Ciciban 2

[Dr_Jakob]

Pff, kje začeti. Ja najbolje da kar na začetku.

 

Bila je mrzla zimska noč ko sem iz čistega dolgčasa brskal po motosvet forumu, na katerega sem čisto po naključju zašel ko sem iskal kakšne informacije o Yamahi Tenere. No, sem si rekel, da vidim kaj se kaj dogaja v kotičku “Moto dogodki”, klik.

Na vrhu spiska zazeva naslov “Mamutovanje 2018” in jaz radovednež zdolgočaseni hitro kliknem na text, ki mi odpre nov zavihek z vsemi podatki o dogodku.

Prva stvar ki mi šine v glavo po prebranem prvem postu je “WAW”, tole je pa res dogodek za...erm...unikatne motoriste.

Seveda takoj “pošeram” povezavo še bratrancu, ki je podobno kot jaz takoj za, da se udeleživa.

 

Datum Mamutovanja se je hitro bližal, jaz pa sem dnevno brskal po You Tube-u za vsemi možnimi posnetki, ki bi mi kakorkoli orisali dogajanje na eventu, saj si nisem predstavljal kaj vse me čaka. Videno mi je bilo všeč. En kup mladih po srcu in/ali telesu, ki uživajo na zasneženem travniku ob tabornem ognju in proizvajajo D vitamin ob sončenju in holesterol ob hrani.

Še bolj trno se odločim za udeležitev. TO je to!!

 

Dan D, ali M kakor vzameš. Spakiral sem dan prej, predvsem sem 2x preveril da imam s sabo topla oblačila, hrano in pijačo, “za vse ostalo je tu Mastercard” press.

Zbor je bil dogovorjen na Trojanah ob 0900. Pridem na Trojane 0905, nikjer niti enega motorista, ajd počakam, drugega mi tako ali tako ne preostane.

Ravno popijem kavo za po-peš in se zasliši zvok dvovaljnika...neka črna gmota, kot iz filma Mad Max. Izvem da je Robi in da gre tudi na mamutovanje. Takoj pade debata, kot da se poznava še iz prve svetovne vojne.

Kmalu za njim se pripeljejo še ostali, en boljše volje kot drug, jaz pa res prijetno presenečen kako lahko en skupen interes združi tako pisano druščino osebkov IN narodnosti, namreč prišel je tudi Silvio iz Švice, pa en par exotov z dolenjske.

 

Kakorkoli že, z nekaj postanki ob poti nabiramo Mamute z leve desne in posredi, ter si pridno utiramo pot proti poUhorju v koloni za Tomosom, kot se za člane rodu slonov spodobi.

In tako prilomastimo do konca asfaltirane poti, prične se ovešanje motorjev z verigami, vrvmi in ostalo BDSM opremo, ki naj bi nam olajšala pot do epicentra Mamutovanja pri izviru Pake.

 

 

Vmes se režejo salame z ročno žago, pije osvežilne napitke, straši cicibane in umika štirikolesnikom,katerih vozniki se - vedoč kam rinemo - križajo, klanjajo in zavijajo z očmi med vožnjo mimo.

 

Jaka mi razloži da obstajajo rekordi v vzponu, katere pa naj raje pustim za drugič, glavno je da se pride gor v enem kosu. Svojo pot najlažje opišem kot križev pot, le da sem jaz vlačil s sabo dobrih 200kg motorja in se ustavljal na vsakih nekaj 100m. Prvi resen postanek je bil nekje na pol poti, kjer je z delom pričel shuttle service. Tu sem nataknil doma narejene verige na zadnje kolo, ker enostavno ni šlo naprej brez njih.

 

KONČNO! Cilj dosežen, suho grlo poplaknem s šilcem domačega žganja, sestopim z motorja in se zavem da moram samo še kaj pojest, si zagotovit balo sena za pod šotor, postavit šotor, pripravit spalko in seveda kot ciciban pomagat še vsem ostalim, ki so bili po naporni poti pomoči potrebni. No postavljanje šotora mi je bilo prizanešeno saj sem se poparčkal (no-homo) s so-cicibanom (da me je*eš se ne spomnim imena-sory). Padla je že trda tema ko smo postavljali indijanski šotor za “fotre” mamute. Ko je bilo vse nared pa ČAGA! Pojem topel obrok, se ugnezdim poleg tabornega ognja in reflektiram doživetja preteklega dne z ostalimi. “Lajf is gut”.

 

KIKIRIKI! Jutro je tu, z njim pa prebujanje z megafonom in obveznim odpiranjem šotorov cicibanom, da se oceni “škoda” pretekle noči. Spal sem kot ubit, zeblo ni, hrbet je bil spočit...pojdimo pozdravit ostale. Seveda je bila večina že zbujena (sumim da jim ne da spat prostata )

Obujem škornje, ki so se od mraza spremenili v pancarje in odlomastim do WCja kot maček ki so mu lastniki prvič nataknili copate. Vmes vidim da je rumena ulica (jap ta dogodek je tako velik da ima ulice) res že obarvana v različne odtenke rumenega snega.

Ta dan sem doživel še najboljši sirni fondu (fondi?) s strani našega Švicarja Silva, kapo mu dol.

Pa se začne zares. Bum en kratki, bum drugi, pir, dva, štiri, kosilo, bum tretji kratki itd.

Pač fešta na nivoju, dan je šel naokoli v rekordnem času. Pade noč in že začnejo fotri vihtet kuhovnico. “Moje ime je Damir in prihajam iz mame”, BAM po riti in ker se mi niso usule lastne solze sem moral spit Mamutove...o mati moja te pa pečejo, pečejo bolj kot Mujota duša ko ga je prvič kasiral v zaporu. (Mamuti veste o čem govorim).

Večer se konča ob ognju s sklonjeno glavo in zamegljenim spominom. Spim dobro.

 

Zadnji dan.

Žal se vse stvari enkrat končajo in tako se je tudi naše Mamutovanje.

Nedeljsko jutro nas je pozdravilo z izjemno lepim vremenom in po zajtrku prvakov (za prst debelo narezana slanina, popečen kruh in še nekaj vrst mesnin) se začne pospravljanje. Najprej vsak svoje stvari, potem pa cicibani še od ostalih, hehe. Šala, vsi smo bili kar pridni, a je še precej prostora za logistične izboljšave glede pospravljanja.

 

Pa smo tam kjer smo bili.

Spet zajaham svoj 200+kg križ in se tokrat odpravim v dolino. Itak ga položim že po prvih 100m, ampak to je bilo pa tudi to, ostanek poti opravim pokončno.

V dolini se pozdravim z ostalimi Mamuti, saj se naše poti tu razidejo. Po poti domov nas spremlja sonce in težko bi si zaželel bolj prijetno vreme za popotnico.

 

Srčna hvala vsem udeležencem za nepozabno doživetje, brez dvoma se še vrnem naslednje leto. Moram tudi povedati da se na Mamutovanju še posebaj čuti da gredo tja zgolj in samo osebki, ki si tam RES želijo biti in ne zato, ker imajo pač vikend fraj pa se nimajo kam dat, tako da se to odraža v res pristnem vzdušju, kjer ti je jasno da nas vse družijo podobni interesi, hkrati pa je druščina tako pisana, da vedno najdeš kakšnega zanimivega sogovornika.

 

Do naslednjič, pa en rilčkast tra-ra!

by @Sahbazz

Popravljeno Februar 24, 2018. Popravil Dr_Jakob

[Sahbazz]

Ja bolj bad-ass fotke nimam, tole bo šlo enkrat v okvir.

[avtomoto]

Lepo, doživeto napisano - bravo "ciciban" !