Ciciban GizmoFighter

[Dr_Jakob]

Recimo takole...Popotovanje malega cicibana na Mamute 2018-tega leta 

 

Ideja, zamisel,da bi se udeležil zimskega motorističnega zbora Mamutovanje 2018 se je porodila kot vedno v Jakovi garaži v Žabjem dolu, kot vedno posladkano z najboljšo kavo ewah gospe Irence, Jakove tašče. En dan sva zabijala čas v vseh mogočih debatah okoli motorjev, motorizma, se razume, nakar Jaka izpljune...¨Stari, a b ti šel drugo leto na Mamute...čas bo, da greš. Zate priskrbim bajk, tegale fantastičnega Tomosakija, rudečega, norega, ta te bo pripeljal gor in dol in to brez večjih težav...boš videl¨. Ponudba se je zdela mamljiva, pa vseeno sem imel kar nekaj pomislekov ali sem sploh za to ali mi je sploh do tega. Nisem nek pussy, imam trdo kožo, vsak ni za to. Odvrnem mu, da bom premislil in pri tem je ostalo. Dnevi so tekli, premišljeval sem pri sebi, da kaj tako norega, odštekanega še nisem storil z motorjem, morda pa je vredno poskusiti, bo že nekako. Ker sem Jaki potrdil, da bi pa res šel na Mamute, mi je poklical še Božička, ki mi prineseldarilo, čisto pravo preizkusno tablico za čas Mamutovanja. Konec heca, vrnitve ni bilo več, odločitev trdna, zakovana, gremo v mraz, led, jebo, dobro družbo in čago. V vmesnem času do samega dogodka sva še poštimala motor, da je le ta nekako vžgal, čeprav so bile to zares hudičeve muke že takrat. Tomos je dobil tudi malo bolj narezane gume, ker ziher je ziher. Do Mamutovanja je ostalo še nekaj tednov, pričakovanje avanture pa je raslo. Jaka mi je še dal nekaj napotkov okoli poti, vožnje, prtljage, v glavnem pa sem si sliko že ustavarjal sam.

 

Petek, 9.2.2018... dan odhoda na Mamute 2018

 

Z Jako se dobiva pri njem tam okoli 8:30. Na poti na Trojane, kjer se uradno odhod na Mamutovanje tudi začne, se natlačiva nekaj zraka v gume in hop gremo na pot.Zaradi supersonične hitrosti Tomosakija je pot trajala, baje, okoli ure. Ja traja in traja...in traja, ampak tradicija je tradicija, sploh pa če si ciciban, tega dela ne smeš preskočit. Na Trojanah naju že čakajo kolegi motoristi, malo se pofotkamo za spomin, še prej pa Robi nabavi in nas počasti z slastnimi krofi. Mastnih ust se zavemo, da je čas odhoda nazaj proti Celju. Dolga, počasna pot za mojo kroto. S Trojan do Vranskega sem hudiča gnal iz njega, na ravni stara pesem, počaasiiiii....

 

V Celju se dobimo pred Planetom Tuš. Tisti, ki je želel je lahko še kaj kupil v trgovini, ostali ostanejo zunaj na pijački. Po pol ure čvekarij se odpravimo naprej na pot v smeri Vojnika, Nova Cerkev, Vitanje, od tam pa naprej proti Mamut placu na 1100m nadmorske višine. No, vedel sem, da motor slabo vžge, vendar mi ga uspe pred širno publiko lokala konkretno zaliti. Ma, ene 50x sem ga pa res zategnil po kurblu, da je reč oživela. OK, bo že, tako je to. Z Jako, ki me čaka, odrineva skupaj naprej, ostalih ne vidim več. Sledi bolj ali manj duhamorna pot v začrtani smeri, malo pred Socko pa nov pripetljaj. Tomos kihne, crkne, obstane za vedno...Kaj zdaj, menda pa mu ni zmanjkalo goriva, ni mogoče. Naračunala sva, da bi naj imel dovolj goriva za gor, dol, levo, desno...napaka. Bencina NI BILO DOVOLJ. Tomos je imel suh tank. Ehhh, brezveze si rečem, jebem ti Tomos jajco. Pije ko žolna. Ja seveda, polno naložen, plin skozi do konca, posledice občutim. Nič, Robi mi ponudi njegov bajk, Yamahco Diversion, skočim nazaj do Vojnika na Petrol, kupim ročko, gorivo, olje...preklinjam, jezen in sebi očitajoč zakaj nisem dotočil goriva že recimo v Celju nazaj grede s Trojan, odpeljem proti Socki, kjer so fantje dvigovali feeling s pivom. Bajk me itak čaka, vzet ga tako noče nihče. Dotočim gorivo, ga spet xx-krat zakurblam, da zažene...nič gremo naprej. Avantura, vzpon je pred vrati. Elo me še odreši nekaj krame spredaj zadaj, da bo Tomos lažje sopihal v strmi klanec. V Vitanju zavijemo v smeri vzpona na PLAC. Cesta je zaenkrat suha, očiščena, tudi višje je tako, do avtobusne postaje in zavoja desno, kjer se začne zares, prava AVANTURA, MAMUT TAJM 2018. Vsi zbrani, vsi na trnih, feeling top, tegobe pozabljene, pijača teče okoli in po grlih, klobase se režejo, ketne montirajo, špage navijajo, vsak po svoje, vsak tako, da bo lažje preživel. Sam stavim na nizko težo motorja, na nizek sedež, noge bom tako po potrebi imel takoj na tleh, če zdrsnem, kar sploh ni vprašanje, vprašanje je samo kako hitro in kolikokrat.

 

 

Motorji zarežejo v tišino gozda, zajci spizdijo, začne se. Vsak po svoje se loti poti, kakor ve in zna. Prvi padec Primoža sledi, ma, v roku minute. Hitro spozna, kar spozna vsak od nas. Cesta je zbita, ledena, oprijema skoraj nič, zajebano bo. In pot je dolga, zelo dolga, okoli 7km vzpona po takšni cesti. Podrobnosti poti ne bom trosil, spopadal sem se kakor sem najbolje znal, povem le, da sem na trenutke imel puni kufer kurblanja, porivanja, vun vlačenja iz ledenih žlebov, sicer lahkega Tomosakija in nekaj opreme, preizkus trme in volje,da pridem do vrha. Pot te na trenutke preseneti. Ko se že malo sprostiš, malo glumiš, gledaš okoli...joj kaki lepi snegec. Evo, BAM...Bajk obrne in že si z ritjo si obrnjen za 180 stopinj, gledaš tja od koder prihajaš. Ja, koncentracija je potrebna celo pot, nimaš kaj čarat. To se je dogajalo meni, kolegi z kravami od bajkov napram mojemu pa sploh, da ne govorim. Padci, zdrsi sledijo, kot po tekočem traku. Poškodb hvala bogu večjih ni, pomagamo si kakor vemo in zamo, eden drugemu, pobiramo, vzpodbujamo, porivamo,...dihamo, ne ne dihamo, hlastamo za zrakom, zjebani, zjagani, prot vrhu puni kurac že vsega. Na vrh prispem v špici med prvimi, pa to sploh nima veze. Moj trud je vreden, vendar trud kolegov je še večji, zato poklon vsem sotrpinom, ki smo se tisti dan trudili priti na vrh...oz. kot bi kolega iz Anglije Pete Wheeler rekel...Fuckin Mountain...in še kako prav ima. V roku ure, dveh smo si sledili in dokončali hvale vreden vzpon. Kar sledi je čvekarija, pijača,...pijača,......pijača....vse luštno. Namestimo motorje, poberemo dol opremo in začne se priprava placa. Potrebno je bilo zakuriti ogenj, skidati sneg, poti, pripraviti prostor za kampiranje, se malo skulirati, se spoznati, začeti uživati v sem, kar nam Mamutovanje omogoča. In tega ni malo....Ko se vse umiri, ko ogenj zaseka, pa seveda sledi iniciacija-krst za male cicibane Mamutovčke. Jaka rabelj nas kliče k sebi po vrsti, saj sledi spomin na otroške dni. Po riti jih bomo dobili. Najprej smo se malo predstavili zbrani družbi, da vedo, kdo jih bo fasal. Večina nas ni poslušala kaj čebljamo, Jaki se je mudilo nas tepst. Fajn je udaril, kuhla Big Mamma je trpela, moja rit še bolj. Takoj za tem pa stisk roke po moško in v dar prejmemo Mamutove solze. V bistvu samomorilsko substanco, ki peče ko hudič. Služila nam je za test, kaj peče bolj...jezik ali rit...No, oboje se je čez čas ohladilo...Samo za intermeco, KUHLA se je drugi dan prelomila na pol, toliko o tem koliko je drajsala čez naše riti prejšnji večer. Mamutove solze pa so ostale za domov, za spomin na prvi krst.

 

Na kratko o samem bivanju, druženju, dojemanju mraza, narave in krutih pogojev bivanja zunaj. Kaj naj rečem...veliko je tega. Spoznal sem veliko novih ljudi, kar me osebno popolnjuje, rad sem v družbi. Nova znanstva mi širijo obzorja. Nekako spoznaš in vidiš kako različni ali podobni smo si lahko ljudje, z svojimi pogledi, navadami, ampak eno nam pa je enotno. Ljubezen do motorizma, načina življenja na dveh kolesih. Tam smo si bratje in sestre, v dobrem in slabem. Upam, da se bomo srečali tudi med letom na cesti, kavici, čveku, vezi naj ostanejo. Drugače, pa hrane, pijače in vsega dobrega je bilo na pretek. V soboto nas je Andrej razvajal z divjačinskim golažom, multi bueno Fucker. Pijača pa je krožila levo, desno, ni da ni. Kaj vse sem preizkusil..uf, same hude, dobre reči. Ma saj se vsega ne spomnem. Preveč vsega. Samo bivanje na mrazu, hladu, vetru, megli. Ja, zelo hudo dobro pride ogenj, velik ogenj. Brez njega bi bilo zajebano. Se vseeno človek kar izdatno lahko pogreje. Treba pa je biti tudi primerno oblečen, brez tega ne gre. Pa deknca je zelo priporočljiva. Hudič je, če to ugotoviš šele drugi dan. Spanje zunaj ali v šotoru tudi zgodba zase. Opremo sem imel dobro, pa kljub temu okončine, beri noge, dobijo svojo porcijo. V njih me je ponoči konkretno zanohtalo, pogreješ jih z premikanjem le-teh zelo težko. Kakor vse, tudi noči minejo. Zjutraj sem naletel na zmrznjene čevlje, navkljub tem, da sem jih imel v šotoru. Začetek jutra je težak, malo se moraš najti, ogreti, potem pa steče...se naješ in potem ne delaš nič, no ja, Mamutuješ, torej čamiš, uživaš, počneš kar ti paše.

 

Zopet na kratko, pot dol nazaj z gore, težka, ledena, hitra, adrenalinska. Ker moj Tomosaki ni imel volje oživeti, sem naju spustil s hriba kar tako brez prižganega motorja, glavno je da zavore delujejo, noge pa so tako ali tako v pripravljenosti, da lovijo ravnotežje. Na trenutke je vožnja po ledu navzdol bila na občutek podobna vožnji z vlakcom smrti v luna parku. Hitrost narašča, vse ropoče, zavirat ne smeš preveč, če hočeš ostat na dveh kolesih. Jeba, čista jeba in dobrodošlo ostrenje občutkov za ravnotežje in reakcije. Poleti bomo sami mojstri, resno.

 

Na koncu smo še tisti, ki smo ostali zadnji, bili nafujtrani z slastnim segedinarjem ob Šmartinskem jezeru, padlo je tudi pivce. V glavnem lep zaključek zadnjega dneva našega druženja. Podamo si roke, zaželimo vse dobro do naslednjega srečanja na cesti.

 

Za čisti konec pa takole... Bilo je zanimivo, lepo, noro, slastno, hudo, adrenalinsko, na trenutke tudi poln kufer vsega, predvsem pa ledeno, mrzlo, vetrooovnooo, občutiš kje so tvoje meje, glede obvladovanja motorja, tehnike vožnje, bivanja zunaj, predvsem je tukaj meni osebno bil najbolj mučen na trenutke spanec zunaj ponoči, ko si res ne moreš pomagati, da bi se ogrel, takrat si res želiš, da bo tisto jutro že res enkrat prišlo. Potem je lažje...

 

Če me vprašate ali bom še šel. Težko bi rekel trenutno ali ja ali ne. Za letos bo dovolj, če se razumemo. Drugo leto pa sem prepričan, da bo želja zopet vzklila. Pridobil sem si prepotrebne izkušnje in občutke kako to gre. Je pa nekaj sigurno. V naslednjo avanturo z drugim motorjem, tehnično pripravljenim, lastnim, da bo cilj dosežen, tako, kot mora biti.

 

Ob tej priložnosti bi se zahvalil vsem za dobro družbo, lepe trenutke, nova poznanstva, upam, da ostanemo v stiku. Predvsem pa bi se zahvalil Jaki, ki mi je event približal in mi razširil obzorja, pa seveda za posojo bajka, darilce, vzpodbudo, čakanje na cesti, ker sem bil prehiter :)... Ata Mamut, ti si neunčljiv, ker tri dni zapored, biti s toliko dobre energije, držati celo družbo pokonci in ne crkniti do konca, no takega še nisem srečal. Kapo dol!

 

LP

Igor Ciciban

 

P.S.: No, ne več, da vam jeb....

 

by @GizmoFighter

Popravljeno Marec 10, 2019. Popravil Dr_Jakob