Dobri stari časi

[marem]

pa TOVARIŠ :D

se prov spomnim dneva v osnovni šoli k nam je prfoks povedu da ga ne smemo več klicat tovariš ampak gospod učitelj(ali profesor), mi pa vsi :blink: :blink: :blink: :huh:

[marijan]

pa TOVARIŠ :D

Kaj pa Delavska enotnost? :) B)

pa

Uradni list soc. fed. republike Jugoslavije

:D :D :D :D :D :D

po katerem se še zdaj ravnamo :D :D tam so bili zapisani zakoni :P

[pupa]

pa TOVARIŠ :D

se prov spomnim dneva v osnovni šoli k nam je prfoks povedu da ga ne smemo več klicat tovariš ampak gospod učitelj(ali profesor), mi pa vsi :blink: :blink: :blink: :huh:

Nam so tudi rekli, da so zdaj profesorji, pa smo jih kar tovariš in tovarišica klicali........ :D :P ;)

[Klo]

tud jaz se spomnim ko je bil vzdevek tovariš/-ica prepovedan/ukinjen...eni so to vzel zlo (pre)resno in (pre)strogo...brezveze :blink:

na sr. šoli so pa nekateri celo zahtevali popolno imenovanje gospod/gospa inženir/magister X...če si je to zaslužil/-a je to dobil/-a drugače pa ne :) B)

[Guest 1]

Ne morem zdaj kar na javno govorit o tem, da smo si kazal lulice pa lulčke !!! :ph34r: :ph34r:

hja

to sedaj na TV vidijo

pa ni več tako zabavno.. skrivnostno..

:rolleyes:

[Pravokotar]

V dobrih starih časih so na knjižnih policah domovale knjige. Odtod tudi izvira njihovo ime. Danes se jim verjetno pravi kako drugače.

Kadar knjige niso bile v uporabi, torej v branju, so se od sile rade brez kakršnegakoli razloga prevračale. Marsikoga je to motilo. Pa so se seveda staknile brihtne buče in promptno potuhtale zdravilo. Za angleško govoreči del sveta so ga prodajali pod generičnim imenom "bookends". Pri nas se mu je bojda reklo "knjižne opore". Tako je vsaj zatrjeval An/Sl slovar, dokler je bil še knjiga. Pri meni je še vedno tak. Oba sva zadovoljna.

Moj dedek Jakob je imel veliko knjig. Lepo urejene so stale na knjižnih policah. Da se jim niso po poglavjih preganjale razne kozlarije, so vzorno skrbeli psi. Leseni. Monumentalno igrivi.

Igrivi zato, ker so imeli en uhelj prišpičen navzgor. Pa z belim so gledali.

Monumentalni pa zato, ker so imeli ogromno časa in so kar stali na tistih policah, če se ni nihče z njimi igral. Jaz sem se, ker sem slutil, da si tega želijo.

Pa dišali so tudi zelo. Po "bookends" psih. Takrat tega še nisem vedel. Danes pa vem.

V knjigah, ki so jih stražili psi, je bilo veliko lepih besed kot solnce, črevlji, črešnje, žveplenke, žolti trdnjaki, bagreno ipd. Tudi besede so dišale, nekako skrivnostno. Posebno ob večerih, ko so me, toplo zadekanega, božale za lahkonoč.

[Manu]

:rolleyes: :rolleyes: :rolleyes:

Kako lepo. :)

Pri moji noni so bile na vrhnji polici stare ,stare italijanske knjige. Dišale so po Italiji, za katero takrat še nisem prav natančno vedela, kje je. Zdela se mi je daleč in imela je lepo ime- Italija..... Večkrat sem na glas izgovorila to ime in potem poslušala zven besede....Itaaalijaaa.

Na srednji polici so bile stare, stare slovenske knjige z rumenimi robovi in oguljenimi platnicami. Dišale so po dimu, kajti nekoč je v spodnjem stanovanju zagorelo in se je dim valil tudi v sobo moje none. Dišale so tudi po travnikih, po Marjetkah in Franceljnih, ki so v teh knjigah pasli krave in ovce, pa po mestni gospodi s sprehajalnimi palicami. Na koncu vrste teh knjig je stala vaza z odlomljenim ročajem in okrušenim robom. Deklici v beli

oblekici je manjkala roka, ker je plesala in se je vaza okrušila ravno pri roki, na vrhu. Skrbelo me je zanjo. :huh:

Na spodnjo polico je nona zadnja leta preden je odšla, odlagala Dr. romane. B)

Med 75-tim in 80-tim letom je bilo branje te literature (poleg pitja turške kave, kartanja in kajenja dolgih, tankih, damskih cigaret, ki ji jih je naš ata nosil iz stare Gorice) njeno najljubše opravilo. B)

Pogrešam te, nona. :(

[Pravokotar]

Nobeni od mojih dveh non ni bilo ime nona. Tudi tisti ne, ki je bila s Krasa. Ime ji je bilo babica. Kasneje, ko so se rodili moji otroci, ji je bilo ime babica Mary. Za razliko od ostalih babic. Zanimivo je, kako se z rojstvom otroka najbolj razmnožijo prav babice. Na enega samega novorojenčka kar naenkrat pride nič manj kot 6 babic:

- 4, ki so bile babice že prej in se nočejo preleviti v prababice,

- ter 2 novi, ki se izležeta iz mam.

Babica je bila torej Kraševka. Bila je tudi žena dedka Jakoba. Tistega s knjigami in "bookends" psi. Rada je kartala in potrudila se je, da je vedno zmagala. Kadar ni kartala, je obdelovala ves Kras. Nobena zaplata zemlje ni bila varna pred njo. Mišljeno je bilo tako, da bi mi počeli isto. Pa ni šlo. Bilo je prevroče in zemlja pretrda. Raje smo dopustili, da nas je razžirala slaba vest. Bolj udobno je bilo, pa tudi v senci.

Tadruga nona, ki ni bila nona, je bila stara mama. Pozneje je postala tajka. Ni obdelovala vsega Krasa, pač pa je pekla imenitne krofe z rumenim robom. Njen mož je bil stari ata Johan. Pekel je pa petelina, kadar smo ostali vandrali v Celje na pokopališče za prvi november. Včasih sem ostal z njim, ker so mi v Celju vedno prav vsi povedali, kako sem zrasel. To sem itak že vedel. Torej mi ni bilo treba v Celje.

Babica in stara mama sta tudi že odšli. Pa ne prav daleč. To pa vem zato, ker DV na Krasu včasih leži na hrbtu v travi in se z njima pogovarja. Poleg njega leži Mija, ki je vriskač in Hana, ki je čarovnička. Tudi onidve se pogovarjata z babico in staro mamo, ki udobno sedita na najbližjem belem oblačku ter gledata dol. Najbrž ležita na trebuhih.

[klimbra]

Stare mame nikoli ne ležijo.Bog ne daj,da bi ležale......pravzaprav,se mi zdi,da svojih nikoli nisem videl ležati.

Vedno sta sedeli v starem lesenem gugalniku.

Ena je brala knjige.

Druga je heklala......kvačkala prtičke v nedogled.Še danes jih imam poln predal.....tako.....za spomin.

Se ne morem spomniti.........ampak skoraj siguren sem,da nikoli nista spali.......vedno samo STARI GUGALNIK.

[Vale]

Jaz pa nisem imela ne stare mame, babice, niti none, dedka, ker so že vsi sedeli na svojih oblačkih, ko sem jaz prijokala na svet. Sem pa imela zato Teto Tončko in Strica Očkota, ki sta mi bila kot bica in deda (kakor mi pravimo babicam in dedkom na Koroškem). Tudi Strič Očka že gleda iz svojega oblačka, Teto Tončko pa še vedno grem obiskat, kadar priletim na Koroško. Naučila me je kvačkat, na kar sva obe zelo ponosni, pa kup lepih pesmic me je tudi naučila, ampak jih moja brihta ne zna več, zato mi jih vedno ona zapoje ali zdeklamira, ko jo obiščem.

Strica Očkota se pa spomnim kako je vedno sedel za mizo in zelo na fino lupil jabolka nam otrokom. Nihče ni znal tako na fino, z navadnim pipcem olupit jabolka kot Stric Očka.

No, ko se je rodil zadnji vnuk v družini se je Teto Tončko prekrstilo v Mamo Tonko (ker mali Mihec ni znal drugače izgovorit) in od takrat dalje je Mama Tonka, tudi za vse pravnuke, ki jih že ima.

Mama Tonka je sedaj ostala brez Očkota in brez zdravja, vsi vnuki so odšli in sedaj sama preživlja dneve na invalidskem vozičku. Čas ji krajšajo edino telenovele in zelo redki obiski kakšnega od vnukov. Pravijo, da ni časa ... no pa hvalabogu ima mojo Mamo Zinko, ki kar pogosto gre do nje in kakšno rečeta, pa mine čas hitreje ...

[Pravokotar]

Nekoč je bilo vsem psom ime Runo. Če si poklical enega, so navadno pritekli vsi. Radi so se pustili čohat. Eden pa ni nikoli pritekel, Ni imel imena. Imel pa je debelo verigo in žalostne oči. Zaradi tega se mi je smilil in hotel sem ga čohat. Ko sem prišel do njega, me je ugriznil v ramo. Tako sem zvedel, da je žalost tudi prestrašena in huda.

Tudi moj stric Damijan je imel Runota. Njegove oči so bile vesele, ker smo ga vsi čohali. Ko je bil še psiček, je imel debele in štoraste noge, pa tudi prevelika, kosmata in mehka ušesa. Imel je tudi zobke kot iglice. Z njimi je grizel copate. Kadar so po radiu igrali Avseniki, je tulil. Tuliti je moral pogosto, ker je bil takrat pač tak radijski program.

Ko so postale Runotove noge manj debele in štoraste, me je stric Damijan pogosto vzel s seboj v Hauptmance. Peljala sva se s kolesom, ki mu je bilo ime bicikl. Kasneje sem dobil svoje kolo. Bilo je zeleno, rusko in ime mu je bilo Hruščov. Runo je tekel spredaj. Kadar sva ga z Damijanom poklicala, se je obrnil. Iz ust mu je molel jezik, ki je bil podoben šunki. Nad glavo pa je imel narisan takle znak: ? Smejala sva se mu in znak nad glavo je postal takle: ! Potem so bile njegove oči še bolj vesele in tekel je zelo hitro. S Hruščovom sva ga težko dohajala, ker sva bila majhna.

[Pravokotar]

Mejdun, skoraj sem pozabil tanajvažnejše:

Gospod Božo Petek nam je, seveda ob sobotah, da je bila zmeda večja, redno podarjal oddajo Sprehod skozi čas. Bistvo te oddaje je bilo, da so hecni možiclji v hecnih uniformah ihtavo drobencljali po ekranu, ki se je posebej za to priložnost imenoval soška fronta. Možiclji so pošiljali večje in manjše kugle drugim možicljem, ki so drobencljali z druge strani. Včasih pa so ležali čisto nepremično in videti so bili čudno pomečkani. Gospod Božopetek pa je po svojih najboljših močeh skušal razložiti, zakaj so počeli vse te neumnosti. Možiclje sem gledal odprtih ust, gospoda Božotapetka pa sem poslušal le napol, dokler se ni poslovil z besedami, ki jih bom sedaj v pomanjkanju domišljije uporabil tudi jaz:

"Hvala za pozornost in nasvidenje."

[Manu]

Nekoč je bilo lepo. In ker je bilo lepo in tudi prav, so male punčke nosile dolge, kodraste lase in oblekce z volančki. Če ne ravno vsak dan, pa ob ta velikih praznikih. Ne spomnim se, da bi se jih mamice drznile ostriči.

Nekoč, če si bil punčka, si moral imeti dolge lase. Vsaj v najnežnejših letih.

Imela sem dolge, goste, kodraste črne lase. Frizerka Olgica je vedno pritekla iz frizernice, ko sva z mamo šle v trgovino in s prsti naredila " sk, sk" in dodala, da bi take laske kar ukradla in bi jih nosila sama. Frizerke Olgice sem se malo bala in sem nekoč ponoči celo sanjala, da me sksk-a po laseh in si jih s ta črnimi špangami od naše mame pripenja na svojo veliko, svetlo glavo. Po tej nočni mori sem se vestnega spremljanja naše mame po nakupih raje izogibala, razen, kadar sva šli v Konsum, ki je bil na drugi strani mesta, daleč stran od Olgice.

Ko me je mami česala, me je cukalo. Včasih tako zelo, da so se mi v kotičkih očes kar same od sebe pojavile drobne mokre pikice, zametki solz. Mama je rekla : "Za lepoto je treba potrpet". In sem potrpela. Vsak dan zjutraj. In včasih tudi nekajkrat čez dan, če smo se kam odpravljali in sem morala biti lepo počesana in urejena, lepa deklica z rdečimi lički in velikimi rjavimi očmi.

In dolgimi, gostimi črnimi kodri.

Najlepše je bilo, ko se je po celi večnosti ( zdelo se mi je, da ga ni leta in leta, v bistvu pa sem šla samo trikrat spat , pa je bil iz službe nazaj) vrnil ata, me posadil na kolena, me pobožal po laseh , me poljubil na čelo in mi rekel, da sem NJEGOVA PRINCESKA.

Zdaj mi tega že dolgo,dolgo ni nihče rekel.

[hotschko]

...me posadil na kolena, me pobožal po laseh , me poljubil na čelo in mi rekel, da sem NJEGOVA PRINCESKA.

Zdaj mi tega že dolgo,dolgo ni nihče rekel.

Fifty ... hitro Manuelco na koleno ... pa lupčka na čelo ... pa princeska sem in tja in gor in dol ... :D

[Brrrm]

Saj ni trteba na kolena in ljubčka in hopa cupa. :D

Napisala je: že dogo, dolgo rekel. :huh:

Fifty, hitro na telefon in zažgoli tisto čarobno besedo ;) :lol:

[RAN]

Saj ni trteba na kolena in ljubčka in hopa cupa. :D

Napisala je: že dogo, dolgo rekel. :huh:

Fifty, hitro na telefon in zažgoli tisto čarobno besedo ;) :lol:

Rekel, rekel, reče lohk vsak.

Ma je treba dokazat.

Tko da Hočko že ve, kako se stvari streže.

:P :D

[RAN]

Dobri stari časi.

Jih ni bilo, da ne bi nam in vsem drugim bili nekoč prihodnost.

Torej, pred nami je ogromno lepih starih časov.

:P :D

Nekaterim mal manj. :(

[Brrrm]

Vidiš, RAN, to je ta strup.

Če reče, pila bi, potem ji natoči šampanjca, nikar pa ne rini zraven še jagod.

Ker potem bodo pa še kmalu jagode premalo, bo moral zraven smrdeti še ta pravi jesetrov kaviar.

In potem, malo s časom še ...

:lol: :lol:

[RAN]

Vidiš, RAN, to je ta strup.

Če reče, pila bi, potem ji natoči šampanjca, nikar pa ne rini zraven še jagod.

Ker potem bodo pa še kmalu jagode premalo, bo moral zraven smrdeti še ta pravi jesetrov kaviar.

In potem, malo s časom še ...

:lol:  :lol:

Ja to je res.

Ampak mi ta pravi loverji, je ni stvari ki je ne bi zmogli. :D :P

Sam dostkrat se nam ne da. <_<

Al pa nimamo časa.

Še največkrat pa pozabimo.

;)

[Manu]

Rada

imam

dež.

:ph34r:

[RAN]

Rada

imam

dež.

:ph34r:

Ja kakšenkrat nam sam še to preostane.

Pa še ta se sčasoma izneveri.

Preide v sneg.

Brrrrr pol zebe.

Pa morš spet nekoga iskat, da te ne zebe.

In tko gre v ciklusih skozi živleje.

:unsure:

[Brrrm]

Rada

imam

dež.

Tipično. :P

Rože so že pasee. :rolleyes:

Ubogi 50 ji mora sedaj trogati dež :D ;) B)

[Vale]

Vidiš, RAN, to je ta strup.

Če reče, pila bi, potem ji natoči šampanjca, nikar pa ne rini zraven še jagod.

Ker potem bodo pa še kmalu jagode premalo, bo moral zraven smrdeti še ta pravi jesetrov kaviar.

In potem, malo s časom še ...

:lol: :lol:

Eh je pa že boljš deci refoška, kos odojka in čebula :D

[SiR]

Eh je pa že boljš deci refoška, kos odojka in čebula :D

Kos refoška in deci odojka :)

[RAN]

Eh je pa že boljš deci refoška, kos odojka in čebula  :D

Kos refoška in deci odojka :)

In tako po vrsti v razmaku dobre pol ure neprekinjeno 1/2 dneva.

Jutri pa spet.

:)