Popularna objava gtgs Objavljeno Julij 11, 2017 Popularna objava Opozori Objavljeno Julij 11, 2017 MONGOLIJA 2017 - MOTOPIS UVOD Letos bo ekipa razširjena. Primorsko-gorenjska odprava v Mongolijo je že pripravljena in nestrpno pričakuje odhod. Polona in Denis na advenčerju zastopata gorenjske barve, Miro in Zdenka pa primorske na običnem GS-u. Teden dni pred odhodom nam Miro pošilja poslednji opomnik, da ne bi kaj pozabili glede Mongolije in demokratično odloča namesto nas. Za ilustracijo t. i. demokracije objavljam njegovo sporočilo nam, navadnim članom odprave. Zdravo! Pridržujem si pravico, da kot najstarejši (beri! morda tudi najpametnejši) član odprave demokratično odločim kaj in kako. Če bomo kaj pisali in objavljali o našem potepanju, je čas, da to obelodanimo (pa brez nekega medijskega pompa). Zamisel: Zdenka piše uvod, ostali pa svoje začetne težave ali pričakovanja ali … Dodamo še opis začrtane poti … Potopis pa bi napisali kasneje, ker bo za pisanje sočasno premalo časa. LP mk MIRO: Mongolija - beseda, ki jo izgovarjamo s strahospoštovanjem pa nihče ne ve, zakaj. Vsaj pri meni je tako. Pred odhodom - priprave Plani se že dolgo kujejo in zemljevid je že čisto zdrsan od prsta. Vendar ni vse tako enostavno in preprosto. Zima ni bila ravno primerna za nove plane in še sreča, da je bil plan v mislih že dlje časa. Pomoč pri planih Vse je šlo narobe. Kupil sem si novo obleko, tako, ki jo premorejo pravi offroad vozniki pa naj si bodo zaresni ali samo reklamni. (slika). Pozneje se je izkazalo, da so hlače številko prevelike (me je pač manj v hlačah, kot sem si mislil). Z nekaj težavami so mi jih zamenjali za manjše. Začel sem se ozirati za novim GS-om Rally - lepe modre barve, v kombinaciji z novo obleko čista šminka (to se za teren in brezpotja, ki so v planu, nujno potrebuje). Srce pa ni zdržalo vsega tega navdušenja naenkrat. Urgenca. Imel sem srečo. Pripeljali so me 5 minut pred katastrofo in ljudje v belih haljah so mi kljub medicinskim pomagalom, ki so kazala normalno stanje, verjeli, da je z mano nekaj hudo narobe. Znancu, ki je imel podobne težave kakšen mesec prej, žal niso verjeli ... Pa sem imel dva meseca časa za razmislek, kaj je prav in kaj narobe; in kaj bi moral in česa ne bi smel ... In kaj sem v življenju že doživel in kaj bi še moral pa če bi in če ne bi ... Plan je plan in treba je naprej. Nikoli nazaj, če pa že pa malo v loku. Pomlad je tu. Grem v trgovino naročit nov motor. Prijazni do mene kot vsako leto znova. Ja, vsa oprema, čudovito, lepa barva, doplačilo za sedež v dvoje, doplačilo za to in ono, številka (cena) taka, kot da bomo v treh na motorju. Dobava – meseca maja. Po planu. Iščem belo-modro čelado, da bo šminka popolna. Zdenki "sem privoščil" novo jakno z nekaj modrine, da ne bi preveč izstopala od moje perfektnosti in ji svetoval, da uporablja par let stare belo-modre rokavice, ki do sedaj niso šle na nobeno kombinacijo. Niti se ni pritoževala. Sredi maja povprašam, kdaj moram plačati motor, da ga pridem iskat, pa utekavanje ... Na drugi strani mobitela (včasih smo rekli žice) tišina. Potem pa: motor bo šele sredi junija. Pa še en ČE je bil vmes. PREPOZNO!!! In če je srce vzdržalo ta šok, potem bo tudi planirano pot. Nisem se preveč razburjal, ker to škoduje zdravju. Ampak kako bom pa sedaj šminkiral po mongolskih brezpotjih?! In kaj si bodo mislile kamele in konji, da sem barvno slep (še sreča, da večina živali vidi črnobelo). Doma v garaži odkrijem "starega" preizkušenega GS-a. Pa saj mu nič ne manjka! Redno je servisiran in vzorno vzdrževan. Vseeno mi ni dalo miru in se zapeljem do mojstra Romana, da še on vrže eno oko. Ko je ugotovil, da prevzema odgovornost za brezhibno delovanje motorja za naslednjih 17.000 km, je vzoren motor razglasil za razvalino. In namesto pet minut pregleda sva okrog njega hodila štiri ure. Pa poglej to pa ono pa tretje, za vsak slučaj zamenjaj to, pa vzemi še to s sabo ... Vse skupaj na mojo samozavest ni delovalo ravno najbolje. Pregled se je zavlekel v naslednji dan. Na koncu sva bila oba zadovoljna, kaj bo pa v resnici, bosta pokazala čas in pot. POLONA: Mongolija... zakaj bi zahodnega človeka vleklo v ta odljuden konec sveta? Odločitev, da se odprave v Mongolijo udeleživa, je padla zelo hitro. Moja dolgoletna skrita želja se je končno uresničila! Ko idejo izraziva na glas med prijatelji, se hitro najde nekaj podpornikov, ki z veseljem priskočijo na pomoč s svojimi izdelki. Zato na naši poti ne bomo nikoli ne spodaj ne zgoraj brez, nikoli energijsko podhranjeni niti umazani. Ponujene pomoči, ki je dandanašnji tako redka, smo izredno veseli predvsem zaradi zavedanja o moči prijateljstva. A po prvem navdušenju kmalu pride trenutek resnice. Kakšne temperature nas čakajo, kakšne ceste, kakšno multimedijsko okolje;-)... Z Denisom začneva graditi načrte. Potrebujeva ogromno osnovne opreme kot je orodje, gume, šotor, spalni vreči, novi škornji..., saj na taki poti še nisva bila. Miro in Zdenka, kot izkušenejša popotnika, svetujeta še to in ono. A kako bova vse skupaj zapakirala za mesec dni potovanja? To je bilo posebno poglavje v vseh pripravah. Do sedaj sva naredila nekaj tur, a to so bile poti po Evropi in bližnji okolici, zdaj pa se odpravljava v prostrana neznana brezpotja. Kako zapakiraš osebno prtljago v tri motoristične kovčke za mesec dni za dve osebi, pa šotor in spalni vreči, pa čevlje, higieno, fotoaparat, pa HRANO, ker moj mož vendar mora jesti najmanj 5x dnevno. A ko vse to nekako preštudiraš, prilagodiš in na koncu tudi izpelješ... pride Miro in reče:« A imaš olje, polnilce, zračnice...« Na, pa sva spet pred izzivom, kam zabasati še vse, na kar je Miro opozoril. Teden dni pred odhodom Miro (kot najstarejši in najmodrejši član odprave) obelodani, da bomo objavili naš podvig. »Pa dajta kaj še vidva napisat... vajina pričakovanja in plane, samo par besed, bomo objavili,« pravi. Denis se tej nalogi na prvo žogo in na deleč izogne in pisanje za moško revijo pade v ženske roke. Na poti v hribe začnem še dodatno analizirati notranjo željo po obisku Mongolije. Čemu me vleče tja, kaj bi rada našla, kaj začutila? Kaj pogrešam v zahodni, dekadentni družbi... Kaj me vleče na drug konec sveta, kjer so ceste še makadamske, kjer ni wi-fija in brezžičnega telefona, tudi hrana, po besedah ljudi, ki so Mongolijo izkusili, ni hvale vredna, nobenega udobja, ki se za poletni dopust spodobi, tople morske vode in božajočega sonca. Odgovor se ponuja kot na dlani. Gremo iskat široka prostranstva, kjer se počutim svobodno, neokrnjeno naravo, v katero človek ne posega egoistično, pristne človeške odnose, kjer človek človeku ni volk, temveč prijatelj, na katerega se v trenutku težav lahko obrneš. Gremo razpet krila, da nas življenje popelje do izkušenj, ki so nam namenjene. ZDENKA: Mongolija – dežela modrega neba Kamele, konji, rokoborci, lovci s sokoli, grleno petje, puščava, pašniki, brezpotja; šamanizem, budizem, islam, krščanstvo … In vodka! Otroška domišljija, mladostne želje in končno resni načrti, ko se življenje prevesi v drugo polovico stoletja … In nato šok, ko glavni motorist, predviden za mongolska brezpotja, pristane v Kliničnem centru (servis motorja)! Sreča v nesreči, lahko bi bilo še huje. Rehabilitacija … Za začetek ga sprehajamo, potem nabavimo turne smuči za okrog hiše. Asistiram. On pa sitnari … Ko ugotovim, da je edina tableta, ki bi pospešila zdravljenje tisti stari (športni) motor, ki ga gleda že celo zimo, ni dileme. Prijatelji, ki nikoli ne zatajijo, ga gredo iskat. Garaža začne čudežno sevati in zdravilne energije spravijo motorista na prve daljše sprehode. (Znano je bilo, da on ne hodi peš; on se VOZI!) Zavest, da ima v garaži nekaj strojev, ki zahtevajo voznika, ga sili na daljše proge. Pomlad trka na vrata. K pospešenemu zdravljenju veliko pripomore Denis; njuni telefonski pogovori so sumljivo žensko dolgi. Pogovarjata se o motorjih, o opremi, o cestah, o Mongoliji in o Jošimuri. Preverim, kje je ta - meni neznana dežela - in ugotovim, da je to avspuh (japonski). Kasneje ugotovim, da je tako dober in tako lep, da ga morata nujno imeti (vsak svojega!). In če kupiš dva, imaš seveda popust na količino. Ah … kako je lep, kako hrumi, kako drugačen je od drugih … Ti dve Jošimuri sta uspešno izrinili Polono in Zdenko vsaj za dva spomladansko motoristična vikenda … Ženske so spomladi bolehne, na vrtu je veliko dela, otroci potrebujejo matere! Prvi moški moto izlet do Paklenice je bil uspešen: Dinko, ribice, motoristi in motoristke (celo ena simpatična medicinka vmes in par zelo znanih modelov) … Potem je šlo vse prehitro … Iz kleti je privlekel šotor (za vsak slučaj, če ostaneš sredi stepe; sicer bomo spali po hotelih) in nostalgično sva ga postavila. Malo je smrdelo po zatohlem in naftalinu, po tednu zračenja je bilo bolje. Po opravljenem testu, če še zmore zlesti vanj, se je smejala tudi naša Mumi. Potem je testiral tudi spalne vreče … Na moje pomisleke glede zdravstvenega stanja in predvidenih mongolskih naporov odrezavo odgovarja … (A delam lahko, na dopust pa ne smem, a ti veš, da imam še 20 dni lanskega dopusta, da pred tem posegom nisem bil 14 let pri zdravniku … jaz poznam statistiko, koliko odstotkov takih umre, koliko jih živi, sem vse preštudiral … ne mislim zdaj sedet doma in čakat, kdaj me bo kap …) Z Denisom sta resnično vse uredila. Ostajajo samo še malenkosti. Vize za Mongolijo sta šla (oba!) iskat v Varšavo, ker je tam Denis kot doma. (Kje vse sta kolovratila v vmesnem času, nam ni znano.) Vize za Rusijo bodo pravočasno. Turistične ali poslovne. Pravijo, da tranzitnih ne moremo dobiti, ker (po njihovih pravilih) v Rusiji lahko naredimo 500 km na dan, v Rusiji pa si s tranzitno vizo lahko le nekaj dni, kar je po njihovem mnenju premalo glede na naše plane … (Žal ne vedo, kako sposobna sta Denis in Miro! Gotovo za več kot 500 km na dan!) Letalske karte je uredil Denis. Štartamo s cilja – od doma. S prevozom do letališča v Benetkah, nato presedanje v Istanbulu in naprej do Biškeka. Motorja in dokumenti naj bi nas že čakali v Biškeku - glavnem mestu Kirgizije. Naj bi … kajti znanci, ki so z istim transportom (ADV Factory) poslali motorje s Poljske v Kirgizijo, so tam izgubili par dni, ker so morali čakati na dokumente, ki so bili sicer obljubljeni, a jih ni bilo. Potem se je vse uredilo in zdaj se vozijo nazaj po Svilni cesti (menda celo po snegu). Včasih je dobro, da vsega ne vemo. Pustimo se presenetiti. Upajmo, da bo presenečenje pozitivno! Pripenjam še zimsko domačo nalogo o Mongoliji. (Prirejeno po wikipediji) Mongolija je azijska celinska država. To je dežela step, planin in puščav. Na severu meji na Rusijo, na jugu, vzhodu in zahodu na Kitajsko, na zahodu pa se približa Kazahstanu (38 km). Z 1.564.116 km² je po velikosti 19. država na svetu, vendar je zelo redko naseljena. Ima približno 3 milijone prebivalcev. (Po velikosti jo nekateri primerjajo z Iranom, saj je samo malo manjša od njega, ima pa samo 4% prebivalstva v primerjavi z njim.) Približno 30% prebivalstva je nomadov ali pol-nomadov. V Ulan Batorju, glavnem in tudi največjem mestu, pa živi okoli 45% prebivalstva. Mongolija je visoka, hladna in vetrovna. Ima izjemno celinsko podnebje z dolgimi, mrzlimi zimami in kratkimi poletji. Geografija Mongolije se spreminja, od puščave Gobi na jugu do hladnih in gorskih regij na severu in zahodu. Velik del Mongolije sestavljajo stepe, z gozdnatimi območji, ki obsegajo 11,2% celotne površine. Najvišja točka v Mongoliji je Hujten na skrajnem zahodu, v pogorju TtavanBogd, ki je del mongolskega Altaja z višino 4374 m. Najdaljša reka je z 992 km Selenga, od tega sta začetni dve tretjini v Mongoliji. Selenga po prehodu meje v Rusijo v veliki delti priteka v Bajkalsko jezero. Politični sistem Mongolije je parlamentarna republika. Mongoli predstavljajo približno 95% prebivalstva in so sestavljeni iz Khalkha in drugih skupin. Khalkha predstavljajo 86% prebivalstva Mongolov. Preostalih 14% so Oirati, Burjati in drugi. Turški narodi (Kazahstanci in Tuvanci) predstavljajo 4,5% prebivalcev, ostali so Rusi, Kitajci, Korejci in Američani. Uradni jezik v Mongoliji je mongolščina in ga govori 95% prebivalstva. Na zahodu države sta kazahstanščina in tuvanščina, oba turška jezika. Danes je mongolščina napisana v cirilici, čeprav so v preteklosti pisali z mongolsko pisavo. Uradna ponovna uvedba stare pisave je bila načrtovana za leto 1994, ki pa ni bila izvedena pri starejši generaciji, ki ima največ praktičnih težav. Tradicionalna abeceda se počasi ponovno uvaja v šolah. Rusko se najbolj pogosto govori kot tuj jezik, sledi angleščina, ki postopoma nadomešča ruščino kot drugi jezik. Korejščina je pridobila na popularnosti, ker deset tisoč Mongolov dela v Južni Koreji. V skladu s popisom prebivalstva 2010, je med Mongoli starimi 15 let in več, 53% budistov, medtem ko je bilo 39% nevernih. Prevladujoča vera v Mongoliji je tako tibetanski budizem (lamaizem). Islam pa je prevladujoča religija med Kazahstanci na zahodu države. Gospodarstvo v Mongoliji tradicionalno temelji na paši in kmetijstvu, obsežna rudna nahajališča bakra, premoga, molibdena, kositra, volframa in zlata pa so gonilo industrijske proizvodnje. Poleg rudarstva (21,8 % BDP) in kmetijstva (16% BDP), dominira industrija, sledita trgovina in storitve, prevoz in skladiščenje ter poslovanje z nepremičninami. Tradicionalno mongolsko bivališče je znano kot ger. V preteklosti je bil bolj znan ruski izraz jurta. Mongolski umetnik in umetnostni kritik N. Chultem pravi, da je bil ger osnova za razvoj tradicionalne mongolske arhitekture. V 16. in 17. stoletju, so bili lamaserie (samostani) zgrajeni po vsej državi. Mnogi od njih so se začeli kot ger-templji. Ko ga je bilo treba razširiti, da bi sprejel vse večje število vernikov, so mongolski arhitekti uporabljali 6 ali 12 kotne strukture, s piramidno streho, kar je bil približek okroglemu geru. Nadaljnja širitev je privedla do kvadratne oblike templjev. Strehe so bile narejene v obliki šotorov. Rešetkaste stene, drogove za streho in plasti filca so nadomestili kamen, opeka, tramovi in deske in postali so stalni. V tradicionalni mongolski arhitekturi razlikujemo tri sloge - mongolskega, tibetanskega in kitajskega, kot tudi kombinacijo teh treh. Marsikaj od tega bi radi videli ... V pričakovanju uvodnih ovinkov po kirgizijskih hribih, vožnje po kazahstanskih in ruskih prostranstvih in v nestrpnem pričakovanju mongolskega modrega neba … maus, Kmet2, mac in 42 others 38 6 1
DAMI34 Objavljeno Julij 12, 2017 Opozori Objavljeno Julij 12, 2017 Srečno, pa komaj čakam...da vas berem gtgs, Kmet2, Dark in 2 others 4 1
BIF Objavljeno November 17, 2017 Opozori Objavljeno November 17, 2017 Uvod je bil obetajoč. Kaj pa izvedba? gtgs in DAMI34 2
DAMI34 Objavljeno November 17, 2017 Opozori Objavljeno November 17, 2017 pred 2 urami, BIF pravi: Uvod je bil obetajoč. Kaj pa izvedba? Jz tut komej čakam, po mojem bo kmalu, sem videl danes na Hruščici je sneg, se pravi bosta imela čas pisat. BIF in gtgs 2
GoranP Objavljeno December 2, 2017 Opozori Objavljeno December 2, 2017 Res me zanima kako se je tole vse odvijalo. Je blo speljano kot je bilo načrtovano?
Popularna objava gtgs Objavljeno December 17, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 17, 2017 Hrušica je zasnežena. Čas za motopis ... sesir, DAMI34, BIF in 9 others 9 2 1
Popularna objava gtgs Objavljeno December 17, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 17, 2017 (popravljeno) MOTOPIS MONGOLIJA 2017 Ne hodi na pot s prevelikimi pričakovanji … (prosto po S. Grumu) Spremembe so edina stalnica v življenju … (prosto po Heraklitu) 1 1. dan sreda, 12. 7. 2017 HRUŠICA – BENETKE – ISTANBUL – BIŠKEK (Kirgizija ali Kirgizistan) Zelo nemotoristični dan. Vožnja (z avtom) do beneškega letališča. Slovo od Nine, ki se sama odpelje nazaj domov (klasično neumno razmišljanje, če bo vse v redu; kot da bi bil otrok prvič v življenju sam v avtu) … Vrvež na letališču, italijanski kapučino in ekspreso, z avtobusom do letala. Končno, še Miro se sprosti. Baje si bo nekdo dal prepeljati lamborghinija! Brez skrbi, ni najin; samo še ta skrb bi se človeku manjkala! Že zaradi tistega prepeljanega dvokolesnega nenovega bemveja slabo spi! Polet proti Istanbulu je miren, vreme je lepo in pogledi iz modrine prav tako. V Istanbulu je dobrih 40 stopinj. Mineralna voda, oranžada; jaz pa pivo. Prvo pivo na dopustu! 2. dan četrtek, 13. 7. 2017 BIŠKEK (Kirgizija) Tudi polet proti Biškeku je minil brez posebnosti. Malo dremanja in malo spanja. Po vseh ogledih Air Crash Investigations bi v nasprotnem primeru o vseh podrobnostih poročal Miro (če bi seveda bil med preživelimi). Preden pristanemo, se nad Biškekom že zdani. Sestop na kirgizijska tla … Malo čakamo, da začnejo s kontrolo potnih listov, a potem gre hitro (pa še 4 ure prednosti imaš!) in s taksijem si za 10 dolarjev že pred hotelom. Hotel Salut – tu naj bi v hotelski garaži čakal motor! Čakal je, čakal, a ne v garaži … pod milim nebom! Vidim, kako Mirota boli srce. In ko imava čast spoznati samega direktorja firme, ki je poskrbela za prevoz motorja … ni nobenega navdušenja, le par vljudnostnih fraz. Potem skače okrog motorja, preverja opremo in godrnja: » Šipca, šipca, umazan, umazan … sam de je, bom pršraufau …« Potem pozabi na vse, kompletira in čisti, čisto je noter padel … Prenašam torbo z orodjem in se trudim biti tiho in neopazna. To je v takih primerih edini recept za normalizacijo stanja. Vse ostalo bi pomenilo prilivanje olja na ogenj. Iz pojenjajočega godrnjanja je bilo razbrati marsikaj o teh Poljakih (firma … Factory ADV) … in o tem, da ni tako poceni … da ni fer … kako se nasankaš … Dobila sem papirje (potrdilo o začasnem uvozu motorja). Uspela sem razpakirati obleke, obutev in čeladi, ni pa mi bilo jasno, kako je Miro pred transportom uspel vse to zapakirati v samo dve torbi. Samo za folijo in najlon, ki ga je porabil, bi bila zdaj ena premalo! Res je sposoben; če ne bi bilo tako, bi imela zdaj v tej t.i. hotelski garaži mokre škornje, rokavice, hlače, jakne in še namočeni čeladi! Tako pa je, kot po čudežu, vse ostalo suho! Popoldan se kljub dežju odpraviva peš proti centru mesta. Ljudi je malo, še glavni trg sameva. Nekam turobno razpoloženje; kako vse drugačno je bilo mesto v soncu pred dvema letoma! (Centralna Azija 2017) Za večerjo izbereva zdrave beljakovine (?!) in poleg nezdravo kokakolo. In zdravo razmigovanje nazaj proti hotelu. Še malo gradbeništva in reklam, zanimiv grafit, ki nazorno opozarja, kam sodijo smeti; in otožni pogled mestnega psička … Pred hotelom sva. V hotelski sobi osamljeni volček čuva opremo in čaka na pot. Popravljeno December 17, 2017. Popravil gtgs aders, igc1, MiNa in 15 others 18
Popularna objava gtgs Objavljeno December 17, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 17, 2017 3. dan petek, 14. 7. 2017 BIŠKEK – KARAKOL Dež je ponehal. Motor in motorist čakata. V recepciji pozdravim in pustim še najini potovalki, če ju hoče kdo vzeti. (Ne bova ju vozila s sabo, da bi ju vrgla v smeti pa tudi ne gre). Preden greva, priteče sobarica in se zahvaljuje. Kar nerodno mi je. Tudi receptor pride in poslavljamo se. Na poti iz mesta naju spremljajo tipični prizori – raznovrstni prodajalci sadja in zelenjave. Z okoliških hribov se dvigujejo megle. Spomeniki in reklame ostajajo za nama, pred nama pa se odpira dolina. Da vsaj ne bi deževalo! Ob cesti vabijo prodajalci koruze. Ustaviva se samo za hitro malico. Miro intenzivno počiva na motorju, sama pa lovim zanimivo rastlinje. Na drugi strani ceste je mesto večnega počitka. Potem se pripeljeva do zelenila in modrine. Svetloba se igra z oblaki, z jezersko vodo in z zelenjem. Nenadoma se pojavi še spomenik (Večna slava herojem!), potem pa spet drugačna pokrajina, v ozadju se izza oblakov dvigujejo hribi. In nato spet jezero v nenavadni svetlobi. In spet drugačne kamnine. Cesta je slaba in mokra, mimogrede lahko pristaneš v kakšni luži, v blatu ali v pesku. Možnosti se spreminjajo iz kilometra v kilometer. Spet se pokaže jezero in ob njem kot začarane, nedokončane in zelo zapuščene hišice. In potem t.i. civilizacija, s civilizacijo pa policija in njena sodobna pridobitev – radar! Neverjetno! Rešile so naju ravno hišice, zaradi katerih je bila vožnja upočasnjena (ogledovanje gradbenih objektov!). Človek postane lačen. Juha, ražnjiči (ovčetina!) in čaj. Potem je vse lepše, še nevihtno nebo se ne zdi več tako grozeče. Pred večerom prideva do Karakola. Sanacija cest! Povsod je blato. Drsi in tudi lukenj se ne manjka. Spomeniki, ovce in lokali sobivajo drug ob drugem. Hotel Manadur je v centru. Z okna najine sobe se vidijo blatne ulice in zasneženi hribi. V sobi so tople odeje, v kopalnici je vroča voda. Večeri se. RobiRoberto, markII, aders in 24 others 27
Popularna objava gtgs Objavljeno December 17, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 17, 2017 4. dan sobota, 15. 7. 2017 KARAKOL (Kirgizija) – ALMATI (Kazahstan) Zjutraj je pogled iz hotelske sobe mnogo lepši. Na dvoriščni strani ni blata, tu so rože, kokoši in piščančki. V dvoriščni idili si je Miro z dovoljenjem lastnika privoščil pranje motorja. In na cesti iz mesta je pestro. Zelo pestro. Greva proti hribom – na mejni prehod s Kazahstanom (ta je odprt samo poleti in samo podnevi). Na njivah cveti krompir, otroci ob cesti se igrajo. Pogosti so prizori s konji in z jezdeci. Asfalt je slab, narava pa je zelo lepa. Tudi slabega asfalta ni več – zmanjka ga brez opozorila. Makadam! Narava pa je še vedno zelo lepa. Pred prelazom se promet zgosti. Ovce! Jurte, čebele, pastirji, psi, rožice, zeleno, zeleno … V daljavi se sluti mejo. Zapornice so seveda najpomembnejši element. Prometa skoraj ni, oz. je zelo redek, a pomembnost zapornic je zato še večja. Med čakanjem na trenutek, ko bo pomembna oseba pogledala dokumente in naročila naslednji pomembni osebi, naj dvigne zapornico, sva imela pravo kazahstansko promocijo turističnih zanimivosti. Kako dopovedati domačinu, ki stanuje par kilometrov stran, da morava danes do Almatija in potem naprej, ker greva v Rusijo in nato v Mongolijo. Gotovo bi bilo lepo ostati par dni in si ogledati kanjone … Kazahstanski carinik je pregledal najino prtljago, vendar mislim, da je bolj gledal motor in števce. Hitro (za te dežele) sva bila na drugi strani. (Še pred dvema letoma si za Kazahstan potreboval vizo!) Za mejo pospraviva dokumente in se pretegneva. Pred nama je kazahstanska ravnina in prikazal se nama je asfalt. Žal pa je privid kratko trajal! Gradbišče – cestogradnja. Pririnila sva do prve kazahstanske vasi in z veseljem rinila naprej po ravni asfaltirani cesti. S hitrostjo seveda ne gre pretiravati. Krave tukaj sicer niso svete živali, a imajo v prometu pomemben status. Potem se je pred nama odprla čudovita pokrajina; tu spodaj so kanjoni, o katerih nama je na meji pripovedoval domačin. In srečala sva motorista! To je v teh krajih tako zelo redko, da se je treba ustaviti. Avanturist iz Nemčije se že vrača iz Mongolije. Pove, da si je vzel nekaj mesecev za užitke z motorjem. Prtljage je imel trikrat več kot midva, bil je že pošteno motoristično zamazan; in ko naju je (še sveže čista in z novima jaknama in v novih škornjih) premeril od glave do nog, ni mogel skriti (zaničljivega) nasmeška. Prebrala sem mu misli. »Ta dva nimata pojma, kam gresta in kje vse sem JAZ že bil!« Potem se je vseeno potrudil in nama povedal par informacij o cestah, bencinu in hrani. Informacije o bencinu so držale, informacije o cestah so bile neuporabne, tiste o hrani pa popolnoma zavajajoče. Očitno se je (zastonj) hranil pri domačinih, potem pa razlagal klasično znane zgodbe o ovcah, ki jih zakoljejo vpričo tebe in jih pripravijo tebi na čast … moraš jih jesti … glavo z očmi vred (ker je to specialiteta, ki ti kot gostu pripada) … in bil je zelo lačen in v Mongoliji je zelo slaba hrana … Hvala za vzpodbudo. Srečno! Srečno! Do Almatija je še 197 km. S hriba gleda ponosni orel. Pokrajina se spreminja. V obcestni gostilni sva srečala korejskega motorista s sinom. Iz Azije potujeta v Evropo. Šla bosta tudi preko Slovenije. Svetujeva jima ogled Postojnske jame in obvezen postanek na zbirališču modelov na OMV. Tam bosta lahko izvedela vse o slovenski moto sceni. Pred Almatijem naju (klasično) ujame noč. Almati je pravo Mesto. Fotografije so sicer slabe, a naj se začuti vsaj malo mestnega duha. Na poti do hotela Resident, kjer imava rezervacijo, se nenadoma pojavi gradbišče. Obvoz! Treba bo naokrog. Po tem je človek zelo vesel postelje. amateur, m62n, Mavti in 22 others 25
Popularna objava gtgs Objavljeno December 17, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 17, 2017 5. dan nedelja, 16. 7. 2017 ALMATI – USHARAL Zjutraj na vožnji po obvoznici Almati pokaže drugačen (predmestni) obraz. Avtopralnice in tepihpralnice, lokali - karaoke, kramarji z različnim blagom, novi nakupovalni centri … Kupiva bencin in vodo; svaku pa za rojstni dan pošljem fotografijo kazahstanske torte. Ta je samo za Slavkota! Ob avtocesti se pasejo krave, potem pa jih nenadoma zamenja serija igralnic. Dobesedno igralnica ob igralnici! In vmes gradijo še nove. V tej mrzlici je dovoz do marsikatere kar prek blata, a to očitno nikogar ne moti. Ko greva mimo igralniškega Kapshagaja se na desni strani prikaže umetno jezero, ob njem pa raznovrstne stavbe oz. t.i. turistične kapacitete. Ustaviva se na črpalki, kjer si ogledava še pravi ruski avtodom. Lastnik ga ima samo za veselje, sicer je z družino v vikendu ob jezeru, tam imajo čoln in se zabavajo … Koliko stane tak stroj? In koliko pokuri? Da te zaboli glava! (55 litrov bencina na 100 kilometrov.) Ne bi bil za naše razmere. Sledi spet ravnina (zares ravna!). Malo navzgor, potem prelaz in policaji! Še sreča, da je vroče in počivajo. Pogojni refleks deluje. Od tu dalje se voziva (malo) počasneje … Ravnina … Novo in staro z roko v roki prek Kazahstana. Vožnja lahko naredi človeka tudi lačnega. Kosilo ni bilo slabo. Mlada natakarica Alina je bila neverjetno spretna in zgovorna. Povedala je, da je Uzbekistanka. Hrana je bila odlična. Nasičena in napojena (čaj!!!) se peljeva mimo vojaških objektov, potem pa zmanjka avtoceste in asfalt je slabši. Človek bi kar malo zadremal. Še dobro, da ob cesti najdeva domačo gostilno. Kava, prijazni domačini, vse polno muh; potem pa spet dalje v gost promet. Cesta je polna grbin in policajev. Hiti počasi! Sence se začnejo daljšati. Sonce zahaja (kako znano!). Parkirava ob osamljeni črpalki ob osamljenem hotelu in dobiva sobo. In varstvo. Dva policaja sta zvečer parkirala pod najinim oknom. mladench, maus, bosa in 23 others 26
Popularna objava gtgs Objavljeno December 17, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 17, 2017 6. dan ponedeljek, 17. 7. 2017 UŠARAL - SEMIPALATINSK Zjutraj se odpraviva. Na drugi strani hotela je vse polno starih (polnih?) cistern. Prometa je zelo malo ali skoraj nič, cesta pa je slaba. Ustaviva se le za zajtrk. Pod pločevinasto streho za pločevinasto ograjo dobiva kavo in ocvrta jajca. Še sreča, kajti nikjer ni ničesar razen osamljenih (propadajočih?) kmetij. Še rastlinje je bolj žalostno. Na nebu so bili razigrani oblački. Sledile so ravnine in grbine. Zapisanih 400 m pa ima v teh pokrajinah žal drugačno dolžino. Ob novem traktorju, ki pripelje nasproti, se spomnim na nečake, ljubitelje traktorjev. Pusta stepa. V daljavi je pastir s svojo čredo. Do Kamenogorska je 355 km, Ajakoz pa je že blizu. Nenadoma je blizu tudi policaj, ki pa na srečo šele izstopa iz vozila. Nekoč je bila tu črpalka. Takih ni več. Vse so dobesedno nove in velike. Prihajava na področje, kjer se ne smeš ustavljati. Povsod so vojaški objekti in kasarne. Od leta 1949 do 1989 je Sovjetska zveza tu imela področje za testiranje jedrskega orožja. Zabeleženih je bilo 456 jedrskih poskusov, o vplivu na zdravje ljudi in okolje pa se niso spraševali. Zaradi obsevanja naj bi bile pogostejše različne vrste raka in nepravilnosti delovanja ščitnice. Šele leta 1991 je kazahstanski predsednik Nazarbajev to testno območje uradno zaprl. Končno en normalnejši prizor – še je življenje! Dva mlada z roko v roki … po poti proti vasi … Potem pa se ozračje nenadoma spremeni. Pojavi se nenavadna slepeča svetloba, v daljavi pa nevihtni oblaki. Sunki vetra so vse močnejši in morava se ustaviti. Na nevihtnem robu sva občepela pol ure. Miro je dobesedno moral držati motor, da ga ne bi prekucnilo. Doživetje je bilo nerealno, čudovito in grozljivo hkrati. Kasneje sva izvedela, da je bil pred nama pravi orkan. Še dobro, da nisva rinila naprej, vprašanje je, kako bi jo odnesla. Tako hitro, kot se je stemnilo, se je tudi razvedrilo, asfalt pa je spet prešel v makadam. Na nevihto so spominjale le še luže in lužice. Razveselila sva se asfalta in bencinske črpalke. Lepi nasmejani fantje! In potem spet klasika – sonce je kar naenkrat zelo nizko … Semipalatinsk! Naključno se ustaviva pred prvim hotelom, ko prideta mimo dva domačina, ki vprašata, če si lahko ogledata motor.On je Kazahstanec, ona Rusinja in prostodušno povesta, da takega še nista videla. Imata staro yamaho fazer 600 in rada se vozita, a nikoli še nista bila kje daleč. Od motoristov poznata samo dva, ki sta šla v Evropo – do Pariza! Simpatična sta in mlada. Takim moraš povedati, da je še vse pred njimi! Standard v Kazahstanu se hitro dviguje in čez par let bosta gotovo lahko potovala … Ko sva bila midva mlada (ojoj, kdaj je bilo to?!) sva živela v Jugoslaviji in … Zdaj pa čakava le tuš, hrano in posteljo (nizko sva padla!). Svetujeta nama, kam naj greva na večerjo. Motor parkirava zadaj na ograjenem dvorišču; soba za dva in zajtrk - 15 dolarjev. Večerja v bližnjem lokalu je tudi poceni in dobra. Spat! Danes sva bila na robu hurikana (tako so rekli fantje na črpalki) in sva jo srečno odnesla. Erik99, amateur, RdečaŽelva in 23 others 26
Popularna objava gtgs Objavljeno December 17, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 17, 2017 7. dan torek, 18. 7 2017 SEMIPALATINSK (Kazahstan) – BARNAUL (Rusija) Zjutraj se po zajtrku odpraviva naprej. Blokovskim naseljem, trgovinam in limuzinam v mestu sledijo predmestne hišice, ki so vse redkejše. Na robu mesta je tudi nova bolnica. Nato pa se iz stepe pripeljeva med borovce. Zadiši po smoli in lesu. Ob ravni cesti se vrstijo njive sončnic, kmetije in črede krav, ki so vedno nepredvidljive. Potem pa zmanjka asfalta. Pred mejo med Kazahstanom in Rusijo je le še majhna vasica. Vso pot se nisva ustavila, pa se tudi ni bilo kje. Odpiši kavo, odpiši čaj. Tu ni lokalov. Na meji ni bilo gužve, a sva vseeno porabila tri ure. Presenetilo naju je, da sva na ruski strani opravila veliko hitreje kot na kazahstanski. Rusi popravljajo ceste. Imajo elektriko, bencin, drva … socialistični bloki spreminjajo fasade, staro se umika novemu. V mestu si kupiva malico in srečava zanimive ljudi (pa tudi živali in vozila). Moški s psičko si ogleda zemljevid. Pravi, da je to dolga in nevarna pot. Ponudiva mu, naj malica z nama, a se zahvali. Tudi psička ni lačna, kruh in sir ji ne dišita. Je pa radovedna. Moški pravi, da bodo ceste katastrofalne, a da sva midva dobra človeka in se bova zato srečno vrnila domov. Dobiva pravi (pravoslavni) blagoslov. Kar stisne me pri srcu. Med potjo in tudi še danes se večkrat spomnim nanj. Potem je lepša cesta in lepša pokrajina. Vreme pa ni najlepše in Miro oblači podlogo, a dokler ni dežja, je za vožnjo idealno! In vozila sva se, kot bi jezdila preko neskončnih polj … Pred nama se je prikazalo predmestje in potem mesto – Barnaul. In pristala sva v centru, v modernem lokalu, potem pa poiskala hotel na obrobju. V lokalu v centru sva zapravila toliko, kot je bila cena prenočišča. CINDAPP, dopolavoro, mladench in 24 others 27
Popularna objava gtgs Objavljeno December 17, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 17, 2017 8. dan sreda, 19. 7. 2017 BARNAUL - do eko vasi in ekobio hišice blizu KOSH-AGACHA Treba je naprej. Mesto ostaja za nama. Tudi v predmestju imajo povsod plinsko napeljavo. Luže opominjajo, da je bil ponoči dež. Pada pa lahko tudi čez dan. Novoaltajski okraj – lepa cesta, lepa narava, breze … Ustaviva se na počivališču ob tržnici. Na parkirišču zagledava džip s prikolico, na njej pa razbit motor! BMW klub Šabac (Srbija) – na poti iz Mongolije?! Miro v lokalu poklepeta z modeloma. Gledala sta ga zviška, ker je njegova obleka še dišala po novem. Gotovo pa je, da so slovenske zime daljše od srbskih in je imel Mongolijo bolje naštudirano od njih. Včasih je poleg nesreče sreča v sreči. Voznik motorja je bil malo polomljen, domov so ga poslali z letalom. Motor peljeta za njim. Kasneje sva na njihovi spletni strani prebrala, za kako medijsko pokrito odpravo osvajanja Mongolije je šlo ... Mongolija ni hec! Na tržnici se dobi marsikaj – od krame do lokalnih pridelkov in izdelkov. Stojim ob stojnici z medom. Prodajalka mi ponuja, naj poskusim, pa pravim, da ne, da ne bom ničesar kupila. Pravi, da lahko vseeno poskusim. Da mi med z zelišči proti prehladu in potem še enega za živce. A je videla srbski motor?! Malo poklepetava. Zaželim ji dobro prodajno sezono, ona pa meni srečno pot in počasi, počasi, motor je nevaren! Greva naprej, do Gorno - Altajska je 38 km. Ob cesti so hiše z vrtovi, stranske ceste so blatne. Pripeljeva se v Republiko Altai. Imajo policijo, avtobusno postajo, kulturni center, spomenike; ponujajo izlete s helikopterjem … Rastlinje je bujno, kar ne čudi, saj spet zaliva. Pritisk je nizek. Še prodajalka zelenjave je zadremala. Lep asfalt, lepi ovinki, zeleno, zeleno in voda. Nič zato, če občasno pada dež. Včasih je nevarnejši bik na cesti. Lepo je. Divje lepo. Cesta se vzpenja, dolina ostaja spodaj. Ustaviva se na prelazu Čike – Taman, ki je na nadmorski višini 1460 m. Tu je spominsko obeležje graditeljem ceste. Okolica je obdana s spreminjajočo se svetlobo. Tu imajo gotovo šamani prste vmes! Spust je doživetje zase. V dolini je nasip, za njim je voda. Mrači se. Vožnja postaja nevarna, ustavila se bova v prvem naselju in poskusila kaj poiskati. Naredila sva samo 540 km. Do mesta pa je še (predolgih) 150 km. Pod čarobno osvetljeno pečino najdeva kamp in v njem tudi hiške. Kakšno razkošje! Mislila sva že, da bo treba postaviti šotor. Obesiva dežne kombinezone, Miro razstavi opremo in zakuri ogenj. Kako se razpoloženje v trenutku spremeni! Še volček uživa. Po prostoru se začne širiti prijetna toplota. Potem ni težko odskakljati do gostilne. Riž in govedina, krompir in govedina. Vodka in pivo in še ena vodka. Ne zebe me več. Miro ostane samo pri enem pivu (in tabletah). Gospa za šankom je na začetku malo sumnjičavo gledala. Ko sem pohvalila hrano in njene police, ki so kot oltarček, pa se je morala nasmejati. Povedala sem, da sva od daleč. In da nameravava še dlje. Zmajevala je z glavo. Joker, BIF, Quest in 22 others 25
Popularna objava gtgs Objavljeno December 17, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 17, 2017 9. dan četrtek, 20. 7. 2017 KOSH-AGACH (Rusija) – OLGY (Mongolija) Noč v altajski pokrajini je bila polna živih sanj. Očitno so tu res na delu magične šamanske sile. Šamanizem opisujejo kot najstarejšo filozofijo, psihologijo, religijo in medicino obenem. Šamani perpoznavajo višje duhovne razsežnosti, prestopajo v višja stanja zavesti in doživljajo videnja. Zjutraj je bilo samo deset stopinj. Za hiško sva opazila še domači matacikl. Šla sva na kavo v (edino) gostilno. Naročila sva tudi za vsakega dve jajci, pa je gospa rekla, da ni možno. Porcije so samo po tri! Nasmejali smo se. In sva pojedla dve porciji – vsak po tri (ruska) jajca. Holesterol?! Po poti se bo odluščil. Pred gostilno stojita dva (siva) jelena. Oblečeva še vetrovke (malo izolacije) in greva. Po dolini je hladno. Cesta je lepo vijugasta. Megle se dvigajo. To je dober znak za vreme. Ponekod so nove hišice za turiste, večina hišic po vaseh pa je starih. Nekatere obnavljajo. Ograjeni vrtički so polni krompirja. Krave in konji se prosto pasejo. Na koncu doline se pokažejo zasnežene gore. Rogate živali naju sprejmejo v nov rajon. Pokrajina se spreminja. Ob cesti zagledava prvo kamelo. In to nenavadno. Ima zeleno žametno ogrinjalo. Verjetno revica služi v turistične namene. Ali pa je to skrivni znak, da sva že blizu Mongolije?! Na najini desni se kaže zasnežena gorska veriga. Nebo je drugačno, nenadoma je vse tako blizu, a hkrati tako daleč. Zadnje naselje pred rusko – mongolsko mejo. V trgovini kupim kruh, vodo, še dve konzervi in pol kile makaronov (strah pred mongolsko hrano?!). Na črpalki tankava in spijeva kavo. Kdo ve, kdaj bova prišla do naslednje?! Pred koncem naselja je še vojaški kompleks. Krave se ne zmenijo zanj. Tu je tudi gradbišče - zadnja novogradnja pred mejo - leseni hotel. Meja! Ko se že vidiva v Mongoliji, pa se zakomplicira pri izhodu iz Rusije. Gospa uradnica ugotovi, da nimava posebnega obrazca za motor. Ampak v Semipalatinsku nama ga niso dali! Njet vazmožno! pravi uradnica. Ampak gospa, midva sva mislila, da je vse posodobljeno – kompjuter! Migracijsko karto so nama natisnili, lani sva jo morala sama pisati na roko. A sta že bila v Rusiji z motorjem? Da, lani in predlanskim. Gospa preverja. Gleda vize, vidi, da je res. Potem moram opisati potovanje (Kirgizija, Kazahstan, Rusija, zdaj bi pa v Mongolijo … in potem nazaj v Rusijo …) Cariniki pridejo trikrat mimo in vprašajo, če sva uredila dokumente, da naju pregledajo. Čakava. Gospa se posvetuje s kolegi, mimo hodijo različne uniforme. Zebe. Čakava. Privlečem mapo z vsemi mogočimi fotokopijami in ponujam potrdilo o prevzemu motorja v Kirgiziji. Vzame vse, potem gre v drugo stavbo in spet čakava. Miro pravi, da so naju ti Rusi sposobni poslati nazaj v Semipalatinsk (okrog 1300 km). Pravim, naj nikar ne godrnja, saj ve, da je vse pod kamerami. Za paniko sva pa res prestara! Potem pride gospa s papirji. Hvala, hvala. Ampak, ko bova naslednjič v Rusiji, morava pa sama vprašati za dokument na matacikl!!! Hvala, hvala. Sledi še posebna kontrola potnih listov, zatem pregled prtljage. Vzamejo vse tablete, vprašajo, za kaj so in gredo preverit. Vrnejo. Dvignejo zapornico. Pozdraviva. Pomahava. Greva. Tu pa ne sledi mongolska meja, pač pa nikogaršnja zemlja – prazna cona – par kilometrov do mongolske kontrole. Tu je (še neuradno) mongolsko modro nebo!!! Sledi mongolska mejna kontrola. Najprej deratizacija! Miro mi pravi, naj naredim karkoli, samo da se zmenim, da mu ne bodo pacali motorja. Plačam 50 rubljev za deratizacijo in prosim, naj mu nikar ne špricajo motorja. Gospa pravi, da bi se dalo zmenit, če bi npr. zamenjala dolarje. Bi, ma samo 20 dolarjev. Dobro. Dobim šop mongolskih bankovcev (in imam takoj dvajset odstotkov zgube ona pa hiter dobiček). Greva brez špricanja. Prva kontrola pred zapornico. SLO? Nikoli slišal. Išče po računalniku. Ni v naboru držav. Čakava. Potem nekaj napiše na listek in naju spusti do kontrole potnih listov. Izpolnjujem obrazce, dobiva žig. In še obrazec za motor … Pregled prtljage je hiter. To pa še ni vse. Zapeljeva naprej – naslednja zapornica – zavarovanje za motor. Vljudna uslužbenka preseneti – vzame dokumente in nato s potrdilom vred vse prinese nazaj. To pa še ni vse! V zadnji stavbici se plača EKOLOŠKO TAKSO! Grem in plačam 400 rubljev za dve osebi. Končano. Zdaj sva (upam, da z vsemi papirji) v Mongoliji! MONGOLIJA!!! Pod mongolskim nebom, sredi mongolske praznine. Nekje daleč so mongolske črede. Te drobne pikice so živali. Štejem, ne preštejem. Tu so opisi odveč. Fotografije nekaj pokažejo, občutka prostora pa žal ne morejo pričarati. LEPO JE! KONEC 1. DELA Rdeči, bosa, hladov in 37 others 37 3
BIF Objavljeno December 17, 2017 Opozori Objavljeno December 17, 2017 (popravljeno) Lepo. Verjetno vesta pa vseeno. Ruski Altay je po ne nekih ocenah (ne po Ruskih) eden izmed 5-ih najlepših predelov na svetu in kot takšen turistično še neonesnažen. Se pa delno "raztegne" tudi v Mongolijo. Iz mojega stališča gledano je na srečo motoristično "zapostavljen" in ga večinoma popotniki prevozijo po najkrajši možni liniji. Upam da tako tudi ostane. Popravljeno December 17, 2017. Popravil BIF Mavti in amateur 2
DAMI34 Objavljeno December 17, 2017 Opozori Objavljeno December 17, 2017 @gtgshvala vama, spet se z mojo zabavava in čudiva ob prebiranju, pa še tale izjava: "Prenašam torbo z orodjem in se trudim biti tiho in neopazna. To je v takih primerih edini recept za normalizacijo stanja. Vse ostalo bi pomenilo prilivanje olja na ogenj." je bila pospremljena z besedami in ostrim pogledom moje žene: čista resnica Mavti, amateur, dopolavoro in 1 other 4
Dr.SPEED Objavljeno December 17, 2017 Opozori Objavljeno December 17, 2017 (popravljeno) Nekam znano mi delujevidim,da sta uživala...me prav zanima,kako se je bmw odnesel po Mongolskih "cestah"ko sem se potepal po tistih koncih,sem sanjarilda bi imel enega 150kg.KTMa...ampak kajko ne bi zdržal tako dolge poti. Popravljeno December 17, 2017. Popravil Dr.SPEED amateur, Mavti, bosa in 1 other 4
mac Objavljeno December 17, 2017 Opozori Objavljeno December 17, 2017 Zdenka & Miro Sem se že resno ustrašil, da od vajine poti ne bo ne slike, ne glasu. In ravno v teh pustih in kislih dneh, čeprav predprazničnih, nekaj življenja tudi na motosvetu (končno nekaj, kjer ni prostora za prepucavanje !!!). Krasno - super ! Predvsem pa, da ne bomo predolgo čakali na nadaljevanje !!!!! Tole je res užitek - brati in gledati! Mac Mimogrede, mogoče sem spregledal: kje sta Polona in Denis ? amateur, MiNa, fish1968 in 1 other 4
gtgs Objavljeno December 17, 2017 Avtor Opozori Objavljeno December 17, 2017 Za taka brezpotja si vsi želimo lahke in poskočne konjičke. Bmw to ni, ima pa druge kvalitete. Kljub vsej prtljagi in dvema težkima karakterjema sva dovoljeno skupno maso presegala samo za 6 kg. Več pa v nadaljevanju, ki sledi čez teden dni. Mimogrede, nisi spregledal: Nekoč sem že napisal … če si sam, je problem eden, če jih je več … Spremembe so edina stalnica v življenju. dopolavoro, MiNa, BIF in 2 others 5
Popularna objava gtgs Objavljeno December 23, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 23, 2017 LEPO JE! Asfalt! Ograja! Motor! Prelaz … Planota … Makadam … IN VSE PONOVNO … Koze, krave, prve mongolske kamele … Makadam pa tako rebrast, da lepo poskakuješ! V Mongoliji se še z motorjem da drugače, bolj veselo. Sedež za 3! Obvezen nasmešek. Do mesta Olgyje le še kilometer. Tu imajo vse, tudi gledališče! Res je pestro in malo mešano – od jurt do hotela. Tisto o slabi mongolski hrani pa je (preverjeno) čista izmišljotina! Pila sva čaj in šla zgodaj spat. Quest, RdečaŽelva, dopolavoro in 14 others 17
Popularna objava gtgs Objavljeno December 23, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 23, 2017 10. dan petek, 21. 7. 2017 OLGY – KHOVD Pogled iz hotelske sobe in Miro se takoj počuti domače – pesek, armatura, opaži … Ob sedmih začnejo z delom. Hitro se odpraviva. Mesto se vidno spreminja. Na glavni cesti je lep asfalt. Še kravam je všeč. Naselje se konča, začne se vzpon in zasneženi vrhovi se prikažejo kot na dlani. Mongolske krave in mongolske koze se ne dajo motiti. Verjetno smo motoristi tu redke živali, zaradi katerih se ne kaže vznemirjati. Prazen prostor, gore, jezero in nenadoma in nenapovedano konec asfalta. Bilo je prelepo, da bi trajalo! Gradbišča in prah postajajo stalni spremljevalci. Ob novi trasi je nešteto cest in poti, po sipkem pesku si vsak misli, da bo dobil boljšo varianto od predhodnikov. Dejstvo pa je, da so vse slabe. Podlaga, po kateri se voziva, se na kratkih razdaljah hitro menja. Ob vodi se ustaviva, skuhava kavo in pomalicava. Razkošje v naravi! Treba je dalje. Lepota je povsod, kamorkoli pogledaš. (Sem spadajo tudi mongolski motoristi!) In mongolski jezdeci. Prvi, s katerim sva govorila, je bil mlad in spreten. Brez GPS-a, brez telefona, brez kompasa, brez zemljevida, tudi mamice ni bilo v bližini! Dobro smo se razumeli – on ima konja, midva pa motor. On je Mongolec, midva (kao?!) Slovenca. Konj je super. Motor je super. Jedli bomo čokolado, pili bomo vodo. Srečno! Potem je treba razmisliti o smeri. Ali je še prava?! Nekaj časa trda podlaga, potem pesek, potem zemlja, potem malo mešano. Domačini pa imajo svoje predstave o tem, katera smer bi bila … pa malo čez traso … saj ravno v tem je problem … trase so vabljive, a zakipane tako in drugače, pa še jarek desno, jarek levo … kamioni … CESTA BO … CESTA BO … (prihodnji čas) Zdaj se lahko zanesem le na voznikov občutek za orientacijo (in na njegove zemljevide in kompas). Na separaciji vprašava za smer proti Khovdu. Bo treba nazaj, okrog, proti drugemu prelazu?! Oddahneva si – naprej, desno, prelaz, potem videti Khovd. Midva imeti veliko srečo. Na prelazu zagledati Khovd. In molilne zastavice. Svete gomile ali kopice kamenja ali ovooji so okrašeni s trakovi ali šali iz modre svile. Ovoo čaščenje je ritual šamanizma. Ljudje se ustavljajo na teh mestih, jih trikrat obhodijo v smeri urinega kazalca in dodajo kamen kot znak svojega spoštovanja. Na teh mestih molijo za srečo na poti, za družino, za otroke, za srečo v prihodnjem letu … Danes so nama bili duhovi naklonjeni. Dvakrat lahko ugibate, če sva trikrat obhodila grmado kamenja. Spustila sva se proti mestu. Ko si blizu cilja, zna biti nevarno, koncentracija popusti, podlaga pa tega ne ve. Toda prizori so bili fantastični. Nevihtni oblaki, voda, pesek, jurte, konji … Asfalt sicer ne spada v to estetsko podobo, a zelo sva se ga razveselila. Na vhodu v mesto stoji nekoč pomembna stavba (novo imajo v centru). Na ulicah se srečujeta blišč in beda. V predmestju ni blišča. V drugem poskusu sva dobila sobo s kopalnico in večerjo. Gonca, MiNa, DAMI34 in 17 others 20
Popularna objava gtgs Objavljeno December 23, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 23, 2017 11. dan sobota, 22. 7. 2017 KHOVD – ALTAJ Zbudila sva se s peskom med zobmi. Škornji so čudežno zasijali. (Pa ne more motorist obuti umazanih škornjev!) Kombinezona sta bila delno skrtačena. Se je pa sivi v primerjavi s črnim izkazal za zelo hvaležno varianto. Priporočljiv za prašne predele! Iz Khovda sva se odpeljala v lepo jutro po lepem asfaltu. Miro je šele za popoldan napovedal makadam. Bencin ni problem, črpalke so, tudi lekarne so in dokupim še aspirine. Človek nikoli ne ve, kdaj ga bo zabolela glava … Ko se konča mesto, sledi spust. Čudovita pokrajina, čudovit asfalt. Rezerve vode in bencina in aspirinov. Nič nama ne manjka. Po včerajšnjem iskanju smeri in po tipanju podlage, po vsem požrtem prahu in po otrplih okončinah, današnji dan obeta čisti luksuz. Uživajva, dokler traja! Na odcepu za Altaj Miro skeptično napoveduje makadam. Tako je on bral. (Človek tudi bere!) Na srečo pa so bili ti motoristični podatki stari (novih ni!) in so Mongolci že potegnili asfalt! Ob cesti naju spremljajo različne kamnine, skromna domovanja in pastirske staje. Nekateri prizori so naravnost fantastični. Ustaviva se v prvem naselju. Na začetku srečava mongolskega partizana (kip), v hotelu se soočiva z relativnostjo časa, potem pa spoznava romunskega avanturista, motorista, novinarja in fotografa. Prizor je, kot bi ga izrezali iz kakšnega filma! Po vzajemnem občudovanju strojev sledi pogovor o poteh in načrtih. Mihail je bil v teh krajih pred osmimi leti, letos pa je s sabo pripeljal tudi ženo in sina. (Zdaj počivata.) Pokazal jima bo lepote Mongolije in obujal spomine. Za potovanje so si vzeli tri mesece. Lepo. Zelo lepo. Septembra morajo biti nazaj doma, ker gre sin v šolo. Tudi midva imava en tricikel, a se z njim peljeva samo parkrat na leto. To je spominski stroj in ni primeren za daljše relacije. Miro ga je dobil od prijateljev Snožetkov za neko okroglo obletnico (spremljajoči program je bil pester in bi zahteval poseben spominski zapis!). Malo se poslikamo in zraven nasmejemo.Zakaj tak nasmeh?! Predstavljam si, da Miro čepi v čolničku, pa nabijem gas po mongolskem pesku … V restavraciji dobiva čaj in neko cvrtje podobno našim flancatom. Natakarica na začetku pravi, da nimajo hrane, pa ji le dopovedujem, da sva lačna. Pelje me do kuhinje, odpre veliko zamrzovalno skrinjo, v njej pa je samo par zavitkov teh ocvrtkov. Ni problema, dobro, dobro, 6 komadov! Zmrznjenčke pomakava v vroč čaj in nič nama ne manjka. Natakarica se smeje, midva pa praviva, da je dobro, dobro, okusno. Skozi okno se vidi naselje. Nad steni visi mongolska slika Mongolije. Zunaj je vroče, tu pa je prijetno hladno in kar nič se nama ne mudi. Treba je dalje. Najprej do črpalke, potem pa skozi peščeno dolino, ki jo na desni obdajajo zasnežene gore. Vroče je in prazno. Prazno! Potem se prikažejo kamele, nato skromne koze, konji in obcestni opomin. Sredi ničesar se pojavi še prehod za pešce! Par jurt in spet praznina. Treba bo piti več vode! Pavza. Nenadoma se pojavi zapora ceste. Levo je makadam. Sledi nenavaden prizor. Prelomljen most. Ja, gradbeništvo niso suhe hruške! Statika?! Voda dela po svoje in kadar je, je ni malo … Vidiš, to je problem temeljenja … Potem je spet lepa cesta. Kamioni vozijo volno. Ujamem orla. Miro mi ne verjame. (No, če si ga res, bo pa gotovo motna slika!) Ujamem tudi rdeče barve, višino (2240 m), koze in ovce … In potem civilizacija! Letališče, mesto, motoristi … vmes jurte in mestne krave … Ustaviva se v prvem hotelu ob cesti - hotel Entum. Nimava rezervacije, a dobiva vse - parkirišče, sobo, čaj, tuš … Razkošje (po puščavi)! Simpatična receptorka se ne more načuditi mojemu potnemu listu. Prepisuje podatke in se začne hihitati. Nekaj reče sodelavcu, tudi ta me pogleda in se smeje. Pogruntam. Vprašam, če je njena stara mati mlajša od mene. Potem se vsi trije nasmejemo. Prizna, da je res tako, da je morala še enkrat preveriti letnico rojstva. Odpraviva se (peš!) v mesto. Pred prvo trgovino je parkiran modri stroj. V trgovini imajo vse, da o vodki ne govorimo! Odkrijeva tudi mongolski merlot. Danes mi je sicer žal, da ga nisva poskusila, a načrtovana pot je zahtevala tudi take žrtve! V centru Altaja je krožišče, v krožišču je skulptura … Kanali za odvodnjavanje so speljani vsepovsod, vidiš lahko potepuške pse, pa tudi luksuzne banke ... spomenike, vodomete brez vode … in zapuščene prostore … In sredi ceste tudi odprt ali - če je komu ljubše - nepokrit jašek! V naslednjem krožišču je medved. Stranske ulice pa so (recimo temu tako) manj urejene. Na drugi strani se razkriva svež grafit. Otrok nad njim naju veselo pozdravlja. Mesto ima več obrazov. Greva še v tempelj nad hotelom. Molilni mlini so novi, vse ostalo pa deluje dokaj zapuščeno, opustošeno in razpadajoče. Kot da nikomur ni nič mar. Tudi spomeniku, ki je na vrhu vzpetine, se pozna vandalizem. Z vrha je lep pogled na mesto in na hotel. Tisto okno, na katerem se suši črna majica, je najino! Večer zaključiva z večerjo. Sprehod, kultura in religija naredijo človeka lačnega, da o vožnji ne govorimo! Samo nekaj malega, pred spanjem ni zdravo … Ni za vegetarijance, je pa res – v Mongoliji je odlična govedina! (Pa čeprav ni slovenskega porekla.) Pila sva čaj. Miro je rekel, da tega ni treba fotografirati, ker mu kvarim imidž. Mavti, Joker, markII in 22 others 25
Mavti Objavljeno December 23, 2017 Opozori Objavljeno December 23, 2017 Odličen opis potovanja, res lepi kraji, komaj čakam nadaljevanje
Popularna objava gtgs Objavljeno December 23, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 23, 2017 12. dan nedelja, 23. 7. 2017 ALTAJ - ULIASTAJ Jutro obljublja celodnevno svobodo makadama. Miro se odloči za severno varianto – raje malo trša kot preveč peščena varianta. Do Uliastaja je 195 km. Glavni cesti iz Altaja in križišču pa sledi realnost. Asfalta ni več! V rečni dolini se odločiva za zajtrk. Po vseh tresljajih se zapeljeva po betonski cesti preko mosta in parkirava v prahu. Ljudje hodijo k reki po vodo. Približa se nama zvedavi fant. Stoji in gleda. Rečem mu, naj se usede poleg, ker bo malica. Miro zmajuje z glavo – ta pa res razume slovensko, tebe pa sploh! Seveda razume, otroci razumejo vse jezike. Daj, odlomi si, ne tako malo, več! Veš, Miro je bolj fin, on si bo košček ovil s folijo, midva bova pa kar tako še prste polizala. Fant se smeje, jeva čokolado in klepetava. On razume slovensko, jaz pa mongolsko. Oče in sestra sta nalila vodo, zdaj mora z njima domov. Tudi midva morava naprej, v hrib, čez hrib … Mahamo si … Potem imava pesek s peskom. Slediva zvoženemu delu in prvič zgrešiva. Ko Miro ugotovi, da sva preveč desno, čakava še na mongolsko potrditev. Na srečo se (v tojoti seveda) mimo pripelje vesela družba. Če bova rinila po pesku desno, bova z njimi prišla do kopališča ob reki. Tam je zelo lepo! Če pa bi rada prišla do Uliastaja, morava nazaj do tja in tja in potem bolj direktno v hrib. Hvala, hvala. (Nikoli nazaj, če pa že, pa malo v loku.) Polkrožna vožnja do trše podlage in Miro spet preverja smer. Zdaj pa v hrib do prelaza! Ob poti je videti odvrženeizpraznjene spremljevalce popotnikov po mongolskih brezpotjih. Na nek način je treba splakniti prah in ubiti praznino! Lahko pa bi si sposodili vsaj slovenske napise SMETI ODNESI S SEBOJ V DOLINO. Pridrsava do prelaza. In potem oddrsava po naslednji planoti naprej proti naslednjemu. Tu mi prihaja na pamet besedilo iz neke (?!) popevčice … vedno je več poti, izbereš pa tisto, ki je ni! … Pa ta tip je bil gotovo v Mongoliji, kje drugje bi lahko dobil tak navdih?! Od globokega premišljevanja me začne boleti glava. Prosim za postanek. Vzamem odmerek sestrinega zdravila za vse primere. Takoj je bolje. Razumem Mongolce, ne vem pa, ali jih po več odmerkih glava manj ali bolj boli. Planota je vse lepša. Zdravilo deluje. Za izbiro poti je zadolžen Miro. Ni mu lahko. Razveseliva se prvega smerokaza. A zgodba se ponavlja … več poti, izbereš pa … Nadmorska višina je 2333 m. Po dolgem času spet vidiva živali. Iz peščene podlage pa kukajo ostri kamni. To ni zdravo za gume! (Kje so zdaj tisti frajerji, ki sprašujejo, zakaj nekateri vozijo rezervne gume s sabo?!) Ob potočku dotankam vodo – za vsak slučaj. Če ne prideva danes do Uliastaja, jo bova pa prekuhala. Nebo je čudovito, a podlaga se lahko hitro spremeni v blato in to ne bi bilo čudovito. Svetloba in sence se igrajo in pokrajina je čarobna. Udori, ki si jih izdolbe voda, so nevarni, podlaga je varljiva. Te poti so res bolj za take osle, kot sta ta dva na senci. A en sam pogled poplača vse! Podlaga se spet spremeni in zaradi udorov je pot na nekaterih mestih sumljivo ozka. Miro preverja, če bo treba polkrožno. Ne, kar naprej! Pred nama se odpre nova dolina in slutiti je civilizacijo. Most?! Prideš čez, samo obotavljati se ne smeš, je Mirotova teorija! In potem spet preverja, kam naprej.Pot se oža, to je sumljivo. A treba je naprej. Odpre se nova dolina, spuščava se. Sonce je že sumljivo nizko. To pa ni edini problem. Motor se začne pregrevati, ventilator se stalno vklaplja. Spet se morava ustaviti, in preveriti, kaj se dogaja z mašino. Vsi trije smo potrebni počitka. Sonce zahaja, še zadnji prelaz in spust v mesto. Lepo je, a nevarno slepeče sonce in makadam nista zdrava kombinacija. Motor se je zdaj, ko je bila cesta boljša in sva se spuščala, nehal pregrevati. Tako, kot se je problem začel, se je na srečo tudi nehal. Uliastaj! Ah, še pet kilometrov. Kaj je to v primerjavi s celodnevnimi večpotji?! Nič. Malenkost. Stop, zapornica, asfalt! Uspelo nama je, prišla sva v mesto! Dobila sva hotel in (skromno) sobo. Utrujena, lačna in zelo srečna sva prišla do čaja, potem do piva in celo do jedilnika. Izbrala sva, kaj vse bi jedla, pa je natakarica rekla, da je samo še govedina z zelenjavo. Bova pa to! Potem je prišla povedat, da je samo še ena porcija. Dobro. Bova pa eno. Bilo je okusno in čisto dovolj za oba (lačne oči!), pozabila sva na fotografiranje. Lakota naredi svoje. Tu so ostanki. Pred spanjem je Miro še malo študiral. RobiRoberto, Joker, Mavti in 19 others 22
Popularna objava gtgs Objavljeno December 23, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno December 23, 2017 13. dan ponedeljek, 24. 7. 2017 ULIASTAJ – TOSONTSENGEL Pogled iz sobe daje vedeti, da nisva na luksuzni točki. A včasih se človek takih lokacij razveseli mnogo bolj kot česarkoli. Ko sva sinoči pridrsala do tega hotela, se nama je zazdel kot oaza sredi puščave. Motor je počakal pred hotelom na asfaltu. Sinoči sta za nama prispela le še dva motorista - norveška mladeniča. Ostala sta brez večerje (zadnjo porcijo sva pojedla midva), sta pa zato večkrat naročila pivo. Zjutraj sta povedala, da gresta le do reke, kjer bosta vsaj dva dni kampirala in se malo odpočila. Čudila sta se Mirotovemu načrtu in tempu, pa še dva na enem motorju?! Midva pa sva izrazila obžalovanje, ker nisva študenta, ki bi si lahko vzela malo več časa … Kaj je bolje –biti mlad, imeti staro hondo in čas - biti starejši, imeti BMW in premalo časa. Smeh je edini odgovor na neumno vprašanje. Na drugi strani je parkiral še domači jahač. On nima takih dilem. Pred odhodom se pozdraviva še z mongolsko družino. Deklica zna ruščino – uči se jo že od prvega razreda. Pregleda najin zemljevid, zanima jo, od kod sva. Ostalim vse razloži. Našteva države, skozi katere sva prišla. Zelo je simpatična! Potem greva mimo mongolskih junakov do banke in trgovine. Banka je lepa in sodobna, presenečenje je, da tu ljudje ne stojijo v vrstah. Pulti so nižji, z uslužbenci si na istem nivoju; pred okencem sediš in ne stojiš. V nekaterih pogledih nas Mongolci že močno prehitevajo! V trgovini imajo pestro izbiro, kupim pa le najnujnejše – vodo, čokolado in rogljičke. Ta čas, ko sem v trgovini,Miro z Mongolci vadi ruščino. Ob zemljevidu sin razlaga očetu, od kod sva in kam greva. Oče se drži za glavo in pravi uuuuuu! Zmajuje, zdi se mu neverjetno. Sin razlaga, da se mu zdi daleč, daleč, da še nikoli niso videli koga od tako daleč. Neverjetno! In z motorjem! Kakšen motor! Kakšni amortizerji! Amortizer se jim zdi še posebej zanimiv. Ni jim jasno, zakaj samo eden. Smejemo se. Poleg je parkiran super terenecmicubiši. Lastniku pohvaliva mašino. Zadovoljno se smehlja. Pravim, da to gotovo kar plava po pesku. Kima in se smeje do solz. Verjetno se mu zdim smešna. Tako simpatično je, drug drugega smo veseli. Zaželimo si srečno pot. Morava dalje, najprej čez most, potem še na črpalko. Občudujeva stari most, na črpalki pa občudujejo voznika. Prodajalka pravi, da bi šla kar z njim. »A vidiš!« se hvali Miro. Ne želim mu pokvariti veselja, mislim pa si, da bi si ženska po kakšnem dnevu vožnje verjetno premislila … Fotografiram. Res sta lepa. Zapuščava Uliastaj. Še zapornica in plačilo takse. Do Tosontsengela, kamor sva namenjena, je 181 km (neasfalta seveda!). Makadam iz mesta je prelep, da bi dolgo trajal. S slabšega gre na slabše. A vseeno je lepo. V dolini ob vodi so živali. In dva Norvežana, ki bosta počivala. Pomahamo si. Drevo! Še Miro se razneži in prizna, da že malce pogreša gozd. Od ruskega Altaja do tu ga nisva videla. Nadmorska višina je 2011 metrov in cesta se še vzpenja. Prepričujem ga za kratek odmor s kavo. Uspelo mi je. Malica, kavica, nato pa kaplje dežja poskrbijo za hitrejše pospravljanje. In spet naprej. Zdaj bodo postanki samo še za vodo in za iskanje prave smeri. Ujamem svizca! Prelaz je na višini 2505 metrov. Mongolci so že zdavnaj iznašli krožišča. Podlaga pa jim povzroča težave. Pred erozijo se skušajo ubraniti z nasipi in zidovi, a je včasih vse zaman. Pri spustu se zapeljeva dobesedno po zemlji, z leve pa grozi nevihta. Voziva ob trasi. Začne deževati, oblečeva dežne kombinezone – bolj proti umazaniji kot proti dežju. Tako hitro, kot je začelo padati, tudi neha. Končno je ob nasipu tabla z napisom. Do Tosontsengela je še 84 km. Oddahneva si, čeprav sva šele malo čez polovico; da je le smer prava, če že podlaga ni! Mladi pastir usmerja svojo čredo čez nasip. Ob trasi se križa veliko poti, prahu in prometa; vse je zvoženo in zavoženo! Živina se mirno pase in se ne da motiti. Tudi domačini so se ustavili. Pozdravljamo se. Privoščiva si kratek postanek (na mehki podlagi). Domačinov podlaga ne moti. Delimo si nasmeh, čokolado in lepe želje. Potem rineva naprej proti nevihtnim oblakom. Nekateri stojijo; zaradi tehničnih težav ne morejo naprej. Še navadni stroji imajo lahko probleme z gumami … Kako bo, če se ta prašna zemlja spremeni v blato?! Divje! Nebo je lepo, prizori so čudoviti, pot pa vse slabša. Spreminja se v drsalnico. Poti se nepredvideno križajo, ožajo, razširjajo, spajajo v eno in se spet razdvajajo v posamezne pasove. Narava se igra s človekom. A z motoristi so bogovi sklenili zavezo. Poslali so mavrice. Bližava se prelazu. Namesto po novi trasi je treba po zemlji. Nebo se žari. Lepo je, le ta blatna drsalnica kvari vzdušje. Ne vem, kako Miro vzdrži. Čepim zadaj, držim se ga kot klop in molčim. To je edino, s čimer mu lahko pomagam. Še fotografiram ne več; ne gre, da bi človek izzival. Še zalet na prelaz! Uspelo nama je! Sledi olajšanje. Spodaj levo je mesto. Obljubljeno mesto Tosontsengel! V mesto oddrsava kot še nikoli. Po blatni glavni cesti, na katero se pripenjajo blatne stranske ceste, prideva do asfalta, prekritega z lužami in rdečimi blatnimi nanosi. Očitno je bila pred nama nevihta. (Posnetki so slabi; naj gre kdo tja in naj prilepi boljše. Priznam, bilo me je strah te drsalnice.) Dobiva hotel - hotel Skyline! Po prevoženem dnevu sva precej povožena in hkrati srečna. Hvaležna. Da sva se pridrsala, pa čeprav tudi z oddrsavanjem. Ta navidezna meja neba in zemeljske površine … lahko bi pristala kje v blatu … pa sva v Skylineu! V restavraciji občepiva kot na drugem planetu. Čaj si lahko postreževa sama. Večerjo naročiva kuharici kar pri kuhenskem okencu. Lepo se zmenimo – malo po slovensko, malo po rusko, malo po mongolsko. Kuharica vzame kose mesa in nasekljano zelenjavo. To da v ekonom lonec in zalije z vodo. Pristavi na plinski štedilnik in prižge. Midva čakava. Hrana bo zares sveža. Dočakava. Večerja je odlična. Vse je odlično. Utrujena sva (in cela!). Greva spat. MiNa, dopolavoro, amateur in 26 others 29
Priporočene objave
Ustvarite račun ali se prijavite za komentiranje
Za objavljanje se morate najprej registrirati
Ustvarite račun
Registrirajte se! To je zelo enostavno!
Registriraj nov računPrijava
Že imate račun? Prijavite se tukaj.
Vpišite se