Maroko - Tajin, pesek in kamele (potopis by Mac)

[mac]

الكسل هائلة

Skoraj dva meseca se že vrtim okrog lap topa in premetavam nekaj tisoč fotk iz jesenskega potepanja po Maroku.  Kaj naj dam v mapo za fotoknjigo, kaj naj dam za diaprojekcijo, kaj za forum MS, .......?  Kompliciram, vem. In to se da počet v nedogled. V tem času sta svojo turo predstavila že Borut in Mare, Roman in Martina se mučita  z objavo njihovega tripa. In zdaj še ena tema z istim naslovom.  Kot da ni nič drugega. Očitno je ta Maroko vedno bolj obiskana destinacija in potem je, kar je. Če vam bo zadeva preveč zatežena, vas klik na miško hitro reši nadaljnega trpljenja.

In danes sta slaba vest in posledično jeza končno premagala lenobo, ki je v teh zimskih dneh neizmerna . Slaba vest, ker sem se zaobljubil, da bomo kaj napopali tu gor med potovanjem (pa ni bilo prav dosti), predvsem pa jeza, ker je ta lenoba res ena opasna zadeva in te ne spusti zlepa.

Še kako rad pogledam fotke s kakšnega popotovanja in preberem potopis, sploh v teh zateženih zimskih dneh in verjamem, da se bo našel še kdo, ki mu bo naslednjih nekaj slik in komentarjev vsaj za silo skrajšalo to duhamorno zimo. Če pa kdo iz vsega tega potegne še kakšno uporabno informacijo ali pa celo navdih za turo pa še toliko bolje.

المغرب

Prva polovica lanskega leta je z popotniškega vidika minila dokaj nerazburljivo.  Nekaj km po jadranki, nekaj po Dolomitih, malo razgibavanja po Krasu, kakšen skok do Pirana in konec. Prvomajsko turo preko Romunije v Moldavijo je odnesel sneg, katerega je nametalo ravno  27. aprila, ko je bilo treba na pot in je pokvaril marsikateri plan.

Slabo voljo zaradi tega je kmalu pregnalo zavzeto planiranje poletne ture na Nordkap. Konec junija sva se z boljšo polovico odpravila do železnega globusa na vrhu Norveške in kljub slabemu vremenu, preživela nepozabnih 26 dni.

            

 

Tudi kolega Pavle (Nemo) je iz določenih razlogov do poletja nabiral kilometre bolj lokalnega značaja. V začetku avgusta je sicer prekrižaril Črno Goro po dolgem in počez, kar pa ni bil razlog, da me ne bi povabil, da se konec avgusta skupaj udeleživa srečanja Horizons Unlimited nad Kolašinom (Črna Gora).

                       Dokler ne probam leva, je prasec kralj živali. Naj živi kralj !!!

Super vreme, novi obrazi, krasne dnevne fure, skok v Albanijo, trajekt po jezeru Koman, Kosovo in po 11-ih dnevih še 2 dni lutanja po Srbiji, je bil pravi balzam za dušo. Mene je čas priganjal proti domu, Pavle pa je podaljšal motoriranje po Srbiji še za 1 teden. Tudi teh nekaj dodatnih dni je prehitro minilo in za oba se je obetala povprečna jesen, z drajsanjem jadranke do Paklenice in mogoče še kakšen ovinek na desno ali levo.

 

 

 

 

 

 

Popravljeno Januar 30, 2017. Popravil mac

[mac]

Ker sem imel do potankosti izdelan in nerealiziran plan za Maroko še izpred dveh let, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bom prišel z besedo na dan. Moj predlog  je sprejel na tri-štiri. V enem tednu je bilo urejeno vse: doma sva pridobila "odpustke", za na turo nagovorila še Jožeta (Roksy - brez odpustka) in Mirjam ter nabavila karte za trajekt. Do odhoda je bilo manj kot mesec dni, ki so ob  pripravah minili v trenutku. Med drugim se je Pavle odločil, da se bo poslovil od svojega KTM-a in nabavil novega. Tokrat ne več »avstrijca«, pač pa »nemca«.  V nekaj dnevih je bilo urejeno tudi to in čas odhoda se je meril samo še v urah.

      Ko imaš doma karte za trajekt, si že na poti v deveta nebesa!

 

 Ali je bila sreča večja, ker se je "losal tastarga", ali zato, ker je zaropotal "novi", ve samo on                                             

 

[mac]

1.dan

Transfer do trajekta v Genovi je nujno zlo, katerega pač sprejmeš, saj ti kaj drugega niti ne preostane. Nam se je zaradi nabave akumulatorja podaljšal za cca 50-60 km, kolikor znese obvoz čez Pordenone.

 

Neprecenljivo je, če ti ob 5:30 vžge motor iz prve in se brezskrbno odpelješ novim dogodivščinam naproti. 

 

                                         Čisto drug občutek pa je, če naredi samo »klik-klik« in se ne pusti motiti.

 

 

Nekaj sočnih kletvic, vžig na kable, v mislih pa že iščem trgovino, kjer bom v soboto zjutraj uspel nabavit nov akumulator.

Na dogovorjeno mesto sem zamudil "samo" 30 minut, motorja sploh nisem upal ugasniti ….

 

…… dokler nisva iz deževne Ljubljane prišla do mejnega prehoda Vrtojba.

 

Ob kavi počakava še Jožeta in Mirjam in takoj popravimo plan poti  -  Pordenone !

Ta je še najbolj ob poti in vreden upanja, da najdem nekaj, kar mi naslednje tri tedne ne bo delalo težav 100 x na dan. Upanje je skoraj splavalo po vodi, saj gospodje na BMW-ju ob sobotah ne delajo. Zato pa so nas na Hondi z veseljem sprejeli in mi za zelo dobro ceno prodali super akumulator. Hvala Honda!

 

 

 

 

 

[mac]

Kljub temu, da sem jutranji "klik-klik" sprejel zelo mirno, so živčki začeli delat v Pordenonu, ko smo iskali trgovino oz. servis in ko je čas neusmiljeno tekel, medtem ko se je akumulator formiral. Za dodaten trening živčkov je poskrbel Pavle, ko mi je na gps nalepil originalno zaščitno folijo od Garmina, ki prikazuje eno XY ulico nekje v Nemčiji, češ "kaj pa je s tem tvojim štromom, še Garmin je znorel?"

 

V dobri uri je bil akumulator formiran in zamenjan, do Genove pa je bilo še kar nekaj km dolgočasne avtoceste.  Časa nam prav veliko ni ostajalo.

Z enim postankom na bencinski pumpi smo po cca 4 urah zapeljali na trajekt.

Poleg 25-30 motorjev je ta dan na trajekt zapeljalo še cel kup takšnih in drugačnih prevoznih sredstev, naloženih »do neba«. Ne moreš verjet, kaj vse ne prevažajo!

 

Čas plovbe iz Genove do Tanger Med-a, s postankom v Barceloni, je 48 ur, zato je treba s seboj vzeti kar nekaj 'navlake'. Kot da kabina ni dovolj majhna, jo napolnimo še z vso kramo, hrano in pijačo, nazdravimo vkrcanju in…..

……  in jo mahnemo na palubo, da vsaj približno vidimo, kako izgleda Genova.

Ko se obrneta tudi remorkerja, se zaresni »Maroko« šele začne.

 

Čez komot ga ni, žeje in lakote pa tudi ne bomo trpeli. Hitro si izborimo mizo na palubi, laško in krača nas potolažita za vse, za kar smo morali ta dan 'trpeti'.

 

Polna luna nam da kmalu vedet, da je dan kratek. Še pivce za živce, potem pa v klavstrofobično kabino. Za danes je dovolj.

 

[GO_Tomi]

Oprosti za smetenje, ma ne morem, da ne bi. Saj ne odgovarjam tebi, ampak (vsem) tistim, k preveč hitijo ...

Praviš "... in jo mahnemo na palubo, da vsaj približno vidimo, kako izgleda Genova ...". Dej si vzet cajt in si enkrat oglej Genovo: jaz sem si najprej ogledal pokopališče Staglieno, stari del. Moja dolgoletna želja. Tak ogled je daleč od morbidnosti. Nudijo tudi organizirane oglede, večkrat na dan. Dasiravno celega prehodiš, je še veliko stvari, ki jih ne vidiš. Nujno za vsakega ljubitelja umetnin.
In potem staro mesto, ki po celem dnevu vandranja da približno sliko dogajanja v Srednjem veku in Renesansi. Da Kolumba sploh ne omenjam. Mus za ljubitelje zgodovine.
Kulinarika Ligurie (tamkajšnja pokrajina ob morju, Genova je gl. mesto) je pa sloh poglavje zase. Še zdej se mi sline pocedijo, ko se spomnem na pesto pa focaccio pa acciughe ... mmmmmm
 

[mac]

2. in 3. dan         

 

Prva noč je minila dokaj hitro.  Malo na račun utrujenosti, malo na račun vsega novega. Klima, ki je v kabini nabijala non-stop, me je na zgornji postelji pošteno premrazila, tako da sem se zjutraj kar kmalu spokal na palubo, da se malo pogrejem. Nekaterim se je to zgodilo že mnogo pred mano.

Pavle je že pred 5. uro rogovilil in chekiral po trajektu, ko je bil pošten narod še v globoki komi.

    "Radiator" je počasi lezel izza obzorja

 

Okrog 11. ure, ko smo se privezali v Barceloni, je bilo že pošteno vroče. Takrat običajno nastopi tudi žeja. Cena: 5eur/4 dcl. Hudo, ampak neizbežno.

 

Ostalo nam je še nekaj dobrot, le zakaj bi morali trpeti lakoto?

 

Poleg palubne mize smo si priborili tudi stole, na katere smo cel dan pazili, da nam jih kdo ne pajsne. Zaradi pomanjkanja tega inventarja je to vsakodnevna nuja.

Barcelona je sicer neskončno lepa, ampak ko si na poti v Maroko, te Gaudi-jeve in ostale lepote ne ganejo prav veliko.

 

Ob 5. popoldne nas končno odvežejo, dolgčas se nadaljuje. Debata o tem in onem, reševanje križank, pivce za živce pa še eno (pa še nekaj njih) ter še ena noč pod ventilatorjem.

 

Zjutraj se po kavi spravimo v vrsto za vstopne prijave. Dva čudna tipa vneseta naše dokumente v compe in dodelita vstopno številko. Zadeva je hitro urejena, sploh če si že doma sprintaš potrebne formularje, kljub temu pa smo morali na kopnem stvar ponoviti.

 

Dan se vleče v nedogled. Kamor pogledaš – voda, po palubi se sprehajajo iste face od včeraj, nič občudovanja vrednega. Sem pa tja se nam iz morja pokaže kakšna delfinja družina.

Končno se pokaže tudi Gibraltar  …

… na drugi strani Afrika.

Kljub temu, da je že kazalo, da bomo pristalo 1 uro prej, smo skupaj z Pilotom čakali še 1 uro, predno so nas privezali.

Prva kontrola nas počaka takoj pri izvozu iz trajekta,

sledi potrpežljivo čakanje, ponovna prijava pri policiji pa spet carina. Po dobri uri nas spustijo čez rampo. Welcome to Maroko !!!

 

Čaka nas slabih 40 km vožnje do apartmajskega naselja Marina Beach, nekaj km pred Tetouanom, kjer smo imeli rezervirano spanje (10 eur/glavo).

 

[mac]

pred eno uro, GO_Tomi pravi:

Oprosti za smetenje, ma ne morem, da ne bi. Saj ne odgovarjam tebi, ampak (vsem) tistim, k preveč hitijo ...

Praviš "... in jo mahnemo na palubo, da vsaj približno vidimo, kako izgleda Genova ...". Dej si vzet cajt in si enkrat oglej Genovo: jaz sem si najprej ogledal pokopališče Staglieno, stari del. Moja dolgoletna želja. Tak ogled je daleč od morbidnosti. Nudijo tudi organizirane oglede, večkrat na dan. Dasiravno celega prehodiš, je še veliko stvari, ki jih ne vidiš. Nujno za vsakega ljubitelja umetnin.
In potem staro mesto, ki po celem dnevu vandranja da približno sliko dogajanja v Srednjem veku in Renesansi. Da Kolumba sploh ne omenjam. Mus za ljubitelje zgodovine.
Kulinarika Ligurie (tamkajšnja pokrajina ob morju, Genova je gl. mesto) je pa sloh poglavje zase. Še zdej se mi sline pocedijo, ko se spomnem na pesto pa focaccio pa acciughe ... mmmmmm
 

Ja, popolnoma razumem tvojo pripombo, ki jo sploh ne jemljem kot smetenje. Daleč od tega. Upam pa, da boš poskusil tudi ti razumeti moj odgovor, ki je mogoče lahko odgovor tudi še katerega drugega motorista, ki se na transferju do Maroka zapelje skoraj direktno v trajekt.

Torej v času našega potovanja (15.10.16) je bil dan že precej kratek, v Lj. pa hladno in deževno. Da bi si lahko ogledali Genovo, njene zgodovinske ter umetniške lepote in posebnosti ter okusil kulinarične dobrote Ligurie, bi morali na pot vsaj en dan prej. To pa na žalost ni šlo. Na dan našega potovanja smo sicer imeli prvotno nekaj ur v rezervi, katere pa smo porabili na račun mojega akumulatorja. Še sreča, da sem odhod planiral tako, kot sem ga, sicer bi zamudili trajekt. Kljub izgubi časa zaradi iskanja in nabave akumulatorja, smo v Genovo prispeli ravno toliko pred odhodom trajekta, da smo uspeli narediti en manjši giro po glavni obalni cesti, potem pa gas na ladjo.

Sicer pa Genova ni destinacija, ki bi bila tako daleč, da si njene zanimivosti ne bi mogel ogledat skupaj z lepotami Toskane, kar v kompletu najbrž pomeni nekaj dnevni trip, če ne kar teden dni. Je pa stvar posameznika, kaj in v koliki meri ga zanima zgodovina, umetnost, pokopališča, ........   Mene do neke mere sigurno, ampak ne na poti v Maroko. Takrat imam v glavi pesek, sipine, kamele, berbere, palme,  ....................  In temu ne rečem hitenje. Vse pač ne gre. Sicer bi se že do Genove lahko nekajkrat ustavili.

Ne vem, če sem bil dovolj jasen, upam da.

Mac

 

 

[tomash]

Samo medvprašanje.

Ali ste mogoče preračunavali varianto, da bi se z motorjem peljali naprimer do Barcelone, ali mogoče še dlje, in potem na trajekt?

Je ta varianta iz Genove najbolj optimalna?

Kot vidim je vožnja s trajektom kar ubijajoča.

[Frenk 67]

pred 20 minutami, tomash pravi:

Samo medvprašanje.

Ali ste mogoče preračunavali varianto, da bi se z motorjem peljali naprimer do Barcelone, ali mogoče še dlje, in potem na trajekt?

Je ta varianta iz Genove najbolj optimalna?

Kot vidim je vožnja s trajektom kar ubijajoča.

To je blo že na debelo debatirano, mal poišči.

Tam 8-sma 9-ta stran

Popravljeno Januar 31, 2017. Popravil Frenk 67

[nemo]

Odločitev kje peljati, temelji na več elementih:

• Čas: za potovanje smo imeli 20 dni časa, 14 za Maroko in 6 za potovanje do Tangera in nazaj. V kolikor bi peljali po cesti do juga Španije, od koder pluje trajekt v Maroko, bi zagotovo porabili več kot dva dni. Hitenje po avtocesti pa je nesmiselno
• strošek: vozovnica za trajekt plus strošek bivanja ob šanku je cca 450€, po kopnem bi bilo ceneje
• logika: ko planiram neko oddaljeno destinacijo, hočem prispeti do "izhodiščne točke" čim prej, saj se šele takrat začne tisto pravo potovanje. Če bi peljali čez Francijo in Španijo, bi načeli tisto energijo, ki smo jo hranili in kasneje potrebovali v Maroku, ki je bil cilj našega potovanja. Enako ali še bolj to velja za povratek, ko po doseženem cilju komaj čakaš, da prideš domov
• motor: vožnja po kopnem bi pomenila dodatnih 2.000 km, kar pomeni, da bi moral na pot kreniti "direktno iz servisa"
• gume: enaka situacija, Roksy je bil najbolj otovorjen in vprašanje, če bi njegove gume zdržale 10.000 km
• Lahko bi še našteval pros/cons, ampak nam se je zdela opcija s trajektom optimalnejša

[BIF]

Izkušnje naredijo svoje.

Ko sem šel prvič na daljše potovanje sem zraven vlačič 3/4 stvari, ki jih nisem nikoli na potovanju vzel v roke. Drugič sem šel z 1/2 manj stvarmi, pa še je bilo viška po kufrih in torbah. Tretjič sem komaj bil kolikor-toliku blizu optimuma. Enako je z načrtovanjem poti. Je pa seveda v teoriji vse veliko lažje in enostavneje.

[AK84]

Pozdravljeni.

 

Imam eno vprašanje in sicer kakšne formularje rabiš poleg potnega lista za vstop v Maroko? In seveda kje si jih lahko sprintam? namreč čez dobre tri tedne jih bom potreboval!

[nemo]

pred 4 minutami, AK84 pravi:

Pozdravljeni.

 

Imam eno vprašanje in sicer kakšne formularje rabiš poleg potnega lista za vstop v Maroko? In seveda kje si jih lahko sprintam? namreč čez dobre tri tedne jih bom potreboval!

To je sicer pisano za angleške turiste, ampak velja za nas enako.

https://sahara-overland.com/tag/morocco-d16/

[mac]

Mimo zadnjega policaja smo 'welcome' rampo prevozili že v trdi temi. Preko bookinga smo imeli rezerviran apartma v turističnem naselju Marina Beach in pot do tja sem imel naštudirano kot poštevanko. Brez problemov smo čez slabo uro 'potrkali' na prava vrata.

Mlad maročan nas je odpeljal do našega apartmaja in na hitro pokazal vse, kar je bilo po njegovem pomembno in izginil. Stanovanje je bilo res lepo opremljeno, vse od a-ž, dva TWC, kuhinja, ful oprema, …, samo naselje pa poštimano u nulo in varovano. Po nekaj minutah smo ugotovili, zakaj jo je tako na hitro popihal.  - Zaradi 'tehničnih' težav ­- je bilo namreč celo apartmajsko naselje brez vode. Spraznili smo oba WC kotljička, namesto kalodonta uporabili whiskey, poplaknili z pivom in zadeva je bila rešena.

 

4.dan

Dan se je začel precej bolj spodbudno, kot se je prejšnji končal. Voda je tekla iz vseh pip, tudi s tušem ni bilo problemov.

Po "krepkem" zajtrku začnemo pakirati, vmes še malo pokukamo po naselju.

Ni kaj, grejo se pravi turizem.

Prvi postanek je bil na pumpi, kjer z veseljem natočimo bencin po 1 euro (+- kakšen cent).

Potem pa gasa proti Tetouanu.

Tako kot skoraj po celem Maroku, so tudi tukaj vpadnice v mesto poštimane in urejene, travca pokošena u nulo, smeti skoraj ni videti. 'Dežurne ekipe uslužbencev' na javnih delih skrbijo, da je prvi vtis kraja videti zares presenetljivo.

Ampak za prvim vtisom pride vedno še drugi, ki pokaže pravo sliko v zelo različnih barvnih odtenkih.

Neštetokrat omenjena gostoljubnost in prijaznost domačinov nas pričaka takoj po prihodu v mesto. Že na prvem semaforju se je do nas pripeljal domačin na mopedu in ponudil svojo pomoč. Nekaj informacij, kod in kam in obvezni welcome to Maroko.

Pred nami je bilo ta dan relativno precej km, predvsem pa nam je bila uganka, koliko se da po teh njihovih cestah normalno prevoziti v enem dnevu. V Fesu smo imeli namreč rezervirano spanje, nočna vožnja po maroških cestah pa nam ni bila ravno želja. Zato Tetouan samo prevozimo skozi center in ob morju potegnemo do El Jebhe.

Fantastična cesta, ki so jo asfaltirali pred 6-imi leti, z dolgimi in preglednimi ovinki, je ena lepših, ki se jo nedvomno splača odpeljat. Prometa skoraj nič, sonce, morje, nekaj meglic nad morjem in hribčki do 1.600 m.  Poezija!

Vsake toliko se zapeljemo skozi kakšno vasico, kjer pa "javna dela" ne poznajo in z lahkoto ugledaš drugi vtis ter ugotoviš, da si v Afriki. V eni od takih se nam je zazdelo, da bi bilo dobro kaj pojesti.  In smo šli.

 

Izbrali smo ta boljšo oštarijo na glavni ulici, kjer se je najbolj kadilo.

Tajini so bili že pripravljeni, za bolj zahtevne in izbirčne so "visele" tudi druge možnosti.

Tajin je ena glavnih ponudb po Maroku. V glineno posodo "nametana" zelenjava in meso, ponekod piščanec, ponekod govedina, ponekod  -?- . (Ko smo na različnih koncih vprašali, če je v tajinu tudi kamela, so bili odgovori sicer negativni, vendar začinjeni z previdnim nasmeškom.)  Vse to se celo dopoldne ali pa še dlje  pajca na ognju, zraven ti ponudijo še pomfri (približno) in to je to.

Z Mirjam se odločiva za tajin, Pavle in Jože pa naročita na žaru pečena jagnječa rebra. Oboje je izgledalo dobro, vendar tajin samo na pogled. Kakršnokoli upanje, da bomo poplaknili s pivom, so nam ubili že takoj ob prihodu:  No beer !!! 

Toliko Coca Cole, kot sem jo spil v teh 14-ih dnevih, jo nisem prej v 50-ih letih. Dobesedno !

 

Po glavni ulici je bilo ves čas precej ferkerja, celo iz vrtca so nas prišli pogledat.

Do El Jebhe, kjer zavijemo v hribe je še nekaj km uživaške ceste pa tudi odseki, kjer jim je minulo deževje premaknilo hrib za nekaj debelih metrov.

Vmes pa še vasice, kjer na glavni cesti obratuje tržnica na veliko in malo. Ni da ni!

Brez nekega pravega občutka za vzpenjanje, se v nekaj minutah pripeljemo na 1.600 m n/m. Pokrajina je precej zelena in na mnogih mestih zavoham nekaj, kar mi je od nekod znano. Teren je očitno več kot taprav za konopljo!

Oni trije kao da ne vohajo travce, meni pa kar seka pod čelado – bleferji.

Nasplošno je ta del Maroka poznan po proizvodnji marihuane oz. kanabisa. Nasadi oljk in konoplje se ob cesti menjajo en za drugim. Skoraj vsak, ki ga srečamo ob cesti, nam ponuja travco.

Tudi v Ketami, ko ustavimo ob cesti in gledamo okrog, kje bomo dobili pivo, je prva ponudba »travca«.

Ampak mi se ne damo (še) in pivu dajemo vso prednost.

 In ker eden ni nobeden ..

… ponovimo vajo.

 

Za popestritev popoldneva poskrbijo lokalni tarzani in uprizorijo tipično arabsko sceno: vpitje in dretje, nekaj prerivanja pa mogoče kakšna okoli ušes.

 

Ketame imamo hitro dovolj. Zanemarjen kraj, svinjarija okrog in povsod. Le kako uspejo "pridelati" toliko smeti?

Mulčki ob cesti nam veselo mahajo. Ali kar tako, ali pa prodajajo travco.  Bistvo je, da se obojim kaj dogaja.

 

 

 

 

Popravljeno Februar 1, 2017. Popravil mac

[mac]

Do Fes-a ustavimo samo še na eni pumpi. Cesta je sicer prima, samo dan nas že počasi zapušča. Malo pred Fes-om je tema do podna in hvala tistemu, ki si je izmislil GPS. Do hotela najdemo, kot da smo domačini J.

 

Motorje parkiramo pred hotelom in zaklenemo z vso razpoložljivo tehniko. Video nadzor in nočni čuvaj naj bi po zagotovilu šefa zadostovala za brezskrbno noč.

Lakota je huda stvar in ker se nam ob pršutu ni pilo coca-cole, smo s taxijem skočili v center do Carefour-ja in nabavili nekaj »po meri in okusu«.

In bilo je obojega: in mere in okusa. Z ozirom na užitek je bil strošek zanemarljiv.

 

 

 

[nemo]

Z alkoholom je tako: v Carefour smo prišli tik pred tem, da zaprejo štacuno. Alkoholni oddelek je ločen od ostalih, notri pa gneča. Predvsem Arabci, na debelo so kupovali vino, whisky, pivo itd. Mi smo se oskrbeli, hkrati pa kupili še vodko,za katero nas je prosil "direktor" našega hotela. Torej, vsi ga po malem cukajo, le da se eni skrivajo, drugi pa malo manj.

Taisti direktor nas je prosil, naj imamo steklenico vina po mizo, da njegov hotel ne bi prišel "na slab glas" pri Onem, ki vse vidi... Kozarci so lahko ostali na mizi, saj je zgledalo, da pijemo coca-colo.

[solorider]

pred 18 minutami, nemo pravi:

Z alkoholom je tako: v Carefour smo prišli tik pred tem, da zaprejo štacuno. Alkoholni oddelek je ločen od ostalih, notri pa gneča. Predvsem Arabci, na debelo so kupovali vino, whisky, pivo itd. Mi smo se oskrbeli, hkrati pa kupili še vodko,za katero nas je prosil "direktor" našega hotela. Torej, vsi ga po malem cukajo, le da se eni skrivajo, drugi pa malo manj.

Taisti direktor nas je prosil, naj imamo steklenico vina po mizo, da njegov hotel ne bi prišel "na slab glas" pri Onem, ki vse vidi... Kozarci so lahko ostali na mizi, saj je zgledalo, da pijemo coca-colo.

torej ste se skrivali vi!  

[mac]

pred 19 minutami, solorider pravi:

torej ste se skrivali vi!  

Niti pod razno!  Mi se nikoli ne skrivamo, umaknili smo samo steklenico, da "niso šle ose notri"! Pri Onem pa smo že tako ali tako zapisani kot neverniki.

[BIF]

Poznam kar nekaj Alahovih "vernikov", ki daleč od oči verskih voditeljev, respektabilno celo za naše Štajerske razmere, cukajo vse oblike alkoholnih pijač in se mastijo z prešičkom. Eden od njih speče odojka tako, da se mnogi mojstri žara iz juga lahko pridejo učit...pa papa ga tudi rad tako kot ga speče...

Ampak kdo bi jim zameril...jaz jih zelo dobro razumem...

Drugače pa...lep potopis...poživljajoče v teh morbidnih zimskih dnevih. Se veselim nadaljavanja in sem hvaležen, da ste pripravljeni vaše dogodivščine deliti z ostalimi....

[mac]

5.dan

Že pred odhodom v Maroko se mi je glede na plan zdelo, da bi bilo dobro, da si spanje za prve dve ali tri noči uredimo vnaprej.  Potem, ko enkrat začutiš tempo okolice in dogodkov ter se aklimatiziraš, je nadaljevanje precej enostavnejše. Hotel Bab Al Madina se mi je glede pozicije in ocene gostov na bookingu zdel dovolj primeren, da v njem vržemo sidro za dve noči. Tudi cena je bila sprejemljiva: z zajtrkom – 12,5 eur/glavo.

Hotel ni nič posebnega pa saj tudi nismo pričakovali. Čiste rjuhe in soliden twc, več pa tako ne rabiš. Sveže jutro, kavica na terasi, maroški zajtrk pred »rezidenco« in opazovanje, kako se prebuja dan v Fesu. Takoj bi ponovil te trenutke.

Lociran je ob sami Medini. Po ulici mimo hotela poteka ena od »oskrbovalnih poti«, po kateri tako ali drugače tovorijo vse živo, kar je potem na voljo v neštetih trgovinicah, lokalčkih, pajzlih, luknjah in podobnih »prčvarnicah«, ali pa kar na tleh, sredi ulice.

Po zajtrku prisedeta reception boss (desno), ljubitelj vodke  in šef hotela big chief Mohamed – Moha. Po kratkem welcome …  nam ponudi svoje vodniške storitve po Fesu in ponudi posredovanje za nastanitev v puščavi Chebi.  Moha je star in pregnan maček v tem biznisu, kar pa ne pomeni, da je vse kar ponudi, tudi sprejemljivo. Njegovo vodenje po Medini naj bi bilo za nas, kot goste, brezplačno, ampak to je stara fora in na to ne padamo več. Kljub njegovemu zagotavljanju, je popoldan le zakašljal, da naj mu damo 10 eur po glavi, kar pa je bilo čisto pošteno z ozirom na to, koliko časa je bil z nami in kje nas je vodil (tudi z avtom).

Malo več šticunge pa si je zaželel ob bookingu v Merzougi in nas ob prvi ponudbi za 150 eur/glavo za dva PP (1x spanje v kasbahu, 1x spanje v šotoru v puščavi, jahanje kamel) pustil, da se odločimo do popoldneva. Napaka.

Dva dni v Maroku sta mi zadostovala, da sem se aklimatiziral in se začel obnašati tako, kot si sami želijo. Popoldan smo si segli v roke za ceno 80 eur/glavo ob nespremenjeni ponudbi. J 

Ampak Moha je fejst dečko in ga z veseljem priporočam za vodenje po Medini.

 

In smo šli.

Stari del Fesa -  Medina je prepletena z preko 9.000 ulic, ki so v glavnem uličice. Po marsikateri se moraš pošteno potrudit, da se ti izide srečanje z natovorjenim oslom. Naprodaj je vse, kar si človek zamisli. Tudi pestrost ponudbe prenekaterih trgovinic je neverjetna: tepihi, kruh, čistila, kozmetika, obutev, sadje, deli za bicikelj,… vse na nekaj metrih.

 

 

 

 

 

[mac]

Kdor ima željo bivati v katerem od hotelov v Medini, naj pozabi na to, da se bo do hotela pripeljal z motorjem.

 

V nekaterih ulicah ni trgovske ponudbe in švercerjev.

Svojevrstna beda in žalost se kaže na drugačen način.

Kože, obešene preko zidu na bližnji hiši, nam dajo vedet, da smo v bližini znane, nekaj stoletij stare družinske firme, ki predeluje kože in iz njih fantastične izdelke.  Tudi cene teh izdelkov, ki nam jih kasneje ponujajo v njihovi trgovini, so "fantastične".

Ob vhodu v zgradbo nam ponudijo vejice mente za lažje prenašanje smradu. Na srečo v tem času ni bilo tako hudo, da se ne bi dalo tudi brez. Le kako je takrat, ko jim seva 40 C?

Namakanje, obrezovanje in beljenje kož si lahko ogledaš s terase.

Teli desci tam dol ga res najebejo 200 na uro. Ne bi bil rad v njihovi KOŽI.

 

Do izhoda te stopnice vodijo skozi trgovine, ponudba je pestra, kvaliteta garantirana.

 

Popravljeno Februar 2, 2017. Popravil mac

[mac]

Ni manjkalo prav veliko pa bi oblekli tudi Pavleta. Še dobro, da ni bilo prave številke in je kupčija propadla. Takšne jakne smo namreč drugod videvali po precej nižji ceni.

Moha nas je peljal še do nekaj takšnih lokalov, kjer bi lahko zapravili nekaj denarja, sam pa potegnil še kakšen cekin za v svoj žep. V štacuni z arganovo kozmetiko je bil kar uspešen. Mlada maročanka je zelo dobro zaigrala na pravo struno: vsi smo potegnili denarnice iz žepa.

 Mirjam se še ni dobro zavedla, ko je že sedela na stolu in napacana z neko zeleno kremo.

Nekaj ulic naprej je »oddelek« usnjarske obrti, kjer usnje barvajo …

… in na sosednjem dvorišču sušijo.

Polizdelki romajo do mojstrov, ki jih vešče spremenijo v pasove, copate, denarnice, torbice,

na štirih …

… ali pa na dveh nogah. Oba pa se mučita kot o… !

Po nekaj urah Moha oceni, da smo videli, kar je za videt in na poti do hotela nas časti z odličnimi in zelo osvežujočimi kaktusovimi plodovi. Zadevo sicer ponujajo na vsakem koraku za male pare, nekateri pa iz teh plodov stiskajo olje, ki ima neverjetno ceno: 600 eur/liter.

 

Ko je čas za počitek, velja to za vse: na dveh, treh in štirih nogah.

V mnogih člankih in potopisih iz Fesa sem opazil sliko tega "lepotca" in imel občutek, da gre za fotomontažo.  Preverjeno: Ni fotomontaža!

 

Medino zapustimo skoraj pri našem hotelu. Na predlog vodiča si vzamemo 1 uro pavze, potem pa nas zapelje še do šole, kjer se kalijo umetniki kamnoseki in lončarji.

Fantje so res mojstri svojega foha. Še dobro, da na motorju nimamo prostora, sicer bi spet vlekli denarnice iz žepov.

Na povratku do hotela nas Moha zapelje še do nekega lokala, kjer naj bi se dobro najedli, potem pa zaključimo zgodbo za danes. Zgodbo smo res zaključili, najedli smo se pa šele iz naše rezerve, ki nas je čakala v hotelu.

 

Mogoče še v razmislek tistim, ki se v Fes odpravljajo prvič: Medine imaš po 5-ih ali 6-ih urah polno kapo, utrujen pa si ravno prav, da se ti ne da v novejši del mesta, kjer se popoldan in zvečer še kaj dogaja (?) in je še kaj za videt.  Mogoče je boljše imeti nastanitev v mestu in se na ogled Medine zapeljat s taxijem, potem pa nazaj v life.  (Cena taxija je cca 5eur iz Medine v center in nazaj. Za 10 eur te vozi do nezavesti)

Sicer pa - vsak po svoje!!!

[Snečer]

Vsak ima pač svoje prioritete. Če se jim je sprehajalo, se jim je pač sprehajalo.

Ta prispevek je pač malo bolj turističen. "Turisti" smo si pač različni, gori je že en nervozno pisal, zakaj si niso ogledali Genove  

Jaz bi samo predlagal, da se kvalitetni podatki na koncu strnejo, da se morebiten interesent ne prebija skozi ves slikovni material.

[mac]

pred eno uro, Snecer pravi:

Jaz bi samo predlagal, da se kvalitetni podatki na koncu strnejo, da se morebiten interesent ne prebija skozi ves slikovni material.

Ne vem čisto natančno, kaj naj ti odgovorim, če sploh kaj. Ne bi rad smetil po tej temi, ker sem jo začel zgolj zato, da nekaterim (ki jih to zanima) pokažem in povem, kako smo se imeli in da tisti, ki se tja odpravljajo prvič, morda najdejo kakšno uporabno informacijo. Predvsem pa ne bi želel odpirati kakšne žolčne 'medteme', pod katere, kot sem opazil, se zelo rad podpišeš.

Potopis pišem po nekem svojem 'kmečkem' občutku, ki mi pravi, da ob slikah navedem ravno prav, če ne še kaj preveč. Saj veš: slika pove več kot 1000 besed. Kogar ne zanimajo slike, ga prav veliko o tem našem potovanju ne zanima. Vse kar rabi, bo dobil pri stricu Googlu. Če so 'kvalitetni podatki' št. motorjev, št. potnikov, koliko denarja sem zagonil, št. sončnih dni, št. deževnih dni, kolikokrat sem imel drisko, ........ potem jih bo prebral ob slikah. V nasprotnem ga zadeva pač ne zanima in naj zapre temo. Na konkretna vprašanja pa vedno rad odgovorim.

Da ne bova res težila in smetila, se bom lotil raje nadaljevanja potopisa. Saj veš koliko je dela, če hočeš spravit v neko obliko miljavžent fotk in dodati še kakšen kvaliteten podatek.

Mac

 

 

 

pred 55 minutami, menih pravi:

So me ze   ko sem poslal   

Tipičen turist !!  Kva so ti pa ušpičil?

 

[mac]

6.dan

Coca colo, fanto, sprite in podobne navlake lahko v Maroku kupiš na vsakem koraku. Nekaj od tega smo sicer občasno konzumirali, ampak kakšen fejst mrzel pir pa tudi paše. V večjih mestih lahko alkohol nabaviš v trgovskih centrih oz. v boljših hotelih na šanku. Problem nastane takrat, ko si žejen ko vileda in takšne prilike pač ni vedno in povsod. Naša zaloga je padla pod kritično točko, zato sva z Pavletom zadnji večer v Fesu še enkrat skočila s taxijem do Carefourja. Ločen oddelek, kjer prodajajo izključno alkoholne pijače, dela kar dober promet. Pa ne od turistov, ki si iz Evrope pridejo ogledovat njihove lepote in zanimivosti. Domači »nealkoholiki« s kančkom sramu nosijo polne košare te pregrehe do blagajne, s pogledom v tla na brzino plačajo in …. črta. Tudi midva nisva prav skromna, naslednji dan nas čaka puščava, vročina, potem pride še en dan, ……..

Moha nam je dal vse napotke in telefonske številke, kje in kako se dobimo z njegovo navezo, ki nas bo vodil naprej do Kasbaha Erg Chebi na pragu sipin. In še nasvet, da se z ozirom na kilometre ter postanke na poti, spokamo do 8. ure.

Zjutraj dvignemo sidra malo prej kot običajno, dela se dan za bogove. Ob 8-ih se že peljemo mimo britofa. Po mestu malo zakrožimo, da vržemo pogled še na kaj drugega, kot samo na Medino.

Ravno prav smo še zaspani, da se nobenemu ne da mučit s fotoaparatom. Skoraj prazne in super ceste se počasi in skoraj neopazno dvigujejo, po dnevu premora prav paše takšna vožnja. V slabi uri smo v Azrou, kjer se cesta prvič malo bolj opazno dvigne. Srednji Atlas, ki se odpira pred nami, je na tem koncu poraščen s smrekovimi in cedrovimi gozdovi. Hiše niso prav nič maroške.

To, kar imamo priliko videt je poštiman in hudo nobel. Ne pravijo zastonj, da je to maroška Švica. Tukaj nekje naj bi se razprostirala tudi smučišča, ampak po terenu sodeč, maročanov še dolgo ne bo v svetovnem smučarskem pokalu.

Po cedrah se podijo opice makaki, domačini pa zraven nastavijo še konja v njihovi »narodni noši«. Če nisi ravno hiter z fotoaparatom, je takoj ob tebi in sledi: money, money, mister.

Turisti jim mečejo piškote, bombone, banane, …  afne pa kot afne : vse v usta. Baje, da se splača biti previden z moto opremo: če ti sune rokavico, je ne boš več videl.

Ogromna planota, brez pravega občutka za dvigovanje. Sploh ne veš, kdaj se dvigneš nad 2.000 m.

Tudi v manjših krajih se bohotijo  šole, športne dvorane, policajske zgradbe in kasbahi. Ostalo je beda iz blata in kamna.   Dober jim je zapacal oči tale njihov  king Hassan.

 

Večkrat smo se spraševali: ali so naše in so prišle prezimit, ali so njihove in se poleti, ko je tukaj 45-50 C, pridejo k nam hladit?

Za razliko od orto domačinov se ostali prav radi slikajo. Še najrajši ob motorjih.

Tudi mi nismo bili dosti boljši.  Ta ate je z veseljem parkiral svojo makino ob naših.  Ko je dobil svinčnike za svoje otroke, je bilo zadovoljstvo še večje.