Iran 2018 "Kmetova online odisejada in čvek"

[FrigoFrops]

Avstrijski motoristi so uspešno prečkali Iransko mejo, upam samo, da so imeli več kot 250ccm motorje.

 

[Snečer]

s kakšnim bankovcem se kubatura prilagodi

[FrigoFrops]

Potovali bomo 4, tako da če bodi spretni lahko zaslužijo mesečno plačo.

[sesir]

Taki ste,da bi kr podkupovali drzavne usluzbence

[FrigoFrops]

Dobre novice... omenja pa neko zavarovanje, ki se plača na meji. Mogoče kdo ve kaj okoli tega?

Hi Overlanders
We are currently in Iran and entered on 6th of August 2018 with two BMW F650 gs dakar and one BMW f800 gs without any bigger issues (entering process took about 4.5 hours coming from Turkey at the boarder to bazargan).
Documents you need is the "carnet De passage" foryour bike which is kind of insurance that you will move the bike out of Iran and other countries and bring it back home. You will have to apply for it usually at your countries automobile club (adac in Germany or TCS in switzerland, don't know for france) and pay a deposit which you will get back when your home.
Don't forget to aplly for a visa at least 2-3 weeks before because it takes it's time to get it.
In addition you will have to buy an insurance at the boarder to Iran for the bike which costs 135 euro for full insurance. Other ppl told us it wouldn't be necessary but there was no way to skip it and believe me, when you drive here you know why you need it
Also make sure to have enough euro or dollars with you and change it at the black market as you will get double exchange rates. Getting money at atm is not possible in Iran as the country is not linked to international bank market.  Only in Tehran there might be some private stores that will have a visa machine and give you money for some additional charges,  but no one can tell where exactly they are... so ensure to have 135 euro for each bike (and 30 euro each for custom service at the boarder). Inofficial exchange is about 100000 rial (10000 toman) equals 1 euro.
People here are great and you should visit Bojnurd and find Mohsen Qomi 's repair shop on Google maps. He's a great guy and was very helpful and already met and hosted a lot of travelers especially bike travelers. He speaks English and that's a big plus here.
Hope you'll manage to enter as it's a crazy but very amazing country
Best regards
Patrik from Switzerland (using Mohsen account to give you the tips)

[avtomoto]

Mislim, da gre za zeleno karto katera velja tudi v Iranu in ne rabiš plačevat drugega zavarovanja. So tudi mene hoteli prepričati, dokler jim nisem pokazal IR v zeleni karti. Kar pogumno na pot . . :-)

 

[FrigoFrops]

Izvaja Iranske zceze:

 I would like to inform you that the motorcycle with engine capacity more than 250 cc is not permitted to be imported to Iran at the moment.  There are some tracks in Iran for sports usage and belongs to Iran’s Ministry of Sport and Youth. Tracks are small and closed locations for doing sport and/or holding sport events, not for travelers. Drivers are not permitted to drive their motorcycles (over 250 cc) on Iran’s roads. Therefore, if your customer would like to attend any sport event in Iran, he/she should carry his motorcycle by truck to the locations! For obtaining a written confirmation, the travelers themselves need to request for it.

Following our meeting today with Iran’s Customs Administration and Traffic Police authorities, I am sure that we will have success for excluding vehicles with a CPD for most of the current restrictions. I will contact Mr. Bjorn Nordlund for updates soon.

[hitrii]

Ob 7. 3. 2018 ob 13:08, Kmet2 pravi:

Biokracija je poštimana,zdaj pa samo ,da zdrži zdravje in tehnika 

še pet dni do odhoda

[Kmet2]

pred 2 urami, hitrii pravi:

še pet dni do odhoda

Srečno

[DAMI34]

pred 2 urami, hitrii pravi:

še pet dni do odhoda

Srečno, pa čimveč objav.

[maus]

pred 5 urami, hitrii pravi:

še pet dni do odhoda

srečno .. pa ne diujaj hitrii

[Explorer]

V nedeljo odšla iz Slovenije v sredo zjutraj v 1/2 ure uredila formalnosti na Iranski meji.Nato pa preko Tabriza proti Alamutu in nato proti jugu.

[hitrii]

naslednji teden se nekje na sredini ture srečamo

[hitrii]

na poti v Mersin

[hitrii]

Zoroasterski tempelj Čak Čak...

 

Popravljeno September 17, 2018. Popravil hitrii

[hitrii]

Alamut road 3218 m

[Explorer]

Ob 6. 9. 2018 ob 17:05, Explorer pravi:

V nedeljo odšla iz Slovenije v sredo zjutraj v 1/2 ure uredila formalnosti na Iranski meji.Nato pa preko Tabriza proti Alamutu in nato proti jugu.

Po 21 dneh in prevoženih 12770 km sva se srečno vrnila domov iz Irana, dežele neizmernih naravnih lepot, zakladnice zgodovine, dobrih cest, tako visoke razvitosti,  da bi mislil da nisi v Iranu kot nam ga kažejo in dobrih ljudi velikih src. Kdor misli, naj gre, dokler je še tako.

[FrigoFrops]

Takole, pa se je tudi naša ekipa srečno vrnila domov. Videli in doživelo smo veliko lepega. Izpostaviti velja, neverjetno prijaznost in gostoljubnost Irancev, ki smo jo iskusili že prvo noč v Iranu. Moram pa omeniti, da po dveh dneh pozabiš, da si v Iranu in samo potovanje v to deželo ni nikakeršen bav bav. Zato velja izkoristiti, trenutno za tujce še odprto državo in si jo ogledati. Vmešavanje Amerike, Izraela... ne pomeni nič dobrega, to pa Iranci javno izkazujejo z obešanjem transparentov.

Lp

 

[Snečer]

nobenih dram? kot jih lahko beremo pri "drugih"?

čisto običajen izlet?  

[Kmet2]

pred 2 urami, Snecer pravi:

nobenih dram? kot jih lahko beremo pri "drugih"?

čisto običajen izlet?  

Ti greš do Bosne pa je drama in se en vrne na prikoli.

Ne morem si zamislit koliko drame bi bilo če bi v 12dneh naredil 12.500km...

[motolover]

5 hours ago, FrigoFrops said:

Takole, pa se je tudi naša ekipa srečno vrnila domov.

Bravo, to ste pravi popotniki, ki se znajo organizirati. 

[Kawl]

mau delč j

pred 3 urami, Snecer pravi:

nobenih dram? kot jih lahko beremo pri "drugih"?

čisto običajen izlet?  

mau delč je za 12dnevni izlet  to jst itak neb sploh zmogu 12.500km v 12dneh. 2 dni po 1000km je šlo tretji dan nebi šlo več, ker bi mi hrbet nad križem odpadu tretji dan pri 70km   Rit sploh ni problem, hrbet pa ogromen. 

[Snečer]

pred eno uro, Kmet2 pravi:

Ti greš do Bosne pa je drama in se en vrne na prikoli.

Ne morem si zamislit koliko drame bi bilo če bi v 12dneh naredil 12.500km...

ti do istre pa rabiš dva da te rešujeta... 

pri meni ni drame, dan ko je bila drama v bosni sem z lahkoto naredil 900km...

Popravljeno Oktober 1, 2018. Popravil Snecer

[maus]

pred 1 uro, Kmet2 pravi:

....

 

pred 33 minutami, Snecer pravi:

....

kwa se zdj vidva kregata .. na meni tut majhen zgleda velik  

[DAMI34]

pred 40 minutami, Snecer pravi:

ti do istre pa rabiš dva da te rešujeta... 

pri meni ni drame, dan ko je bila drama v bosni sem z lahkoto naredil 900km...

sej pri nas tut ni bilo drame, ampak nadčloveški napori mene in Pika , da sva trajekt dvignila.

 

Sicer pa takole, in nasplošno okrog potopisov, pa je že @BIFnekoč napisal, da skoraj bruha, ko prebira, zjutraj smo vstali, si zobe umili, potem sem šel srat in nato je sledil zajtrk, po zajtrku smo garmin pritrdili in nadaljevali 200km do naslednjega mesta, kjer smo si pogledali 100 muzejev (potem pa sledi še 200 slike, vseh zornih kotov muzeja)

Jaz enako. Potopis oziroma prigode morajo biti vsaj malo začinjene, da ni bralcu dolgčas. Le in zgolj naštevanje suhoparnih podatkov, pa natančnih relacij, z dolžino in temperaturo je sekundarnega pomena. Bolj je pomemben vtis, ki ga pisec poda, kako je občutil deželo, kako je občutil potovanje, kake drobne prigode so se mu dogajale, to vleče za brat. In Kmeta se itak dobro bere.

Meni je bilo (in škoda ker tudi tukaj ni) odlično brati tudi zapise Kmetove žene...zapisi z zadnjega zica. Ko se sopotnik precej drugače počuti, razmišlja obnaša, kot mi vozniki.

Še sedaj se spomnim, mah, kar poiščem tole, kar bralca vleče da kr bere in bere, na koncu se lahko celo poistoveti..

Zadnje dni iz zadnjega sedeža dež, sneg, toča...

Zapuščava prelepi hotel v Esfahanu in kmalu... skoraj za ovinkom začne rosit aaaaa spet bo drsališče na cesti. Grr a lohk nehaš...

Pogled v nebo obljublja da je to le en pozabljen oblak, greva dalje. Gužva... garmin bluzi, midva pa tut. Prideva na neko AC po tablah se nama zdi vse čudno. Sergej ustavi kamion, stric pravi nazaj hmmm pa vrjemi zdej v neki pantomimi kam res it. Ok greva dalje in obrneva takoj ko je možno. Na cestninski spet sprašuje kam za Kermansach... model nima pojma. Pa dobr kje ti živiš, kot da bi pri nas vprašal kam za.... naprimer Krško. Pa saj to so neke osnove razgledanosti. Res so intiligentni kot ...... bruh... Sergej skor iz kože pade oz. je kot atomska bomba. Oh ljubezen moja saj bo. In se spomnim stare šale.. vse poti vodijo v Rim, le razdalje so različne. no jaz bi najbližjo.

Naprej pa ravnica... levi in desni ovinki in mraz in lepi razgledi. Navlečem dežkota da me ne prepiha aaaah pa diplomirala bom s tem sranjem. Z veseljem uporabim moje čarobno stikalo... gretje sedeža mmmm to me rešuje vedno znova in tudi zaradi tega ne dam tega motorja.

In evo spet dež, cesta drsališče, nesreča za nesrečo.. no saj če mal njihove gume pogledaš nič čudnega. Dodaš orto vozno kulturo in glatko cesto... dobitna kombinacija. Nekje na vrhu enga hriba huda prometna. Mrtvi. Uf to me je pretreslo, šele danes nimam več teh prizorov v glavi.

Naprej pa itak mal zakrčena... ah Vesnica.. pač kaj češ....

Debatirava do kje greva... cilj podaljšava do naslednjega večjega mesta, a ker je zgodnja ura greva še naprej. Bo jutri manj, samo to sem imela v mislih.

Končno prispeva v Saqqes in zopet iskanje hotela v deželi kurdov, kjer je že tako bogo znanje angleščine še večja drama. Mama mija kako si želim že v civilizacijo. En model naju vodi do hotela kurd. Fajn. Hvala. 100x Garažna je, ok. Wi-fi pa če je al pa ne. Sesuta od vsega videnega, dežja, mraza, snega ali toče saj ne vem kaj vse je blo.. vsega po mal. Tuš, hrana. In padem v posteljo, takoj me zmanjka.

Naslednji dan do jezera Van. Zunaj mraz, ...joj kje si perzijski zaliv in 40+ nisem si mislila, da bom to kdaj napisala, pomislila, rekla, ker vročine ne prenašam prav dobro. No takoj bi zamenjala štart v dežju, naprej po kaki uri dveh vroče, potem spet mraz ....ma za znort.

In evo meja. Katastrofa od katastrofe. Kam it, kako naprej.. vse stoji. Ajme ljudi ciganarija od ciganarije ne pa državna meja. Lokalac ponuja pomoč. Jaz bi ga sterala nekam Sergej pa iz izkušenj že ve kako in kaj.

Jaz ostanem pri motorju. Priznam strah me je bilo. Sama med....volkovi.... en bolj čuden od druzga. Vsi nekaj govorijo jaz ne štekam nič, pa tudi ne trudim se. Izgubim občutek za čas. Zdi se mi, da sem lačna in žejna. Počasi me začne mrazit. Čelado imam kar na glavi... imam mir in manj zebe....

Sergej pride, Sergej gre, pride pome, da me vidijo. Kap mafija glupa. Smejijo se... komu kaj... kr neki...pol se hoče en še slikat. Ma nimam besed samo stran od tukaj.

In spet stojimo zunaj in čakamo. Koga??? Še enga ki se mu ne da dvignt. Po kaki uri se le primaje in ok lahko greste.

Ko že misliš da je to to... a ne ne še mal drame na Turški strani. Pojdi sem, pojdi tja. Odpri to odpri ono. Torbo dol, pod rendgen, ok lahko greste. Greva do naslednjega oknca ponovi vajo. Še rendgen motorja ja pa kaj še. Fuj fuj bljak...ko so končno zadovoljni greva. Kam...ja kam, saj je hujš kot sred njive. Ceste ni, povsod sama krama...Komaj ostaneva na motorju.

Veselje da sva v Turčiji naju kmalu mine. Spet ležeči policaji in kontrola na kontrolo. A se lahko že neha. Včasih imam občutek, da jih bolj firbec matra kera norca motorirata v teh krajih. Ciganarija je še vedno nepopisna, ves čas imam tak slab občutek ko opazujem ta narod po teh mestih.

Končno se odpre...narava, super cesta, čudoviti razgledi. Aaaa poezija in temu primerna je tudi najina vožnja do jezera Van.

Tukaj pa žurka. Mladina zrihtana kot pri nas za maturantski ples. Živa glasba oni pa vsi na plesišču. Lepo jih je bilo opazovati.

Midva smukneva v savnico in na večerjo. Ha ha to je bila pa spet drama. Lačen, da bi pojedel vola in pol in te cenik ne zanima pa se ne znaš nič sporazumet. Ni šans, angleščina no go... kalamari preberem na tabli.. to bo ok naročiva 2x dobiva naroceno... super samo midva sva lačna... kaj pa kak krompir, kruh.. kar koli. Nekaj se matramo vsi skupaj. No na koncu uspešno. Dobiva krompirček juhej. Še lačna.. še 2x kalimari samo pisan naju gledajo. Aja in pivo... končno si privoščiva pivo. Madonca je pasal.

Danes je kalamarov zmanjkalo. Hmm kaj pa sedaj. Pokažejo škampe.. ok 4x prosim pa krompirček in francosko solatko le to pokaževa v vitrini. Spet naju čukast gledajo dobiva eno porcijo škampov in ostalo. Dobro je bilo... škampke sva še 2x naročila. So nosili eno po eno... kdo bi razumel.

Drugače je tu tudi normalna restavracija a zaradi žura ne obratuje tako da je na voljo le ribja. Ker ne veš kaj naročite od ribe naročiš tisto kar poznaš.

Evo spodaj spet žur in cigu migu muzika. Juhej, živel 1 maj.

In še najboljše... rute več ne rabim, lahko se objemava in lubckava. Juhej. Priznam pa, da še nisem čist preklopila tole z ruto. Ko greva iz sobe se mi zdi da sem nekaj pozabila.jaooo meni.