Maroko - Tajin, pesek in kamele (potopis by Mac)

[izibajker]

pred 11 urami, mac pravi:

...Verjamem, da na račun turizma oz. turistov dobijo ti otroci več sladkarij na leto, kot marsikateri slovenski malček.  Pa vseeno – sladki so, kot bonbon....

Mi smo imeli s sabo eno veliko vrečko kulijev, in jih na poti delili otrokom. Veselje nepopisno...

[UnionJack]

znanci bli na rallyjih so govoril isto zgodbo o kulijih in mini blokih, majčkah itd.

stvari so namenoma vzel s sabo, vendar ne za deco ampak za podkupovanje policajev. res pa da je blo to bolj v zah. sahari, mavretaniji in alžiru...

z mopedom je to mal težje trogat....

....js mam že prštimane paketke reklamnega materiala....  

 

[izibajker]

pred 2 urami, UnionJack pravi:

...stvari so namenoma vzel s sabo, vendar ne za deco ampak za podkupovanje policajev. res pa da je blo to bolj v zah. sahari, mavretaniji in alžiru...

z mopedom je to mal težje trogat....

Točno tako. S kuliji smo se tudi mi dvakrat izmazali pri policajih v mestu. Smo rekli, to je samo mali poklon za vaše otroke, pa so jih z veseljem vzeli... Smo bili z Roverjem dol, pa tista vrečka ni bila tak problem. Pa otroci na poti so nam pokazali kakšno potko, bližnjico, takrat garmina še nismo imeli...

[Roman ATHD]

Jaz enstavno pravim ... so takšni kakršni so ... vsi prijazni in neškodljivi ... znajo trgovati in privabljati bankovce iz žepov ... Arabci pač  Imam same lepe in dobre izkušnje. Enkrat z rentacarjem, parkrat s potniškim kombijem, z motorji ... In letos gremo spet ... nekaj me vsako leto vleče dol ... verjetno tisti pesek

[mac]

 Vsi otroci (pa tudi odrasli) radi kaj dobijo, tam doli pa so jih turisti še malo bolj razvadili. Kila mix bonbonov iz Žita pa trije ducati mizarskih svinčnikov iz Bauhausa, vse skupaj za par eur, so bili razlog za marsikatero dobro voljo.  Za policaje pa nisem imel nič. Na naši poti se s temi problemi nismo ukvarjali. Na vseh vpadnicah, kjer imajo kontrole, sem jim namenil visoko dvignjeno roko v pozdrav, ki je moč njihove uniforme še podkrepila pa je bilo čisto zadosti. Dve krajši debati z njimi smo imeli le, ko so opazili, da smo jih slikali. Fotke smo pred njimi izbrisali, se opravičili in je bilo ok. Tudi inkasante z radarji je bilo videti, a nisem dobil občutka, da bi filali kraljevi proračun.

Torej brez panike pa mal bolj na easy in ne bo nobenih problemov.

Mac

[Scarabeo 500]

pred 42 minutami, mac pravi:

 Vsi otroci (pa tudi odrasli) radi kaj dobijo, tam doli pa so jih turisti še malo bolj razvadili. Kila mix bonbonov iz Žita pa trije ducati mizarskih svinčnikov iz Bauhausa, vse skupaj za par eur, so bili razlog za marsikatero dobro voljo.  

Torej brez panike pa mal bolj na easy in ne bo nobenih problemov.

Mac

Jaz imam pa slabo izkušnjo z dajanjem otrokom. Na trgu sta bila dva otroka. Zakaj pa njima nekaj ne bi dal. Naenkrat se je vzelo še več otrok. Ko sem videl, da vseh ne bo mogoče obdariti, sem se končal igrati Božička. Otroci tega seveda niso razumeli. Hoteli so vsi. Začelo se je prerivanje kričanje, vpitje in moral sem potegniti špuro. Jaz se ne bom več igral Dobrega moža - samo če je cesta in otrok ali dva. Pa da sem prepričan, da se kje mularija ne more skrivati. 

Vseeno previdno s temi darili. Je pa lepo, če lahko koga razveseliš.

Scarabeo

[izibajker]

pred eno uro, mac pravi:

 ... Na vseh vpadnicah, kjer imajo kontrole, sem jim namenil visoko dvignjeno roko v pozdrav, ki je moč njihove uniforme še podkrepila pa je bilo čisto zadosti. Dve krajši debati z njimi smo imeli le, ko so opazili, da smo jih slikali. Fotke smo pred njimi izbrisali, se opravičili in je bilo ok. Tudi inkasante z radarji je bilo videti, a nisem dobil občutka, da bi filali kraljevi proračun.

Torej brez panike pa mal bolj na easy in ne bo nobenih problemov.

Saj ni nobene panike, pač izmenjujemo svoje izkušnje, Visoko dvignjene roke v pozdrav iz našega Roverja glih nismo mogli stegovat. Pa fotk tudi nismo mogli brisat pred policaji, leta 2001 še ni bilo (nismo imeli) digitalcev.

Je pa to krasna dežela, pokrajina in ljudje. Bi bilo zanimivo it ponovno, pa me z mojim nejkid bajkom nekako ne potegne na take dolge fure... 

[mac]

10.dan

Zjutraj vstanemo polomljeni ko sto mater in za dobro jutro ugotovimo, da ni vode. Že ob prihodu nisem imel najboljšega občutka glede naše dobrodošlosti, tole me je pa čist vrglo iz tira. Postelja je bila bolj trda kot hrastovi plohi, po večernem tuširanju si je voda našla pot kar v sobo. Na hitro se oblečem in poiščem tega domorodca, ki nas je zvečer sprejel. Občutek imam, da se  kar nekaj izmika in skriva, končno le udariva skupaj. V vseh možnih jezikih mu dam vedet vse, kar me teži. Za piko na i pa mu odpovem še zajtrke za vse štiri. Počasi se spoka do glavnega ventila in odpre vodo. Teslo, kot da ne ve, da rabiš vodo zjutraj in ne šele potem, ko si spakiran.

Spokamo cunje, zvlečemo motorje iz dvorišča,

na hitro spijemo kavo in gasss.

Zagoro prevozimo brez ustavljanja. Mesto se šele prebuja, levo in desno od ceste maroška klasika. Nič posebnega ne vidimo, da se ne bi kar takoj lotili 120 km skoraj ravne in dolgočasne ceste do Foum Zguid.

Prometa skoraj ni, vsake toliko nas začudeno gleda kakšna kamelja družina.

V Zguidu se zapeljemo najprej na bencinsko črpalko. Gužvo delajo francoski rally navdušenci, ki so se prišli pojat po Maroku s starimi, recikliranimi Peugeoti.

Nekateri so stvar vzeli zelo zares in avtomobile poštimali u nulo.

Celo potno knjigo so imeli.

Za enega od teh avtov je bila puščava na žalost lastnika prevelik zalogaj: ob vkrcanju na trajekt (čez 1 teden) je spustil dušo ravno na trajektni rampi.

Zapeljemo se v center, ura je ravno taprava, da se začne oglašat lakota. Parkiramo ob strani krožišča pred roštiljem, v dobri veri, da od tukaj ne bomo šli lačni.

Ker se nikakor ne moremo zmenit kaj nam ponuja in kaj bi mi radi, se skupaj s šefom odpravimo čez cesto v mesnico in s prstom pokažemo kakšne so naše želje.

Zraven si zaželimo še pečen krompir pa coca colo, ker kaj bolj užitnega pač ni.

Kmalu se začne nekaj dogajat: topla coca cola in jasno – olive, ki tako ali tako rastejo za vsakim vogalom. Čez nekaj minut prinese še napol zažgan pomfri in zobotrebce.

 

 

 

 

[mac]

Vse bolj mi je postajalo jasno, da mi bo v želodcu še naprej krulilo.

Končno je čas še za meso. Kako človeku uspe narediti tako nedorečeno in neopisljivo čudo, mi še danes ne gre v glavo. Iz relativno lepih kosov mesa je uspel narediti nekakšne čevape, jih nataknil na palčke in samo na hitro popekel. Ker je bilo vse skupaj preveč krvavo, smo ga poslali nazaj za roštilj. V nekaj minutah je uspel zažgati še tisto, kar bi mogoče lahko bilo užitno.

To se ne bo končalo dobro.

 

 

 

Več kot grižljaja nisem uspel spravit vase, zato pa so v trenutku začele svoje slavje muhe.

Ker me kulinarične zadeve niso več zanimale, raje pokukam v sosednjo delavnico

in občudujem tega lepotca z dvojnim verižnim prenosom.

Na izhodu iz mesta se pred nas postavi krepka nevihta.

Jože in Mirjam natakneta dežjaka, veter začne nabijat nenormalno.

Čez pol ure se že veselo slačita. Veter je odpihnil nevihto, sreča je bila spet na naši strani.

Dopoldanskih 120 km ravne ceste je bilo kot ogrevanje za popoldanskih 130 km. Tudi na tem delu je bilo vsega skupaj nekaj ovinkov. Očitno zato, ker je traser popravljal smer ceste.

Kljub enkratnim pogledom na Visoki Atlas na eni strani in Anti Atlas na drugi strani, je po 250 km vožnje že pošteno monotono. Šoder sem, šoder tja pa veter nabija, ko pri norcih.

Skratka:  Zagora – Tata = ubitačni dolgčas !

Da se malo zbudimo, gremo v Tati »na pivo«.  Predno najdemo tapravi hotel, naredimo še nekaj km, na koncu ostanemo ob coca coli.

Plan tega dne je Tafraoute, do tja pa je še 220 km. Nič posebnega, le kazalcem na uri se preveč mudi. Tisto ubogo coca colo čakamo pol ure in zgleda, da smo ta dan nabasali na slab dan »gostinskih delavcev« : zjutraj je pozabil odpreti ventil za vodo, potem je iz čevapov naredil čira-čara pa še ta, ki se je od šanka do nas trikrat izgubil.

Zato pa nam je dolina do Igherma spet dvignila moralo. Fantastična cesta in na obe strani takšna igra narave, da dobiš občutek, kot da se je nekdo igral in risal črte po eurocremu.

Nekaterim ni do bencinskih hlapov in motoriranja in Maroko prepešačijo.

V Ighermu smo spet blizu 2.000 m, tokrat se moramo še malo obleči in še zadnjih 100 km po grebenih lunine površine.

V Tafraoute pridemo že skoraj po mraku. Prvi, ki nam skoči pred motorje in ponuja prenočišče, nam predlaga, da motorje parkiramo kar na pločniku ob cesti. Jok brate – odpade. V naslednjem trenutku nas že nekdo tretji pelje nekaj metrov naprej. Parkiramo pred solidno in lepo urejeno hišo, kmalu pride tudi gazda in nam ponudi nočenje v njegovi hiši. Na prvi pogled je vse v najlepšem redu in cena zelo sprejemljiva: 10 eur z zajtrkom. Odpre mogočna garažna vrata, preparkira svoj avto in nam da možnost, da so naši konji parkirani na varnem.

In res je vse OK. Komplet familija nas prijazno sprejme v lepo opremljeni in za njihove razmere moderni hiši, stari je pravi »gazda«.  Hčera nam zaupa geslo za internet, ata pa nas napoti v sosednjo hišo, kjer je oštarija in kjer bomo sigurno dobro jedli in pili.

Posledice specialnih čevapov so že udarile na plano. Mirjam je prva žrtev in na večerjo se odpravimo kot trije mušketirji. Odličen tajin in še boljši cabernet.

Ker je bil res dober, smo četrtega zmazali namesto sladice, flaša pa je šla z nami v sobo.

 

[mac]

11.dan

Mirjam ima še vedno težave in da se ne bi počutila osamljeno v teh težavah, se ji pridruži Pavle. Specialni čevapi "delujejo". Želodčne težave imajo za posledico, da je tega dne bolj malo uporabnih fotk.  Tudi volje je bilo bolj malo. Tako je, ko nastopi bolezen v ansamblu!

Prvič odkar smo v Maroku vstanemo v oblačno in nič kaj prijetno jutro. V smeri proti Agadirju se gonijo črni oblaki, po dolgem času se spomnim, da s sabo vozim dežni kombinezon.

Gazdarica nam naštima super zajtrk, ampak to veva samo jaz in Jože

Nekaj km od nas naj bi se nahajali zanimivi, pobarvani balvani. Če smo že tukaj, gremo pogledat še to čudo. Potem pa direkt v Agadir.

Malo smo se lovili sem in tja, končno se nam tam nekje nekaj prikaže.

Ker ni bilo prav veliko volje za bolj konkreten ogled, jo mahnemo naprej.

Ta maročan je pravi graščak – kasbah je postavil na kucelj ob glavni cesti z razgledom na vse strani. Zanimivo bi bilo videt še notranjost.

Na poti do Agadirja smo v Ait Baha naredili pavzo. "Bolniki" so obsedeli pred hotelom, ostali smo firbcali na levo in desno in bili pod budnim očesom domačinov.

Poln optimizma se je spravil oprat avtobus z vedrom vode in gobico. Svaka čast!

Nekaterim ni do ničesar, drugi se poskusijo tolažit z piškoti.

JZ del Maroka je znan po ogromnih nasadih arganovih dreves. Iz plodov (nekaj podobnega kot olive) stiskajo arganovo olje, uporabno v prehrani in še posebej v kozmetiki. Nad plodovi pa so navdušene tudi koze. Na enem od dreves ob izhodu iz mesta je bilo skoraj toliko koz, kot plodov. In ker je bila naša hitrost neizmerljiva, smo komaj še ujeli zadnjo, ki je bežala pred ropotanjem naših motorjev.

 

 

[mac]

Predmestje Agadirja nam je ostalo v slabem spominu. Obupen promet, umazanija in smrad, ki se je širil iz gorečih smetišč.  Bljak!

V centru smo se zapeljali do mestne plaže. Hladno in oblačno vreme je spraznilo plažo, nekaj najbolj vztrajnih je čakalo na dež, ki se je valil iz Atlasa.

Prvega matra želodec, drugega zob. Kdo je prvi in kdo je drugi?

Proti Atlasu je vse zabasano, prve kaplje dobimo ob izhodu iz mesta. Izpustimo pot čez Tizi n' Test in jo po AC vžgemo direkt v Marakeš.

Na črpalki vedrimo nekaj minut in na srečo spet uidemo dežju. V Marakeš pripeljemo skoraj po soncu in direkt v hotel Ibis. Ta večer ni bilo piva, zgolj coca cola in Linex.

 

 

[Whiskey]

Ob 11. 2. 2017 ob 22:26, mac pravi:

Tudi v Maroku imajo svoj "horse shoe"

Mislm, da temu rečejo "Želva"

Popravljeno Februar 13, 2017. Popravil Whiskey

[Roman ATHD]

Mac v tistem kasbahu na hribu smo pa mi prespali  Notranjost fenomenalna, hrana čudovita, zajtrk z obilo kave, kar meni osebno paše ... s cigareti seveda

Berem tvoj potopis in primerjam svoje izkušnje v zadnjih štirih letih  

Popravljeno Februar 13, 2017. Popravil Roman ATHD

[mac]

12.dan

Terapija z coca colo, linex-om in seldiarjem se je obnesla. Luknje so bile zamašene, previdnost pa je bila še potrebna.

 

Tako zgleda dietni zajtrk

in takšen je za ta pridne.

Kakor pri delu, tako pri jelu – vedno priden!!! 

Hotel Ibis je bil včeraj v dani situaciji najhitrejša in najboljša rešitev. Ampak 30 eur z zajtrkom je za te konce vseeno preveč. Ker imamo v planu še eno nočitev v Marakešu in se je situacija pri Mirjam in Pavletu popravila, se spravim na booking in najdem ugodnejšo ponudbo.

Zasebna ponudba v novem predelu mesta, z bazenom, predvsem pa blizu znanega trga Džema El Fna. Mogočna in razkošna hiša v stilu palače, opremljena in poštimana za dva Ibisa, po ceni pa več kot ugodno: 18 eur z zajtrkom.

Na žalost je bila poletna sezona že mimo, zato smo si vodo v bazenu samo predstavljali.

Čez dan pustimo motorje pred vhodom, za čez noč pa nam gazdarica ponudi varno hrambo v sprejemnem prostoru.

Prijazna dobrodošlica z obveznim čajem.

Predno se spokamo v center, skočimo še do novega nakupovalnega centra Carrefour v neposredni bližini, kjer imajo vse pa še kaj več. Obnovimo zaloge, da se ne bi po nepotrebnem ubadali z žejo, na bankomatu pa popravimo gotovinsko stanje denarnic.

Minuto za mano je na tem bankomatu hotel denar tudi Pavle, ampak je dobil samo izpisek, koliko je dvignil. Denar je šel po drugi poti, kdo ve kam!

 

Do trga smo imeli cca 3 km. Preveč za pešaka, zato se skupaj še z eno damo spravimo v taxi »collective«, ki nas za par eur dostavi direkt na trg El Fna.

 

[mac]

Za drugo srečanje in razgovor s policajem spet poskrbi Mirjam. Policaji se pač ne pustijo slikat in če te opazi na dejanju, sledi brisanje fotk.

Vse kar smo imeli priliko videt v Fesu, je v Marakešu krat 5.  Milijonsko mesto, kljub svoji velikosti deluje prijetno, ogromna medina ima svojo dušo, ki jo čutiš na vsakem koraku.

Zaradi vsega kar se tukaj dogaja, je Marakeš uvrščen na Unescov seznam kulturne dediščine. Bolj ko se bliža večer, bolj je trg poln turistov in domorodcev , ki ponujajo »sve i svašta«. Tradicionalni pripovedovalci starih zgodb, derviši, glasbeniki in njim podobni razbijači, žonglerji, krotilci kač, opic, …………………… In potem še miljavžent lokalov, trgovinic, majhnih delavnic, čajnic, kavarn, lekarn, prodajalen tega in onega, ………

To se res splača videt!

 

Že takoj na začetku trga nabašemo na domorodce, ki te za par kovancev okrasijo s "domačo živalco", da narediš junaško fotko. Pri meni mu to ni uspelo. Prej bo on zamenjal vero, kot meni obesil tisto glisto za vrat.

Jože ima jajca, upam, da to ve tudi Mirjam.

Po prvih kačicah se pokažejo še Naje. Brez strupnikov in nafiksane štrlijo v zrak kot škrniceljni. Kljub temu mi pogled nanje z nekaj metrske razdalje zadostuje. Domačin jih malo razdraži in z mojim aparatom naredi nekaj super posnetkov. Predno mi vrne aparat, mi pove, da sem mu dolžan 500 dirhamov (50 eur) in nič manj. Zadeva se je kar zakomplicirala, na koncu sem uspel spiz…  (dobesedno).

Ko se napotiš v ulice z neskončno mnogo trgovinami, vedi, da si dober za nekaj ur.

Kljub občutku, da je vse zmešano kot kurji futr, počasi ugotoviš, da so ulice do neke mere tematsko urejene glede na ponudbo trgovcev.

V ulici dišav, kozmetike, čajev in neštetih pripravkov za to in ono, si je mladi maročan z prefinjenim pristopom pridobil našo pozornost. Z nevsiljivim in prijaznim načinom nam je hitro pokazal kje imamo denarnice.

Za vse, kar nam ni uspel razložiti z besedami ali rokami, ……

je na pomoč poklical google translator. Brezhibno in uspešno.

 

 

 

 

 

[mac]

Zima prihaja, kape bodo še kako uporabne.

Hitri servis ne glede na znamko motorja (tudi KTM   )

Če rabiš lesenega, ti ga naredi tik-tak.

Tudi muskonterji lahko pridejo na svoj račun.

Odličen juice za 0,4 eur.

Obnavljanje kadilske zaloge – 50 % od naše cene.

Bakica je govorila in govorila. Za nekaj drobiža te je lahko pomladila, ozdravila sicer neozdravljive bolezni, povečala »uno«,  lahko si shodil, lahko ti je zaupala zmagovito kombinacijo euro jack pot-a, napovedala prihodnost, ……   in na koncu si mogoče celo spregledal.

[mac]

Bivši boksarski šampion prodaja svoje zmagovite rokavice. Z ozirom na videz njegove noge, ga ne čakajo lepi časi.

Najraje jih vidim v kakšni enciklopediji ali pa na Animal Planet.

Lahko opazuješ njihovo igro in se zabavaš ob pokanju štosov. Ko jih ovekovečiš na aparat, si takoj dolžan nekaj cekinov.

Kriza iz Sirije se je dotaknila tudi Maroka.

  Predno se vrnemo v naš Soir, zavijemo še v Carrefour.

Ob pogledih na ponudbo raznih lokalov se spomnimo, da že dolgo nismo nič pametnega jedli. Tudi specialni čevapi so že pozabljeni.

Dečko nam obljubi, da nam naredi, kar si zaželimo.

Pavle "potrdi" dogovor

in čez pet minut je gotovo!  Super !

Doma nam gazda na široko odpre mogočna vrata, ob visok prag podložimo nekaj ceglov in z motorji splezamo na varno.

 

[izibajker]

pred 9 urami, mac pravi:

...Doma nam gazda na široko odpre mogočna vrata, ob visok prag podložimo nekaj ceglov in z motorji splezamo na varno...

Zgleda, da je tole zaklepanje motorjev na notranjih straneh dvorišč kar stalna praksa. A to pomeni, da bi zunaj parkiran moped čez noč lahko dobil novega lastnika?

[Kmet2]

pred eno uro, izibajker pravi:

Zgleda, da je tole zaklepanje motorjev na notranjih straneh dvorišč kar stalna praksa. A to pomeni, da bi zunaj parkiran moped čez noč lahko dobil novega lastnika?

Mi tako to delamo tudi po balkanu , če ni možnosti varnega parkiranja tam ne prespim in iščem dalje ! Enkrat je dovolj če nisi previden .....

Mac , upam samo da te je možak pozabil , ko si mu pobegnil ......ker sej veš , ravno tečem ne 

[Roman ATHD]

pred 10 urami, izibajker pravi:

Zgleda, da je tole zaklepanje motorjev na notranjih straneh dvorišč kar stalna praksa. A to pomeni, da bi zunaj parkiran moped čez noč lahko dobil novega lastnika?

Se lahko mirno vležeš v posteljo in odpočiješ

[mac]

pred 9 urami, izibajker pravi:

Zgleda, da je tole zaklepanje motorjev na notranjih straneh dvorišč kar stalna praksa. A to pomeni, da bi zunaj parkiran moped čez noč lahko dobil novega lastnika?

Nekateri konci sveta so bolj rizični kot drugi, ampak to še ne pomeni, da nobenega Arabca ne srbijo prsti tam, kjer ni treba. Zakaj bi jim dajal priliko in možnost, ko je pa potem tako zajeban peš hodit. Nekajkrat smo imeli motorje parkirane tudi zunaj pred hišo. Zaklenili smo jih z vsemi mogočimi verigami in zajlami pa se je kar izšlo. V puščavi npr. nas preko noči sploh ni bilo v bližini in bi jih lahko nakladali na kamion ali kombi celo noč. Sicer pa: previdnost je mati modrosti (če bi bila previdna, ne bi bila ...    )

Še najbolj žalostno bi bilo, če bi ti moped spizdili pred lastno bajto ali pa nekje v bližini, kar se tudi največkrat zgodi.

 

pred 9 urami, Kmet2 pravi:

 

Mac , upam samo da te je možak pozabil , ko si mu pobegnil ......ker sej veš , ravno tečem ne 

Ja, upam, da me je pozabil. Ker če mi zateži s kakšno kobro, me ne boste ujeli do trajekta!  

 Sicer pa: a ti boš pa francoza špilov zraven?  A si ti nabildan, al sem jaz?  Pa ne pozabi na obvezno opremo: rambo majčko samo z naramnicami  !!!

[mac]

13.dan

Že pred odhodom v Maroko smo bili soglasni, da se ne bomo preganjali in igrali po peskovnikih in izvajali akrobacije. Tudi iskanje ostankov zadnjih udeležencev Paris - Dakar po rečnih koritih in ravninskih pistah nismo vključili v plan. Pač pa smo si zaželeli vožnje po občasno slabših cestah Visokega Atlasa, kjer se voziš med nešteto hribi in hribčki na višini naše Kredarice in skozi vasi, ki so pozabljene od našega in njihovega boga. Tizi n' Ouano je že za nami, Tizi n' Test smo si pustili za naslednjič, za danes nam ostane Tizi n' Tichka ter ob povratku na sever do Demnate Tizi n' Outfi  in nekaj nižjih prelazov.

Spet se je izkazalo, da se včasih splača dvignit rit malo prej, ali pa se vsaj na hitro spokat.

Naš Soir je imel ob bazenu razkošen prostor, namenjen druženju, pivckanju čaja, poležavanju, skratka uživanju. Svojo skrb in gostoljubnost nam je gazdarica pokazala že ob polnoči, ko nam je postregla vročo zelenjavno juho. Mogoče je bilo to mišljeno kot 'bosanska kafa' – ajde posle toga na spavanje – ampak juhca je sedla 200/uro. Tudi zajtrk nam je postregla z vso pozornostjo. Nobena primerjava z Ibisom ne pride v poštev.

 

Ker se mi je pomalem že svetlikalo, da se bom (in upam, da res) v Marakešu še pojavil, sem koordinate tega Soira shranil v Garmina.             Sergej –  sem gremo !!!

Tudi na izhodu iz mesta se vidi, da z kupi smeti ne morejo računati na turiste, ki so jim glavni vir dohodka. 

Urejeno in čisto ko 'suza' …..

do table »konec Marakeša«.  Naprej je pa spet Maroko.

Za tega nisem najbolj siguren ali naklada prvič, ali ponovno. Sem pa siguren, da so ga naložili do neba.

Zadnjih 25 km, ko se začne vzpenjati cesta na prelaz Tichka, nas pričaka takšna tripasovnica, da bi si jo pri nas marsikje lahko samo želeli. Glede na to, da je to glavna prometna žila proti jugu, bo nekaj podobnega  v zelo bližnji prihodnosti tudi na južno stran proti Ouarzazate.

Še predno zlezemo z motorjev, nas na prelazu napadejo domorodci, ki ponujajo to in ono, predvsem pa kič. Pavle v trenutku zgine, kot da ga uzela magla, tudi Jožetovo dobroto so hitro zavohali. Kar naenkrat sva z Mirjam sama pri motorjih. Letajo tudi okoli naju, ampak nekdo pač mora biti pri opremi.

Čez nekaj minut se prvi vrne Pavle z nasmehom, da je nekaj moral kupit, ker je tip kao v neki žlahti z nekom iz naših koncev in da to se pa spodobi.  Jožetu so spet uvalili neke kamne. Meni je bolj ličilo na premog, ampak ajde. Tudi naju z Mirjam zvlečejo v svoje brloge, kjer naj bi naju obdelali. Kič na kič, prstani, zapestnice, verižice na sto in en način, …… OK, saj nekaj pa res lahko vzamem za našo, si mislim in vzamem v roke ogrlico iz ne vem kakšnih že kamnov. Ta stvar se mi še najbolj dopade od vsega in možakarju že sijejo nule iz oči. Njegova želja po 50 eur mi je totalno nesprejemljiva. Nekaj časa se dajeva kdo bo koga, potem pa se obrnem in počasi odpravim proti motorju. ………………

Na koncu smo bili eni malo bolj, drugi pa malo manj zadovoljni: 5eur + 5 cigaret. Deal!!!!!

 

 

[mac]

Predno potegnemo naprej, Jože nakupi še malo premoga. Njegova dobrota je neizmerna.

Cesta proti Ouarzazate je še v stari verziji, na večih mestih pa so že zakoličeni odseki  nove ceste.

Na hitro še zavijemo v Ait Benhadou, vasico, katero so v mnogih filmih uporabili za kuliso.

Spet smo v Ouarzazate, kjer domujejo studiji raznih filmskih hiš, kar opaziš na vsakem koraku.

Ker nam prečkanja Atlasa še ni dovolj, se nekaj km iz mesta spet obrnemo proti severu. Po karti sodeč bi morala biti prijetna in razgledna fura, do teme bi morali biti na cilju.

Že po nekaj km se pokaže, da cesta po obilnem deževju pred dnevi, še ni porihtana.

 

 

 

[mac]

Edina živa bitja daleč naokoli.

Pred dnevi je voda prečkala cesto. Nekaj šodra so pospravili, ostalo zvozili. Do naslednjega dežja bo moralo biti dobro.

V naslednjih nekaj km je bila cesta najbolj uničena. Ponekod globoko blato, ponekod pa je bilo nekaj ceste samo še na sredini, ob straneh pa jo je odnesel hudournik.

Temu francozu je šlo kar malo na jok. Kako je prišel ven iz te doline, si težko predstavljam.

Kjer je bilo vsaj malo suho, se je dalo lepo peljat, sicer pa je bila poštena drsalnica iz rdečega, mastnega blata.

V najnižjem delu doline je bila cesta še vedno pod vodo. Po nanošenem kamenju je morala biti pred dnevi tukaj huda ura.

Pri treh moških in eni ženski: koga poslati v izvidnico -  peš čez vodo ???

Po cca 5 km se spet zapeljemo po slabem asfaltu.

Teh ovinkov, hribov in dolin ni hotelo bit konec. Na 160-ih  km smo prevozili eno vas in srečali 3 domorodke z osli. Potovalna hitrost je bila obupna in nekje v hribih, bogu izza nogu, nas je ujela tema. Po takšnih cestah je cela jeba vozit podnevi, ponoči pa je še za odtenek bolj pestro.

V Demnate smo pripeljali v trdi temi. Edini hotel, ki smo ga uspeli najti, je bil živ obup in še brez garaže. Lastnik se je sicer trudil na vse pretege, da bi nas zadržal, a smo se raje odločili, da potegnemo še 60 km do Ouzoud.  Kraj naj bi bil zaradi znanih slapov turistično bolj razvit  in ponudba prenočišč temu primerna.

Ob 11-ih zvečer parkiramo pred hotelom de France, pomalem že naveličani nočne vožnje in prilično utrujeni. Zadovoljni s sobami in ceno (12 eur z zajtrkom) se razkomotimo na vrtu pred hotelom, kjer poseda še nekaj turistov in veselo nabijajo po internetu. Iz naše rezerve potegnemo zdravilo proti utrujenosti in kmalu se nam pridruži šef hotela. Pravi, da pozna našo slivovico in da mu je hudo všeč. Slivovice ravno nimamo, zato mu nalijemo naš šnopček, v zameno pa nam ponudi kakšen dim iz svoje smotke, ki jo vsake toliko potegne. Jožeta matra zob in odkloni, Pavle kategorično zavrne, meni pa zadeva diši in zakaj pa ne. Po treh dimih in 15-ih minutah sem bil totalna koma – živo truplo.

Noč je bila dolga in sladka.

 

[Kmet2]

Mac a sem gremo tud ...koma pa to