Kdo je zares prispeval za dobrobit Slovenije

[I30]

Za začetek in v spomin prvemu, ki je požugal nacionalistu Miloševiču:

 

In memoriam: Vinko Hafner, človek, ki je s kazalcem požugal Slobodanu Miloševiću (1920–2015)

27. maj 2015  27. maj 2015 0:01

 

Umrl je Vinko Hafner, eden zadnjih vrhunskih politikov povojne Slovenije. Pred vojno je bil tekstilni delavec. Leta 1941 se je pridružil partizanom, zaradi česar so Nemci likvidirali njegovo družino. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941, udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, opravljal je pomembne vojaške in politične funkcije. Po osvoboditvi je bil najprej funkcionar ZK na Gorenjskem, nato je opravljal vrsto najodgovornejših dolžnosti v Sloveniji: bil je podpredsednik slovenskega izvršnega sveta, predsednik sindikatov, predsednik skupščine SRS ter več mandatov član centralnega komiteja ZKS in ZKJ.

• 
•  
•  

Ko so se v času, ko je bil predsednik slovenske vlade Stane Kavčič, zaostrili odnosi med vodilnimi politiki v Sloveniji, je kot podpredsednik vlade na seji centralnega komiteja prvi javno zahteval, da se odnosi med Kavčičem in vodstvom CK Slovenije razčistijo, saj da v tako nerazčiščenih odnosih ne more pošteno delovati.

Še bolj je poudaril svojo načelnost in poštenost, ko je na eni zadnjih sej CK ZKJ pred razpadom jugoslovanske partije in kasneje tudi države z dvignjenim prstom posvaril srbskega predsednika Miloševiča, da bo on odgovoren za razpad Jugoslavije, če bo še naprej vodil velikosrbsko nacionalistično politiko in si hotel podrediti vse druge jugoslovanske narode in narodnosti. Bil je odločen zagovornik interesov Slovenije, vendar hkrati prepričan Jugoslovan. Menil je, da lahko Slovenija svoje interese najbolje uveljavi v socialistični Jugoslaviji, vendar upoštevaje federativno ureditev in pomembne pristojnosti republik in pokrajin. Ni mu bilo prav, da sta se bolj kot vsebina njegovega opozorila poudarjala njegova gesta in dvignjeni prst. Kdor je delal z njim, namreč ve, da Hafner z dvignjenim prstom ni nikoli nikomur grozil, da pa je to gesto pogosto uporabljal, da bi z njo poudaril pomen misli, trditve ali zahteve, ki jo je ob tem izrekel.

Po političnem obračunu s Stanetom Kavčičem spomladi 1972 je bil sekretar mestnega komiteja ZK Ljubljana; zatem je bil predsednik Zveze sindikatov Slovenije, kar je bila za njegov značaj in njegove politične opredelitve funkcija, ki mu je bila najbolj pisana na kožo. Bil je namreč v vsakem pogledu poštenjak, delaven, dosleden zagovornik interesov in položaja delavcev, demokratičen v medsebojnih odnosih in nepopustljiv, kadar je šlo za vlogo dela, položaj delavca in za uveljavljanje samoupravljanja. To lahko z gotovostjo trdim, saj sem bil dve leti ob njem edini podpredsednik Zveze sindikatov Slovenije.

Najino neposredno sodelovanje je trajalo dve leti. Nikoli nisem bil niti razočaran niti presenečen nad njegovimi stališči. Sestanke, ki jih je vodil, si je še vedno zapisoval na listke papirja in jih vlagal v notes. Nekoč mi je povedal, da jih ima že skoraj polno klet ter da bo nekoč morda pisal spomine. Zato želi imeti dejstva dokumentirana. Ko se je odpravljal v pokoj, smo mu omogočili delovni prostor v manjšem kabinetu v prvem nadstropju skupščine, da bi mu na tak način s prostorom in pisarniško pomočjo olajšali pogoje, da napiše in objavi svoje spomine. Nekaj časa je prihajal, potem ga ni bilo več. Žal mi je bilo, ko sem kasneje izvedel, da bo spomine sicer še pisal, vendar jih ne bo objavil, temveč dal le na razpolago Arhivu Slovenije. Njegova poštenost mu ni dovolila, da bi s spomini povzročil nepotrebne razprave in prepire.

Od takrat, ko je odšel iz svoje pisarne v skupščini, sva imela le bežna srečanja. Pogosto na Rožniku, kjer se je rad dnevno sprehajal, saj je bil v mlajših letih navdušen planinec. Vedno sva spregovorila nekaj stavkov, za daljši pogovor pa ni bil pripravljen. Čeprav neaktiven, je ostal član stranke in ni vračal knjižice in spet vstopal v stranko, kakor so delali nekateri drugi, včasih pomembni funkcionarji, ki so mislili, da bi v posameznih zadevah stranka morala ravnati drugače.

Vinko Hafner je verjel v samoupravni sistem. Bil je prepričan, da to ni fikcija ali utvara in da bi delavci res lahko in morali odločati o vseh bistvenih vprašanjih svojega dela in delitve rezultatov dela ter razvoja svojega podjetja, občine, republike in Jugoslavije. To so bile pristojnosti in naloge, ki so jih vse po 28. juniju 1950, ko je bilo uvedeno samoupravljanje v podjetjih, in po letu 1953 še samoupravljanje v družbeno političnih in samoupravnih interesnih skupnostih, imeli delavci. Zato je bil tudi tako razočaran, ko so jim bile te pristojnosti po letu 1990 odvzete.

Jaz, in prepričan sem, da še marsikdo, ga bomo ohranili v najlepšem spominu.

Napisal: Miran Potrč

 

 

Z Miranom se tudi jaz strinjam in spominjam.

Vir: Dnevnik

Popravljeno Maj 27, 2015. Popravil I30

[I30]

Še iz bolj ženskega stališča:

 

Ko ne moreš preprečiti krvave zgodovine

Sonja Lokar v politiki še zmeraj aktivna

31. maj 2008 ob 16:04
Ljubljana - MMC RTV SLO

Sonja Lokar je bila članica slovenske delegacije, ki je januarja 1990 protestno zapustila zadnji kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Pri tem ni mogla skriti solz.

»Še vedno mi je težko, ko se spomnim tistih časov,« je povedala v pogovoru za MMC. Zveza komunistov je bila po njenih besedah tista organizacija, ki je vodila narodnoosvobodilni boj in ustvarila nekdanjo skupno državo, a je tudi povzročila njen propad, ko se je njen srbski del odločil za nacionalizem, unitarizem in vojno. »Strašen občutek je, ko veš, da se bo vsak čas začela dogajati krvava zgodovina, ti pa tega ne moreš več preprečiti,« je dodala.

Nad trideset let v politiki
Sonja Lokar je v politiko stopila že kot mladinka, davnega leta 1972 pa je že prevzela prvo pomembnejšo funkcijo, saj je dve leti vodila komisijo za izobraževanje, publicistiko in kulturo v predsedstvu tedanje mladinske organizacije. Prvo politično funkcijo v Zvezi komunistov Slovenije je opravljala kot izvršna sekretarka za razvoj v času, ko je ZK-ju predsedoval Milan Kučan (1986-1989).

Parlament nekoč in ... danes
Med letoma 1990 in 1992 je bila Sonja Lokar poslanka v parlamentu, ki je leta 1991 postal prvi parlament po osamosvojitvi. V njem je opravljala funkcijo predsednice parlamentarne komisije za delo, družino in socialno politiko. Na vprašanje, kako bi primerjala delo v parlamentu takrat in danes, je Lokarjeva odvrnila, da se je veliko spremenilo. Tedanji parlament je namreč postavil temelje mlade slovenske države, sprejel odločitev o plebiscitu ter novo ustavo; prav tako je sprejel osnove socialne politike, ki bi ublažile tranzicijski šok in ohranil pravico žensk do svobodnega odločanja o rojstvih otrok.

»Ta parlament je skoval politično enotnost ljudi v Sloveniji, ki nas je rešila pred pravo vojno,« je dodala.

Obenem pa je takratni parlament sprejel tudi usodne zakone, ki so omogočili vzpon zdajšnjih bogatašev in na drugi strani revščino med delavci, meni Lokarjeva.

Današnji parlament je po besedah Lokarjeve v vseh pogledih drugačen. Sama meni, da politika ni toliko v rokah strank kot tistih, ki imajo v rokah kapital in mednarodne zveze. Tako morajo državljani in državljanke spoznati, da se je treba za enakost, pravico in demokracijo boriti vsak dan posebej, poudarja.

Rdeča nit boj za enakopravnost spolov 
Politično kariero Lokarjeve je bistveno zaznamoval boj za pravice žensk. Leta 1990 je v Stranki demokratične prenove ustanovila prvo žensko organizacijo znotraj politične stranke pri nas in bila deset let njena predsednica. Leta 1998 je postala izvršna direktorica Evropske mreže za enakost spolov, ki povezuje ženske socialdemokratske opredelitve v 21 državah srednje in južne Evrope. Leta 1999 pa je stopila na čelo Delovne skupine za enakost spolov v paktu stabilnosti, ki povezuje političarke vseh barv, civilnodružbene ženske organizacije, aktivistke v sindikatih, strokovnjakinje za enakost spolov in medije v 12 državah jugovzhodne Evrope. Zadnji dve funkciji prostovoljno opravlja še danes.

V tranziciji so po mnenju Lokarjeve ženske potegnile kratko. Glavni razlog za to so moški strankarski lobiji, ki so ženske izrinili iz političnega in ekonomskega odločanja, je poudarila in dodala, da si v Ženskem forumu SD-ja prizadeva za to, da bi ženske dobile svojo polovico politične moči, ki pa bi jo uporabile na drugačen način kot moški.

»Politika potrebuje drugačne vrednote: človek in njegove pravice morajo postati njena prva vrednota; potrebuje nove prioritete: vsakdanje potrebe ljudi; potrebuje nove metode dela: demokracijo v odločanju, graditev razvojnih soglasij, solidarnost.«

Zdravje naj ne postane blago
Poleg tega je Sonja Lokar tudi članica Gibanja za ohranitev javnega zdravstva, ki mu gre po njenih besedah za to, da se prepreči, da bi zdravje postalo blago, ki bi si ga lahko privoščili zgolj tisti z denarjem, zdravniki in podjetniki, ki to blago prodajajo najboljšemu ponudniku.

Lokarjeva je sicer še zmeraj članica Socialnih demokratov. Na vprašanje, ali se ima namen udeležiti jesenskih parlamentarnih volitev, pa odgovarja: »Seveda, a kako realna je ta ambicija, je vprašanje, ki ga morate zastaviti vodstvu moje stranke.«

Erna Strniša