Josip Broz - TITO

[klimbra]

Nezna se piše s kupaj. Baje :fredy:

......trdijo tisti......ki jih osnovna šola ponovno vabi v 2 razred.......se oproščam.....sedaj tretji :fredy:

[Sitko]

Bolje Tito nego Trefalt Mito.

Imaš kuču vrati stan!

U slučaju građanskog rata bežite avionima JAT-a.

NNNP

...No tkole, da ne boste preveč resni, k eni tko zapenjate.

[RHonda]

Med drugim je podprl tankovski komunizem v Budimpesti leta 1956 Voditelja Imreja Nagya, ki se je zavzemal za demokracijo, so cez eno leto obesili. Nic kaj humano dejanje tovarisa Tita.

[Kramp]

Med drugim je podprl tankovski komunizem v Budimpesti leta 1956 Voditelja Imreja Nagya, ki se je zavzemal za demokracijo, so cez eno leto obesili. Nic kaj humano dejanje tovarisa Tita.

Hruščev je tu Tita na suho nategnil. Tito se je zavzel za Nagyja, a so rusi obljubo snedli.

[dotem]

Med drugim je podprl tankovski komunizem v Budimpesti leta 1956 Voditelja Imreja Nagya, ki se je zavzemal za demokracijo, so cez eno leto obesili. Nic kaj humano dejanje tovarisa Tita.

pa še z ljudožerci se je pajdašil.... :xx:

[Kramp]

pa še z ljudožerci se je pajdašil.... :xx:

Z njimi je ustvaril tretjo svetovno velesilo. Ki pa je po njegovi smrti propadla. Od smrti ustanoviteljev Nehruja, Naserja in Tita ni bilo nikogar več, ki bi imel dovolj karizme, da bi tretji svet vodil naprej.

Tako da je bil pogreb, ki se je odlikoval po najmnožičnejšim zastopanju državnih voditeljev sveta, pravzaprav tudi pogreb gibanja neuvrščenih.

[Kramp]

Nekaj malo manj plitkega branja kot je naše nakladanje.

O času Titovega "izdajstva" Mađarske revolucije:

NASERJEV SMEH,SOLZE V BUDIMPEŠTI

23. oktobra 1956 zvečer pride v Budimpešti do streljanja med demonstranti in politično policijo: to je začetek madžarske revolucije in uvod v krvavo sovjetsko posredovanje. V istem času – od 22. do 24. oktobra – Francija, Združeno kraljestvo in Izrael v Sevresu skrivoma dokončajo načrt o vojaškem posredovanju v Egiptu. Budimpešta in Suez … Dogodki obeh kriz so si podobni .. 4. novembra zjutraj začne maršal Jukov izvajati načrt »Rafal« za uničenje upornikov v Budimpešti, 6. novembra se angleško-francoske čete operacije »Mušketir« izkrcajo v Port-Saidu. 20. novembra izginejo zadnja žarišča upora na Madžarskem, 22. decembra v Egiptu ni več zahodnih sil. Budimpešta toči krvave solze, medtem ko v Kairu odmeva Naserjev bučen smeh. Klasično razumevanje je preprosto: leto 1956 je premor, nenaden mraz po začetkih odjuge v hladni vojni. Začelo se je pod okriljem popuščanja napetosti: 18. aprila se je številka ena Sovjetske zveze Nikita Hruščov izkrcal v Londonu, 15. maja pa sta predsednik francoske vlade Guy Mollet in njegov minister za zunanje zadeve Christian Pineau uradno obiskala Moskvo. Komaj pet mesecev pozneje so egiptovski zvočniki naznanjali kairskemu prebivalstvu: »Začela se je tretja svetovna vojna!« Vsega pa vendar ni mogoče povezati s hladno vojno. Ko je sovjetski predsednik Nikolaj Bulganin pisal velesilam, vpletenim v Egiptu, in jim grozil z »množičnimi represalijami«, je bilo hitro jasno, da se konflikt, ki se je začenjal, ne ujema z znanimi arhetipi. Ker so se Združene države odločile, da ne bodo podprle svojih francosko-britanskih zaveznikov … Madžarska tragedija je bila del procesa destalinizacije in krize, ki jo je začel sovjetski imperij. Po letu 1944 se je način družbenega upravljanja, ki je bil v ZSSR vzpostavljen leta 1929 z »velikim stalinističnim preobratom « kolektivizacije, razširil po vsem evropskem Vzhodu1. Po razhodu z Jugoslavijo maršala Tita leta 1948 je manevrski prostor, dovoljen »novim demokracijam« med letoma 1944 in 1947 – v času, ko je Bolgar Georgij Dimitrov omenjal možnost »oblikovanja gospodarstva diktature proletariata« – prepustil mesto uniformnosti »ljudskih demokracij«. Ali ni isti Dimitrov decembra 1948 razlagal, da sta »sovjetski režim in režim ljudske demokracije dve obliki enega in istega sistema vladanja (..) Oba temeljita na diktaturi proletariata «2? Začetek hladne vojne je tako privedel do vzpostavitve izvirne oblike imperija, kjer se je vodstvo enega zlilo z integriranim sistemom upravljanja družbe. Nikita Hruščov je februarja 1956 na 20. kongresu sovjetske KP v javnem uvodnem poročilu nehote odprl Pandorino skrinjico, ko je dopustil raznolikost poti socializma, v »tajnem« zaključnem govoru pa je grajal širjenje metod policijskega terorja. Učinki njegovih besed na vzhodni blok so bili različni. Albanija Enverja Hodje je ostala pri stalinistični nostalgiji, medtem ko je Bolgarija uporabila klasično metodo dvornih revolucij, da bi brez težav izvedla tranzicijo. Češkoslovaška in Nemška demokratična republika se očitno nista zmenili za kritično težo »tajnega poročila«, obenem pa sta se spustili v »novi tok« gospodarstva in dovolili nekaj popuščanja ob robu. V dveh primerih – na Poljskem in Madžarskem – se je »potresni sunek «3 20. kongresa kazal v splošni in nasilni krizi. Za to so bile odgovorne predvsem vladajoče skupine. Niti Bołeslaw Bierut na Poljskem, niti Matyas Rakosi na Madžarskem nista sprejela signalov, ki so prihajali iz Sovjetske zveze ob Stalinovi smrti spomladi 1953. Na Madžarskem je prvi poskus reforme Imreja Nagyja med julijem 1953 in marcem 1955 propadel, čeprav je bil v tistem času med najbolj ambicioznimi poskusi na evropskem Vzhodu4. Na Poljskem in Madžarskem so oblasti zavrnile vsakršno spremembo. Krizi, ki sta bili na začetku identični, se nista razpletli enako. Na Poljskem je bil Edward Ochab dovolj pogumen, da je predal oblast reformatorju Wladislawu Gomulki, preden so napetosti privedle do krvavih spopadov. Na Madžarskem je Imre Nagy prišel na oblast šele ponoči 23. oktobra, ko je tekla kri in so Sovjeti prvič posredovali. Medtem ko je položaj na Poljskem do konca oktobra ostal v rokah reformatorskih komunistov, je ušel iz rok njihovim madžarskim kolegom, ki jih je prehitelo gibanje, ki so ga ruski tanki še poslabšali. V Budimpešti to protislovje utelešata dva človeka: Imre Nagy, ki je najprej okleval pred gibanjem, ki mu je povzročalo skrbi, a se mu je nazadnje pridružil in prekinil stike z Moskvo ter na koncu sprejel mučeništvo; János Kadar, zaprt v letih 1951–1954, je bil najprej povezan z Nagyjem, a ga je nazadnje v začetku novembra zapustil in podprl drugo posredovanje Sovjetov. Sovjeti na Poljskem in Madžarskem niso ravnali enako. V razdeljeni vladajoči skupini je bil Hruščov v kočljivem položaju: februarja je znal izvesti antistalinistično junaško dejanje, vendar se je pozneje umaknil zaradi vztrajnega pritiska konservativcev. Upravljanje obeh kriz jeseni 1956 je bilo bolj pragmatično kot strateško ali ideološko, ker so oblastniki v Kremlju hkrati načrtovali spravo in silo. Hruščov se je v zadnjem trenutku odločil za spravo na Poljskem, ker se je Gomulka odločil, da bo spoštoval obveznosti Varšavskega pakta. Nasprotno se je konflikt v Budimpešti končal s silo, ker je Nagy hotel odpovedati članstvo Madžarske v Paktu, podpisanem eno leto prej. Hruščov: en človek, dve podobi5. 19. oktobra se je pripravljal na nasilno rešitev težav na Poljskem in se temu dva dni pozneje odpovedal; na Madžarskem je 30. oktobra začel z umikom vojske in se naslednji dan odločil za množično vojaško posredovanje. Sueška afera je hkrati bolj klasična in bolj zapletena. Zapletena, ker postavlja preprosto imperialno vprašanje – nadzor nad Sueškim prekopom – in izraelsko-arabski konflikt, ki je bil komaj spomladi 1949 začasno prekinjen. Vendar bistvo leta 1956 ta dogodek povezuje z obsežnim procesom dekolonizacije. Zahodno upravljanje je obupno banalno: kaj naj vidimo v njem drugega kot obliko stare politike topnjače, ki jo je običajno uporabljala judovska država? Oblika se je od 19. stoletja komaj spremenila: včasih so se sklicevali na dolžnost »civilizacije« do »nižjih ras«, leta 1956 pa so se v Londonu in Parizu sklicevali na nujnost boja proti »novemu Hitlerju«6. Kar je manj klasično, je posledica dvojnega ravnanja Združenih držav in Sovjetske zveze. Vzrok za krizo je Washington: Naser je zaradi ameriške zavrnitve financiranja del na bodočem Asuanskem jezu nacionaliziral Sueško družbo. Čeprav so se Združene države soočale z reisom, ki je oviral njihovo strategijo Bagdadskega pakta, osredotočeno na Irak Nourija Saida in Turčijo, ki je bila pod vplivom Nata od leta 19- 527, njihove odločitve ni narekovala logika hladne vojne. Sledile so stari ameriški ideji, da je konec kolonialne dobe pogoj za vzpostavitev novih razmerij med svetovnimi velesilami. Leta 1956 je bil ta dolgoročni strateški cilj pomembnejši od aktualnejših interesov bipolarnega sveta. Washington je raje zanemaril London in Pariz v korist Moskve, čeprav je ameriška diplomacija vedela, da se Egipt s češkoslovaškim orožjem nevarno približuje Sovjetom. Ali je ameriška administracija razumela, da so bile sovjetske grožnje, da bodo poslali ekspedicijski korpus na Bližnji vzhod, deloma zavajajoče? Mogoče. Vendar je najpomembnejše, da je Amerika čutila, da se bo dokončno znebila britanske prisotnosti v tej svetovni regiji: proces, ki se je začel leta 1946 med prvo iransko krizo in se nadaljeval z odstranitvijo naprednega predsednika vlade Mohameda Mosadeka leta 1953, se je končal leta 1956 v Suezu. Sovjetska zveza pa je našla priložnost, da se prvič predstavi kot regulatorna sila, ki se je ponovno vključila v mednarodne zadeve. Stalinova ZSSR je ostala pri varovalnem braniku evropskega Vzhoda in pripravi odločilnega spopada z »imperialističnim taborom«: Vjačeslav Molotov je leta 1954 še zatrjeval svojo zvestobo bojeviti usmeritvi, sprejeti jeseni 1947. Vendar isti Molotov leta 1956 ni več držal v rokah vajeti sovjetske diplomacije. ZSSR Nikite Hruščova je hotela v celoti prevzeti svojo vlogo drugega »velikana«8. Nedvomno sta pogrezanje vzhodnoevropskega sistema in širitev ameriških zavezniških sistemov (Jugovzhodnoazijski pakt leta 1954, Bagdadski pakt leta 1955) prisilila Hruščova, da je možnosti novega razmaha iskal drugje. Leta 1955, ko se je pobotal s Titom, je začel velik premik ZSSR proti tretjemu svetu. Moskva se je zbližala z Indijo, ki jo je dotlej zaničevala kot zgolj igračo Zahoda, izkoristila vlogo, ki jo je imel njen kitajski zaveznik v Bandungu, in hkrati ni izgubila upanja, da bo v svojo korist uporabila vedno večjo vlogo Jugoslovana Tita v gibanju, ki bo postalo gibanje »neuvrščenih«. Sovjetska zveza je leta 1956 s sueško krizo ubila dve muhi na en mah: mednarodno pozornost je odvrnila od drame v Budimpešti in spektakularno vstopila na bližnjevzhodno prizorišče, čeprav so jo prvi stiki z Naserjem v začetku leta 1956 razočarali. Christian Pineau je v svojih spominih pripovedoval, da naj bi mu vodja ameriške diplomacije Foster Dulles nekaj let pozneje povedal: »Glede Sueza sem se motil in vi ste imeli prav«9. Res je, da je bila zaradi sueške krize ZSSR do začetka sedemdesetih let dejaven protagonist. Vendar je bilo arabsko-sovjetsko povezovanje hkrati resnično in krhko: ZSSR brez prave bližnjevzhodne ideje ni v celoti premagala pomanjkljivosti, ki jih je pokazala med dvojno iransko in turško krizo leta 1946. Stare sanje o odprtju velike celinske velesile na morje so leta 1956 seveda spet oživele, a le za kratek čas. Posledice jeseni 1956? Poznamo najbolj neposredne: potrditev Naserja, arabskega »socializma« in arabstva, povezanega z antiimperializmom; uveljavitev Izraela kot vojaške velesile v regiji. Poznamo tudi posredne: dokončni odhod Francije in Združenega kraljestva med podrejene velesile, izginotje upov po reformi na evropskem Vzhodu, pojav ZSSR v Sredozemlju in spremljajoča priprava izraelsko-ameriškega povezovanja, ki ga leta 1956 ni bilo. Tu bomo vztrajali pri najbolj daljnosežni posledici: različnem razvoju treh oblik imperija. 1. Kolonialni imperij je še naprej razpadal, kar je kazalo na njegovo zastarelost. Francosko-britanski neuspeh se je zdel kot neposredno nadaljevanje Bandunga. Kratkoročni veliki zmagovalci so bili alžirski nacionalisti, ki so bili mednarodno priznani z Naserjevo zmago: leta 1956 smo bili priča »dokončni povezavi alžirskega boja z islamsko-arabskim vprašanjem«10. Ker sta evropski velesili hoteli ohraniti svoje neposredne finančne interese, sta izgubili svoj imperij. 2. Sovjetski imperij se je obdržal, a za ceno velikih protislovij. Upori Vzhoda so bili na videz zaustavljeni, vendar so jih dogodki na Poljskem in Madžarskem upravičili: madžarska »antitotalitarna revolucija« je naznanjala »praško pomlad«. Še več, leto 1956 je leto, ko se pojavi kitajska alternativa. Da bi se soočil z nemiri v svojem bloku, je bil Hruščov prisiljen, da se poveže z Maom, in sicer potem ko je zaman preskušal zavezništvo s Titom. Kitajski velikan na videz ni izpodbijal prevlade ZSSR nad blokom: na mednarodni konferenci novembra 1957 je Mao dajal vtis pridnega učenca Sovjetov. Vendar je postal glasnik konservativcev, tistih, ki menijo, da »oportunizem« ostaja »glavna nevarnost«. Čeprav je bil evropski sovjetski prostor potrjen, je leta 1956 zamudil priložnost za nadzorovan proces destalinizacije: neuspeh Hruščova je nakazoval končni neuspeh Gorbačova. 3. Ameriški imperij se je uveljavljal na svojevrsten način. Leta 1956 je razširil mrežo svojih zavezništev na vse celine. Do tedaj je ta mreža delovala defenzivno, da bi zadržala sovjetsko grožnjo. Leta 1956 se je logika spremenila: Združene države se niso več postavljale toliko kot vodja bloka, temveč bolj kot redarji svetovnega reda. Glede tega je »Eisenhowerjeva doktrina« iz decembra 1956, ki sledi dvojni jesenski krizi, svarilo: ali ne nakazuje na svoj način »Busheve doktrine«? Leto 1956 je atipičen trenutek. Gre za krizo 20. stoletja, ki jo zaznamujejo spopadi za premoč po drugi svetovni vojni. Je tudi znanilec našega 21. stoletja in njegovega imperialnega »reda-nereda«. Vendar lahko znanilce še vedno vidimo samo z vidika poznejših dogodkov

[Arriba]

Med drugim je podprl tankovski komunizem v Budimpesti leta 1956 Voditelja Imreja Nagya, ki se je zavzemal za demokracijo, so cez eno leto obesili. Nic kaj humano dejanje tovarisa Tita.

Ja in? Saj nihče ne trdi da je bil Joža demokrat in humanist. Bil je rdeči monarh, ki se ga še danes lahko s ponosom spominjamo, saj smo v času njegove vladavine živeli v močni in spoštovani državi.

[motofrik]

Jebi ga, dobrih stvari se spominjano, slabe pozabimo. In po čem se bomo spominjali sedanje vlade...? Bo kaj dobrih?

[Kramp]

... In po čem se bomo spominjali sedanje vlade...? Bo kaj dobrih?

Kakšne vlade?

[1965]

Jebi ga, dobrih stvari se spominjano, slabe pozabimo. In po čem se bomo spominjali sedanje vlade...? Bo kaj dobrih?

Vlada je samo beseda, VLADATI, a to je pa nekaj drugega...

[Ice]

....., saj smo ......... živeli v ....... spoštovani državi.

aaaa.......... ne mi smeha delat. cela tedanja zahodna evropa se je smejala jugoslaviji. :xx:

[Arriba]

aaaa.......... ne mi smeha delat. cela tedanja zahodna evropa se je smejala jugoslaviji. :xx:

Ice mogoče misliš obdobje po Titu, časov t.i. stabilizacije, takrat so se eni res norčevali, sploh pa Avstrijci, ki so itak zmerom mislili da so nekaj več, pa recimo Nemci na njihov račun delajo vice tako kot mi na račun bosancev, no res:topic:, ampak spomni se samo Titovega pogreba, misliš da bi se prišlo toliko državnikov poslovit od vodje države iz katere se delajo norca?

[RHonda]

Iz Jugoslavije se pa res noben ne dela norca. Sej se tud s Titota ne, ce ga gledas kriticno se se ne norcujes

[Kramp]

Ice mogoče misliš obdobje po Titu, časov t.i. stabilizacije, takrat so se eni res norčevali, sploh pa Avstrijci, ki so itak zmerom mislili da so nekaj več, pa recimo Nemci na njihov račun delajo vice tako kot mi na račun bosancev, ...

Še najbolj so se norčevali trgovci, ki so živeli ravno od Yugosov. Obenem pa polnili svoje denarnice. Germani so pač isti primitivci kot drugi, Avstrijci pa sploh prednačijo v tem. Malo boljši odnos je pri tistih, ki se morajo za denarce malo potruditi. Recimo turistični delavci in storitve. Trgovci so pa itak zmeraj samo preprodajali.

Tudi fovšija ni samo Slovenska iznajdba, tako da so ravnanja debilov povsod po svetu približno enaka.

Spoštovanje državnikov pa je stvar, pogojena z močjo države in državnika. Ni nujno, da gre za priljubljenost, pač pa močno vlogo v meddržavnih odnosih. In tu je Tito nedvomno bil v svojem času eden najsposobnejših, če ne celo najsposobnejši a le omejen z velikostjo države.

Propad Yugovine pa se je začel, ko je naraščala moć gibanja neuvrščenih. So bili prevelika konkurenca tedaj obstoječima velesilama.

[RSTDRIVER]

Še najbolj so se norčevali trgovci, ki so živeli ravno od Yugosov. Obenem pa polnili svoje denarnice.

jap, skozi ljubeljsko luknjo se zapelješ, pa če se spomniš kaj vse je bilo v času yu tam, pa primerjaš danes...

je bolj bogo... še haider jim ni pomagal na relaciji loiblpass-unterloibl-ferlach-klagenfurt

[GorazdH]

heh heh, nikoli si ne bi mislu, da se bo italijanom kolcalo po jugoslaviji

kar fajn se mi zdi, da so ti mali fašisteki (seveda po potrebi, kot piha veter) ob meji spoznali kako je njihovo življenje dejansko blo odvisno od nas....in ne obratno kot so mislili.

kako so si meli roke nad našim pomanjkanjem in težko pridobljivim blagom, mešetarji usrani...prav jim je zdej.

[Ice]

......, ampak spomni se samo Titovega pogreba, misliš da bi se prišlo toliko državnikov poslovit od vodje države iz katere se delajo norca?

za kim jon bong bing bongom (al´kaj je tisti foter od trenutnega S-korejskega pajaca bil) so se tudi vsi cmerili. se se danes. gledal en dokumentarc o danasnjem zivljenju v severni koreji. zame ne hvala. :grrr

Propad Yugovine pa se je začel, ko je naraščala moć gibanja neuvrščenih. So bili prevelika konkurenca tedaj obstoječima velesilama.

mhm. sigurno. se dobro, da monetarna in nacionalna politika nista imela nobene vloge zraven.

heh heh, nikoli si ne bi mislu, da se bo italijanom kolcalo po jugoslaviji

kar fajn se mi zdi, da so ti mali fašisteki (seveda po potrebi, kot piha veter) ob meji spoznali kako je njihovo življenje dejansko blo odvisno od nas....in ne obratno kot so mislili.

kako so si meli roke nad našim pomanjkanjem in težko pridobljivim blagom, mešetarji usrani...prav jim je zdej.

"lahko mi cela creda krav crkne, samo da sosedu ena."

[Kramp]

za kim jon bong bing bongom (al´kaj je tisti foter od trenutnega S-korejskega pajaca bil) so se tudi vsi cmerili. se se danes. gledal en dokumentarc o danasnjem zivljenju v severni koreji. zame ne hvala. ...

Si zasledil kakšno veliko število voditeljev zahodnih držav. Jaz sem v člankih "gnilih kapitalističnih časopisov" tistega časa zasledil le podatek o desetinah in stotinah tisočev žalujočih ljudi, ki so se tudi samoubijali in podobne hece. O državnih delegacijah razvitega sveta pa niti besede. Pač navedbe, da je možak v svoji vladavini peljal državo v samoizolacijo kot ljubljeni Enver, s katerim sta se tudi slikala skupaj.

Zgodbe o Titeju, pobrane iz istih virov so nekoliko drugačne.

Vidiš razliko?

[Kramp]

No, o Titevejem pogrebu iz Times-a:

The state funeral for Yugoslav President Josip Broz Tito last week was the most emotional that Europe had experienced in a decade, unrivaled since the memorial Mass for Charles de Gaulle at Paris' Notre Dame Cathedral in 1970. In attendance was a comparably vast assemblage of statesmen and royalty. It was a reflection of Tito's unique global role that his funeral attracted leaders from both East and West blocs, and from the Third World, in almost equal numbers. Official mourners came from 123 countries: four Kings, 32 Presidents and other heads of state, 22 Prime Ministers, more than 100 secretaries or representatives of Communist or workers parties.

[Kramp]

No, pa še sličica od koder so "navijali" predstavniki držav:

Pa še eno bolj motoristično:

Popravljeno Oktober 22, 2009. Popravil Kramp

[Kramp]

"lahko mi cela creda krav crkne, samo da sosedu ena."

A za jodlarje velja kaj drugače!

[klimbra]

Morda bo Ice malo bolje vedel.......a nekako tako gre zadeva na Avstrijskem koroškem.

- propadlo je veliko število trgovcev ( primer nekoč tako oblegani Malli )

- propadlo je veliko število gostincev ( Dojče Peter se še komaj drži na površju )

- Ferlah je postal zgolj spalno naselje

- Celovac belež iz leta v leto manjši dohodek na prebivalca

- Filah.......edini, ki je prešel na drugačen način poslovanja........se še nekako drži

- Italjanski Trbiž rešujejo samo še......zgolj.......nakupovalci iz bližnje Avstrije

- Ponte Rosso.........kaj je že to??????

- Opčine.......škoda izgubljet besede.

Na naši strani, pa se stvari obračajo.

- že rahlo propadla Tržiška DEteljica......baje posluje solidno

- gostilne ob Avstrijski in Italjanski meji doživljajo razscvet

- Koprski nakupovalni centri so polni Italjanov ( no vsaj tak občutek sem dobil sam, ko sem zavil notri ) in Hrvatov

Jap......ni čudno, da Jodlarji in Lahi sedaj nagajajo ne vseh frontah.

[Kramp]

Pa še tale "farška" iz maja 1945.

Katoliška delegacija piše pod njo.

[Kramp]

Pa še malo iz fuzbalskih logov:

4.11.2006 Himna nogometnega kluba HIT Gorice moti novo oblast!

"Pravi Goričan nikoli ne kleči pri maši

on je vedno tam, kjer so

in se borijo naši!

Vse do zadnjega fašista smo pregnali,

vsakega nasprotnika napolnimo z rafali ...

Naj se sliši preko meje naj odmeva do neba,

mi smo iz Gorice, tu je šampion doma!

Modro bela je, četa plamenita,

iz Sabotina jo bodri, napis maršala Tita!"

To so nekateri verzi iz pesmi "Mi smo iz Gorice", avtor te (ne)uradne himne je Vanja Alič oz. skupina Zaklonišče prepeva. Pesem so navijači Gorice sprejeli za svojo, donedavnega se je vrtela tudi na goriškem štadijonu, čeprav, kot je dejal Vanja, pesmi sploh niso dobili plačane.

Odkar je nova oblast zamenjala večino direktorjev in upravnih odborov, tudi v novogoriškem podjetju HIT, pa so zgornji verzi zmotili predstavnike glavnega sponzorja kluba (HIT). Tako so brez dovoljenje avtorjev SCENZURIRALI lastno himno in iz nje izbrisali verze, ki so zgoraj označeni rdeče.

(Povzeto po intervjuju v Primorskih novicah).

Popravljeno Oktober 22, 2009. Popravil Kramp