Francoske alpe in Švica

[nemo]

Tukaj je cenejša, pa še brez poštnine je:

http://www.bookdepos...n/9781884313707

Sam večkrat kupujem knjige tukaj in vse je BP!

Lep pozdrav

Hvala za link, sem ravno naročal pri Amazonu, ko si pisal. Mi je uspelo stornirat naročilo.

Kako hitro dostavijo?

lep pozdrav

[nemo]

http://www.amazon.co...e/dp/1884313701

pavle, pozdravljen,

zgoraj je link do novejše izdaje (2008), jaz imam pa še staro iz 2002. Če ne dobiš pravočasno, lahko posodim mojo. Sporoči pa kak dan prej, da prinesem v LJ, ko grem na šiht.

lp

marko

Marko, knjigo sem naročil (po priporočilu Saladina), nisem pa prepričan, če bo prispela pravočasno. Bi te prosil, da mi posodiš tvojo, da jo na hitro prelistam. Vrnem ti jo najkasneje v petek, 27.7.

lp

pavle

[Fadil]

Hvala za link, sem ravno naročal pri Amazonu, ko si pisal. Mi je uspelo stornirat naročilo.

Kako hitro dostavijo?

lep pozdrav

Cca. 5-7 dni! Redko kak dan več.

[Barth]

pavle, glej PM

saladin, dober link, redko kdaj naročam, pa kaj več kot amazona ne poznam.

[lord marduk]

si ne morem pomagat, da ne bi že delal na planih za drugo leto. Anglija-Škotska v avgustu je še v grobih okvirih, medtem ko je načt "ultimativen krog po francoskih Alpah" že skoraj "izpiljen" :)

drugo leto enkrat konec junija...

1200km, verjetno 3 dni, 33 prelazov čez 1000m, 16krat čez 2000m...

seveda se mi lahko kdo pridruži... :)

[Tedybear]

Si mi dal za mislit.....me mika...ampak tri dni...... a se gre do Fr s Cougarjem Slovenske vojske???

Popravljeno November 23, 2012. Popravil Tedybear

[Cartman]

si ne morem pomagat, da ne bi že delal na planih za drugo leto. Anglija-Škotska v avgustu je še v grobih okvirih, medtem ko je načt "ultimativen krog po francoskih Alpah" že skoraj "izpiljen" :)

drugo leto enkrat konec junija...

1200km, verjetno 3 dni, 33 prelazov čez 1000m, 16krat čez 2000m...

seveda se mi lahko kdo pridruži... :)

Oooo hud plan. Za 3 dni se mi zdi garaski. Zato mi je vsec :-)

[lord marduk]

hja Tedybear, lahko prideš s cougarjem :) ...jaz vletim iz smeri Pariza, ti is Slo, neki na sredini se najdemo i pali pune bombe po vršacih... 3 dni ni neke panike :), vsak dan 400km. Kaj pa je to

Cartman, sej gremo z motori v prelaze, ne z bicikli :) ...rit bo trpela, ampak sej nismo pussiji

Popravljeno November 23, 2012. Popravil lord marduk

[gusar]

hja Tedybear, lahko prideš s cougarjem :) ...jaz vletim iz smeri Pariza, ti is Slo, neki na sredini se najdemo i pali pune bombe po vršacih... 3 dni ni neke panike :), vsak dan 400km. Kaj pa je to

Cartman, sej gremo z motori v prelaze, ne z bicikli :) ...rit bo trpela, ampak sej nismo pussiji

Jaz mislm,da je bol,da greste na Grobnik.

[Banjo]

V soboto gre zares - po dveh letih odlaganja se odpravljam v francoske Alpe in Provanso.

Okvirji poti so bili določeni že pred dvema letoma, letos pa dodelani z detajli. 

Kar nekaj vprašanje je bilo s prevoznostjo prelazov v Franciji: ravno danes vidim, da sta odprta še Galibier in Madeleine, tako je zaprt le še Col d'Iserane (ta je bil očitno prejšni vikend odprt - saj tako je kazalo na internetu).

[tosemjaz]

V soboto gre zares - po dveh letih odlaganja se odpravljam v francoske Alpe in Provanso.

Okvirji poti so bili določeni že pred dvema letoma, letos pa dodelani z detajli. 

Kar nekaj vprašanje je bilo s prevoznostjo prelazov v Franciji: ravno danes vidim, da sta odprta še Galibier in Madeleine, tako je zaprt le še Col d'Iserane (ta je bil očitno prejšni vikend odprt - saj tako je kazalo na internetu).

Se priporočam za načrt poti. Sicer sem bil tam že lani, ampak cest in prelazov je veliko  :grim

[Banjo]

Poslano na ZS.

[Rogi1975]

V soboto gre zares - po dveh letih odlaganja se odpravljam v francoske Alpe in Provanso.

Okvirji poti so bili določeni že pred dvema letoma, letos pa dodelani z detajli. 

Kar nekaj vprašanje je bilo s prevoznostjo prelazov v Franciji: ravno danes vidim, da sta odprta še Galibier in Madeleine, tako je zaprt le še Col d'Iserane (ta je bil očitno prejšni vikend odprt - saj tako je kazalo na internetu).

Tudi jaz se priporočam za plan poti. Sem tudi lani bil v tistih koncih, pa bom v prihodnosti še kdaj šel, pa ne škodi, če imam dva načrta

[matjazek]

V soboto sem se vrnil iz Provanse in tam okoli. Takrat so bili zaprti še Iseran, Galiber in Bonette. Seveda nism verjel francoskemu amzs in sem morla pogledat.

Drugače pa je luštno. Meni je bil GAP ful dobra lokacija za une kraje, pa še Hotel F1 imajo

[AK84]

Pozdravljeni

 

Ali ima mogoče kdo kak link od francoskega amzs-ja? Na slovenskem AMZS so neki,vendar ne delajo vsi. Čez 14 dni imam namen štartati proti Franciji in imam namen prevoziti prelaze, za katere pravite, da so še zaprti.

[jakATV]

Prevozil lani.

[Scarabeo 500]

Prevozil lani.

 

Zelo lepi posnetki.

Nekaj sem prevozil, nekaj pa bom letos.

Že komaj čakam.

 

Scarabeo

[Banjo]

Pozdravljeni

 

Ali ima mogoče kdo kak link od francoskega amzs-ja? Na slovenskem AMZS so neki,vendar ne delajo vsi. Čez 14 dni imam namen štartati proti Franciji in imam namen prevoziti prelaze, za katere pravite, da so še zaprti.

Pravkar sem se vrnil iz Francije - vsi prelazi normalno prevozni. Drugače pa priporačam ta linka: 

- vsi prelazi v Alpah: www.alpineroads.com

  - vsi prelazi v Franciji: www.bisonfute.equipement.gouv.fr/acces-aux-cols/index.do

[Banjo]

 Se opravičujem, pravi link za vse prelaze v Alpah je tale:

www.alpen-journal.de

[AK84]

 Se opravičujem, pravi link za vse prelaze v Alpah je tale:

www.alpen-journal.de

Hvala za link. Ali imaš mogoče kake naslove prenočišč če ste seveda spali v sobah?

[Banjo]

Žal ne, prenočeval sem v šotoru v avtokampu, razen zadnji dan, ko sem si v Italiji poiskal B&B. Ni bilo problem, kar nekaj tabel ob cesti. Res pa v Franciji nisem bil pozoren na to, a mislim da ne bi smel biti problem. Ta del je izredno turističen in ne bi smel biti problem najti prenočišča na licu mesta.

[Banjo]

Po dveh letih planiranja in prestavljanja, se je letos zgodilo: obisk francoskih Alp. Odločitev je padla že pozimi, ko so je pričelo tudi bolj podrobno planiranje poti in naneslo 8 dni. Prav tako so bili hitro določeni datumi: 22.6.-29.6.2013 in tako se je vsa stvar odvijala.

 

1. dan (Maribor-Dravograd-Klagenfurt-Villach-Lienz-Perca-prelaz Jaufen-Meran-Mals: 539 km)

Ta dan je bil namenjen le priti čim bližje švicarski meji, z vmesnim postankom v Villachu (Lojze). Da pa le ne bi bila samo vožnja z motorjem, sem v kraju Perca (pod Kronplatzom, od koder vozi na vrh tudi nova gondola) zavil z glavne ceste na ogled peščenih piramid. Lani sem si ogledal tiste na Bolzanom, a moram priznati, da se te naredile name večji vtis, čeprav so po površini manjše. Ob povratku na glavno cesto me je ujela nevihta, ki sva jo skupaj z Jezusom Kristusom preživela pod streho manjšega križa ob cesti. Sta se mi pa ta dan zgodili dve identični neprijetnosti: vozil sem za dvema avtomobiloma, drugi ni kazal nekih znakov, da bi želel prehiteti prvo vozilo, zato sem s prehitevanjem pričel jaz. V tistem trenutku se je za prehitevanje odločilo tudi drugo vozilo. Ker sem v takšnih situacijah vedno zelo pozoren, sem to tudi predvidel in končalo se je brez nesreče (v obeh primerih me je voznik po tem, ko je že dal žmigavec in zavil proti nasprotnemu pasu, opazil in potegnil nazaj). Prenočevanje v kampu v Malsu.

 

2. dan (Mals-prelaz Offen-prelaz Flüela-prelaz Oberalp-prelaz Furka-Sion-prelaz Forzlaz-prelaz Montets-Chamonix: 456 km)

Iz kampa sem krenil dokaj zgodaj, kar se je kaj hitro pokazalo kot dobra odločitev, saj je ta dan na prelaz Offen potekala kolesarska prireditev in so prelaz zaprli za ves promet. Švicarski prelazi se me navdušili z izredno dobrimi cestami, malo prometa, predvsem pa tudi njihove železnice, ki so speljane skoraj čez vse prelaze. Ko sem se spustil v dolino proti Sion-u in Martigny-ju (kanton Wallis) sem bil presenečan na razsežnimi vinogradi na južnih pobočjih. Celotna dolina (na obeh straneh sami 3 in več tisočaki) je praktično en sam vinograd – res nisem vedel, da ima Švica tudi to. Z bencinskimi črpalkami ni bilo nobenih težav: skoraj v vsakem kraju (tudi tistih višje pod prelazi) je avtomatska bencinska črpalka, ki deluje na kartice. Prenočevanje v kampu v Chamonixu.

 

3. dan (Chamonix-prelaz Colombiere-prelaz Aravis-prelaz Saisies-Albertville-prelaz Croix de Fer-prelaz Glandon-Alp-d'Huez-prelaz Lautaret-Briancon: 433 km)

Jutro je bilo nabito z nizkimi in temnimi oblaki, ki so grozili, da bo pričelo vsak čas deževati. Na srečo je vzdržalo tako dolgo, da sem pospravil šotor in vso opremo, oblekel dežni kombinezon in se odpravil na pot. Po desetih minutah vožnje je pričelo močno deževati in že tako nizka temperatura se je še bolj spustila. Na prelaz Colombier sem privozil v popolni solo vožnji (nisem srečal nobenega vozila), po spustu s prelaza pa se se v prvem kraju že pojavili kolesarji. Tudi teh ne ustavi nič, tako kot motoristov ne. Na prelazu Saisies je že rahlo snežilo in odločil sem se, da bosta Cormet de Roselend in prelaz Madelaine morala počakati na novo priložnost. Spustil sem se v Albertville, kjer sem v trgovskem centru najprej malical, nato pa z avtokarto v rokah zastavil novo pot. Ko sem ponovno stopil na plano sem ugotovil, da je prenehalo deževati in da se oblaki počasi trgajo. V kratkem so oblaki popolnoma izginili in naredil se lep, sončen dan. Sem se pa tukaj prvič srečal s težavami s  francosko prometno signalizacijo oz. smernimi tablami in imeni krajev na njih. Navajen sem bil na to, da so običajno prelazi označeni z rjavo tablo. V Francije je vse označeno na belih tablah. Na drogu je običajno kakšnih 10 različnih tabel in med vožnjo jih običajno nisem uspel vseh pregledati. Zato sem spregledal odcep za Glandon in se odpravil po drugi poti preko prelaza Croix de Fer in nato na Glandon. Na poti proti Brianconu so se kar vrstili odcepi za znana zimsko športna središča, na Alp-d'Huez pa sem se tudi povzpel. Očitno je to zelo priljubljena motoristična točka (cesta, ki se strmo vzpenja iz doline, je res enkratna), saj jih je bilo ogromno. Prenočevanje v kampu v Brianconu.

 

4. dan (Briancon-prelaz Parpaillon-prelaz Bonette-prelaz Couillole-kanjon Verdon-Moustiers-Saint-Marie: 398 km)

Zjutraj so bile kljub soncu in jasnemu vremenu le 4 stopinje C (Briancon je najvišje evropsko mesto in leži na 1.326 metrih nad morjem). Ob jezeru Serre-Poncon so se vrstili turistični kraji, šele ko sem se povzpel na prelaz na jezerom in zagledal jez, sem ugotovil, da je to velikansko jezero pravzaprav umetno. Tako se združili prijetno (turizem) s koristnim (elektrika). Na splošno sem ugotovil, da Francozi s pridom izkoriščajo naravne danosti (visoki hribi) in vode, ki se stekajo z njih. Majhnih jezov in elektrarn je ogromno, nekaj pa je tudi velikih jezer, ki so zalile cele doline (me prav zanima, ali so o tem lahko soodločali ljudje in okoljevarstveniki). Posebno doživetje je bil vzpon na prelaz Bonette, ki je najvišji prelaz (asfaltiran) v Evropi. Očitno so na to Francozi zelo ponosni, saj te na to vseskozi opozarjajo table proti vrhu. Moram priznati, da si ta naziv tudi zasluži: odlična cesta, lepo speljana in lepa pokrajina (no, proti vrhu je bolj žalostno, a na 2.800 metrih ne moreš pričakovati kaj drugega kot kamenje). Seveda tudi ta prelaz oblegajo skoraj neprekinjene kolone kolesarjev, ki pa sploh niso moteče, saj je cesta zelo široka, na nekaterih mestih pa je celo označena kolesarska steza. Sledil je skoraj 60 km dolg spust (cesta se je ves čas spuščala) v smeri proti Nici, v nasprotno smer pa ves čas trume kolesarjev. Ko je bilo potrebno zaviti v smeri proti kanjonu Verdon, pa ponovno orientacijske težave: nikakor nisem našel odcepa proti prelazu Couillole, čeprav sem videl dolino, v katero bi bilo potrebno zaviti in na hribu tudi cesto, ki je verjetno vodila do nje. Da s tem nisem imel težav samo jaz, mi je potrdil francoski motorist, ki je prav tako iskal pot v isto smer. Po posvetu s starejšim domačinom sva le-to našla: iz smeri, iz katere sva prihajala, je bil odcep tako slabo označen, da sploh nisva opazila table in sva gladko zapeljala mimo. Pot do kanjona Verdon in okoli njega je vodila pa značilni kraški pokrajini, ki me je spominjala na mešanico našega Kras (pokrajina) in hravške Like (nikjer ni ničesar). Tu sem imel tudi edine težave z bencinom na celi poti, saj na relaciji več kot 100 km ni bilo nobene bencinske črpalke (kanjon Verdon sem obvozil po južni/levi strani, ki je daljša, njena dolžina okoli 60 km in paraktično brez vsakega kraja). Z zadnjimi kapljami bencina sem se pripeljal do kraja Moustiers-Saint-Marie, kjer je bila pred vhodom v kamp bencinska črpalka.

 

5. dan (Moustiers-Saint-Marie-prelaz Labouret-prelaz-Maure-prelaz Vars-prelaz Izoard-Briancon-prelaz Lautaret-prelaz Galibier-prelaz Telegraphe-prelaz Iseran-Bourg-St-Maurice: 454 km)

Ponovno se je obetal jasen in sončen dan. Vožnja po Provansi med polji sivke (ta je šele začela cveteti, zato ni bilo tistih značilnih modro-vijoličnih barv) je bila pravi užitek, ki so ga omogočale resnično odlične francoske ceste. Skoraj lahko trdim, da na celi poti nisem opazil nobenih zaplat asfalta in zalivk, ki so tako značilne za naše ceste. Samo gladek asfalt – ne vem, dobil sem občutek, da ceste Francozi delajo na drugačen način kot pri nas. Sledili so si sami enkratni prelazi, prav tako pa so bile zelo zanimive tudi povezovalne doline med njimi. Povsod široke in odlično vzdrževane ceste. Resnično kapo dol: tako dobrih cest kot v Franciji še nisem videl in doživel. Kljub soncu na vrhu prelazov ni bilo kaj več kot 5 stopinj, tako da je bilo gretje ročk ves čas vklopljeno. Po vožnji skozi Val d'Isere sem se odločil, da skočim še v Tignes, ki je bilo pred dobrimi desetimi leti vsakoletni kraj zaključka smučarske sezone (v času, ko je hčera še trenirala smučanje). Ena runda po kraju s samimi hoteli in apartmaji (ni se kaj dosti spremenilo v teh letih) in nato proti Bourg-St-Mauriceu, kjer sem ponovno prenočeval v kampu.

 

6. dan (Bourg-St.Maurice-prelaz Pt.St.Bernard-prelaz Gr.St.Bernard-Sion-prelaz Simplon-Locarno-Lugano-Chiavenna: 510 km)

Jutro je še nakazovalo lepo vreme, a ob vzponu na Mali St.Bernard je že bilo jasno, da verjetno z lepim vremenom ta dan ne bo nič. Na vrhu zelo mrzlo, veter in megla. Na Veliki St.Bernard sem nekje spregledal znak za cesto na prelaz, zato sem prešel na švicarsko stran skozi tunel in se nato s te strani povzpel na vrh prelaza. Tu je bilo še hladneje (samo kakšno stopinjo nad ničlo), voda v bližnji mlaki ja bila zmrznjena. Kratek sprehod po prelazu (ob meni je bilo še nekaj turistov), da vidim, ali imajo kje te njihove značilne pse. Najprej nič, nato pa sem od nekje zaslišal pasji lajež, ki sem mu sledi: pasji boksi (po moje kakšnih 30) so bili za visoko ograjo, ogled pa je bil možen le ob plačilu vstopnine (hkrati tudi ogled muzeja). Imel sem srečo, saj so bila vrata do pasjih boksov odprta in sem skozi njih lahko videl nekaj originalnih predstavnikov pasje vrste s prelaza Svetega Bernarda – bernardince. Sledil je spust v dolino in ponovno sem lahko občudoval vinograde na poti mimo Martignyja in Siona. Sledila je pot čez prelaz Simpon in nato proti Locarnu (jezero Maggiore) in Luganu (jezero Lugano) in jezeru Como. Za pot od Locarna, preko Lugana in ob severni obali jezera Como (skupaj okoli 130 km) sem potreboval skoraj 4 ure. Medtem je občasno deževalo in že na poti sem sem odločil, da ta dan ne bom prespal v šotoru.  V Chiavenni sem brez problema našel sobo, saj je bilo ob cesti kar nekaj tabel za B&B. Po skoraj tednu dni spet trdna streha nad glavo, normalna postelja in ogled tekme Italija:Španija na TV.

 

7. dan (Chiavenna-prelaz Maloja-St.Moritz-prelaz Bernina-prelaz Livignio-prelaz Focsagno-Bormio-prelaz Gavia-prelaz Tonale-prelaz Mendel-Bolzano-prelaz Karer-prelaz Pordoi-prelaz Falzarego-Toblach-Linez-Spittal (AC)-Dravigrad-Maribor: 764 km)

Jutro je bilo popolnoma jasno in izgledalo je na ponovno lep dan. Ko sem se povzpel na Malojo, pa so na vzhodu že nabirali gosti in temni oblaki. Do Bormia je vreme še vzdržalo, pri vzponu na prelaz Gavia pa najprej dež, ki se je višje spremenil v sneg. Ob lanskem obisku Dolomitov sem dejal, da je bila Gavia prelaz z daleč najslabše vzdrževano cesto (prav neobičajno za Italijo). Ker pa je bila letos predvidena etapa kolesarskega Gira čez Gavio (etapa je bila sicer zaradi snega speljana drugje), sem bil prepričan, da bo cesta obnovljena. A razen nekaj kozmetičnih popravkov je bila še v slabšem stanju, kot lani. In takšno stanje ceste je bilo usodno za padec, ki se mi je pripetil pri spustu – glavni vzrok je bila moja napaka. Trenutek nezbranosti (gledal sem motorista, ki je vozil pred mano), pesek na cesti in rahel zavoj ob vhodu v tunel in že sva bila na tleh, brez vsake možnosti reagiranja oz. popravka napake. Takoj za tem so z nasprotne strani pripeljali trije italijanski motoristi, ki so mi takoj priskočili na pomoč. Najprej so preveril, če je z mano vse v red (razen udarca po nogi in nabitega palca na roki ni bilo videt in čutiti nič drugega) in mi pomagali ponovno postaviti motor pokonci. Kratek pregled motorja je pokazal, da je bil zlomljen le eden od prednjih žmigavcev ter nekaj prask na plastiki in zaščiti izpuha. Glavnino padca je prestregla cevna zaščita motorja in bunke na obeh oseh koles (investicija v to je bila s tem poplačana). Tudi start motorja ni pokazal, da bi bilo kaj narobe. Motoristom, ki so mi pomagali, sem se lepo zahvalil, oni pa so mi želeli srečno nadaljevanje poti. Na mestu padca sem sen našel kar nekaj plastičnih delov, ki niso pripadali mojemu motorju, zato močno sumim, da nisem bil edini, ki ga je tu presenetil pesek in je končal na tleh. Po premisleku je padla odločitev: glede na slabo vreme in sneg na prelazih bo najbolje, da ta dan potegnem kar do doma (v originalnem planu naj bi še en dan preživel v Dolomitih). Od prelaza Tonale do Bolzana (preko prelaza Mendel) sem napredoval zelo počasi, saj je na tej trasi potekala rekreativna kolesarska prireditev z ogromno kolesarji (v glavnem so vozili v skupinah in praviloma zasedali polovico ceste – desni vozni pas, včasih pa tudi še več) in spremljevalnimi vozili. Vreme je bilo izredno spremenljivo in vsake toliko časa je deževalo. V Bolzanu sem se odločil, da se proti Toblachu zapeljem po diagonali preko prelazov Karer, Pordoi in Falzarego. Na vseh prelazih je bil sneg, a na srečo cesta skoraj povsem suha. Od Spittalu sem pot proti Sloveniji nadaljeval po AC – še dobro, da sem kupil vinjeto, saj so pri Velikovcu izvajali kontrolo. Po več kot 14 urah vožnje in neštetih plohah (sploh nisem več štel, kolikorat me je opralo) sem prispel domov. S tem še ni bilo konec dneva: hitro sem se samo preoblekel in z ženo sva odhitela na Pohorje na praznovanje kolegičinega abrahama.

 

Za konec bi zapisal še nekaj svojih opažanj s poti, ki bodo morda koristna še za koga drugega.    

Bencin: Priznam, niti na eni bencinski črpalki nisem pogledal, kakšna je cena bencina. To vem le za Livignio: 1,13 eur. Drugače pa z bencinskimi črpalkami na celotni poti ni bilo težav, morda le v okolici kanjona Verdon. Bile so razporejene po vsej poti, včasih tudi na krajih, kjer jih ne bi pričakoval (na poti na prelaze, kakšnih manjših hribovskih vasicah). V glavne gre za avtomatske bencinske črpalke. V Italiji te v glavnem delujejo na kartice (pozor! – le italijanske bankomatske) in gotovino (potrebni bankovci manjših vrednosti, ker denarja ne vračajo). V Švici praviloma delujejo le na kartice – v  glavnem sprejemajo vse znane kartice(ne sprejemajo gotovine). Sam sem uporabljal Eurocard in ni bilo nikjer težav. Podobno je tudi v Franciji – sprejemajo le kartice, a so terminali opremljeni tako, da lahko izbereš jezik, v katerem te vodijo z navodili preko ekrana, prav tako pa te v tem jeziku vodijo tudi glasovno.

 

Ceste: V vseh treh državah (Francija, Švica, Italija) je bilo na cesti ogromno gradbišč. Na vseh koncih obnavljajo, prenavljajo, urejujejo in gradijo ceste. Zato tudi ne preseneča, da je stanje in urejenost cest na zelo visokem nivoju. Vseeno pa bi jih v tej kategoriji razvrstil takole: Francija (večina cest v odličnem stanju, skoraj nikjer nobene zaplate na cesti, vse gladek asfalt), Švica, Italija.

Kontrole na cesti: na celotni poti (več kot 3.500 km) sem videl le eno policijsko kontrolo. Drugače pa sem videl policaje le v kakšnem kraju oz. v Švici, kjer so v križiščih urejali promet (to danes že zelo redko vidiš, vsaj pri nas).

 

Navigacija: Sem pristaš klasične navigacije – z avtokarto. Že pred odhodom  si pripravim dnevne poti z glavnimi točkami (kraji, prelazi), ki mi nato služijo za orientacijo in skoraj ne potrebujem avto karte. Edine težave sem imel v Franciji, kjer se sprva nisem mogel navaditi na njihove smerne table (vse so bele, na drogu jih je običajno zelo veliko), proti koncu pa sem se na to nekako navadil in ni bilo več problemov (table za prelaze so bile praviloma najnižje na drogu in izpisane z malimi tiskanimi črkami).

Vreme: V tednu, ko sem bil na poti, je bilo precej hladno za ta čas. Dnevne temperature so se v glavnem gibale okoli 15 stopinj C (v dolinah, kar pomeni nekje nadmorsko višino okoli 1.000 m ), na prelazih pa okoli 5 stopinj (v lepem vremeni) oz. okoli 0 stopinj (v slabem vremenu). Ponoči so se temperature gibale med 5 in 10 stopinjami. Da je bilo res hladno pove podatek, da sem večino poti prevozil z vklopljenim gretjem ročk.

 

Avtokampi: teh je bilo ob poti resnično veliko, tako da z njimi ni problemov. Kampe, kjer sem prenočil, sem našel in izbral na internetu (vsi ti so imeli svojo lastno spletno stran). Šlo je večinoma za manjše kampe, ki v tem času niso bili pretirano zasedeni (predvidevam, da je lahko v glavni sezoni, ki se začenja sedaj, to problem). Vsi so bili lepo urejeni in sanitarije na primernem nivoju. Skoraj v vseh je bilo možno naročiti kruh za naslednje jutro (ob prijavi te na to posebej opozorijo). Cena za noč med 10 in 12 eur.

 

Zaključek: Enkratno in nepozabno in skoraj zagotovo še obiščem Francijo. Skupnega vtisa ne more pokvariti niti nesreča, saj jo jemljem kot sestavni del motoriranja in še eno novo izkušnjo, ki me je ponovno prepričala, kako pomembna in potrebna je popolna koncentracija pri vožnji. Drugače pa se na celotni poti nisem znašel v niti eni kočljivi situaciji (na po svoji, niti po tuji krivdi), v nekaj primerih sem le-te preprečil z umirjeno vožnjo in predvidevanjem.  

Popravljeno Julij 4, 2013. Popravil Banjo

[lord marduk]

super pot... jaz imam podoben plan za konec julija, isto 8 dni, 6 dni francija, 1 dan švica, 1 dan italija-slovenija.

 

Zanima pa me, kako ti je časovno zneslo delat 400+ km čez prelaze v enem dnevu? ob kateri uri si startal in ob kateri si približno prišel na cilj? Ker sam mam tudi plan delat 400+ na dan čez cel kup prelazov, pa se mi ne da ravno ob 5ih zbujat pa na pot it

[Banjo]

Tudi jaz sem imel izkušnje iz Dolomitov, kjer je bilo narediti 400 km po prelazih kar naporno in je praviloma trajalo cel dan. 

Tokrat sem bil v Franciji solo, kar načeloma še skrajša čas, potreban za pot. Načeloma pa ni bil noben problem. Tu so razdalje med posameznimi prelazi precej večje, cestne povezave med njimi so zelo dobre (odlične in široke ceste), prav tako pa so same ceste na prelaze odlične. Zaradi dokaj nizkih temperatur se kaj dolgo nisem zadrževal na samih prelazih (malo se ragledat naokoli, nekaj fotk, požirek pijače in hitro v dolino na toplo). Praviloma pa sem zjutraj startal okoli 8:00, dan pa sem zaključil nekje ob 17:00 (vmes sem naredil eno malo daljšo pavzo za malico).

[lord marduk]

aha... potem se ne izgubi preveč časa. Ker lani ko sem lazil po tistih krajih, samo sem naredil samo par prelazov na dan, na pot sm se pa odpravil tudi nekje od 8ih.

moja pot je splanirana, edina želja je da bo vreme služilo   ...drugo bo že samo prišlo