Maroko - Tajin, pesek in kamele (potopis by Mac)

[mac]

pred 4 urami, Kmet2 pravi:

Mac a sem gremo tud ...koma pa to

Mi se gremo vse !!!

[Kmet2]

pred 5 minutami, mac pravi:

Mi se gremo vse !!!

[roksy]

pred 5 urami, Kmet2 pravi:

Mac a sem gremo tud ...koma pa to

Pejte ja ker je res lepo. Samo Kmet ne pozabi! Ko ga vidiš, da posega po dimu, ga takoj udari po prstih, ker verjamem, da ga bo premamilo. Napisal je:" Noč je bila gladka pa sladka." Čuvaj mi ga, škoda ga je, da bi ostal zadimljen tam dol nekje v od boga pozabljenih krajih.

[mac]

 

14.dan

Vse kaže, da nam Alah pripravlja še en lep dan. Po "vrnitvi iz devetih nebes" sem spet ves nov in naspidiran. Časa imamo na pretek, zato ob kavi v miru uživamo v toplem jutru na vrtu in počasi delamo plan za danes. Do trajekta imamo še približno 700 km in štiri dni časa, zato se nam nikamor ne mudi. Danes so na vrsti najprej najvišji slapovi v Maroku.

Zjutraj si šele dobro ogledam, kako zgledajo ta "nebesa". No ja, tudi boljše je že bilo.

Ko sem bil že prepričan, da je vse hudo, s čimer sem se srečal sinoči, mimo, je prišel kelnar z čajem. Klasika – z večje višine naliva, večji đek je.

Škoda le, da je vodo za čaj samo pogrel in ne tudi zavrel.

Še predno sem se dobro lotil zajtrka, sem že tekel v sobo.  "Slapovi" !!!  Do odhoda se je akcija še ponovila, garancije za mirno bodočnost pa nobene.  Svojo nalogo je malo kasneje z odliko opravil Saldiar.

V dopoldanskih urah se je kraj šele dobro prebujal. Že v prejšnjih dneh sem opazil, da ti arabci niso ravno ljubitelji zgodnjih ur, kljub temu, da se zvečer ne dogaja kaj posebnega.

Do slapov imamo slab km in jo mahnemo kar peš, po bližnjici. Večina lokalov se šele odpira, očitno se pravi ringa-raja dogaja v popoldanskih urah, ko navalijo organizirane skupine turistov.

Ponudba: ni – da ni.

Ampak edino opico lahko nahraniš zastonj. Vse ostalo se plača.

Na SZ delu Maroka, med Atlasom in Atlantikom, se razprostira ogromna in rodovitna ravan, brez enega hribčka. Vodo iz vrhov Atlasa zajemajo v akumulacijska jezera in po neštetih namakalnih sistemih speljejo kilometre daleč.

 

 

 

 

Popravljeno Februar 16, 2017. Popravil mac

[mac]

Na poti proti Beni Mellal se termometer giblje okrog 35 C, vroče je in med vrsticami si drug drugemu priznavamo, da smo na momente že malo siti enih in istih stvari pa šodra in vsega, kar se dogaja okrog nas. Mogoče je to zaradi nekega notranjega občutka, ker se že vračamo proti domu, ali pa zaradi žeje ! 

V prvi vasi pod hribi nabašemo na kasbah, ki je že na zunaj kazal, da je nekaj posebnega. Zapeljemo skozi kapijo, notri pa ……..

Lastnica naj bi bila gospa iz Salzburga, ki je staro razvalino preuredila v hotel za 6 zvezdic !!! Prehod skozi recepcijo nas je pripeljal na noro urejen vrt z bazenom, v katerem so ravno takrat avstrijski penzionerji zganjali vodeno telovadbo.

Tudi naše razpoloženje je natakar v trenutku dvignil na max: točeno pivo (odlično) je v tistih koncih prava redkost.

 

Za tiste, ki se v Maroko odpravljate prvič, mogoče uporabna informacija glede denarja: nekaj gotovine je vedno priporočljivo imeti v žepu. Vseh spanj se na žalost ne da plačati s kartico, ravno tako na vseh bencinskih pumpah ne sprejmejo plastike. In da ne boste kot potujoči bankomat, imate možnost dviga v vsaki vasi. Z približno 200-300 eur (v Dirhamih) gotovine v žepu boste kar nekaj dni preskrbljeni, če le ne boste preveč žejni ali kako drugače razsipni.

Način transporta razno raznega tovora pri maročanih nima mej. Prav zanima me, kako prevažajo svojega kralja?

 

 Če gre prehitro in za to ne poskrbijo policaji, nastopi Mirjam. V takem trenutku pride še posebej do izraza zadostna Varnostna razdalja !   (sorry Mirjam, malo heca mora biti!)

 

 

 

[mac]

Popoldan v Khenifri krožimo po centru gor in dol in ocenjujemo, kam se damo za čez noč. Kljub temu, da je za nami samo 250 km, se nam ne da več in pika. Ravno ko hočem prešpricat krožišče, se pripeljejo policaji v džipu in ustavijo ob meni. V glavi mi že rojijo izgovori in laži, ki mu jih bom izpovedal, on pa mi ponudi pomoč, če jo rabimo. Seveda. Hotel,   in ne ravno na ta glavni cesti.  Follow me in čez tri minute smo pred solidnim hotelčkom, kjer smo super dobrodošli. Tako kot včeraj, je tudi ta hotel de France, le da je nivo nekaj višji.

Da bo noč mirna in da ne bo treba pešačit, spravimo motorje na varno, tik ob mize, predvsem pa za varno zaklenjena vrata.

Ker smo se že naveličali njihove jutranje kulinarike, ki se ponavlja iz dneva v dan, smo tukaj vzeli samo spanje (11 eur), za večerjo pa seveda, kot se spodobi.

[Bambi61]

Lep in zanimiv potopis!Edino kar mi dvigne "dekl" je to parkiranje mopedov po sobah,recepcijah itd! Pa kaj doma tud moped v dnevne sobe nosite?Kdo bo ukradel moped v državah kjer sekajo roke??!Dosedaj sem vedno pustil moped pred prenočiščem in nikoli ni bilo problemov.

Vsem takim predlagam da dajo moped v sobo na posteljo sami pa spijo zunaj na pločniku!!

[nemo]

8 minutes ago, bambi61 said:

Lep in zanimiv potopis!Edino kar mi dvigne "dekl" je to parkiranje mopedov po sobah,recepcijah itd! Pa kaj doma tud moped v dnevne sobe nosite?Kdo bo ukradel moped v državah kjer sekajo roke??!Dosedaj sem vedno pustil moped pred prenočiščem in nikoli ni bilo problemov.

Vsem takim predlagam da dajo moped v sobo na posteljo sami pa spijo zunaj na pločniku!!

Povsod, kjer smo tlačili motorje za ograje, zidove itd, so nam to ponudili in predlagali gostitelji... 

Torej, zakaj bi odklanjali, če je ponujeno 

 

 

[mac]

Prjatu prim se za dekl, da ti ga ne odnese. Konkretno v tem zadnjem hotelu ni bilo parkirišča, niti pločnika, kamor bi lahko parkirali. In če ti gazda reče, da bomo motorje dali za ograjo pa čeprav ob gostinske mize, valjda ne bom rekel: Ne hvala, ga bom kar na ulico nastavil. Saj ni treba, da gre cel motor z drugim lastnikom. Za mene je že to dovolj, da si kdo nabere rezervnih delov za dva druga mopeda.

V Marakesu npr. je soseska zgledala precej varno pa mi je med našo odsotnostjo gazda sam snel dodatne torbice, ki jih imam pripete z ježki na rol bar. Bog ve zakaj - po moje so mu bile všeč.

[mac]

Bambi61 - bodi previden, da se lepega dne ne boš takole pripeljal domov, ker boš mel probleme tudi z borrutom.  Snecer ti pa si lahko brez skrbi. V Sloveniji se to skoraj ne more zgoditi! 

 

[mac]

15.dan

Do trajekta smo imeli še 3 dni in okrog 500 km, katere smo razdelili na tri etape. Torej časa več kot preveč in za danes smo si zaželeli kopanje v bazenu.

Kmalu od Khenifre naprej ob cesti opazujemo z oranžno folijo pokrite podolgovate škarpe oz. nekaj podobnega.  Po nekaj km ugotovimo, da so pobrali na tone čebule in jo na tak način skladiščijo,  predno jo transportirajo naprej.

Po ponudbi ob cesti se vidi, da se vozimo po rodovitnih koncih Maroka.

Do Meknesa smo imeli slabih 150 km, ura je bila ravno pravšnja, vročina pa tudi. Začnemo iskati nastanitev, kjer se bomo v bazenu namočili in oprali prašino zadnjih 14 dni.

 

Pred semaforjem se ustavim ob domačinu in pohvalim njegovo TDM-ko. Ko ga povprašam za hotel z bazenom, se gremo spet "follow me" in po nekaj minutah smo pred nobel hotelom. Vse lepo in prav, ampak iz bazena ni nobenega razgleda, še sonce ga ne obsije. Gremo dalje.

Na bookingu najdemo naslednjo možnost in ker ob ponudbi ni navedenih koordinat, naslova pa garmin ne sprejme, si ga prepišem na list papirja. Od oka ocenimo, kje bi lahko bila lokacija in gas.  Kljub temu, da smo zadeli kar pravo smer, smo imeli možnost ugotoviti, da Meknes sploh ni tako majhno mesto. Nekajkrat smo se ustavili in pri domorodcih mahali z listkom, končno se ustavimo pri ogromni hiši v novem naselju izven mesta.

Na naše zvonenje ni bilo odziva, zato se zavalimo v travo in po telefonu pokličemo lastnika. Po 15-ih minutah se pripelje komplet familija, z opravičilom, da sploh niso vedeli za našo rezervacijo. Nesporazum je hitro rešen, odprejo nam kapijo in zapeljemo na dvorišče. Hiša je urejena in lepa, vrt okoli nič manj.  Naše prvo vprašanje pa je seveda bazen, ki je naveden v ponudbi. Na žalost je tudi tukaj konec sezone in bazen so izpraznili nekaj dni nazaj.

Gazda nas povabi v hišo, da bi nas mogoče le uspel zadržati.

Hiša kot v filmu, ampak brez bazena. Odpade.

V opravičilo zavrti telefon in nam posreduje informacijo, da bomo svoje želje lahko potolažili v hotelu Ibis. Okrog 35 eur na glavo, ampak bazen je poln vode!

Pred odhodom nas še povabi na večerjo v njegovo "oštarijo" v centru medine in pove za najbližjo pot do Ibisa.  Po 10-ih kilometrih parkiramo pred hotelom in kar pred vhodom preko bookinga "malo znižamo" ceno nočitve: 27 eur na osebo.

Spakiramo se v sobe, potem pa juriš v ledeno mrzlo vodo.

Mirjam je v skrbeh, ker je Jožetov zob še vedno boleč in otekel, ampak tastar se ne da. Sicer bomo vsi mislili, da ne zna plavat !

Proti večeru se odpravimo v medino.  Gužva je nenormalna, vsi rinejo tja, kot da kaj zastonj delijo.

 

[mac]

Poleg tega pa imamo še vabilo na večerjo od nesojenega gostitelja.

Tržnica že spet v stilu »sve i svašta« in »ni da ni«.  Podobno kot v Marakešu tudi tukaj nemogoče naredijo takoj, na čudeže je treba malo počakat.

Po telefonu kličem našega novega znanca, ampak mi ženski glas maroškega operaterja ves čas odgovarja eno in isto. Tip pa se ne javi. Razmišljam, zakaj bi nas nategnil in mi gre na jetra, ker ne vem, kaj mi govori baba po telefonu.

 

Vsedemo se na razgledno teraso, pri sosednji mizi pa zagledam mlad par, za katerega imam občutek, da govorita angleško. Prosim ju, če bi hotela poslušat odzivnik na mojem telefonu in mi prevesti.  Jasno: No money, no funny.  Iz svojega telefona pokličeta našega frenda in čez 10 minut smo že pred njegovo oštarijo.

                                             

Tako kot doma, se tudi tukaj kaže moč denarja. Po fotografijah sodeč, sta prepotovala že dobršen del sveta.  Prav slabo jima ne gre.

Lepo in bogato nas postrežejo ........

.........   in lepo in bogato tudi plačamo – 17 eur /glavo !

Jebi ga !  Nekje je pač moral dobiti notri tisto, kar nismo pustili pri njemu doma.

Popravljeno Februar 17, 2017. Popravil mac

[mac]

16.dan

Kljub temu, da je vsak dan nekaj novega in da smo cele dneve v gibanju, da zares vsak dan uživamo na polno in veselo cepamo kilometre brez kakršnega koli problema pa vendarle vsak dan bolj sovražimo eno in isto zadevo: selitev torb in drobnjarije z motorja v sobe, zjutraj pa nazaj. Saj s časom postane tudi to rutina, ampak vsak dan bolj mučna.

Na naši poti nam je ostal še en "must see point" in nekaj malega km.  Počasi se že vidimo, kako nas razjeda dolgčas na ladji in kako se nam smeji tista teta izza šanka, ko spet težimo za pivo. Rahla utrujenost in posledično lenoba se poznata tudi v foto arhivu.

Ampak danes nas čaka še malo modrine.

Za pridne in poštene – pošten zajtrk.

Po Meknesu ni treba prevoziti prav veliko kilometrov, da občutiš, da je to eno od štirih kraljevskih mest v Maroku.

Na vseh križiščih in krožiščih ter še kje so na veliko postavljali bandere. Kdo ve, mogoče imajo tudi tam dan reformacije ?

 

Nekje na pol poti do Chefchavena  zavijemo na bencinsko pumpo. Pa ne po gorivo. Malo se nam že ne da več in poleg bencina ponujajo še nekaj več. Ker je tukaj tudi avtobusna postaja, je gostinska ponudba še malo bolj bogata.

S šefom dorečemo katere kose razstavnega eksponata želimo in kako naj bodo pečeni, da se nam ne bi ponovili čevapi iz Foum Zguida. Tik-tak je odrezano in žerjavica razpihana …….

..… in po dolgem času je Pavle spet zadovoljen, ko namesto tajina veselo obira kosti od ???

Ne glede na izvor teh reberc je treba priznati, da so bile ena boljših zadev za opoldansko tolažbo.  Takoj za nami so na žar ponudbo navalili potniki, ki jih je v Marakeš peljala Diana.

 

[mac]

Še zdaj ne vem, zakaj mu pravijo tudi Modro mesto oz. zakaj so po starem delu mesta vse hiše, vključno s satelitskimi krožniki na strehah, pobarvane v modro.

Takoj na začetku mesta, od koder je mogoče celo najlepši razgled, smo bookirali spanje v solidnem hotelu (18 eur brez zajtrka) z eno drobno napako: ob 9-ih zvečer je v baru, v kletnih prostorih, organizirana žurka.  Ok, bomo šli pa na ples!

Še predno se odpravimo v mesto, preverimo prizorišče napovedane žurke. Dva velika, z vrati ločena prostora in v obeh pošteno opremljena šanka. V prvem prostoru so bile mize in stoli razkošno okrancljane in pripravljene kot za ohcet, drugi prostor pa je bolj ličil na kakšno našo domačo gostilno, z mizami in stoli, primernimi za ravs. Ozvočenje pa kot za na štadion. Smola, pa ravno pod najino sobo.

Ponudba na šanku je bila res pestra: od A do Ž. Preverjeno!

Za 3 eur nas taxi odpelje nekaj kilometrov do centra in ker se v temi ne znajdemo najbolj, zgrešimo modri del  mesta. Nekaj krogov po trgu in med štanti z klasično ponudbo nam je zadosti, da se vrnemo nazaj. Gremo na ples.

V hotelu se spustimo po stopnicah v bar, da od blizu vidimo in doživimo maroški žur.

 V prvem prostoru se ob mizi v kotu stiska mlad in lepo oblečen par, nekaj korakov stran pa razbijata in se dereta dva, ki sta kao ansambel in pevec.

Vstopimo v sosednji prostor, kjer smo že popoldan spoznali prijaznega natakarja. Skoraj vse mize so zasedene, sami zdravi in krepki mladci. Maroški proletariat. Nekateri mirno sisajo pivo, tu spodaj v kleti jih tudi njihov bog ne vidi.

Spijemo še nekaj za lahko noč in gremo v mižule.

[UnionJack]

mac, a bi napisal kaksen je bil dnevni budzet, kako je z mobilnikom in prenosom podatkov (tam kupljen sim?), gostota črpalk in pa neka splosna varnost.... tnx

[mac]

pred eno uro, UnionJack pravi:

mac, a bi napisal kaksen je bil dnevni budzet, kako je z mobilnikom in prenosom podatkov (tam kupljen sim?), gostota črpalk in pa neka splosna varnost.... tnx

Z veseljem. A če nimaš nič proti, bi dokončal ta potopis še z zadnjo etapo do trajekta, potem pa napišem še kaj bolj informativnega za tiste, ki jih destinacija zanima in niso še odločeni, če bodo zadevi kos.

Mac

 

[Bambi61]

Ob 9. 2. 2017 ob 16:25, izibajker pravi:

A tole ti je prekmalu?

 

Jaz tudi grem 14.4. iz Savone in se vračam 1.5. iz Maroka!!Jupiiiiiiiiiiiiiiiii

Ob 9. 2. 2017 ob 22:48, Whiskey pravi:

A sam se pa nobeden ne upa tm fjakat?

Jaz!!

[mac]

17.dan

Noč je bila obupna. Do 4-ih zjutraj sem imel občutek, da ležim na zvočniku, do jutra pa so nadaljevali vaški cucki, ki so imeli svoj koncert kar pod balkonom.

Kljub temu smo bili zjutraj kar razpoloženi. Po vseh teh dnevih smo bili že toliko "in", da smo hitro našli kakšen štos iz preteklih dni in slabe trenutke odgnali z zajebancijo na svoj in še raje na tuj račun. Predvsem pa smo čutili, da gremo danes domov. Saj je bilo lepo in oh in sploh. Ampak doma je najlepše.  

Ker smo sinoči zgrešili modro mesto, smo še pred pakiranjem ponovili včerajšnjo vajo s taxijem.

                                        

Očitno tam res ne smeš biti prezgoden (ob 10.uri), ker se še nič ne dogaja.

                                         

Za fotografske navdušence je lahko v tem delu mesta veliko dela – motivov je nešteto.

Po eni uri imamo dovolj modre barve. Na poti do hotela se ustavimo še na trgu, kjer folk veselo uživa ob jutranji kavi in berberskem whiskeyu.

                                            

                                               

Na koncu ulice si me za žrtev izbere touareg, ki bi mi rad na vsak način prodal touareški nož v etuiu iz kobrine kože. Napaka!

                                               

 

[mac]

Nepopustljiv je in kar žal mi je človeka, ker bom moral biti spet neizprosen. Noža nisem imel v planu in ga niti ne rabim. Ampak glihanje je tam nacionalni šport in iz 50 eur zaključiva pri 20 eur, vendar za 2 noža. S Pavletom imava dodaten balast na motorju in še sedaj iščem kandidata, da mu podarim to dragocenost.

V našem hotelu stopim do bara, če je kakšna možnost za kavo ali kaj podobnega.  Ni šans. Prostori so v slabšem stanju kot kakšna štala in zgleda, da je bila poštena veselica.

Pred pakiranjem si na balkonu privoščimo lasten zajtrk.  Kot da se že poslavljamo po tej skupni turi, Pavle privleče na dan še zadnjo steklenico ognjene vode.  Pravi, da je bilo super splanirano in odpeljano in tole je za nagrado. Samo en pogoj je še postavil: flašo moram takoj odpreti! Ni problema !

Do Tangerja je dobrih 100 km in do trajekta še dodatnih 50. Ker smo zgodnji, splaniramo zapravljanje še zadnjih dirhamov nekje v medini in nabavo tekoče popotnice.

Niti v sanjah si nismo mislili, da bomo v nekem Tangerju nabasali na takšno prometno gužvo, kot smo.  Bolj kot medino smo iskali, kje in kako se bomo prebili med vsem tem plehom, vozički, ljudmi, osli, …..

Po dobri dveh urah iskanja, spraševanja, iskanja po google maps in prevoženih 60 km po centru sem ter tja, parkiramo pred veleblagovnico na vhodu v mesto, mimo katere smo se že enkrat peljali. Na žalost je namenjena pravim vernikom in ne nam, zato ostanemo z dolgim ksihtom in 5-imi litri coca cole.

Na črpalki zraven marketa še zadnjič natočimo poceni bencin in gas do trajekta.

 

[mac]

Pred check in office-om še enkrat in tokrat zadnjič nasedemo na finto enega od domorodcev.

Z odločnim nastopom, ki ga uprizori na parkingu, nam pobere trajektne karte in še celo potne liste mu izročimo. Predno mi kapne na pamet, da smo mu dali najpomembnejše, kar imamo, jo že veselo maha proti pisarni. Dohitim ga med njegovimi frendi, ki na enak način napnejo vsakega, ki te procedure ne pozna. V našem imenu potem kao izpolni formularje za policijo, predvsem napačno in pomankljivo, na kar nas kasneje policaj prijazno opozori za naslednjič.

Ko nam vrne potne liste in kupone za trajekt, zahteva plačilo in komaj se ga znebimo za 10 eur.

Pred trajektom je že poštena kolona vozil, motoristom je namenjen poseben vozni pas.

Parkiramo se med italijane, s katerimi smo potovali skupaj že pred 14-imi dnevi in opazujemo maroške policaje in carinike pri kontroli kamionov.

Sicer rutinski pregledi pa vendar brez milosti. Pri vsakem tretjem šleparju pride svež smrček in prevoha kamion po dolgem in počez.

Pred rampo še vizuelni pregled prikolice in vlečnega traktorja.

Končno smo na vrsti tudi mi.

        

Parkiramo se v kabino, po uri sodeč bomo izpluli z zamudo. Takoj pa preverimo, če je na šanku še vedno tista prijazna teta, ki jo bomo v naslednjih dveh dneh še nekajkrat obiskali.

Na zdravje! Konec dober, vse dobro. Vsi živi in zdravi. Tebi, Maroko, pa hvala za vse!

 

[mac]

18., 19., 20. dan

Po 14-ih dneh potepanja so dnevi na ladji in do doma samo še lanski sneg. 

 

Na srečo je vreme lepo in toplo in ob pivu na krmi meljemo zgodovino zadnjih dni. Če bi me za 3 dni zaprli v kabino, bi se mi zmešalo.

Spet sidramo v Barceloni in celo dopoldne čakamo kdo ve koga.

Končno se po dveh nočeh in pol ter dveh dnevih prikaže svetilnik v Genovi. Izkrcanje je hitro in tekoče in nismo edini, ki kar bežimo od te dolgočasne ladje.  Še eno tankanje na italijanski avtocesti in šest ur ožemanja gasa.

The Tour de Marroco is finished.

 

Pri Pavletu doma nastavijo foto opremo in pečen kostanj in v nizkem štartu čakajo na tuarega.

 

Ostali sicer nismo bili deležni visokega državniškega sprejema, ampak sladko je bilo pa vseeno.

 

Vsem, ki se je tole zdelo dolgočasno in ste ob tem trpeli, se globoko opravičujem v upanju, da ste pravočasno kliknili na miško. In ker ne bi bilo lepo, da se kitim s tujim perjem, je prav, da napišem še to, da je avtor večine teh fotk dežurni fotograf Pavle (Nemo), nekaj pa sva prispevala tudi midva z Jožetom (Roksy).

Hej, vi trije:  Še enkrat hvala za prekrasne dneve v Maroku!

 

https://www.youtube.com/watch?v=2AWsMTFuoto&list=PLaSTD-pyMRbGVfWTrWJHM3NU94eaRd8O6&index=14

 

 

[JoeFZ]

pred 2 urami, bambi61 pravi:

Jaz tudi grem 14.4. iz Savone in se vračam 1.5. iz Maroka!!Jupiiiiiiiiiiiiiiiii

 

Na obe strani gremo skupaj!

 

LP

[Bambi61]

Čudovit in slikovit potopis je zbudil oziroma obnovil  zanimanje za Maroko pri meni in zato sem se odločil da  tudi sam odpotujem 15.4. v Maroko pa me zanima če mi lahko kdo pomaga z nasvetom kakšne gume ste imeli oziroma boste dali gor?!

Sam sem v Mongoliji vozil Metzeler Karoo vendar sem jih v 3.000 km popolnoma uničil in se nato komaj prišlepal do Barnaula še 1.200 km po asvaltu do novih.Planiram cca 3.000 km asvalta in kakih 2.000 km makadama.Seveda je v tem asvaltu zajeta tudi pot tja in nazaj domov!

Lep pozdrav,Bambi!

[BIF]

Hvala avtorju za zanimiv potpis in seveda vsem ostalim udeležencem za priloge (fotografiranje, poziranje in podobno).

Potopis je ravno prav opremljen z komentarji in fotografijami, predvsem meni (verjamem pa da tudi ostalim), pa je dodobra osvetli zimsko sivino in seveda prili na ogenj popotniške žilice. Hvala še en krat in veliko sreče na morebitnih prihodnjih potepanjih, ki jih bom, ako jih boste seveda pripravljeni deliti, z veseljem in zanimanjem prebral.

[mac]

Za tiste, ki se odpravljate na tiste konce in vam manjka še kakšna uporabna informacija, se lahko gremo " vem jaz -  zvedel boš tudi ti".

Vse potrebno okrog trajektnih  kart in tudi nakup lahko uredite na strani www.gnv.it , ki vozi iz Genove, ali pri drugem prevozniku Grimaldi, ki parkira v Savoni. Lansko leto smo mesec dni pred odhodom dali za karte 340 eur /glavo za notranjo kabino + motor, pri čemer je postavka za motor toliko kot za osebo. Dva na enem motorju plačata precej manj.

Letos je bila sredi januarja,  (za termin 15.4. in 3.5. nazaj), cena za 2 os. v zunanji kabini + motor = 580 eur.  Čez 14 dni je bila že 690 eur, po mojih izkušnjah bo marca okrog 800 eur. Očitno je ta termin precej zanimiv in temu primerno povpraševanje po trajektu dviga ceno.  Za nazaj so zunanje kabine že prodane.

Ker se nekateri ne morete odločiti glede gum, bi bilo najprej dobro, da se odločite kaj in kje boste vozili. Na naši poti nismo planirali ruženja po mivki in vožnjo po pistah v smeri Pariz - Dakar. Na motorje smo nataknili TKC 70 (moje so imele za seboj že 6.000 km) in smo z njimi brez vseh problemov prevozili 3.800 km po Maroku + transfer do Genove in nazaj. Vozili smo cca 70 km (skoraj nič)makedama preko Tizi n' Ouano, nekaj malega po Merzougi in nekaj km blata na poti do Demnate. Včasih smo nabasali na kakšen odsek slabega  asfalta, v principu pa so bile ceste boljše, kot v SLO.

Bencinskih črpalk je dovolj. Skoraj vsaka vas ima svojo "tank štelo". Sem pa tja pa kakšna nima!!!  Zato je zdravo točiti, predno prešaltate na hlape. Na nekaterih ne sprejmejo plastike ali pa jim ne dela pos terminal, zato je dobro imeti nekaj gotovine. Tudi bankomatov je veliko. Bencin je po celem Maroku 1 eur +- nekaj centov.

V času našega potovanja nismo imeli nobenih problemov z iskanjem spanja. Predvidevam, da bo aprila drugačna slika. Že samo iz male Slovenije se nas, kot kaže, odpravlja za eno majhno četo. Lani smo imeli rezervirano spanje za prvo noč, da nam ni bilo treba ponoči iskati in raziskovati ter še za drugo in tretjo noč v Fesu, ker smo vedeli, da pridemo tja ponoči. Nekako tako bo tudi letos. Vsa ostala spanja smo urejali sproti, bodisi face to face, ali pa čez booking. Ponudbe je dovolj, tako da je odveč strah, da bo kdo ostal na cesti. Lahko pa , da bo malo dražje. Cena naših bivanj se je gibala od 10 - 15 eur z zajtrkom, razen hotel Ibis, kjer se cena giblje tam nekje med 30 in 35 eur. Pa še to se da zmanjšati tik pred vhodom v hotel, ko se konektaš na wi fi in čez booking narediš rezervacijo.

Jahanje kamel in spanje pod šotori v puščavi nam je ponudil naš gazda v hotelu v Fesu. Predvidevam, da ima vsak lastnik hotela oz. kasbaha v Merzougi svojega "agenta" v večjih mestih po Maroku, ki jim rihta goste za tour de mivka.  Glede na velikost grupe pa je potem tudi ceno lažje zbijat oz. se pogajat.  In če je grupa večja, je lahko tudi žur bolj konkreten. (Grupa,  pa grupni,  pa grupak pa to,  ....) Fino bi bilo, da se na trajektu mogoče dogovorimo za enega takega grupaka!!! (zaradi cene, seveda)

Čez dan se nismo prav veliko ukvarjali z kulinariko. Zjutraj smo napolnili truge vsak po svojem občutku in načeloma je to držalo do večera. Če že nimaš čisto nič pri roki, se lahko naješ v vsakem selu za male pare (cca 5- 10 eur, tudi manj). Za 10 - 15 eur dobiš pošteno kosilo, je pa priporočljivo, da malo pogledaš, kaj ti bo nametal na krožnik, ker drugače sledi mukotrpno čepenje na WC-ju. Po vseh prenočiščih je bilo wc papirja dovolj !!!!!  ( Linex (blažev žegenj), predvsem pa Saldiar in aktivno oglje prekineta samotno bivanje po wc-jih.)

Pijačo smo nekajkrat nabavljali v Carefourju, kjer imajo posebne oddelke za alkohol. Cene so kar približno enake: pivo okrog 2-2,5 eur, liter rdečega vina od 4 eur naprej, žgane pijače pa tako kot v SLO ali dražje. Po hotelih in kasbahih pa je pivo cca 5 eur, vino pa okrog 20 eur/l  in več.

Policaji se ne pustijo fotografirat za (skoraj) noben denar. Tudi orto domorodci ne marajo fotoaparatov. In ko že misliš, da te ni videl, ko si ga slikal, boš potem na fotki videl, da te je gledal direkt v objektiv in te z pogledom skoraj ubil. Če slučajno pride do slabe volje in hudih besed, zna kakšen euro umirit situacijo.

Že ob pristanku trajekta domačini ponujajo sim kartice maroškega mobi operaterja. Ne vem, kako je z temi karticami, sam sem si jo raje nabavil v mobi trgovini. Za nekih 10 eur naj bi imel dovolj prenosa in telefoniranja po Maroku. Mobi signal je tudi tam, kjer ga najmanj pričakuješ, razen puščavskega juga, kjer lahko samo preko satelitske telefonije javiš, da si že skoraj mrtev.

Ob vrnitvi se pred check in kioskom ponujajo lokalni đeki in precej arogantno ponujajo svojo "storitev".  Napol pismeni seveda ne znajo niti formularjev izpolniti tako, kot je treba, potem pa zahtevajo še plačilo. Če se vam ne da izpolnjevat formularja, potem boste z lahkoto odvedli za 2-3 pive na trajektu (15 eur). Jaz jih sigurno ne bom več častil.

Najbrž je še kaj, kar vas mogoče zanima pa se ne spomnim. Če komu lahko še kako pomagam, bom to naredil z velikim veseljem, sicer pa se vidimo 15.4. v Genovi, ob 18.uri na Excellent.

Lp

Mac