Popolno življenje...

Petek je! Zadnji dan prijetno preživetega tedna v službi, kamor pridem točno pol ure potem ko se zbudim. Sam, brez budilke. Ponavadi je to okrog osme, devete ure. Vstanem, se oblečem, sščetkam zobe, sedem na motor in se odpeljem v službo. V pisarno prižvižgam prijetno melodijo, se usedem pred računalnik, odprem stran z novicami, prečekiram vse pomembno, minimiziram in se spustim v projekt, katerega rok je šele čez en mesec, zato se mi nikamor ne mudi. Le pregledujem možnosti, tehtam odločitve in preračunavam alternative. Ah, za danes je bilo dovolj. Vstanem iz naslonjača, si skuham kavo in se odpravim na sprehod po proizvodnji. Hvala bogu za kadrovnika z dobrim okusom. Proizvodnja je med poletnimi meseci polna mladih, prijetnih študentk, ki - needless to say - v tisti vročini niso ravno v puloverjih. Balzam za oči. Naredim dva kroga, se pri največji raketki še ustavim, da spremenim parametre na napravi poleg nje in mimogrede bleknem kakšno pametno. Ah, takšni smo. Bluzimo v tri krasne, in včasih uspe. Torej, na hitro se zmeniva za nedeljo zvečer...Strastna noč, no strings attached bi rekli američani... Za resne stvari v poletnih mesecih ni časa. S testosteronom na full se vrnem v pisarno, prižgem klimo in odigram partijo online pokra z ovco iz Wyominga, katerega nickname na poker klientu je Sold_Cattle. V polurni seansi mu vzamem 5000$ (kako jih je zaslužil sporoča že z vzdevkom) in se mu lepo zahvalim. Ura je že dve popoldan, predno jo ucvrem proti domu, se še enkrat oglasim v proizvodnji in študentko v popoldanski izmeni, prosim naj me ob 6ih »štempla«. Nadure so dobro plačane.

Nataknem čelado in se odpeljem proti domu. Na hitro pojem kosilo, spakiram najpotrebnejše za dvodnevni izlet, oblečem ledr in se odpeljem neznano kam. Ponavadi proti jugu, a vedno brez vnaprej določenega cilja. Avtokarta jugoslavije iz leta '72 je vsa navigacija, ki jo rabim. Nove ceste me ne zanimajo, avtocest se izogibam. Najlepše so regionalke, ki so tu že od takrat, ko so po bivši domovini potovali naši očetje. Takrat zgrajene ceste niso kot avtoceste, ki pokrajino presekajo. Te ceste tečejo s pokrajino, se z njo dvigajo, spuščajo in z njo zavijajo. Cilj je vedno sekundarnega pomena. Pomembna je pot, pomembni so ovinki, pokrajina in razgled. Tako po prvih 100km, komaj prečkava mejo. Ustaviva se pred prijetno kavarno in si odpočijeva za par minut. Po desetih minutah sproščanja ob mrzlem pivu se odpeljeva naprej. Cilj še vedno neznan, naprej po bivši domovini. Do bratov, ki so v svoji domovini izredno prijazni do Slovencev. Čisto nasprotje tistih, ki so si za novo domovino izbrali Slovenijo. Do po prvih 300km, prve postojanke. Dovolj je bilo za danes. Poiščeva prenočišče, raztovoriva in se odpraviva na pečenje in na nekaj piv. Po petem se odpraviva spat. In zjutraj naprej. Zbudiva se v sončno jutro. Termometer kaže prijetnih dvajset stopinj po celzijevi lestvici, kar je popolna potovalna temperatura. Motorji že nestrpno čakajo, a najprej je potrebno še na zajtrk. V bližnjo pekarno po burek in z njim v kavarno na jutranjo kavo. Odlično. Okrepčana se usedeva na motor in odpeljeva naprej. Po stodvajsetih kilometrih naletiva na popisana vrata stare stoenke: »MOTO SUSRET ->«... Gremo desno. Do drugih vrat, ki kažejo levo in kmalu sva na cilju. Ufff.... Že prvi vtis daje občutek, da se gre od tu le še domov...pa še to, šele čez dva dni. Okrog štiristo motorjev, in od tega dve tretjini ženskih lastnic. A gre lahko še bolje? Pivo po eno marko in pol, čevapčiči po dve marki in trije rock bandi. Eden za drugim. Brez pavz, razen seveda ob žganju gum in gromenju aftermarket izpuhov. Smeh do ušes. In ženske? Joj, kakšne rakete... Bosanke so res odpulene. Oh ja, tako odpulene, da je kolega fasu šamar, ker je imel roko na napačnem mestu ob napačnem času. Pa ne od nje...Od njene prijateljice. Foušija pač. Sam nisem naredil podobne napake, saj imam vendar dve roki, mar ne? Ja, problemov ni bilo, dokler so bile roke dovolj...Ko pa se je začelo zares, sem se sam sebi zdel neverjetn car, ker sem s seboj vzel peščeno urico, v primeru da bi si zaželel mehko kuhanih jajc. No, jajc nisem kuhal, mi je pa urica izjemno prav prišla, da sem vsaki privoščil ravno štiri obrate . Pa smo se rešili foušije. še bol nasmejan kot prej, se odpravim na pivo. Kje je kolega, mi je prav malo mar. Žeja je premočna in na dušek stresem dva velika. Ne da bi vedel, ravno takrat, ob tistem šanku poteka tekmovanje v pitju piva. Drugouvrščenega naščijem za 3 sekunde, čeprav se mi, ko ga pogledam, zdi, da ima želodec velik ravno toliko, da bi lahko dva takšna, kot sem jaz, v njem tekmovala v triatlonu. Ah, žeja je pač žeja in ta žeja mi prinese nov komplet gum in lapdance ene izmed nastopajočih v, za kasneje napovedanem, striptizu. Vsedem se na motor, izžgem gumo in že v naslednji uri mam namontirani dve novi. Začenja se striptiz in vsi se zberejo pod odrom. Jaz pač na odru. Pride ravno tista, ki me je pred eno uro užejala. Ja fak no. še enkrat pa ne morem. Danes ne. Lahko pa malo plešeš okrog mene. Tako ali tako sem že tako ubit, da tut če bi hotel kaj, ne bi mogel.

Po plesu, me odnesejo iz odra in sam najdem pot do šotora. Kot ubit padem vanj in se zbudim šele dopoldne , ko mi novi prijatelji zlijejo kozarec piva na obraz. Komaj se zbudim že dobim nov kozarec v roke. Vsi me kličejo CARE, pa nimam pojma zakaj. Čez dan počasi nabiram informacije in izvem, da le nisem samo sedel ob tisti striptizeti. Na rahlo me zagrabi moralni maček ampak ga kmalu prepodim. Spil sem namreč že toliko, da se mi že spet jebe za cel svet. Ura je že okrog pet popoldne, ko se zavem, da je jutri že ponedeljek in da jst verjetno ne bom uspel prit v službo. šefu pošljem sporočilo: »E šefe, da bi ti znao, gdje sam sada, ne bih me očekivao sutra na poslu...Nema mene. Poz iz Jajca. Dođem kad dođem!«

No, potem se počasi umirim, spijem še dve vodi in se odpravim spat. Ah, noč je bila dolga, spanec odličen, zjutraj pa 8 neodgovorjenih klicev in 3 sporočila. En od teh od šefa, ki mi sporoča, da ni nobenega problema in da si le naj privoščim. Dva, od tiste raketke iz proizvodnje, s katero sem bil zmenjen včeraj zvečer. Klici pa tako ali tako vsi od nje...»Ups miška, čist pozabu!« Na hitro napišem sporočilo z opravičilom: » Ej mišii. Oprosti, k se nisem učjr javu. Nujno sem mogu v Zurrich po sestro, ki je predčasno priletela iz amerike in sem v tisti norišnci pozabu telefon doma...Zdle sem šele domov pršu. A maš dons kej časa?« Mislim, da ni treba razlagat kakšn je bil odgovor.

Ampak sedaj je pa res treba odriniti proti domu. štiristo kilometrov pa smo doma. Nazaj poti nekako nikoli niso tako namenjene občudovanju okolice in uživanju v vožnji. Ponavadi si želim biti le hitro doma. Tako se odpeljem na avtocesto in v štirih urah sem doma. Kolega je odrinil že dan prej. Njegov šef ni tako popustljiv kot moj.

Zaspim za dve urci, se stuširam in grem po gospodično iz proizvodnje. Saj ne vem kako ji je ime. Jaz vse kličem miška. S tem se izognem izgovorjavi napačnih imen. Ja, miška je kr vredu za pocrklat. Nobene ekstra akcije. Lepo, nedolžno crklanje. Saj si ga pa zaslužim po takšnem napornem vikendu, mar ne?

[mojamiska]

A daj, crklanje bi ti? Vrbovo šibo namočeno v vodo, da se fino ovije, pa po riti :evilgrin: . Lej ti našega fantiča, kako se je spremenil iz ovčke v volkca . Ja, pa še to ti polagam na srce, no bolj v možgane, skušaj si zapomnit imena žensk. Mogoče ti pride kdaj prav in boš lahko potem kateri izmed njih rekel zaradi česa drugega miška, kar tudi je namen te besede .

[Arriba]

A daj, crklanje bi ti? Vrbovo šibo namočeno v vodo, da se fino ovije, pa po riti :evilgrin: . Lej ti našega fantiča, kako se je spremenil iz ovčke v volkca . Ja, pa še to ti polagam na srce, no bolj v možgane, skušaj si zapomnit imena žensk. Mogoče ti pride kdaj prav in boš lahko potem kateri izmed njih rekel zaradi česa drugega miška, kar tudi je namen te besede .

Po mojem si imena ne more zapomnit ker je ta miška plod njegove bujne domišljije. Po vsej verjetnosti med masturbiranjem....

[5lamca]

A ni več kot očitno, da je vse od prvega do zadnjega stavka izmišljeno? Če ne bi mel domišlije pač ne bi mogu tega pisat. Med masturbiranjem pa bujna domišlija vseen ni dost ...

[mojamiska]

Med masturbiranjem pa bujna domišlija vseen ni dost ...

potem pa nimaš pojma o pravi domišljiji

[Cufa]

Manj nakladat in smetit (al pa to počnite v primernih temah), več brat (razpišete se lahko tudi tule, da ne boste samo z jeziki opletali) -

5lamci pa privoščite čisto temo.

[mojamiska]

Samo v pojasnilo, 5lamca je sam v eni izmed svojih prvih objav v tej temi sam pozval, da lahko komentiramo njegove prispevke in še točno v tem zadnjem je postavljeno vprašanje za katero se mi je zdelo, da lahko nekaj napišem. Ker spremljam tole od vsega začetka sem si privoščila napisat teh par stavkov. TO NI SMETENJE in, če smo realni je tudi tole nakladanje, ki pa mi je, priznam, všečno . Kapo dol vrlemu piscu :yes:

Popravljeno December 21, 2011. Popravil mojamiska

[KeC]

Kaj to objavljate pisma bralcev v Smrklji?

[5lamca]

Samo v pojasnilo, 5lamca je sam v eni izmed svojih prvih objav v tej temi sam pozval, da lahko komentiramo njegove prispevke in še točno v tem zadnjem je postavljeno vprašanje za katero se mi je zdelo, da lahko nekaj napišem. Ker spremljam tole od vsega začetka sem si privoščila napisat teh par stavkov. TO NI SMETENJE in, če smo realni je tudi tole nakladanje, ki pa mi je, priznam, všečno . Kapo dol vrlemu piscu :yes:

Ja res sm reku, da so dobrodošli komentarji. In ja, nakladam. S ta vlko žlico. Namen nakladanja je pa, lansirat neko zanimivo branje za nekoga. Kot sama pravš, tut zate. Resnice pa itak ni v tem zadnjem postu nobene. Sosledje nekih eventov, ki so sicer mogoči ampak je skoraj nemogoče da se to zgodi v taki seriji in enemu človeku. Pač domišlija.

Od kul službe - do 5000$ na online pokru - preko trojčka - do novih gum - pa spet do deklice... Pravljica pravzaprav... A rdeča kapica je pa realna al kaj? . Ne se preveč oklepat na dejansko dogajanje v zgodbi ampak podajajte ocene o zgodbi.

A je zgodba berljiva, humorna, zanimiva al je totalno dolgocajtna in jo nemorš brat niti do prvega odstavka. Dogodki so izmišljeni.

V nekaterih zgodbah ne bojo, v nekaterih bojo. In v tej še kako preklemano so! Izmišljeni.

Kecu in podobnim pa, če vam nism kul, me ne brat al kaj

Popravljeno December 21, 2011. Popravil 5lamca

[mojamiska]

Ja res sm reku, da so dobrodošli komentarji. In ja, nakladam. S ta vlko žlico. Namen nakladanja je pa, lansirat neko zanimivo branje za nekoga. Kot sama pravš, tut zate. Resnice pa itak ni v tem zadnjem postu nobene. Sosledje nekih eventov, ki so sicer mogoči ampak je skoraj nemogoče da se to zgodi v taki seriji in enemu človeku. Pač domišlija.

Od kul službe - do 5000$ na online pokru - preko trojčka - do novih gum - pa spet do deklice... Pravljica pravzaprav... A rdeča kapica je pa realna al kaj? . Ne se preveč oklepat na dejansko dogajanje v zgodbi ampak podajajte ocene o zgodbi.

A je zgodba berljiva, humorna, zanimiva al je totalno dolgocajtna in jo nemorš brat niti do prvega odstavka. Dogodki so izmišljeni.

V nekaterih zgodbah ne bojo, v nekaterih bojo. In v tej še kako preklemano so! Izmišljeni.

Kecu in podobnim pa, če vam nism kul, me ne brat al kaj

Lej saj sem pokapirala, da ne more biti vse res in sem se zato tudi odzvala na tak, malce humoren način . Res pa je tudi, da je na trenutke izgledalo precej resnično, no mogoče je tudi bilo. Vsekakor so tvoja pisanja berljiva in ja potegne te noter, vsaj mene je. Ob takem branju se človek sprosti in hkrati tudi zamisli, saj je precej stvari povezanih z realnim življenjem.

Želim ti še veliko dobrih idej in, da bi ti "pero" še naprej tako lepo drselo .

[Cofko Cof]

...

In ja, nakladam.

...

Jaz sem ti pa verjel! No, vsaj do 5000$ na pokru...

[Arriba]

Manj nakladat in smetit (al pa to počnite v primernih temah), več brat (razpišete se lahko tudi tule, da ne boste samo z jeziki opletali) -

5lamci pa privoščite čisto temo.

Če še nisi opazla je tole forum. In forumi so namenjeni komentiranju in izmenjavi mnenj. In je celo zaželjeno da se ga udeležuje čimveč ljudi. Ampak očitno vsepovsod drugje samo tukaj ne. Če bi pa kdo želel imeti svoje literarne izbruhe nenasmetene pa si

[Arriba]

Če bi pa kdo hotel imet svoje literarne izbruhe nenasmetene pa si naj omisli blog in sem prilepi samo povezavo...... Bi se moralo zgoraj končati, pa ne vem zakaj se ni

[5lamca]

SPEED DATING

V slovenijo se, kot vse druge pi...rije izumljene s strani strica Sam-a, seli tudi speed dating. Ja, ne samo, da so že pred tridesetimi leti izumrle podoknice... S svetlobno hitrostjo se je začela razvijati tehnologija in z njo smo začeli živeti. Ne vem, je kriva tehnologija, naravne katastrofe ali kaj tretjega. Dejstvo je, da vsako leto živimo hitreje...Kuča poso, bi reku ekrem. In to z nadzvočno hitrostjo. Greš na šiht, odpikaš 8,9,10 urc prideš domov, pelješ starejšega sina na karate, mlajšega v glasbeno šolo in potem v obratnem vrstnem redu po oba, domov,... No ja, če imaš sina in še enega sina potem speed datinga niti ne rabiš. Jaz jih nimam, niti sina, niti še enega sina... - O tem tempu mi je pred nekaj dnevi razlagal sodelavec. – Imam pa službo, in zato nimam časa za normalen dating... Treba je pohitrit zadevo... Kdo se bo ukvarjal z dvorjenjem, laskanjem in ne vem s čim vse še.

Pa ja, gremo na speeed dating. Eno urco pa smo v ljubljani v lokalu prirejenem posebej za to. Vse so tam z namenom. Malokatera gre samo počekirat. Torej, na čelu jim piše, »iščem«. In ok, voditelj, koordinator, naznani začetek seans... Dvajset moških, dvajset žensk. Vsedemo se za mizo, katere številko smo, ob vstopu, potegnili iz neke krogle... Na trenutke imaš občutek, kot da igraš bingo, tombolo,... V glavnem, igro na srečo. Pa ja, saj jo... In imaš dvajset šans da zadaneš. Razlika je le v tem, da pri vseh igrah na srečo veš kaj si zadel, če zadaneš.... Tukaj, če zadaneš, kaj si zadel zveš šele po...?? Kdaj? Kdo bi vedel, lahko da šele čez 4 leta, ko se poslavljaš od, še nedolgo tega, svoje hiše. Ajde cinizem na stran...Mogoče pa trofm sorodno dušo. Pa gremo... Prisedem za mizo 12. Pravzaprav moja srečna številka (dva six packa). Zraven prisede mična gospodična, spedenana v nulo... Ne morem si kaj, da ne bi izustil: »Kua pa ti tle delaš?«, takoj ko to izrečem se zavem, da to po navadi izrečemo znancu, ki ga srečamo nekje, kjer naj ne bi bil...In že dobim odgovor: »Sorryy, a se poznava?«... »Ah ne, sprašujem se kaj tle počne neki tolk lepga kot si ti«... Cheesy ku pr norcih a? Ampak deklica se kr stopi. Če ne bi bla zaščitena s pudrom, bi bilo mogoče opaziti celo rdečico...Pa je ni, so pa neke grudice...Verjetno slab puder al kaj. Nimam nekih izkušenj. Ja no, tiste dve minuti govoriva samo o njej... Pade še nekaj zlajnanih komplimentov in kmalu lahko sam sebi odgovorim na prej zastavljeno vprašanje. »Kaj pa ti tle?« Kaj le, sej je huda, ampak kdo bi hotu bit ob njej, ko bo padla iz nivoja svojega ega na nivo svojega IQ-ja? Mogoče edino Murko, sam on je baje poročen... In tako pristanejo lepa dekleta na speed datingu...Se mi je zdel, da mora bit ena logična razlaga

OK, dve minuti so mim...CIN CIN... Beksl. Hvala (k)urci.

Kaj zdej? Se morm jst presedit, al bo ta gospodična odpeketala? Očitno se presedamo moški, ker smo pač lovci...Nabiralke sedijo in čakajo. Presedem se sedemkrat, nobena od srečanih ni omembe vredna.

...in potem....

...Sedem za mizo številka 18, spet moja srečna številka (trije six packi). Neki zna bit. Gospodična za to mizo izgleda res super. Lepa, naravna, brez pudra... S črno barvico poudarjene oči in lipgloss na ustnicah. My kind of girl. Spet se mi poraja vprašanje, kaj počne tukaj, ampak nočem spet prletet s »KUA PA TI TLE DELAš???« Zakaj je tu izvem šele deset sekund preden potečejo tiste dve minuti... Z dolgoletnim partnerjem se je razšla, ker ga je zasačila v postelji s poštarjem... Ja fak marija, a ni blo včas to glih kontra? Ok, lepa, naravna, zelo simpatična sogovornica in ciin faking cin..., morm it naprej. Nočem, ampak moram... Ostalo mi je še 11 speed zmenkov. Na nobenem nisem več zanimiv, se niti ne trudim biti. Sogovornicam pustim, da govorijo o sebi, jaz pa vsako sekundo pogledujem po številki 18. Kdo bo prisedel, komu se bo nasmihala bolj, kot se je meni in ali bo tudi ona kdaj s pogledom poiskala mene. Mislim, da me na trenutke res išče, ampak me ne najde. Kdo bi ji zameril...

No, ob koncu seans pri koordinatorju pustim podatke in se želim dokopati do kontakta osebe 18... Pravi mi, da ji bo sporočil, da je vzbudila moje zanimanje in če bo želela bo ona stopila v kontakt z mano... Mine teden, dva, trije...Nič... Eh, tko in tko, sem šel samo firbcat...Kao.

Izkušnja iz speed datinga, ki se v resnici še ni zgodil. No se je, samo mene ni bilo tam. Ko mi je dolgčas si pač zmišljujem bedarije. Mogoče pa bom kdaj, do takrat bom pa še naprej hodil na veselice in med valčki lansiral svoj šarm, kolikor ga pač premorem... Za speed dating ni časa...oz. še ni prišel ta čas .

Popravljeno Februar 22, 2012. Popravil 5lamca

[semering]

Maaaaater 'mate cajta!

Tole je pa zrelo za kakšnega strokovnega psihoterapevta......

Popravljeno Februar 22, 2012. Popravil semering

[5lamca]

Lej nekter pa znamke zbirajo... Nekter baje rad berejo moje bedarije...