Malo na jug (BIF edition)

[DAMI34]

a so kaj popravili Transfagarasan al je še vedno jama pri jami in flika na fliki (z južne strani) ?

Pa srečno seveda naprej. 

[BIF]

Kot rečeno...za fruštik Transalpina v vsej svoji dolžini...potem pa Turnu Severin-Bela Crkva-Beograd in v nek hotel v že katerem selu...skupaj danes 598km. Motorček delal kot urica....bolj ga preganjaš lepše prede...:)

Jutri še transfer do doma...počitek urejanje misli in mogoče celoten potopis...

[Mitja-P]

Super Bif, tako kot z štirikolesnikom, si privoščiš tudi z dvokolesnikom!! Mislim, da ti je Lakl kar malo zameril, ker si na rajži kar sam

[BIF]

Žal tokrat ni mogel zraven....ampak verjamem, da bova skupaj prerajžala še veliko takih. Sicer pa on krene v Juliju....tudi na luštno.

 

[SAR-Solo Adventure rider]

pred 32 minutami, Mitja-P pravi:

Super Bif, tako kot z štirikolesnikom, si privoščiš tudi z dvokolesnikom!! Mislim, da ti je Lakl kar malo zameril, ker si na rajži kar sam

Z mislimi sem bil vedno zraven.  Itak pa Bif prej vedno razišče teren, da lahko drugič bolj uživamo. .  

[Mitja-P]

Ja super, da imaš tako izvidnico in je potem v drugo še bolj luštno

[BIF]

Tako...zdaj pa še zadeva v besedi in sliki. Potopis bo sestavljen po dnevih, da bo lažje razumljen...kdor ga bo bral. K opisu dneva bodo tudi priložene slike od tistega dne. Prijetno branje...komur ne bo dolgčas.

PS...Dami....kot si že omenil...naslov teme lahko spremeniš po tvojem mnenju, da se bo vklapljal v neko podobo na forumu.

Dan1

Ker sem se z leti polenil, kar se tiče pisanja....pa tudi sicer sem se naveličal okolici razlagati kje, kdaj in kaj sem počel je bila prvotna odločitev, da tokrat potopisa ne bom podajal. Pa vseeno sem se potem, ko sem gledal že tisoosemstosedeminpetdestič eno od nadaljevank Gruntovščanov in ravno zadel tisti del, ko je Dudek odhajal na delo v Nemčijo in je izstopil že na prvi postaji, ter se vrnil nazaj k svoji Regici v enak enoličen vsakdan, v njem videl neko simbolno prispodobo povprečnega lastnika motornega kolesa (motoristi (pa ne tisti iz FB-ja) so neka druga kategorija)) in se odločil, da bom svojo izkušnjo tudi tokrat trajneje obeležil v pisni obliki.

 

Uvodoma naj podam nekaj podatkov in smernic bralcem tega zapisa, ki bodo pripomogli k lažjemu razumevanju nekaterih stvari, pogledov, in dogodkov v nadaljevanju zapisa.

 

Sem srednje starostni dedec...tak čist običajen...z ženo in dvema otrokoma, službo, hišo, avtom in seveda psom. Zadeve v življenju so tekle bolj ali manj gladko, razen, ko je ženi prvič odtekla voda in sem jo vprašal, če morava iz zdaj ob 3h zjutraj, ali lahko še malo potegnem do 6h. Ko je do tega prišlo drugič, sem bil prej v avtu, kot ji je voda sploh odtekla.

Življenje je teklo, otroci so odraščali, moja nemirna duša, pa je iskala nove kompenzacije za nemirne noči, posrane plenice in kislo bruhanco na ramenu, ko smo podirali kupčke.

In sem si nekako pred sedmimi-osmimi leti omislil štirikolesnik. Ne bom zdaj o tem obdobju, ker je to večini tuje...pa vendar....to je ena najbolj norih zadev, ki si jih lahko omislite....sploh, če veste, kaj vse se da s tem počet. Tako sem vsa ta leta z najboljšimi prijatelji skakal čez luknje, ril po blatu, vlačil vitlo, se tudi prevračal (razen odtrganega zadnjega kolesa nič hujšega)....in po določenem času občutil slast avanturizma in potepanja. Nekajtedenski potepi po brezpotjih Balkana so postali stalnica.....želje vse večje, a je v tem športu na žalost razdalja največji problem. Štirikolesniki namreč niso konstruirani tako mehansko kot konstrukcijsko za daljše cestne vožnje.

Od potepanj nisem želel odstopiti, torej je ostala edina logična razlaga...menjava transportnega sredstva. To mi je padlo nadvse težko....na štirikolesniku sem užival....motorje pa sem vse življenje odklanjal....sploh me niso zanimali. Ampak ko je sila....saj veste kako in kaj. In sem se stari butl odločil, da se mi zdi, da sem še nekako v tistih letih, ko bi lahko poizkusil še to kozlarijo. In sem šel...CPP, predvanja, izpit in potem praksa...da sem na eni od učnih ur fuknil z motorjem v krožišču sicer ni nekaj s čimer se lahko vsak pohvali....vendar je resničnost in izkušnja, kot sem jo doživel in takšen bo tudi opis mojega potepa po Balkanu....brez olepšav....pristen, kot sem ga doživel....z občasno uporabo klene Štajerščine, z vsemi lepopisnimi napakami za katere se mi gladko jebe, ker nenazadnje nisem Toporišič ampak prebivalec ob vznožju Pohorja, kjer se zadeve rešujejo z motorko in ne nekimi usranimi arbitražami...če smo že glih v tem obdobju. Torej....kogar to ne moti....dobrodošel...kogar moti...zgoraj desno je križec...kurzor na njega in levi klik na miški.

Tako sem si zgodaj jeseni 2016 omislil izpit in neko prduljo, ki je kot se spodobi stala v garaži še preden sem imel tisti, kos plastike, ki mi uradno dovoljuje tudi njeno uporabo  v žepu. Ne bom zdaj opisoval, kako sem hodil sedet par krat na dan na njega v garaži....ga vlačil ven...prižgal in poslušal, če vse deluje....ker pri pizdi materini, kaj pa bi sploh na novem motorju lahko bilo narobe, razen, da dobi ekaste gume od stanja....ampak moški smo pač veliki otroci....le igrače si kupujemo malce dražje.

Plastiko sem dobil in potem prvi kilometri. No prve kilometre teorij v obliki motorističnih nasvetov tipa »Magisterij za motoriste« in Youtube posnetkov, tek stotine nasvetov iz različnih forumov predvsem takih, ki zmorejo max. 70km dnevno, pa še to z 8-12 postanki sem imel v malem prstu. Vse kar je treba je pač, da zajahaš motor in se greš peljat....ampak je tu pizdarija. Hišo imam takole malce na samem....dovolj, da občina ne razmišlja o asfaltu....do njega pa je kakih 150m. finega redno nafukanega gramoza, vmes pa še jebeni 90 stopinjski ovinek, ki ga vsaka ploha odnese, ker se na njega izliva vsa pobrana voda iz polovice višje ležečega naselja in je potem taki, dokler se ne pridevajo specialisti za popravila cest v naši občini, kar v prevodu pomeni, da je menjavanje končnikov na naših avtomobilih, redno opravilo, kot so košnja, okopavanja krompirja, trgatev in podobno....pač redna letna rutina.

No in potem sem jaz s tisto plastično izkaznico, ki je dokazovala mojo sposobnost o udeleženosti v prometu kot voznik motornega kolesa, moral sploh prvič v življenju z hoh glanc novim motorjem, ki so mi ga dostavili s kombijem....nekak spravit po tej cesti, ki mimogrede še vodi v klanec, prijahat do asfalta. Zdaj se ne spomnim več, ampak se mi zdi, da so me noge fejst bolele preden sem prišel do vrha....pa roke tudi, ker sem tak stiskal ono gumo od ročk na bilanci, da so me pol dlani pekle, kot da so me s šibo po njih našeškali. No saj potem na asfaltu ni bilo dosti boljše....edino noge sem dal na stopalke....pol ko sem ugotovil, da mi je v podplate nenavadno vroče. Za prvič sem naredil glih par kilometrov, ker sem vedel, da me čaka še hujša pizdarija nazaj. Po tem istem bregu (z bogato izkušnjo prevoženih 30km. po asfaltu) sem se moral potem še spustit nazaj do bajte. Veš ono, ko v leru sediš na motorju z nogami drajsaš po šodru za tabo pa ostajajo tri špure....dve od levega in desnega podplata in po sredini ena rjava. Ampak sem pridrajsal....jakna in hlače so bile direkt za v sušilni stroj...babnica pa me je vprašal, kje sem pri vedrem dnevu dež našel, da sem celi moker....bemti babnico...nima pojma, kak težko je bit lastnik motornega kolesa...pa čelada....zamisli si, da vrežeš lubenico na pol, izbrskaš koščice in si jo povezneš na glavo...no taka je bila notranjost čelade....sluzavo, mokra, lepljivega oprijema z vonjem kreatinina, ki ga zavohaš, ko greš zjutraj scat in celi dan prej nisi nič pil....in to vse na moji prvi »furi«....jebem ti življenje, pa motor, pa vse skupaj...

In komaj sem dodobra začel mojo kariero in osvojil tisti breg, ki ga še danes malce strahoma prevozim...čeprav zdaj že v drugi brzini gor in dol...pride zima....tista, ko ne moreš več vozit, če si normalen....in potem mraz popusti...asfalt ima zavidljivih +4 na soncu...in že smo se vozili. No in tako sem si potem nekje konec aprila zamislil, da pa nekak fure od oštarije do oštarije, pa na ono milijardo krat penetrirano Golico, pa Mozirje, pa Prekmurje, pa Dolenjsko, pa, pa, pa, niso glih to kar bi jaz počel. Malo sem zagušil našo tajnico in mi je izračunala, da imam še 25dni starega dopusta....in avanturistična kombinacija je bila sestavljena. Ker sem se po Balkanu že potepal, sem vedel kdaj je nekako dober cajt za fijakanje....tam v juniju nekje....in tako sem se odločil, da 17.junija krenem za 14dni....nekam dol pač...bomo videli do kod. Najprej sem ugotovil, da grem sam...prijatelj Lakl je imel neprestavljive službene obveznosti, sin, ki mu pa že po stari družinski tradiciji pol leta motor stoji v garaži, on pa še nima izpita....pa pač ni bil glih neka izbira za mene zdaj že »izkušenega« voznika.

In tako smo pri potopisu....jaz in vsi tisti, ki se do sedaj niste naveličali branja....bravo....to je že uspeh.

 

Tiste sobote 17.06 sem tako lepo spakiran z vsem potrebnim in nepotrebnim krenil zarana na pot....aja...to še moram povedat...kar bom napisal je pač moj osebni pogled na zadeve...tako sem to potovanje doživel pač jaz. Ne bo olepšav in sladkih besed, kar je za pohvalit bom tudi napisal.

Seveda pa bi nekdo drug isto zadevo videl drugače....

In tako sem lepo spakiran s....to moram povedat...kupom orodja v kufrih, kot, da sem pooblaščeni terenski Yamahin serviser, ki ga seveda nisem uporabil...na srečo, ker si s polovico itak ne bi vedel kaj počet....ko sem prevrnil v Bolgariji motor, sem se ves preostali del poti vozil z zamakjeno bilanco....ki jo je moj serviser na Ptuju »poravnal« v 10-ih sekundah s ključem št.10, ki sem jih jaz imel v kufru vsaj 3 ali 4. Odvil je »spejserje« na bilanci, ta se je po spominu vrnila v prvotni položaj in jih je le zategnil nazaj...pol je jasno, da bi vso tisto kložnarijo lahko mirne duše pustil tudi doma. Ampak...nikoli ne veš....idiot...

...in sem se peljal...Nekak sem si naštudiral, da je najbolj ziher, če grem čez mejo na Cvetlinu...pol pa štrafta po avtobanu mimo Zagreba, proti Hrvatski Kostajnici....ker do Bosne itak ni kaj za videt ali doživet. In je tako tudi bilo....do meje. Mejo v bosno v Hrvatski Kostajnici sem prestopal prvič. Kot sem uvodoma povedal....Balkan mi ni tuj...res ne....amapk vedno znova me nekaj preseneti. Hrvaška meni sicer ni glih neki ElDorado...tako čisto običajna....ampak, ko pa zapelješ mimo onega plavega plehnatega kontejnerja v Bosno....tu pa se vedno dogaja...na drugi strani samo Kostajnica....kaos na vse strani....vsi furajo na pune in povprek....neka pravila v prometu so mrtvo slovo na papiru....levo obledele marele že katere pivovarne....zjahani stoli in mize...vonj pečenega iz žara (ob 9-ih zjutraj)...babnice z vrečkami nekih cenenih sladkih pijač polnih aditivov in barvil...na desni pa banka, menjačnica, 7 rol tiste plastike, ki se reže na metre in so kao prti na mizi...dokler motivi rožic ne zbledijo in je čas za prenovo lokala....torej nove prte, kardani za traktorje, pošta, plastične puške za otroke, kafana, pekarna, plata s ciglom, zdravstvena postaja, role železne ograje za ovce....in tako naprej....mešano na žaru v glavnem. Nekako se prebijem skozi ta kaos in Garmin...jebeni Garmin...res je glup u pizdu materinu, me po svoji kurji logiki pelje moji naslednji točki Prijedor. Že po kakšnih 300 metrih mi je potegnilo, da smer nekako ni tista, ki sem si jo zamislil....karta, na levo krug in na polovici obračalnega kroga (tak krog imajo običajno potniška letala)...skoraj zapeljem v škaf s perilom ob nogah ninđe (veste dobro kaj mislim)...za ziher vprašam....«za Prijedor«....«može i levo a može i desno«....odgovori....o jebem ti sunce, si mislim. »koji je glavni?« vprašam....«pa ovaj« odgovori...si mislim...pa pizda ti materina....jasno da ovaj...saj nisem na onem drugem....«levo ili desno«, nadaljujem....«pa levi je glavi a desno je bliže«....fuck....ok »hvala«....«pomogli ste mi kurac«...si mislim in zavijem na desno. No če je bila izbira prava pač ne vem....sem pa prišel do Prijedora, nekako v času in smeri, kot sem si jo zamislil. Nadaljujem proti Banja Luki in nato prvi resnejši postanek...kafa (to je republika srpska pa se je treba pravilno izražat...kava se je končala na Hrvaški meji)...in hladen Schwepes...ker je to baje pijača za prave moške....kot trdi oni na reklami. No jaz sem ga pil, ker sem bil žejen. Kdor še ne ve...Banja Luka je lepo mesto....za razmere v Bosni zelo solidno urejeno z ugodnim razmerjem 7 žensk na enega moškega. Nadaljujem v smeri Kotor Varoš, nato desna smer proti Travniku, kot moji končni destinaciji za tisti dan, v opciji«B« torej preko planine Vlašič. Smer preko planine Vlašič je vsekakor vredna greha...vijugava cesta....na trenutke pač po Bosansko razfukana, s peskom na ovinkih in nepredvidljimi ugrezi cestišča...previloma tudi na ovinkih.

Ampak o cestah v Bosni malo kasneje, saj si ta del poleg voznikov in ostalih udeležencev v prometu zasluži posebno poglavje....res posebno poglavje.

Kakšne 3km izven Travnika (za katerega sem mimogrede ugotovil, da je orto muslimansko mesto...kar je meni čisto ok....zgolj za informacijo), sem si preko Booking-ga (kako neavanturistično) rezerviral nočitev v hotelu Bajra. No hotel Bajra ima poleg nočitev pod sobami še wide-around znano restavracijo, mesnico, trgovino, špecerijo, 2 bankomata....skratka vse kar si utrujen popotnik, željan miru in mirne noči lahko zaželi....v svoji nočni mori. Amapk soba je bila lepo urejena, čista....wifi na pune granate....flat TV....normalna kopalnica....restavracija-čevabđinica pravzaprav...pa s tako dobrimi čevapi, da bi kaj kmalu postala moja zadnja destinacija holesterolnega ciklusa, če ne bi premogel še tistih nekaj atomov zdrave pameti. Razpakiranje, zaklepanje motorja, cerada čez njega, tuš....in prvi dan je ugašal v spanec....

...jes moj kurac....ampak o tem v nadaljevanju...ki sledi...

[DAMI34]

qul, jezik ti pa dobro teče

Bif edišn, bo ok, al kar Bif lajf story?

 

[BIF]

Ojejej....za life story so premali serverji....

[IZTOK]

Ob 1. 7. 2017 ob 9:39, BIF pravi:

Ojejej....za life story so premali serverji....

Super si tole spesnil. Samo na kratko glede Garmina - se spomnis, sva nekaj plane usklajevala, ce se najdeva v Romuniji, ki jo bom jaz sele ta mesec obiskal, fak pa sluzba, ki ti vse nacrte zjebe cez noc 

No takrat sem ti poslal posnetek planirane rute, pa si ugotovil, da sem si dopust planiral kot Nemski generali bojne pohode. Zdaj menda ves zakaj, ker Garmin ima vedno neke svoje ideje, mene je to ze izucilo 

Drugace pa, sem bil lani v Banja Luki in Travniku. Banja luka je res zrihtana. Idi enkrat ruto Prnjavor, Bihac, Bosansko Grahovo, Livno, Mostar, Trebinje, ne bo ti zal.

Popravljeno Julij 3, 2017. Popravil IZTOK

[BIF]

Se strinjam glede predhodno planirane rute. Vendar...težko razložim. Leta sem vozil po brezpotjih...šumah, vlakah....preproszo ker mi je bil všeč ta stil raziskovanja. Planirana ruta je komot....po drugi strani pa mi je všeč občutek, da se obrnem tja kamor mi je všeč v danem trenutku. Zato sem se navadil kombinirat Karto, lokalci in na koncu Garmin...kot potrditev željenega. Je pa dejstvo, da je garmin v teh krajih bolj ali manj izgubljen....če mu zaupaš....boš sicer prišel na cilj....recimo čez 162km....do cilja, ki je v resnici oddaljen 52km.

Ampak....avanturistični duh mora bit....ljudje so potovali tisočletja...brez Garmina....ni vrag, da se ne bi znašel.

Opisano ruto od Trebinja do Bihača pa sem že odvozil....sicer z avtom...ampak je vredna motoriranja...lepa...lepa...

Popravljeno Julij 3, 2017. Popravil BIF

[BIF]

No pa nadaljujmo....

Dan 0

 

...ja dan 0 kar pomeni, da ta dan ni bilo odvoženih nič kilometrov. Na svoja potepanja namreč vedno vlačim tudi majhen laptop...iz praktičnih razlogov...napišem kak mail, z domačimi malo počvekam preko mesengerja...predvsem pa shranim slike in prečekiram vremenske napovedi in fronte za naslednji dan....ali pa na google earth-u malo pregledam eventuelne možne smeri....stanje poti in zanimivosti. Kakorkoli....če se malce vrnem na moj opis prvega dne, ki se je končal z ...jes moj kurac....Baksuz kot sem, sem fasal eno fajn bosansko fešto...z nekim fuck off bandom, ki je mučil nekega Šaban, pa Jehvić-a, pa kaj vem koje vse pjevače narodne muzike. Vse skupaj seveda z izdatno podporo v obliki zavijanja iz strani zbrane družbe....do jutranjih ur....čeprav mislim, da sem jih nekje okrog dveh zjutraj, vse skupaj zajebal, ker sem zaspal....pa sad pjevajte gluhome...mamicu vam. No čas do mojega zajeba pa sem izkoristil za brskanje po net-u med drugim tudi vse žive vremenske napovedi in gibanja front. Pri nas je to fajn...odpreš aladin-a in pogledaš satelitske slike, simulacije in si tu nekje. No ko v Bosni napišeš aladin bosna....od masažnih salonov, nekih birtij, klubov, vulkanizerjev....pičke materine....samo vremenske napovedi ne. Ampak sem nekako vseeno izbrskal neke strani iz katerih sem razbral, da bo naslednji dan v delu moje trase dež. Verjamem, da se bo sedaj kdo namrdnil...češ...pravi motorist vozi tudi v dežju. Najprej kot sem uvodoma povedal...jaz sem voznik motornega kolesa...pojem motorist pa ima pri nas toliko dimenzij, kot je lastnikov motornih koles. Edini in najpomembnejši razlogi za to, da pa naslednji dan nisem krenil dalje pa je ta, da sem imel v planu Prokoško jezero, do katerega pelje zanimiva pot, leži na precejšnji višini je bil must see na trasi, potem pa je tu še Bjelašnica....in ne vidim nobenega razloga, da bi te destinacije obiskoval v dežju le zato, da bi naredil kljukico. Poleg tega sem imel čas...dovolj časa....in zato sem tisti dan z nategunsko upravnicco hotela, ki mi je sicer želela dvignit ceno za 5eur za naslednji dan, vseeno sklenil deal, da bo 15eur čisto dovolj za ta kokošnjak, še posebej zato, ker itak nisem spal, zaradi jebene gozbe. Babnica je bila vun pesja (vohala je denar)...ampak je vseeno obveljala moja, ko sem rekel, da bom na bookingu dal zanič oceno in negativno mnenje. Ne gre za 5eur...ne maram pa ko nekdo v meni vidi bankomat.

In tako je dan 0 šel za okvirno ogledovanje nadaljne smeri, iskanje kakšne zanimivosti in ....pizda jih materina....če nisem tisti dan šel 5x jest v tisto njihovo čevapđinico...jeba je samo to, da so me potem zvečer bolele noge, kot, da sem celi dan fuzbal špilal....ne vem kakšne izkušnje imate ostali....ampak v čem jim je finta, da me na vseh mojih avanturah vedno dajo spat v najvišji štuk...kao...«to su vam gospodine najmirnije sobe«...«i pogled iz balkona vam je najlepši«...ali pa zato, da se lahko iz tega balkona dol fukneš pa te ne rabijo oživljat...al kaj. Ne vem no....vsepovsod sem spal v zgornjih nadstropjih....to mora bit neka hotelirska finta.

In tako je minil moj dan 0. Bi pa ob tej priložnosti še napisal nekaj o cestah, ki so me spremljale na poti. Velja bolj ali manj za vse obiskane države. Govorim bolj generalno ob dejstvu, da sem veliko vozil po cestah pite boga katere kategorije...v glavnem po tistih, ki povezujejo manjša naselja in so bolj lokalnega značaja....in glede na ekonomsko uspešnost prevoženih držav so nekako v planu za obnovo leta nikolovega, trenutno pa so podvržene neki obliki vzdrževanja, ki zajema vse...od krampa, lopate ponekod tudi košnje, ker med razpokami na vozišču pač raste trava. Seveda vse te države premorejo tudi dobre ceste...nekatere celo odlične...a ker sem se držal bolj stranskih, se bo moj opis nanašal bolj na te. Po dobri cesti se namreč ni težko vozit...več pozornosti si zaslužijo stranske, še posebej zato, ker običajno prav te velikokrat peljejo čez lepše ali zanimivejše predele...vsaj zame.

Torej, če bi pisal knjigo o cestah Balkana bi bil naslov knjige brez dvoma 50.000 ODTENKOV SIVE. Mislim, te ceste so res takšne kot da se nekdo izživlja na njih ali pa spadajo pod kakšen testni inštitut tipa Fresenius, kjer poleg testiranja pralnih praškov, pač testirajo in experimentirajo z asfaltom na Balkanu. Te krpe na cestah so vse kar premore cestno-vzdrževalna domišljija. Od strukture, do oblike, velikosti, včasih se odlepijo še preden sploh primejo....ono, ko se še kadi iz nje, pa jo je šleper že odpeljal s seboj in jo fuknil dol v naslednjem ovinku in zdaj pač leži tam....delno zvožena in ko se ohladi je pač kup sredi ceste, čez katerega pol pač vsi furajo in jebejo končnike, ti pa se z celim čelom do tal zahvaljuješ, da si montiral progresivne fedre pred potjo...do tega, da so strukture tako neskladne, da se po eni pridriftaš skozi ovinek in te v naslednjem trenutku prime flika, ki se je ne bi sramovali niti v Imoli....skratka....o barvnih odtenkih pa sploh ne bi. No večina teh cest, kjer pa najdemo še njihovo osnovo, pa sega v obdobje rajnke države. In kot takšne so prav fino in zavidljivo zglajzane...gladke kot špegl. Brez pretiravanja se mi je zgodilo, da sem si nekega jutra moral preprosto zaslonko potegnit pred oči, ker je bil odsev sonca od ceste tako svetleč, da se sploh ni dalo vozit. Na teh lepo zglajzanih cestah pa je seveda tista fantastična plast maščobe, ki jo spustijo iz svojih dimnikov vsa vozila, ker Balkan je med drugim tudi odpad v Evropi odsluženih Mercedesov, Audijev, Oplov, Wv-jev, ki so itak že nacionalna znamka južne Evrope. In to v 99% avtomobili, ki s težavo izpolnjujejo normo EURO minus20....do nekje minus 30, kar se tiče izpustov. Poleg tega imajo razmerje poraba olja/gorivo 1L olja na kesl goriva. Vsa ta nekatalizirana mešanica olja in dima, ki potuje skozi brezprekatne cevi nekoč izpušnih sistemov se lepo potem poseda na te ceste. Potem pa so tu seveda še tisti (in teh je veliko), ki so nekoč imeli delujoča tesnila....zdaj pa pač olje kaplja po celi špuri....zato pa v vsaki štacuni poleg običajne špecerije in damskih vložkov, dobiš še velike količine olja. No...to vse je potem sestavni del vozne površine....ti imaš pa montirane gume 50:50....pa tudi če bi imel še ne vem kakšne....z malce preveč poguma ali suverenosti te na teh cestah gladko poradira. Potem pa se najdejo seveda še številne luknje....nekatere označene, kar s kakšnim kamnejm zloženim okoli njih, v tiste globje kdo tu in tam vtakne kar cel kol, ki potem štrli iz ceste, v bolje »vzdrževanih odsekih« pa nemara najdete tudi kakšno tablo, ki pravi da v«ozite oprezno, jer je oštečen kolnik«...v Grčiji ali Bolgariji pa to piše v njihovih klinopisih ali grabljah...tako da...veselica. Potem je tu še bogat nabor peskov različnih granulacij...običajno seveda na ovinkih, in pa glede na geološko sestavo Balkana, nedefinirane velikosti skal in kamenja zvaljenega na cesto, ki čakajo na milostno brco nekoga, ki si je tam na njih razfukal avto....ali pa na »redno« obhodnjo ustrezne službe, ki pa je za letos ta obhod že končala....torej nekje do drugega leta. Do takrat pa veliko sreče. Potoki čez cestišče in podobno so sicer redkejši...niso pa nobeno presenečenje. Gotovo sem kaj še izpustil, vendar je stanje dejansko takšno in vsi, ki boste pač zavijali na te kategorije cest, peljite previdno...ker res ne veste kaj vas čaka na ovinku ali ravnini. Potem so tukaj še useki cestišč....to izgleda tako, kot, da bi nekdo polagal asfalt, nato pa se cestišče enostavno potopi za 10cm....v vsej svoji širini...odsekano...in se čez nedefinirano razdaljo spet dvigne za 10cm....odsekano...pa seveda krave in ovce....v glavnem, kaj vse ne doživiš in vidiš. Ampak tudi to spada k avanturi in tudi to je treba znat odvozit.

No in na vse skupaj dodajte še voznike, njihove sposobnosti, znanja in kulturo...o tem pa sproti v nadaljevanju...

Bodi to dovolj to dnevu 0...ni bil glih nek potovalni presežek...je pa bil čas, brskanja po net-u, čas razmišljanja o prihodnjih dneh, smereh, čas bogat z holesterolom....in končno mirno nočjo. Jebenti...ne moreš verjet, kako utrujen lahko zvečer zaspiš, brez, da si sploh zakurblal motor....ampak tudi to sodi v dnevnik popotnika....

 

Slikic za ta dan ni....koji kurac bi še slikal dež in oblake....sicer pa je to potopis...ne slikanica...

Popravljeno Julij 3, 2017. Popravil BIF

[BIF]

Sicer pa...ajde uživajte malo u nočnim pjesmama....tak za atmosfero, prve noči....

 

[DAMI34]

hehe...ko sem prebral dan 0, sem ceste dobesedno "vizualiziral"

 

[jskrablin]

pred 14 urami, BIF pravi:

No ko v Bosni napišeš aladin bosna....od masažnih salonov, nekih birtij, klubov, vulkanizerjev....pičke materine....samo vremenske napovedi ne.

[fish1968]

...svetovno,za crknit..

[BIF]

Dan 2

 

....in je prišlo novo jutro in nov dan...

Vreme je bilo zelo obetavno, pa tudi sicer so napovedi za v naprej prikazovale le sonček...torej pozitiva. Stvari spakirane in na motorju....le še zajtrk pojem (ker je že bil glih v ceni) in veselo na pot.  No seveda ni vedno tako...ipak smo še v Bosni. Sedem za mizo in tetika s katero sva se prejšnji dan bockala okrog cene mi postreže zajtrk....dve viršle...dve mlačne viršle...gledem to malo in nemudoma pizdunsko napadem. »Izvinite...znate ja sam vegetarijanac....pa ako ima ja bih radije nešto bezmesno«...vse skupaj pospremim s pogledom žalostnega psa. Prisiljeno prijazno (verjetno zato, ker še nisem plačal hotela) odvrne....«svakako nema problema«....odnese ti dve anemični viršli in prinese maslo, marmelado in nekaj rezin sira. Če bi bila babnica kolikor toliko pri brihti, bi verjetno (ali pa celo je) vedela, da sem se zlagal, ker sem prejšnji dan hodil kot mali otrok vsaki 2-3 ure na ziz....v restavracijo na »pet u pola s lukom«. Verjetno pa je za vsem skupaj stalo dejstvo, da sva si šla že tako fejst na kurac, da sva oba zbrala zadnje atome in odpeljala igro do konca in se čim prej rešila drug drugega.

Na potovanjih imam sistem, da si že prej iz razpoložljivih virov nagledam ruto za naslednji dan....celotno vsaj okvirno...prvi del pa običajno kar detaljno....ker ko že en krat jahaš....potem ni več problema. Kljub vsemu pa ako je možnost, pri lokalcih povprašam po potrditvi smeri in se pozanimam o razmerah na poti. In tako sem spraševal babnico in dva lokalca, ki sta pri sosednji mizi pila jutranjo kahvo (Travnik je del t.i. federalnega dela Bosne, kjer prevladujejo muslimani...torej kahva ne več kafa)...kako priti do Prokoškega jezera....moje tisti dan prve destinacije. Vsi v eno so potrdili, da je zelo lepo in da to moram videt in da pelje cesta (makedamska) preko Fojnice....no jaz sem si nagledal to cesto...za spust...za vzpon pa eno bližjo. In povprašam po tejle...bližnji...preko Novega Travnika po asfaltu in potem levo v hribe. Nekaj so momljali in potem sicer vsi potrdili mojo tezo, z opombo, da pa po tej cesti še niso šli....da pa sicer je možnost. Iz predhodnih izkušenj vem, da kadar lokalci uporabljajo druge smeri za isti cilj, to običajno ne pomeni nič dobrega. Kljub temu sem nadaljeval z vrtanjem in verjetno zaradi ljubega miru, so na koncu potrdili, da res pelje cesta, preko Malega Travnika...še nekaj kilometrov naprej po asfaltu in nato levo v hrib do Prokoškega jezera. Čeprav vseeno malce sumnjičav sem se zadovoljil z potrditvijo, ki sem si jo naštudiral prejšnji dan s pomočjo Google Earth-a....tam je zadeva kazala precej perspektivno...še celo zame, ki sem bil praktično brez izkušenj z makadamom...ne daj bože še čem drugim.

Pojem, spijem kahvo, plačam in se v skupno veselje poslovim. Čeprav me je na koncu ženšče vseeno malo presenetilo z »hvala lepo i dođite nam opet«....tak, da spet ne vem kdo koga...

Končno se odpravim....cesta v glavnem že suha....vedro nebo in prijetna svežina jutra, ki prodira skozi zračnike na jakni....vonj pokošene trave in debela vijolična črta na Garminu....kaj češ lepšega. Vse kar moraš je to, da elegantno nagibaš motor skozi ovinke in uživaš. Cesta je bila sicer ena tistih iz že opisanih, čeprav je bila tudi ena tistih, kjer ni veliko prometa in je bila kljub starosti v dokaj dobrem stanju....celo asfalt je bil na trenutke hrapav in je vsaj navidezno dajal občutek dobrega oprijema. Sicer to niti ni bilo pomembno, ker sem ubral res lahkoten uživaški tempo...čemu riskirati karkoli na tako lep dan....nagib levo....nagib desno....nagib levo....nagib desno....vedno manj hiš....vedno več gozdov....bregovi pa nakazujejo, da pot vije skozi dolino....levo, desno....levo, deeeeee.....u pičku milu materinu. V tistem deeee zagledam pred seboj levo luč nekega rdečega kombija, ki je mrtvo hladno sekal ovinek v vsej svoji dolžini in širini....v celoti praktično na moji strani. To je res situacija da se poserješ...pa pohčiješ. Zanimivo je kako hitro v neki situaciji možgani procesirajo neskončne količine podatkov in bruhajo rešitve. Mnogi ste se že znašli v podobni situaciji in verjetno razumete moje pisanje....ne bom zdaj našteval vsega...vem le, da sem v tistem trenutku od vseh ponujenih rešitev brain-procesorja izbral tistega, ki sem ga očitno nekoč uspešno memoriral iz nekega članka, kjer je avtor opisoval podobno situacijo in zapisal (nekako takole)....«večina motoristov v takšni situaciji »zmrzne«...pogled usmerijo v smer potencialnega dogodka namesto v smeri rešitve....torej izhoda. Če bi v takšni situaciji gledali v smeri izhoda in motor z nagibom le še malo usmerili v to smer...rahlo dodali plin, se veliko podobnih situacij ne bi končalo z nesrečo«...prosim ne me decidirano držat za besedo....a nekako tako je avtor zapisal. No izmed vseh brain-proces opcij sem izbral prav tole. Prisežem, da sem (seveda v mislih) slišal, kako se levi aluminijasti kovček mojega motocikla drgne ob tisto rdečo mobilno gmoto in ne spomnim se prav dobro mojega nagiba, toda očitno uspešno se je zadeva razpletla brez trčenja. Kot v transu sem potem odpeljal slab kilometer ,ustavil ob cesti in sestopil. Med tem, ko sem nervozno rovaril po desnem hlačnem žepu in iskal cigarete, sem si nejeverno ogledoval levi kufer in iskal sledi dotika. Seveda nikjer ničesar, ker bi v primeru dotika verjetno telebnil po cesti. Še danes (in verjetno ne bom nikoli) ne vem....ali je bilo res vse skupaj tako na knap...ali pa je imel strah tokrat velike oči...ne vem...odkrito povem, da ne vem. Vem pa, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem se za silo umiril in vsi moji kilometri do doma so bili po tem veliko, veliko bolj previdni....v še kar nekaj srečanjih....na srečo.

Precej manj zasanjano in veliko bolj zbrano sem priromal tako, do željenega odcepa za Prokoško jezero. Kaj kmalu makadam...kar soliden....sicer z veliko lužami, polnimi vode iz prejšnjednevnega dežja...ampak dober oprijem Mitask (E07) mi je dajal dober občutek vodljivosti in vijuganja med lužami. Ob cesti nekaj starih razpadajočih hiš....po moje praznih že veliko pred zadnjo vojno. Po kakšnih 2km....spet asfalt...a le za kratek čas....pred menoj razcepišče....levo asfalt proti skupini hiš ,naravnost zelo neperspektivna pot za neizkušenega voznika....in za nameček zanikrna tabla pribita na drevo z napisam »Prokoško«. V upanju, da je tabla postavljena narobe zavijem k prvim hišam in ustavim pred lovskim domom (vsaj tako je pisalo). Ker je pojava kogarkoli v teh koncih očitno redkost, me pride oskrbnik pozdravit....za njim pa....mi v Sloveniji temu rečemo medved...oskrbnik je sicer trdil, da je pes...ampak jebemu mater, če mu ni bil vsaj foter medved. No na srečo oba prijazna. Malce povprašam o smeri in oskrbnik potrdi smer....kaj pa prevoznost....«paaaa....može se....ima put. Prošle godine su prošli neki Poljaci sa đipovima«....o jebem ti sunce ti jebem (si mislim potiho)....ko ti nekdo reče, da so šli Poljaki z đipi je to na Balkanu drug pomen, da si ga nafukal. Poljaki so res fanatiki....in ko se oni spravijo z đipi na avanturo je to praviloma res konkreten off-road. Te izkušnje imam že iz časov štiricikla....kjer koli so šli Poljaki z đipi je bila pizdarija. Torej nič perspektivnega ni kazalo zame. Tip je očitno opazil moj mračen obraz in me skušal potolažiti, da »sa tim motorom, apsolutne ne bi trebalo bit problema«....«možda ima koji lošiji dio, ali može se«... Jah kaj boš zdaj....preživel sem babnico zjutraj, rdeči kombi v ovinku....našel do sem...nič grem dalje...pa dokler pridem pač pridem....obrnem še vedno lahko, če bo pretežko...če pa zvrnem motor pa grem absolutno nazaj....ko jebe Prokoško...saj sem samo en dan čupil v tistem hotelu zato, da ga vidim.

In sem krenil dalje...kar bo pač bo. Za začetek sem moral prečiti nek širši potok, ki pa je vsled deževja prejšnjega dne kazal zobe bolj, kot bi sicer. Uspešno prečim in to me je za trenutek navdalo s pogumom. Kmalu sem bil sredi zastrašujočih dimenzij gozda....sam...in moj motor. Cesta je nenehno spreminjala svoj značaj...deloma utrjena podlaga, deloma žlaki od vlečenih hlodov, polni vode in blata, spolzko, pa spet nekaj oprijema, pa potem vse skupaj vedno manj podobno cesti...kolovoz...na trenutke že vlaka, pa spet nekaj bolj perspektivnega, kamnita pot, pa ponovno gozdna cesta....očitno res zelo redko uporabljana. Takrat razmišljaš o vsem živem....vozniki tipa Ni3ous bi verjetno vriskali od užitka....meni pa....neizkušenemu zelencu z na vsaki strani po 15kg. kufri in roll-bagom kakšnih dodatnih 15kg....z motorjem težkim dobrih 200kg....je bila zadeva vse kaj drugega kot zabavna. Takrat sem resno pomislil, da ideja o solo poti morda res ni bila najbolj zrela....in, da je v tistem besedičenju o izkušnjah in kilometrini ter pripravah na takšno pot nekaj resnice. In da moja trmoglavost in zagnanost morda tokrat res nista najbolj uporabna. Za nameček je seveda vsa stvar lezla še v hrib. Nenehno lovljenje ravnotežja in nekajkrat konkretnim udarcem po šus-plati ob spremljavi drajsanja s podplati (za ziher) me je pripeljalo do ovinka, ki je strmo zavijal v 180 stopinjski obrat. Le za trenutek so mi skozi možgane zdrsele besed Chris Birtch-a...j«ust power...only power can save you«....in sem le obrnil ročico plina in skoraj miže odpeljal tisti ovinek....uspešno. Vem, da takole za računalnikom ni glih nekega filinga o dramatičnosti tistega trenutka....in tudi moje retorično in pisateljsko znanje je preskromno, da bi opisal ta moment....a zame je bil to trenutek popolne zmage....uspelo mi je....in nič drugega me ne more spraviti po tleh. In me tisti dan res ni....me pa je nekaj dni kasneje v veliko bolj nedolžni situaciji.

Takole sem se kakšno uro (z veliko pavzami) vzpenjal polagoma po tisti spreminjajoči se podlagi, dokler nisem dosegel prvih čistin na že spoštljivi višini. Čistine so odpirale prekrasne poglede in čeprav so se vlačile megle, povzročene z dežjem prejšnjega dne, je bil užitek nepopisen. Z višino je prišla tudi veliko bolj kompaktna podlaga....blato je izginilo in zadnji kilometri do jezera so bili čisti užitek....sam, sredi planin...obkrožen z gozdovi, prijetnim hladom skozi prešvicano telo, vonjem smrek....to je to fantje...vam povem. Ko to izkusiš, veš, da ti je uspelo nekaj velikega....in je res veliko.

V tem zanosu sem v nekem trenutku ugledal Prokoško jezero in le še skromen spust me je ločil, do njegovega nabrežja.

Bolj kot prekrasna okolica jezero, planinskih koč in samega jezera me je takrat zadovoljevalo spoznanje o doseženem.

Nekaj minut užitka ob pogledih, cigaret in majhna čokoladica, ki je vedno v mojem kufru, požirki sveže hladne vode in že sem bil ponovno v sedlu. Ob neki koči sem v trenutku prihoda videl neke znake življenja, zato sem se napotil v tej smeri in res srečal enega od redkih pastirjev, ki spomladi priženejo živino iz doline na to mesto in se jeseni z njo vrnejo v dolino. Povprašam o smeri proti Fojnici in možakar potrdi, da se moram vrniti kakšne 4km. do razcepišča, ki sem ga videl ob poti, ter se le držeč glavne ceste spustiti v Fojnico.....rečeno storjeno. Razlika je le ta, da je bilo tiste ceste in od hudournikov razfukanega makedama neznosno veliko kilometrov. Poti nikakor ni hotelo biti konec in ko sem že obupoval....dasiravno je debela vijolična črta na Garminu z podlago Topo karte potrjevala pravilno smer....srečam dva hmmm...recimo gozdarja....vsaj sekire na ramenih so dajale tak vtis. Ponovno preverim smer in jo oba potrdita. Olajšano nadaljujem in res, spet po neznosno dolgem času v nekem trenutku naletim na sramežljive zametke asfalta. Res sem se razveselil te podlage, kot otrok in z velikim olajšanjem po nekaj kilometrih prispem v Fojnico.  Vasica je stisnjena v doline neke reke....z nekaj trgovinicami, kafiči in dvema raketama (minareti) je delovala prav prijetno spokojno. Ob rečici zagledam krasen lokalček.....klub islamske omladine....hmmm....naj bo. Moram rečt, da sem bil postrežen z najboljšo kavo na mojem celotnem potovanju...tisto pravo....bakreni pladenj, đezva s kahvo, narobe obrnjena šalčka, sladkor v čašici....res lepo....zaprosil sem še za malce mleka in užival kakšne pol ure na terasi nad vodo v šumenju njenega toka.

Seveda je bilo v nadaljevanju še veliko krasnih trenutkov....a ta je bil eden tistih ta velikih....zagotovo izdatno podprt z preživeto izkušnjo Prokoškega jezera.

Dodobra naspidiran in poln samega sebe, sem jo z dinamičnim tempom ubral proti Sarajevu in nato na Bjelašnico, kot mojo naslednjo željeno destinacijo tisti dan. Tudi skozi Bjelašnico sem si nagledal neke nekonvencionlne smeri, a sem se dodobra notranje izpopolnjen za tisti dan, predal uživaški vožnji skozi njene ovinke, užival v pokrajini, obiskal nekaj objektov iz časa Olimpijade v Sarajevu...žal z nekaj tragičnimi kraji iz pretekle vojne in v dinamičnem tempu ubiral smer proti Foči....nekako približno končni točki , ki sem si jo določil za tisti dan.

A dan je bil lep....napredoval sem hitreje kot pričakovano....čeprav sem med potjo celo uspel oprati motor od blata....sem nadaljeval proti kanjonu Tare, kjer sem prečil Bosansko-Črno Gorsko mejo ob kanjonu reke Pive prevozil tistih nekaj krepkih desetin tunelov in se preko Plužin povzpel do Trse na samih obronkih Durmitorja. Že od prejšnjih potepanj znani lastnik Eko sela v Trsi ,me je prestregel z znanim mahanjem....do njega sicer pelje asfaltna cesta....a jaz sem po tradiciji prejšnjih let ubral bližnjico čez travnik ,direktno pred restavracijio. Restavracija Eko selo Durmitor, nudi odlično teraso, hrano, pijačo, in simpatične lesen hiške....s ceno 5eur za nočitev...za motoriste only seveda....:)

[BIF]

Majhen PS...vse pohvale skrbnikom foruma, ki so poskrbeli, da je nalaganje slikic na forum res enostavno in hitro. Osebno zagotavljam, da ne bi pisal nobenega potopisa, kaj šele objavljal slike, ker ko samo pomislim na jebo z nalaganjem na neke serverje in kopiranjem linkov na forum.....nimam jaz več živcev za take zadeve.

Torej iz moje strani še en krat, velik hvala in pohvala za to možnost.

Popravljeno Julij 4, 2017. Popravil BIF

[GO_Tomi]

On 30. 6. 2017 at 11:09 PM, BIF said:

Prijetno branje...komur ne bo dolgčas

Ko sm prvič vidu dolžino zapisa, nism mel cajta čitat. Pol sm skozi nekej flikal cajt, in med motorjem in biciklom komaj našel par minut za kej pojest pa malo odspat ... In evo, zdej mam končno cajt tvoje zapise prebirat polako i na tenane, kukr se reče.
Moj stil razmišljanja (in tudi pisanja, kukr je to čitat v moji knjigi (ampak o tem kdaj drugič ...))! Komur je ob tvojih besedah dolgčas, ta naj gre ribe lovit v Mrtvo morje.
Bravo za pisarijo.

[BIF]

Hvala za mnenje. Takšen je pač moj stil razmišljanja in pisanja. Ne maram suhoparnih kronologij...vem pa, da obširnost teksta marsi-koga odvrne. Zato pa pač pogleda slikice in gre naprej.

Bom v kratkem nadaljeval....za tak stil pač potrebuješ tisti...hmmm...trenutek. V tej vročini ga ni in ni bilo.

P.S.

Lahko dodaš kaj  tudi o tvoji knjigi....me zanima.

[GO_Tomi]

4 minutes ago, BIF said:

Lahko dodaš kaj  tudi o tvoji knjigi....me zanima.

Ko bo čas in trenutek in priložnost ... in Mars mora bit poravnan z Venero ... al kar že
Ni motorin tema. Obravnava eno drugo, bolj na moč in vztrajnost tematiko. Pa trmast morš bit, k ni nobenga 'na bencin' pomagala med nogami. Članstvo tukaj je, kukr se uspe prečitat v temi 'Ustavimo rekreativne bicikiste' precej nenaklonjeno sopečim, prepotenim in zmatranim človečkom, ki se na svojih poganjalčkih trudijo na vse kriplje doseči zastavljene cilje. O gorskem kolesarjenju govori.
Kukr pravim, ko bo cajt pa volja. Sej smo še mladi, sej mam samo enga vnuka

[GO_Tomi]

On 4. 7. 2017 at 8:21 PM, BIF said:

mi v Sloveniji temu rečemo medved...oskrbnik je sicer trdil, da je pes...ampak jebemu mater, če mu ni bil vsaj foter medved

Skor me je pobralo od smeha  boli trebuh, kukr da bi trbušnjake delou 

[BIF]

Jah...na jugu res srečaš vsa, že skoraj mistična bitja...kar pa daje takim potepanjem svojevrsten čar. Je pa na žalost jug še zmeraj prepoln zapuščenih in izstradanih živali (predvsem psov)....s katerimi sem občasno delil kak prigrizek ob cesti. Ampak se je treba tudi zavedat, da te problematike pač ne moreš rešiti in je treba požret slino in nadaljevat. Je pa resnici na ljubo (vsaj vtis je takšen) stanje napram prejšnjim letom boljše.

[BIF]

...naj nadaljujejm, pred novim vročinskim valom...takšnim in drugačnim....

...bom pa vso zadevo namenoma skrajšal....

Dan 3

Jutro v Trsi ni prineslo posebnosti...rosa, kava....in pa morda "malce" odstopajoče od klasike...trije Slovaki na čoperjih z kahlicami na glavi, ki so jim manjkali še rogovi in v značkarstih brezrokavnikih so ob 7.30 zjutraj naročali 6 (šest) porcij čevapčičev in pivo. Pač jebi ga...človek sreča in vidi vse živo...tudi to. Današnja smer Plav...najprej preko Durmitorja proti Žabljaku. Mnogi ste ga prevozili...ostali...toplo priporočam. Jutranja vožnja v tej smeri je res prvinski užitek in skoraj na celi poti nisem srečal praktično nikogar. Na začetku sem vlačil iz žepa fotoaparat za vsakim ovinkom...potem sem odnehal....je treba uživat...zato sem šel. Žabljakl-dolina Tare-Mojkovac-Kolašin-Andrijevica-Plav...Črna Gora ima zelo solidno cestno infrastukturo....ni kaj za razglabljat. Omembe vreden je le del met Mateševim in Andrijevico, ki pelje čez prelaz....ta cesta je sedaj že res dodobra razfukana. Sicer so jo ravno krpali...pa vseeno....ne nudi ravno nekih užitkov, čeprav mi je vožnja v hladu pasala. Gradijo pa novo magistralko od Mateševega proti Andrijevici, ki bo vključevala bojda kar nekaj tunelov...bomo videli v prihodnjosti. Pred naskokom Albanije sem si poiskal neko gajbo ob Plavskem jezeru...Našel sem lepo lokacijo...soba pa...ja seveda....v jebenem najvišjem nadstropju. Wi-fi super...pet postelj samo za mene...pogled na Plavsko jezero.

V bistvu čisto relax zaključek dneva. Omembe vredna je le večerja...z natakarjem sva tako dolgo izbirala med telečjo čorbo in kurjo čorbo, da sem na koncu dobil zelenjavno čorbo...edino tele pri tej večerji sem bil tako jaz. Ampak moram priznat, da mi je pasalo nekaj brezmesnega (čeprav meso obožujem)...po vseh teh dnevih raznih pečenjar...v glavnem je pasalo. Mojo večerjo na terasi sta dopolnjevala le dva Čeha na GS-ih, ki sta kmalu po prihodu en motor praktično razdrla in do teme brskalal po njegovem drobovju....vmes nekaj nervozno krilila z rokami, telefonirala in se nalivala iz neke steklenice s prozorno tekočino....osebno dvomim, da je bila voda...

[BIF]

Dan 4

...jutro v Plav-u se je začelo z "mehanikoma" od prejšnjega dne. Z novo steklenico "brain-storm-a" sta med mojim pakiranjem še vedno operirala drobovje GS-a. Z mastnimi rokami do komolcev, sta mi vzbujala pomilujoče poglede, med pitjem jutranje kave...ampak tak je pač popotniški kruh...včasih sladek, včasih kisel. Na vsakim način, pa sem prepričan, da sta zadevo nekako sanirala in upam, da srečno nadaljevala začrtano pot.

No jaz sem kot običajno v jutranjih urah že nažigal proti meji. Meja...no pač kot meja v teh krajih. Dve leseni gajbi na Črno gorski strani in hand-ware vpis podatkov iz dokumentov v zvezek...jebi ga...papir je še vedno papir. Na Albanski strani enako...rampa se dvigne in dija v Albanijo. Prvih cca 500m za mejo v Albaniji, bi kakšnega neobveščenega motorista hitro obrnilo za 180 stopinj. Cesta je makadamska...propisno razfukana in zanemarjena. Mogoče je ta del ostal kot naravna omejitev hitrosti pred mejnim prehodom...ne vem...ampak to je Albanija in tam ni nič čudno. Vzami ali pusti. No makadam se po cca. 500m. neha in sledi nova hoh-glanz speglana cesta SH20 proti Škodru. To cesto sem prej prevozil že dva krat, ko je bila še v natur makadam stanju...in tista mi je bila ljubša. Zdaj je pač lep asfalt z sijočimi belimi črtami, običajno preglednimi ovinki...predvsem pa prazna cesta kot britof ponoči. Mogoče je temu botrovala bolj zgodnja ura....ampak do tistih rid v hrib, nisem srečal nobenega vozila. Kljub vsemu pa nekaj previdnosti na tej cesti ni odveč. Mirno za kakšnim ovinkom naletiš na odkrušeno kamenje, ki leži sredi ceste...ker pač...ker je to pač Albanija....in je zadeve lažje obvozit kot pospravit. Na splošno pa ne vem čemu asfalt na tej cesti pravzaprav služi. Vsakokrat poprej ko sem se peljal po tej cesti, so ljudje ob njej mahali, bili nasmejani....nekako so se mi zdeli kar zadovoljni....zdaj nisem srečal skoraj nikogar...pa še tistih nekaj je nezainteresirano buljilo v svoje delo. Krave so še vedno tam kjer so....cevi, ki napajajo razmetane hiše še vedno leživo ob cesti in drogovi z električnimi žicami so še bolj po strani kot so bili. Ampak ok...nekomu je ta asfalt gotovo v korist...če ne drugemu pa vsaj motoristom.

V Škodru sem tokrat obrnil proti Puki....Komani lake sem že obdelal, zato sem ga tokrat izpustil, čeprav je zanimiv in v kolikor potujete v tej smeri se splača popeljati z trajektom po tej slikoviti soteski. Pot do Puke in naprej do Kukes-a je...je....je slikovita, asfaltirana...na trenutke po Albansko pestra z udori in useki na cesti....asfalt soliden...ovinkov pa neznosno preveč. Kot večina, imam tudi sam rad ovinke....malo šaltavanja, malo nagibanja...pričakovanja kaj bo za ovinkom...preganjanje dolgčasa. Ampak tole....tole je bilo pa že sitno...res sitno. V Albaniji zeloooo redko najdeš premostitvene viadukte. Tam ceste običajno tečejo kot teče konfiguracija terena...in ta je zelo razgiban....in ovinek speljejo čisto okrog vsakega kamna....včasih dobiš občutek, da še okoli drevesa, ker pač takrat ni bilo nobene žage pri roki, ko so delali cesto. In teh ovinkov se res naješ. Kljub temu sem vzrajal praktično brez postanka in prispel do Kukes-a in se ga v loku, kot je v moji navadi, ognil. Vseeno sem naredil majhen postanek z namenom rehidracije in korekcije smeri in ko takole stojim ob strani, se mi radovedno približata dva dečka na kolesih. Pubeca sta bila tako simpatično zgovorna...za nameček pa sta znala odlično angleško, da smo se lepo zaklepetali. To sicer ni v moji navadi....a ko celi dan poslušaš glas enovaljnika...je bilo to naše čefljanje prava poezija za ušesa. Slučajno sem imel s seboj še nekaj Manner napolitankic, ki sem jih podaril pubecoma. Nista mi izgledala neka siromaka...daleč od tega...in verjamem, da Manner napolitanke niso nekaj, kar bi videla le na televiziji....pa vendar....tistih izrazov sreče na obrazu zlepa ne pozabiš. Presenetilo pa me je, da sta nemudoma po tem skočila na kolesa in izginila. Preden sem se obrnil sem stal sam zraven motorja....in se počasi pripravljal, da odrinem dalje. In nenadoma sta bila pubeca nazaj....s polnimi žepi ringloja...tistih malih samorasliv sliv....na pol zrelih. Iz vljudnosti sem si napolnil žepe jakne s tem ringlojem...lepo smo se poslovili in že sem pičil proti Peshkopi-ju mojemu današnjemu cilju. Na ringloje sem skoraj že pozabil....a sem le nekako enega med vožnjo izvlekel iz žepa in ga pričel glodati....heh kako zanimivo....tisti na pol kisli ringloji so mi potem lajšali pot skoraj do Peskopi-ja....in prav žalosten sem bil, ko sem ugotovil, da so žepi prazni. Svašta...

Brez neke ihte sem si naštudiral, da bom noč preživel v Peshkopi-ju...dovolj veliko mesto, da ne bi smelo bit problema z prenočiščem...razen...seveda razen, je stalnica na takih potepih....razen, če ne naletiš na neko jebeno vseljudsko slavje ob zmagi neke...že katere politične stranke. V mestu neznosna gužva....center zabasan do amena....Peshkopi je orto muslimasko mesto...dretje iz minaretov....oder v centru mesta....vsi hoteli iz Garmin-a zasedeni...kaj zasedeni...krcati. Kurba si mislim....stari....danes si najbal....nema spavanja u kreveteu. Ali nadaljuješ v Makedonijo in probaš spalno loterijo tam...ali pa v nek graben do jutra. Seveda se je že krepko mračilo, in v tisti jezi in iskanju izhoda iz nesrečnega Peshkop-ija z levim kotičkom levega očesa ujamem zanikern napis Hotel....tik pred mejo zdrsa zavijem skozi ograjo hotela....direk med dva kombija Albanskih specialcev. V vseslpošni zmedi razjaham in povprašam po recepciji, ki mi jo policisti nemudoma pokažejo. Brez težav dobim zelo spodobno sobo za 10eur v hotelu visokega social-realističnega arhitekturnega stila. Krasno. Motor sem parkiral med dva blindirana kombija in ob prijazem klepetu z kakšnimi 20-imi pripadniki specialnih enot, ki so bili nastanjeni v tem hotelu z namenom posredovanja v primeru ekskalacij ob že prej opisanem slavju, mi je bila ob pogledu na vse kalašnikove zložene po mizah zadnja skrb, če bom motor ponoči zaklenil ali ne...in ga nisem....zjutraj sem ugotovil, da sem celo kufre pustil odklenjene....Albanija pač....