Cicibanka Antonija

[Dr_Jakob]

Cicibankini vtisi Mamutovanja

Pisalo se je leto 2019, ko je napočil tisti že težko pričakovani dan, ki bo navadno motoristko spremenil v tapravo, trdoživo in neuničljivo Mamutko.
Iz nepreložljivih osebnih razlogov se je moja pot na mamutovanje pričela šele v soboto, 9. februarja. Zjutraj, ob 8h je termometer kazal -3°C, zato sem dobro oblečena krenila na pot šele malce po 10. uri. 
Sama, samcata sem se na moji Transalpki, po stari cesti, iz Črnega grabna, odpravila na pot do Mamutplaca. Zmenjena, da s konca Celja pokličem moj kontakt, sem to tudi storila. Dobre oznake so me pripeljale do željene destinacije. Pot po glavnih cestah je potekala brez težav. Malo manj glavne ceste niso ravno najlepše ohranjene, a se da brez težav peljati po njih. Končno je nastopil tudi makedam! Pa saj ni slaba cesta, sem si mislila pri sebi...., malce blata bova pa že prebrodili, saj ne bo prvič. Kak kilometer in pol pred taborom pa se je začelo... Led čez celo vozišče in sneg. Bilo mi je rečeno naj se kar peljem do koder bom prišla, potem pride pomoč z verigami, da pridem do konca. Pa sva šle z Mišo, čisto ob robu cestišča, po edini točki, kjer ni bilo samega ledu. Obe trdi od strahu sva se počasi peljale in peljale naprej, pa ni in ni bilo videti končne destinacije...
Kar iz lepega miru, pa se je moja Miša vlegla pod menoj! Jezna, kot ris sem začela hoditi okoli ležeče, vroče mašinice. Mi jo bodo že drugi pomagali pobrati, sem si mislila, vse dokler nisem opazila, da izteka gorivo. Ker sem ljubitelj narave in obenem napol Gorenjka, si nisem mogla kaj, da ne bi začela zverine pobirati. Ja, zverina, saj je težka skoraj 200 kg. Snela čelado, podkapo in rokavice in gremo! Na ledu je drselo sprednje kolo, da je nikakor nisem mogla spraviti pokoncu. Pa to ne bi bila jaz, če ne bi poskusila vsega... in sem.... Toliko časa sem jo vrtela na ledu, da mi jo je uspelo pobrati. Kaj pa zdaj? Zebe, lulat, motorja pa nisem mogla spustiti. Do tačke nisem prišla, ker sem sama stala na desni strani v grabnu in tako mi ni preostalo drugega, kot, da počakam na shuttel service.
Končno sem tudi to dočakala! Ko se je popravljala odtrgana cevka od überlaufa, sem se lahko šla v gozd olajšat. Kmalu so bile tudi verige pripete na obeh kolesih. Vmes sva oba z asistenco pomagala dvema trokolesnikoma, ki sta imela težave ravno zaradi moje malenkosti, oz. zaradi asistence, ki je avtomobil pustila skoraj na sredi ledenega cestišča... Še vedno vsa trda od strahu in polna adrenalina, sem se s pomočjo le uspela pripeljati še tistih 50 m po zaledeneli cesti, ostalo pa je bila čista gozdna pot.
Prispeli sva na Mamutplac! Seveda sem želela Mišo čimbolj lepo parkirati... in sem jo, čisto po žensko! Naslonila se je na kupček zemlje na drugi strani. Od vsega, kar se je dogajalo v zadnjih minutah, je tudi pobrati več nisem mogla. Pa sem počakala na dva Mamuta, ki sta mi hitela na pomoč. Hvaležna za pomoč sem že mislila, da si bom lahko spočila, pa temu na Mamutovanju ni tako! Takoj sem morala odpeljati en krog okoli tabora. To pa še ni bilo vse. Za nameček so bili vsi Mamuti složni, da me krstijo kar takoj.
Čisto od blizu sem spoznala Betro Ritomlat. Še zdaj me zadnjica zaskeli, ko se spomnim nanjo in na Jako, vodjo krdela, glavnega Mamuta, ki si je brez slabe vesti privoščil na meni uporabiti Berto. S skelečo zadnjo platjo pa sem morala poskusiti še Mamutove solze. Vedela sem, da to ni navadna voda...., ko mi je zastal dih, sem razumela Indijance, ki so temu rekli ognjena voda. Še zdaj nisem čisto prepričana kaj me je bolj peklo... grlo ali... Pa kaj, ponosna nase, da sem premagala ovire na poti, da sem postala Mamutka cicibanka in s tem članica krdela, sem se začela spoznavati s preostalimi Mamuti. Občutki so bili fantastični, počutila sem se, kod da vse te fante že od nekdaj poznam. Resda pa sem bila edina predstavnica nežnejšega spola, ki je sama s svojo zverinico ned nogami prišla do tabora. Kot sopotnica je bila prejšnji dan krščena še ena mamutka. 
Kuhal se je golaž, jedle so se klobase, vino in pivo je teklo v potokih... vzdušje je bilo sproščeno, prijateljsko, motoristično, prav prijetno mamutsko. 
Žal ni bilo več snega, a sijalo je krasno sonce, pihal je veter in ogenj sredi tabora nas je grel, da nas ni zeblo. Ko mi Jaka skorajda ni mogel objasniti kje se nahaja zunanja enota sanitarij, je mene in še drugo mamutko prijel pod roke in naju odpeljal do štrbunka. Tam sva si na lastne oči lahko ogledali sliko napol golega Damjana Murka na vratih. Garantiram, da dlje kot traja sam posel, tam prostovoljno ne ostane nihče! Kot cicibanka in ciciban, sva morala z Borutom pripeljati les in sva ga, vmes sva si pa popestrila pot s tem, da je on mene v "šajtrgi" peljal po hribu navzgor, jaz pa njega po ravnem. Svojo nalogo sva korektno opravila!
Golaž je bil fenomenalen!!!
Zvečer smo se prav vsi zbrali okoli ognja in se zlili z okolico v prijetnem druženju.
Noč je bila temna in glasna od smrčanja vseh mamutov. Zjutraj smo spili kavo, pojedli nesramno dobre popečene kruhke, poli in pasjo radost. 
Začeli smo pospravljati tabor in s skupnimi močmi nam je to krasno uspelo.
V dolino smo se vračali zadnji trije mamuti z motorji in naš shuttle service z avtom. Moja Miša si ni mogla kaj, da se ne bi spet vlegla na led, le slabih 5 m niže in na drugi strani ceste, kot na poti do gor.
Pomoč je bila takoj pri roki. Od tam naprej pa je pot potekala bp. Jaka je sproti pospravljal oznake za tabor, Andrej je moral popravljati pnevmatiko, a smo še vseeno pravočasno prišli do jezera, kjer smo pojedli odličen segedin in izmenjali še zadnje vtise z Mamutovanja.
Do doma sva se skupaj peljala z Andrejem in naju je pralo od Žalca dalje... ampak, kaj pravijo.... dobrega Mamuta par kapljic ne zmoti!
Ponosna sem sama nase, da sem skoraj brez pomoči uspela priti do mamutplaca. Če ostali Mamuti nimajo nič proti, bom še prišla!

Mamutka cicibanka Antonija

 

Jaka, upam, da nisem preveč dolgovezila....

 

LP,

Antonija

 

[ELO]

lep spis, ni kaj...

človeka kar pri srcu stisne, da je letos tole izpustil...