Maroko - Tajin, pesek in kamele (potopis by Mac)

[mac]

Domači bajkerji iz Rabata, pa muska do fula!

Mogoče je tudi tega v 70-ih letih prejšnjega stoletja poslal sem tovariš Tito, tako kot v Egipt?

Oaza Ziz. Kjer je voda, so tudi palme. Še dobro, da se vsake toliko pojavi nekaj, kar te malo vrže iz monotonije, pa čeprav je pokrajina zanimiva.

Vročina, šoder na šoder, počasi že malo dolgčas. Na momente se vozim že po levem pasu, kar pa ni zdravo. Malo pred Rissanijem je bila prava prilika za pavzo, da pretegnemo noge in pogledamo, če imajo kakšen mrzel pir.

Kasbah, da se ti zmeša.

Predvsem pa ohlajeni kozarci in ledena Casablanca.

In ko ti Ibrahim natrese še lešnike in arašide, je ena hitro premalo.

Za obzidjem pa palme, bazen, ležalniki. Če sem prav zastopil, hočejo 110 eur / glavo / noč.

Ura je cajt ……  Alah je velik!

Pred mestom naletimo na zanimiv sprevod: na parah nosijo zavito truplo, eni se vozijo na kolesu, drugi ga samo porivajo in seveda samo moški.

Kmalu za Rissanijem se kot privid v daljavi prikažejo sipine Erg Chebi.

Na dogovorjenem mestu poberemo našega 'kurirja za zvezo',

do kasbaha imamo še 5km makadama in eno malenkost mivke.

 

 

 

 

Popravljeno Februar 4, 2017. Popravil mac

[mac]

Na gričku nad hotelom nas v ležečem položaju pričaka eden od hotelske ekipe s polno potovalko 'njihovega kiča' in kot da ocenjuje, katerega bo najbolj nategnil.

Zmagovalec je Jože, ki na stežaj odpre denarnico in možakarju, brez glihanja, odšteje zaželjene eure. Najbrž nima veliko takih strank, zato mu naslednji dan, zaradi slabe vesti, podari še nekaj teh 'kamnov'.

Dimenzije postelj odgovarjajo tudi največjim.

Ne vem točno, kaj je želela povedat Mirjam, ampak …

ko je dobila v roke flašo Jamesona, je bil tudi pogled bolj prijazen!

Takle je, zdaj se pa uštimej.

Na koncu se je izkazalo, da je bilo prav OK.

 

Za večerjo pa klasika: tajin in razkužilo iz zaloge.

 

[UnionJack]

a kdo razmišlja o Maroku za prvomajske? Mi smo sicer 3 in to na 4 kolesa ampak mal dodatne družbe je vedno fajn....??

[izibajker]

pred 7 minutami, UnionJack pravi:

a kdo razmišlja o Maroku za prvomajske? Mi smo sicer 3 in to na 4 kolesa ampak mal dodatne družbe je vedno fajn....??

A tole ti je prekmalu?

 

[DAMI34]

pred 1 uro, UnionJack pravi:

a kdo razmišlja o Maroku za prvomajske? Mi smo sicer 3 in to na 4 kolesa ampak mal dodatne družbe je vedno fajn....??

Kmet, Nemo, Mac....

[JoeFZ]

14.4. - 01.05. - nas bo 8-10 motorjev

[UnionJack]

a bo kšno predorganizacijsko srečanje ob kozarcu?

[Whiskey]

A sam se pa nobeden ne upa tm fjakat?

[Kmet2]

pred 5 urami, DAMI34 pravi:

Kmet, Nemo, Mac....

Odhod 15.4. ......

pred 2 urami, UnionJack pravi:

a bo kšno predorganizacijsko srečanje ob kozarcu?

Ravno zdej sem pršu iz tega predorganizacijskega srečanja , da tud ne vem točno kako mi je ime ...... Nemo me je ubou z enim 30 let starim konjakom .......

pred 46 minutami, Whiskey pravi:

A sam se pa nobeden ne upa tm fjakat?

Ne , vsaj liter viskija , pol pa kamor češ sam 

[mac]

pred 1 uro, Whiskey pravi:

A sam se pa nobeden ne upa tm fjakat?

A je to kakšen prav poseben fetiš, ali je to posebna kategorija, ko ob vrnitvi dobiš za nagrado whiskey?  Po moje mora biti pa ful dober, če si tam doli (kjerkoli) v eni dobri družbi. Saj komur ni do družbe, jo tudi ne išče.

Ne trudi se z odgovorom, si že odgovoril .....

 

[Whiskey]

@mac Nisi me razumel.

@Kmet2 Z litrom pa v nobenem primeru ne prideš daleč

[Snečer]

pred 14 urami, Whiskey pravi:

A sam se pa nobeden ne upa tm fjakat?

ni lepo, pusto je vse skupaj, sicer bi naložil na trajekt, pa še muslići

[Kmet2]

pred 22 urami, Whiskey pravi:

@mac Nisi me razumel.

@Kmet2 Z litrom pa v nobenem primeru ne prideš daleč

Do podna vedno ....naprej pa res mal težje 

[mac]

Gremo še mal po Maroku.

 

7.dan

Večerja sploh ni bila tako grozno slaba in tudi našega razkužila je bilo ravno prav, zato smo lahko zjutraj malo potegnili. Sredi dopoldneva so nam servirali zajtrk na terasi pred sipinami, spet se je delal en super dan. Ob 5-ih popoldan smo imeli napovedan odhod v puščavo, do takrat pa …………..  voljno!

Zmečemo kovčke z motorjev in se v civilki odpravimo do mesta in malo naokrog.  Malo prahu, mivke, makadama, nekaj tudi asfalta, ob vsem tem pa  ………  Ja, to je to.

 To je ta puščava, o kateri sem bral v raznih potopisih. Da je v zraku polno drobnega peska, ki ti pošteno nafila nos, da so peščeni griči ob vsakem pogledu na njih drugačne barve, da včasih sploh ne veš, a jih res gledaš, ali se ti samo zdi. Da zmore uboga travna bilka, ki jo vrtinči puščavski veter,  v pesku izrisati čisto pravi krog. In hiše iz kamnov, povezanih z žico in trstiko ter ometane z blatom. Beda totalna. Ampak naslednji moment, ko sprejmeš to dejstvo, je vse (skoraj) zanimivo, oči se ti povečajo za 3 x in vsake toliko ti spodnja čeljust pade dol, ko pokukaš za obzidje katerega od kasbahov.

Bazeni, palme, rododendroni,  …………….  vroč čaj, mrzlo pivo in olive!

Camel treking ponujajo domačini na vsakem vogalu

Vrnemo se v center Merzouge. Do večera je še daleč in kdo ve, kakšna bo večerja tam nekje v pesku. Zato najdemo oštarijo, ki vsaj na ven deluje solidno.

Gazda nas prijazno sprejme in skupaj naredimo plan, kaj nam bo nametal na krožnike. Mimogrede poškilim še zadaj, v kuhinjo, ker me matra firbec, kakšen cirkus imajo tam zadaj. Brez besed – čisto! 

Za začetek maroška solata,

malo kasneje pa še nekaj konkretnega. Lepo na pogled in tudi po okusu zelo dobro.

Pomfri in ražnjiči iz bogve čigavega mesa (mogoče celo kamela), račun pa zelo sprejemljiv: 14 eur za dve porcije.

 

 

 

 

 

[mac]

Vrnemo se do kasbaha, kjer nas že čakajo parkirani »taxiji«.  Srečo imamo z vremenom, zato nam prav veliko ni treba vzeti s seboj za noč v puščavi. Nekaj z dolgimi rokavi, baterija in tekočina. Večerja nam je obljubljena v berber campu v sipinah.

Nekaj nelagodnih trenutkov in kanček treme in že smo bili 2 m nad podnom.

Ko samo gledaš in opazuješ s strani, imaš občutek, da se boš vgnezdil v udobno sedlo, mehek kameljin korak pa te bo z vso mero previdnosti in mehkobe prenesel do puščave. Malo morgen! Vsaj pri meni je bilo sedlo trdo, neudobno, predvsem pa je vse skupaj viselo nekam postrani. In trma njenega veličanstva ji je govorila, da naj ne hodi v koloni, ampak raje malo bolj po svoje.

Ta najvišji med nami je dobil najvišjo kamelo, od Mirjam živalca je imela prebavne motnje, predvsem je slabo »dihtala« zadaj pri repu, Jože pa se je pritoževal, da je njegova pohabljena, še predno smo sploh dobro krenili.

In smo šli.

Zadeva je še kar interesantna prvih pol ure, ko opazuješ svoj "motor", na katerem loviš ravnotežje, opazuješ sipine okrog in grebene, ki jih je veter počesal na mm natančno, sledi drobnih in malo manj drobnih živalic, ki se preganjajo po puščavi, potem pa te počasi začne boleti rit, noge postajajo mravljinčaste pa kakšen pir bi se tudi že prilegel.

 

[mac]

Naš camel man Hassan je bil prava faca. V 20-ih letih je zvozil že cel kup turistov do campa, jim skuhal in nahranil, obvlada vse možne modele fotoaparatov, ki jih turisti nosijo s seboj in s katerimi potem on dela gasilske fotke, puščavo ima naštudirano u nulo.

"Hassan, a so tukaj kače?"

"Seveda!  Takooooo debele!"

Po slabi uri mučenja kamel se pred nami odpre oaza.  Palme, rododendroni, celo travca raste na nekaterih mestih, postavljeni šotori drugih hotelov in kasbahov iz Merzouge, ki svojim gostom nudijo 'nepozabno' noč v sipinah.

Hassan nas reši kameljih muk in jih parkira pod hrib,

sam pa se hitro loti urejanja šotorišča in kuhanja večerje.

Po cca 2 urah nam postreže tajin, ki je v vseh pogledih daleč prekašal vso ostalo hrano, ki smo jo v 14-ih dneh zaužili v Maroku.

Master Chief Hassan !!!

Po večerji še obvezno sadje in naše razkužilo, potem pa v lov za čimboljšo fotko.

Jasno nebo in na milijone zvezd je foto mojster Pavle ovekovečil kot profesionalec. Bravo Pavle!

Na našo željo nam je Hassan pripravil ležišča kar med šotori – pod milim nebom.

Nočno prebujanje pod tolikimi žarnicami je neopisljivo.

 

 

 

 

 

[mac]

8.dan

Še pred sončnim vzhodom smo že na nogah.  Kdor zjutraj ne zmore brez wc in kopalnice, se mu tukaj ne piše dobro.  Za en dober kapučin bi dal tudi 10 eur.

Turisti iz sosednjih šotorov norijo na hrib, da ujamejo sončni vzhod. Tudi naša Mirjam se ne pusti motit. V 10 min je na vrhu. Ampak tudi nam pod hribom je vzšlo sonce.

Ponovimo vajo iz prejšnjega popoldneva, zajahamo "stroje"  in pičimo proti kasbahu.

Maroške muhe so še bolj tečne kot naše. Hassan ima zdravilo tudi za takšne primere.

Čez nekaj minut se že veselo mlatimo s snopi posušene trave.

Jutranje guncanje na kameli vsaj zame ni nič bolj luštno od včerajšnjega, se pa zato pošteno zbudim do kasbaha. Po sanitarno tehničnih opravilih nam pripravijo zajtrk. Klasika: jajca, marmelada, sir, olive, olivno olje in še nekaj drobnarij. Mene rešuje predvsem kava, ki pa brez cigarete nima pravega okusa. Zato združim oboje, absorbiram strupene poglede mojih nekadilcev, potem pa spokamo in v hribe.

Očitno imamo srečo z vremenom, tudi temperatura je čisto znosna.

V Tinerhirju zavijemo proti Visokemu Atlasu. Vsake toliko se zaletimo v steber prahu, ki ga vroči zrak zavrti in veter razpiha na vse konce.

 

[mac]

Kanjon Todra

Ena od tistih »must see« stvari, ki naj jih v Maroku ne bi izpustili.

Zanimiv kanjon, še posebej najbrž za climberje.

Od kanjona naprej pa lahko šele zares vidiš kakšni so maroški hribi.

Kolesarji po teh cestah niso nobena redkost.

Otročki nam v vsaki vasi veselo mahajo, eni celo pokažejo svojo novo igračo.

Po dobre pol ure iz kanjona se zapeljemo nekaj nad našo Kredarico, cesta pa taka, da ne moreš verjet.

Agoudal. 

Skoraj 2.700 m/ nm, kjer je zemlja, je obdelano. To je vse, kar imajo.

 

[mac]

Vas je polna otrok, kar še najbolj pride do izraza naslednje jutro, ob nekem njihovem prazniku.  Očitno so tukaj zime dolge in hude.   

Imajo pa ti otročki eno grdo navado: ko jim pomoliš roko za 'petko', te prav nagravžno klofnejo, kot bi te udaril z lopato. Po dveh batinah jim petko samo še pokažeš!

Sredi vasi nas pred hotelom Ibrahim ustavi gazda in ponudi prenočišče. S ceno nisem najbolj zadovoljen, s pomočjo maroškega bikerja pa je hitro skoraj za pol nižja – 10 eur/glavo z zajtrkom.

Motorje varno spravimo na dvorišče, za nami se zaprejo vrata kot v Alcatrazu. Za danes je dovolj.

Hotel prav veliko zvezdic nima, ampak več kot to, kar smo dobili, tudi ne iščemo.

Skupni prostor – jedilnica je bolj podoben hodniku, po katerem so postavljene mize in stoli. Ko se zunaj znoči in ob zakurjeni peči napademo tajin z piščancem, je to najbolj prijeten kotiček na tem koncu sveta.

 

[DAMI34]

Lepo, fantastične fotke, jst uživam.

[Bmflar]

pred 2 urami, DAMI34 pravi:

Lepo, fantastične fotke, jst uživam.

Jest tut

[mac]

9.dan

Nekaj na račun kratke pretekle noči, nekaj na račun rahle utrujenosti pa tudi nadmorske višine pa še kaj bi lahko naštel – spali smo kot ubiti. Ko sem se zvečer pokril z težko volneno odejo iz kamelje dlake, se do zjutraj nisem niti obrnil. Zdaj približno vem kako je, ko si mrtev .

Pred nami je dan, na katerega sem vsaj jaz čakal s posebnim navdušenjem.  Iz Agoudala gremo po pisti čez prelaz Tizi n' Ouano, ki je s svojimi 2.911 m med najvišjimi prevoznimi prelazi v Maroku. Sama višina ne predstavlja nekega posebnega spoštovanja. Metuljčke v trebuhu mi povzroča skrb, če je pista v stanju, da se jo da prevozit brez posebnih akrobacij. Maroške nevihte namreč znajo v pol ure spremeniti prazno strugo v neprehodno in deročo reko, cesto pa preprosto zasuje kup šodra ali pa jo odplakne.

Zjutraj smo kot novi, 'polni eritrocitov'. Ibrahim nam razloži, da imajo danes nek praznik dobrih mož, ki ob obisku vasi obdarujejo otroke z dateljni. Takoj se spravimo pred hotel na cesto in čakamo. Po 10-ih minutah se začne živ-žav. Dva dobra moža, tradicionalno zadekana, veselo marširata po cesti in mečeta dateljne na vse strani, otroci pa med seboj tekmujejo, kdo jih bo pobral več. 

Vpitje in kričanje se hitro poleže, ker na sceno stopijo dobri možje iz Slovenije. Bonbonček enemu pa bonbonček drugemu in kar naenkrat jih visi na tebi cel ducat. Ko greš z roko v žep po novo zalogo, imaš v tem žepu takoj še vsaj eno rokico.

Na momente postane kar »napeto« in vzamem si time out.

Dobri mož Pavle izkoristi svojo višino in svojo dobrotniško poslanstvo na hitro zaključi.

Dobra Mirjam pa je svojo skupino otrok obdelala nekaj korakov stran.  Strasti so šle kar malo predaleč.

 

 

 

 

Verjamem, da na račun turizma oz. turistov dobijo ti otroci več sladkarij na leto, kot marsikateri slovenski malček.  Pa vseeno – sladki so, kot bonbon.

Pa še fotogenični!!!

Sladkarij je zmanjkal, gremo na zajtrk. V jedilnici je Ibrahim po stenah obesil vse živo, kar mu je prišlo pod roke.

Med fotografijami, od katerih je obvezna fotka kralja in njegove družine,

nam je takoj padla v oči še ena:

Č/b kopija najbolj znane naslovnice National Geographic iz leta 1985. Po ne vem kakšnem slučaju smo ravno ta dan brali, da so v Pakistanu priprli zelenooko Šarbat Gula zaradi ponarejenih dokumentov.  Simbol afganistanske vojne in beguncev po svetu ima svoj pomen očitno tudi v Maroku.

Še ena gasilska z Ibrahimom in gremo.

 

[mac]

Do vrha prelaza nas loči le dobrih 200 višinskih metrov in cca 10 – 15 km ceste. Očitno že nekaj časa ni deževalo (mogoče je zadnjo nevihto v teh koncih ujel Šeruga s svojo ekipo pred 2  mesecema), zato so metuljčki treme kmalu odleteli.

Do vrha se nekajkrat ustavimo.  Kar tako, da ne bo prehitro konec.

Garmin na vrhu kaže 2.911 m.

Z Jožetom skadiva vsak ene dva, saj imamo dovolj časa. Vmes se iz nasprotne strani pripeljeta dva španca, izmenjamo nekaj besed in informacij o poti in jo mahnemo naprej.

Glede na to, da smo na 2.900 m in v pozabljenem delu sveta, je prometa še kar veliko: srečamo 3 motoriste, 2 osebna avta, 1 kamion, prehitimo pa 3 domačinke in 3 osle.

Portugalec se je na to pot odpravil sam.

Hribi okoli nas so čudoviti. Pravijo, da slika pove vse. V tem primeru pregovor ne drži.

Bolj ko gledamo naokrog, bolj nam pada spodnja čeljust.

Nekdo je moral te plasti zlagati iz užitka in veliko mero občutka, sicer bi že prej obupal.

Ne, niti slučajno nisem zmatran. Samo tolk mi je dober, da sploh ne znam razložit!

 

[mac]

Na poti v dolino dohitimo tri maročanke, ki na osličkih tovorijo posušeno grmovje za kurjavo.

Ker sem bil bolj pozoren na osle, da mi ne zaprejo poti, sem dekleta samo ošvrknil s pogledom. Pavle si je vzel malo več časa: "ena lepša od druge" !

V dolini jim je bog namenil malo več zemlje. Kljub poznemu datumu (za nas) ljudje šele zdaj pospravljajo pridelke.

Hand washing mashine

Tudi v Maroku imajo svoj "horse shoe"

Naslednja od must see znamenitosti Maroka je kanjon Dades.  Že res, da je interesantno, da so našli ta prehod in speljali cesto skozi to ožino. Prepričan pa sem, da je od tod odšel že prenekateri turist razočaran, ker je imel prevelika pričakovanja.

To je Dades, ki seva skoraj iz vsakega LP, turističnega letaka in potopisa. Štiri super foto serpentine so bolj ko ne vse, kar vidiš v tem kanjonu. Ali pa smo mi slabo gledali?!

 

[mac]

Spodnja slika kot taka ni nič posebnega: čreda črnih koz se napaja in hladi v vodi oz. v senci. Namen te fotke je bolj opozorilo, da se lahko najde maročan, ki si za fotografiranje njegove črede zaželi avtorski honorar, potem pa je treba speljat malo bolj na "sport"!

Nekaj ovinkov naprej od kanjona Dades pokaže narava še eno od svojih mojstrovin: Monkey fingers

Ko se privlečeš z hribov v dolino, imaš občutek, kot da si prišel v civilizacijo. Pa še vedno si samo v Maroku.

Ouarzazate je eno lepših mest, tukaj domuje kar nekaj svetovnih filmskih korporacij pa cel kup snemalnih studijev, …  Sem se še vrnemo, danes pa se nam že malo mudi. Do planirane Zagore imamo še 165 km.

Polovico te poti prevozimo tekoče. Cesta je nova, podobna tisti, ki smo jo vozili drugi dan od Tetouana naprej ob morju. Druga polovica pa je eno samo gradbišče. En vozni pas je nasut z mehkim in neutrjenim šodrom ene 30 cm na debelo, po drugem pa gremo vsi v obe smeri: pešci, osli, krave, mopedi, oslovska vprega, avtomobili, kamioni, delovni stroji. Ko ti nasproti pripelje ta velik kamion, se zgubiš v prahu, glavo potegneš v telo kot želva,  vidljivost pa je kot v mleku. Užitek za orgazem.

Hitrost je na "zavidljivem" nivoju in cca 30 km pred Zagoro nas ujame trda tema. V nekem trenutku zagledam pred seboj dva para luči in nič mi ni jasno. Refleksno odvijem v desno in mu uidem, v ogledalu pa opazujem, katerega bo napičil.

Baje, da sta se z Jožetom prav nežno poljubila in       ……           se poslovila.

Takoj mi je jasno, da to ne pelje nikamor, tudi v Zagoro ne. Ustavimo se na prvi bencinski in v oštariji poleg vprašam za najbližjo varianto prenočitve. Prijazen dečko nas odpelje še 2 km naprej direktno na dvorišče no name riad.

Motorje parkiramo v zaprtem dvorišču, skočimo v civilko in ………    dost je.   Jože takoj pomiri razdražene živčke, ostali mu zvesto sledimo.