Dobri stari časi

[Vale]

Pepe me je navdihnil, če prav mi pisanje ravno ni neka odlika ...

Tam okoli 1. novembra smo se vsi sorodniki zbrali pri Teti Štefki na kolinah pujska. Seveda takrat še nisem vedela, da sploh gre za koline, ker sem bila premajhna, zraven obreda zakola pa nas, hvala bogu, niso pustili, dokler ubogi pujs ni bil razkosan na prafaktorje. Otroci smo se podili po dvorišču in zganjali neumnosti ter čakali na klobase. Tisti, ki je dobil najmanjšo klobaso zvezano na vrhu s špilo je bil največji car. Tudi iz kuhinje je vedno dobro dišalo po praženi čebuli in jetrcih ter po pečeni krvi, ki je bila božanskega okusa - vse dokler nisem vedela, da jem kri. Te koline so bile kar standardne, vse dokler je bil tudi Stric Jože. No, ko njega ni bilo več, tudi kolin ni bilo več, tudi majhnih klobas ne in niti pečene krvi in praženih jetrc ne.

No, v 7. razredu pa so bistroumni takratni tovariši in tršice pogruntali, da bi bilo pametno mularijo peljat na ekskurzijo v klavnico v Otiški Vrh. Kaj je še lepšega kot gledat ubijanje nebogljenih pujsov z električnim tokom, rezanje njih vratov ter potoke krvi na tleh. Bistroumna razredničarka je takrat zelo obžalovala, da tisti dan ne koljejo tudi krav, ker jo je zelo zanimalo kako to izgleda, sama pa sem po parih minutah postala bleda, noge so se mi zamajale in odvlekli so me ven ter me nekako spravili k sebi. Nato so mi ponudili svežo hrenovko, da mi ne bi slučajno zopet postalo slabo. Ko sem cela uboga tisti dan prišla domov me je na mizi čakala svinjska pečenka ... in tisti dan sem prisegla pri sebi, da ne jem več mesa ... tega je sedaj dobrih 16 let in jaz še vedno veselo jem meso in upam, da takih eksurzij v OŠ Slovenj Gradec ne prirejajo več ... ali pa da so vsaj samo za tiste, ki si tega res želijo ...

[Pravokotar]

V dobrih starih časih nisem bil nikoli princeska. Toliko pogosteje pa sem bil Indijanec, najraje Vinetu. To mi je prihranilo marsikatero solzo. Stric Damijan mi je namreč pojasnil, da Indijanci nikoli ne jokajo. Niti na mučilnem kolu. Včasih se pa naskrivaj vendar malo kremžijo zaradi kakega razbitega kolena. Zlasti če iz njega bingljajo čreva. To vem iz prve roke. Povem vam pa zato, da boste vi povedali vašim Indijancem. Jaz sem svojega že seznanil z zadevo.

Pod nujno vam moram zaupati, kako sem se v dobrih starih časih dokopal do ene največjih skrivnosti. To je bila skrivnost o Naravi. Dokopavanje je pa potekalo takole:

Kadar se po televizijskem zaslonu ni sprehajal Tito, Kardelj, Božopetek ali Pastir Kostja, je bilo tam precej prostora za zanimive poljudnoznanstvene oddaje. Bistvo le-teh je bilo, da so se v njih sprehajale vse sorte živali in rastline. Tem ni prišlo niti na kraj pameti, da bi sexale ali srale, ker to ni bilo moderno. Posledično so bile takrat štorklje zadolžene za raznašanje raznoraznih mladičev. Včasih se je pri tem kaj prav nemarno sfižilo. Sosedov Tonček je denimo dobil sestrico napačne barve, kakršne niso naročili. Njegov oči je zganjal celega hudiča v bližnjem bifeju, ker takrat še ni bilo besede "reklamacija".

Kompletno sranje pa nam je bilo prihranjeno za današnje čase.

Živali & rastline so bile v tistih oddajah temeljito zaposlene z mozganjem, kako bi druga drugo čimbolj komot požrle. To je običajno potekalo tako, da je kakšen jako ofucan lev ležal pod grmom in se prav hinavsko ni menil za antilopo, ki je živčno opletala z repom nedaleč stran v savani. V resnici pa je taisti lev neprestano premleval zgolj to, kako fino bi se bilo mastiti z antilopjim stegnom. Antilopi je bilo izključno do tega, da bi lev končno nekam skidal svojo leno rit, tako da bi ona lahko požrla z grma listje, ki ga itak ni bilo. Grm pa si je verjetno belil glavo z vprašanjem, zakaj za vraga mu nikoli ne uspe požreti kakega leva. Resnično nisem nikoli videl grma, ki bi mu to uspelo. Medtem ko so levi in antilope s kako posebno lokavo ukano včasih le prišli na svoj račun.

Ker so bili televizorji takrat še precej redki, se je pred našo Panoramo običajno zbrala kar znatna družbica radovednežev. Bilo je obilo OHO!janja in AHA!janja, dokler ni kateri od odraslih ob kakem zares uspelem triku tehtno pripomnil:

"Viš, kako je Narava vse to fino ukomandirala!"

Tej ugotovitvi je običajno sledila poplava MHM!anja in celo JAPARES!anja in to je bil znak za konec oddaje. Taodrasli so navadno ugotovili, da bi bilo fino popit še kozarček terana za kri. Levi, antilope, grmi in jaz pa se nismo kaj prida zmenili za teran in smo jo mahnili spat. Jaz sem bil tisti v tasvetlomodri pižamici.

Kako urico so se mi potem pred trudnimi učki še rolale razne slikce. Glavno vlogo je igrala Narava. To je ena taka precej mesnata teta, ki iz ligeštula ven komandira živali in rastline, da ga ne biksajo po svoje kar v 3 dni.

Tamoja Narava je seveda še danes do pike enaka. Blazno me pa zanima, če so tavaše Narave kaj drugačne.

[D.J.]

mojstri svojega časa, moram povedat, da čeprav mnogo pozneje privekan na ta svet, se v moji mladosti stvari niso preveč spremenile, pisala so se 80. leta, popularna je bila DISCO glasba, vsi so sanjarili o '70, le svet daleč stran je ustvarjal popolnoma drugačno vzdušje, iluzijo, kot je bila predstavljena tukaj

fuck, bili smo v komunizmu, jaz v poznem, bolj dopustnem

vsakemu otroku je lepo, tudi danes, če mu starši to zagotovijo, le da je danes za to potrebnega več €€€, ker se gmotno primerjalna konkurenca na nezdrav način širi tudi med mlade; pa kaj sploh pišem o tem, če nisem prepričan; tako se mi zdi no

zdej grem pa posodo pomit

[Manu]

Rada

imam

dež.

Tipično. :P

Rože so že pasee. :rolleyes:

Ubogi 50 ji mora sedaj trogati dež :D ;) B)

Rada

imam

tudi

refošk.

:ph34r:

[Brrrm]

$$$ od D.J., ja.

Ko sva bila midva z Lady že odrasla otroka in potem, ko sva se šla igrat zdravnike in sva pridelala eno majčkeno štručko, tam točno konec 70 in v začetku 80 let, sva se šla finega prijetnega družinskega življenja.

Dobri stari socializem nam je namenil prijetno stanovanjce, ki sva ga s krediti uredila v toplo gnezdece. In med drugo ropotijo nismo imeli televizije. Zanalašč.

Zvečer, ko sva odpravila štručko spat, sva poslušala glasbo in brala, brala, brala, se malo mucala in na sploh uživala.

Pa obiskov smo dobivali polno, takih s podobno starimi otroki in so potem divjali po stanovanju, mi starši pa smo modrovali o vsem, tako kot to radi delamo še dandanes, le otroci ne letajo več po stanovanju in ne plezajo na omare.

Le ob četrtkih sva se po 20. uri odtihotapila nadstropje nižje k sosedom na Kviskoteko. In smo jo obredno gledali, pa ne zato, ker bi bila Kviskoteka ne vem kaj, ampak tako smo se določili.

Tako nekaj let. In je štruca zrasla in začela hoditi v vrtec.

Tam pa šok. Priletela punca najmanj iz Marsa.

Pojma ni imela o junakih iz risank.

In rabila sva le mesec ali dva, da sva ugotovila, da je tako družinsko življenje brez vsiljive TV sicer zelo prijetno in nam všečno a, da žal proizvaja "retardirane" otroke. In smo vsled socializacije najine potomke kupili tak majhen črnobeli televizorček, črnobeli in majhen zanalašč, da nas ne bi vseh požrl, kot volk Rdečo kapico.

Žal je tako, da so stare igre, ki smo jih izvajali še kot tapravi otroci, kot so: škarjice brusit, kozaklamf, zemljo krasti, čiklisti, ristanc, skrivanje, lovljenje, morale predati svojo vzgojno in socializacijsko vlogo televizijam in raznim tehnološkim igračkam, ki bolj osamljajo, kot združujejo.

Na veliko življensko srečo smo se lahko po nekaj letih preselili v hišo na obrobju mesta, kjer sva z Lady ugotovila, da se otroci podijo po gozdu in travnikih, da so strgane hlače obarvane z barvo trave in ne z barvo asfalta in da izginja orodje iz kurilnice zato, ker si otroci delajo bunkerje in hišice v drevesih.

Vesela sva, da sva lahko najinim trem otrokom omogočila del otroštva, kot sva ga preživela sama, dosti potepanja s prijatelji v naravi.

[Manu]

Rada

imam

ko

neha

deževati.

:ph34r:

[RAN]

Rada

imam

ko

neha

deževati.

:ph34r:

Pa ti imaš vse rada. :D :D

Skrajšaj, pa tko napiši.

VolimSvePoSpisku

[RAN]

Ja kot pravi Brrm tudi pri nas.

Pride hčerka z vrtca pa pravi :

Ati, a je z nami kaj narobe.

Ja kaj pa ?

Vsi imajo videorekorder, sam mi ne.

Mal sem se mučil, pa jo prepričeval, da to ni nič takega. Pa da ga pravzaprav ne rabiš.

Se mi zdi, da mi ni najbolj verjela.

Ob priliki jo povprašam.

Nikoli ni bilo vidorekorderja pri naši hiši.

[Manu]

Nikoli ni bilo vidorekorderja pri naši hiši.

Zato mate pa računalnik, kar je še hujš!!!! :D

Poglej se : namesto, da bi se na stara leta z vnuki ukvarjal, pa po internetu surfaš :lol: :lol: B) ;)

[Pravokotar]

Ko smo ravno pri čarunalnikih:

Yst sm s svojim skregan! :angry:

To pa zato, ker sem dobil sporočilo s pripopanim posebnim efektom, pa ga ni odprl! Po večurnem švicanju sem ugotovil, da je imel ves čas na razpolago najmanj 3 (TRI!) orodja, s katerimi bi to zlahka naredil, pa se mu, barabi leni ( :angry: ) ni dalo. Ne, gospod so lepo čakali, da mu yst, računalniški tetraplegik, serviram podrobna navodila.

NE MARAM GA, tolk da veste. In poleg njega na mizi zdaj ležijo tavelike kovaške klešče. Naj se malo zamisli! <_<

[Manu]

NE MARAM GA, tolk da veste. In poleg njega na mizi zdaj ležijo tavelike kovaške klešče. Naj se malo zamisli! <_<

A mu boš jajca odščipnu????? :blink: :o :huh:

Ups..... :ph34r:

[Pravokotar]

A mu boš jajca odščipnu????? :blink: :o :huh:

Ma neeeee! Hočem samo, da se fant zamisli. Agresivnost mi ni "jaka strana"

(Pa ne okol govort!) :unsure:

[Brrrm]

A to pa ni agresivnost, a? :angry:

Nastavljanje grozečih klešč zraven čoronalnika. :o

Saj ga nisem nič tepel, le toliko sem ga prestrašil, da se mu je srce ustavilo. :P

Pacifist und računalnikoljub 101,37 % :D

:lol: :lol: B)

[Pravokotar]

OK, bom še 1x napissal, pa tako, da boste mogoče videli:

hočem, da se fant ZAMISLI

Torej, sem slučajno v svoji svetovno znani šlampavosti kje omenil besedo prestraši???? :blink:

[Vale]

OK, bom še 1x napissal, pa tako, da boste mogoče videli:

hočem, da se fant ZAMISLI

Torej, sem slučajno v svoji svetovno znani šlampavosti kje omenil besedo prestraši???? :blink:

Pa ti ga psihično mučiš .... to je še hujš ... :blink:

[Pravokotar]

hočem, da se fant ZAMISLI

Pa ti ga psihično mučiš .... to je še hujš ... :blink:

<_< <_< <_<

Afkors! Če nekoga pripraviš do tega, da se zamisli, je to psihično mučenje.

Misliti = mučiti se. Psihično! <_<

Yst vas ne bom več mučil, ker se ne grem več. Pa da se mi ne bi kdo slučajno zamislil, ker bom itaq yst vsega kriv. Kapiš?? <_<

[Vale]

Ne noooooo ... :wub: :wub: :wub:

[Pravokotar]

Ne noooooo ... :wub: :wub: :wub:

Ahaaaa! Štekam!!! Vale ma rada, če se vzburim, Pol je pa taka :wub:

(sam kaj pa Brrrm hoče od mene pa še zdej ne vem... :blink: )

[Vale]

Ne noooooo ...  :wub:  :wub:  :wub:

Ahaaaa! Štekam!!! Vale ma rada, če se vzburim, Pol je pa taka :wub:

(sam kaj pa Brrrm hoče od mene pa še zdej ne vem... :blink: )

Jaaaaaaaaaaaaa :D

[eWe]

Misliti. :rolleyes:

A to zlo boli ??? :unsure:

[Vale]

A dovolite še en izliv čustvene nepismenosti (pol bom pa mogoče mir dala)... :rolleyes:

Ko sem bila majhna (no zrasla še danes nisem) sem jedla izključno in samo svinjsko meso in vse kar le-to vsebuje ter jajca. Vame niso spravili prav nič drugega, zato sem vsako nedeljo za mizo jokala, ko je mama na mizo postavila govejo juho z rezanci, restan krompir, kuhano govedino, kruhov hren in solato. Seveda sem šla v hladilnik po kos svinjske klobase in si odrezala kos kruha, ata je pa čist znoru. Včasih so mi iz ljubega mira raje spekli eno jajce na oko z ocvirki ...

Ne vem kdaj je prišlo to iz mene (verjetno v študentskih letih ali pa na ekskurziji v klavnico), ampak počasi sem začela zobati tudi ostale stvari ter ugotovila, da zelenjava sploh ni tako slaba (o sadju še vedno včasih dvomim, da je užitno). Tako sem bila vedno vesela nedeljskega kosila, ko sem se v študentskih letih ob vikendih vračala domov ...

... ko sva se z mojim dragim vselila v najin skupni domek sem se prvo nedeljo, ki sva jo preživela skupaj odločila, da naredim nedeljsko kosilo ... tako sva odpeketala v Mercator po govedino, hren in krompir ... že dišalo ni tako kot pri mami in ko sem vse skupaj postavila na mizo ni in ni bilo pravega okusa ... čeprav je moj dragi zagotavljal, da je z vsem vse OK ...

... pa sem ugotovila, da govedina iz Mercatorja še zdaleč ne more dišat kot govedina od bližnjega kmeta ... da hren iz Mercatorja ne more dat iste ostrine kot tisti, ki ga ata izkoplje na vrtu in da je tudi krompir iz Mercatorja precej bolj mokast, kot tisti iz domačega vrta ...

... sedaj sem nedeljska kosila v KP opustila ... ko pa v petek, preden odpotujem v SG, pokličem Mamo Zinko in me ona vpraša kaj bi jedla ... je odgovor na dlani ... ker Mama Zinka in ata Jože še vedno imata hren in krompir iz vrta, ter govedino od sosednjega kmeta ... mmmmmmmmm kako je to dobro ................

Popravljeno Julij 4, 2003. Popravil Vale

[Vale]

... cigareta je kriva ... :rolleyes: ... da mi je spomin zopet zbežal tja 10 let nazaj, v Maribor, na Tyrševo v dom št. 3, v četrti štuk kjer smo preživeli tako lepe in nore čase:

- ko smo igrali tarok tri noči skupaj in vmes mogoče pojedli kako pizzo in si je Valti zraven zmeri pel Le sekaj, sekaj smerekico, ko je mel v rokah dobre karte

- ko smo v nedeljo čakali drug na drugega in nato jadrno pešačili do Satchmo cluba kjer so imeli odprto dokler smo mi bili tam

- ko sem zjutraj zgodaj vstala ali pa sploh nisem šla spat in imela dober namen, da grem poslušat predavanja, pa mi je Slavko v domu št. 2, kjer je bil študentski bife potrkal na okno in me povabil na kavo, dobila pa sem škrobec in tako sva jih zvrnila ne vem koliko do dvanajstih, vmes pa se je nabrala že pisana druščina in smo nadaljevali pozno v noč

- ko smo ob sobotah, kadar smo ostali v MB, šli peš na Tabor v Jelso na lignje s tržaško omako in si zraven privoščili flašo izbrane buteljke in se delali blazno fine, čeprav smo bili celi prekrokani;

- ko smo ob ponedeljkih hodili na Yugo rock party na Štuka in smo imeli na šanku pet vrst vnaprej plačanih rund in ko so nas ob 2 zjutraj vrgli ven pijančevanje nadaljevali v Fontani, čeprav smo vedeli, da vso vino, ki ostane v kozarcih zlivajo nazaj v flaše;

- ko se je začela pomlad in so začele iz študenstkih balkonov leteti vrečke polne vode in smo ustavili lift, da smo zalili še tist na stopnicah;

- ko sem čepela ob 6. zjutraj v parku in čakala, da mine kontrola, ki so jo vršili v Študenskih domovih;

- ko sem na predavanjih zaspala in mi je prof. Repovž ob pavzi kupil dvojno kavo, ker je vedel, da ni on dolgočasen ampak jaz utrujena;

- ko smo ob petih zjutraj ob sredah odhajali peš iz Štuka in se ustavili na Slovenski pri Markiju in nam je dal čisto svež burek;

- ko smo ob šestih zjutraj, po bureku, v študentu kuhali gobovo juho in se je Vrho pizdil, da babe ne znamo kuhat juhe z vrečke, ker so v krožniku ble grudice;

- ko so prišli bruci in nam ni blo treba pol leta pomivat posode in kuhat kave;

.

.

.

- ko sem hotela uživati še zadnje absolventsko leto in so me poklicali iz Johnsona in mi rekli, da moram naslednji teden prit delat in se mi je sesul svet ...

... in takrat se je svet obrnil na glavo ... še vedno je lepo ... amapak takrat je bilo lepše ... ker je bilo brezskrbno ...

[Pravokotar]

Ja, dobri stari študentovski časi v Marburgu :rolleyes:

VEKŠ 1976-78, ko marsikoga od Motomarsovcev sploh še ni bilo niti v planu, kaj šele na svetu

VEKŠ s prikladnim bifejem v kleti, kjer nam je gospa Adela, prisrčna ženska v vseh pogledih, rada postregla s pirčkom ali petnajstimi, odvisno od intenzivnosti predavanj

Janja, polnozrnata blondinka približno 14 glav krajša od mene, s katero sem "plesal" na brucovanju. Ples, ki je le ob največji meri fantazije od daleč spominjal na nekaj plesu podobnega

Študentski bloki na Tyrševi, kraj, kjer so skrivnosti glasno rjovele po hodnikih, pa so bile vseeno tako skrivnostne, da jih ni nihče niti šepetal

Marjana, rahlo anoreksična, prehranjevalka z jogurti in s pretoplim merlotom, ker je frižider seveda crknil. Cenili smo jo predvsem po tisti govorni napaki, ki ji nekako ni dopuščala artikulirati besedice "ne"

Angleški lektor, gospod Ronald B., pravi Anglež in gentleman, ki je prišel v predavalnico tako zverinsko narolan, da smo ga morali čoporativno braniti pred strupenimi pogledi in grožnjami nosilke predmeta, ki ga je bila pripravljena takoj expedirati nazaj v rodno deželo. Uspelo nam je. Še naprej smo igrali Monopoly

Kolega Jurij T., korpulenten, bradat možak, sin že takrat preminulega maršala Malinovskega, ki je prodajal malinovec na tržnici, dokler ga ni pokosila nerazsodna bela ženska s koso. Jurij T., ki je lepega dne prijavil:

"Čuj, midva z mamo pa hujšava." Seveda je sledilo neizogibno vprašanje:

"Ka res? Čuj, ka pa te jesta?" in briljantni odgovor:

"Čuj, nič. Tupatam kak pirček spijeva, to je pa fse."

Dekle, ki je treniralo ples in je znalo hoditi v visokih petah tako, da ji je krilo ob vsakem koraku za pol obrata zaostajalo. Dekle, ki je imelo povprečno oceno 10, kar je pomembno samo zato, ker je bila kasneje, ko sva postala zakonca, najina skupna povprečna ocena nekje med 8 in 9

Winzenz V., ki je s svojo zmahano stoenko podrl upokojenko, pa mu ni zamerila, ker je bil duša od človeka

Sašo P., ki je postal neuradni svetovni prvak v neprekinjenem gledanju v sonce in potem lep čas ni videl nič. Sramota je, da mu rekorda niso uradno priznali

Darko Č. iz Trebinja, ki je imenitno govoril slovensko. Kdove kako so se rolala njegova pota med nesmiselno morijo na Balkanu. Srčno upam, da je še živ in tak kot sem ga poznal

In nešteto drugih spominov

In nešteto drugih krajev

In več kot nešteto drugih oseb

In spomin na svečano podelitev diplom, katere sem se udeležil v uniformi nekdanje JLA, kar mi je omogočil moj tedanji kapetan David V. Najbrž je bil Srb, pojma nimam in vseeno mi je. Ni mi pa vseeno, da je istega dne dekle, ki je znalo vrteti krilo s polovičnim zamikom, odpotovalo v Ameriko. No ja, danes mi je vseeno, takrat mi pa ni bilo. Nacedil sem se ga kot budala z že omenjenim Jurijem T.

[urbi]

ahhh... Maribor! ^_^ ^_^ ^_^

Urbi

[motomanijak]

... cigareta je kriva ...  :rolleyes: ... da mi je spomin zopet zbežal tja 10 let nazaj, v Maribor, na Tyrševo v dom št. 3, v četrti štuk kjer smo preživeli tako lepe in nore čase:...

Moji časi Maribora na Gosposvetski , 5 dom, 3. štuk so se končali pred 2 leti in takrat sem se vrnil v NM in začel delat (nažalost je želja po motorju prevladala pred študentskim življenjem).

- Prav tako smo tudi mi tarokiral, zadeval, imeli turnir pikada, pijančeval, se skrival pred "puncam" iz referata, metal hladilnike in televizorje z balkonov, navijal za slovenijo...

Ne vem zakaj ampak mika me da bi se vrnil nazaj in zopet začel študirat (zankrat še ta študij nisem končal :ph34r: ) in se prepustil uživaškemu življenju. :) . Tokrat z motorjem, saj sedaj ko ga imam ne gre stran. :)