Pesmi Alojza Smoleta

[kekec III]

Alojz Smole, Dob pri Mirni

Alojz Smole je bil obsojen na osem let zapora zaradi napada na uradno osebo – delavko centra za socialno delo je poškropil z obrambnim sprejem ter jo poškodoval z nožem po roki (prstu). Kazen so mu kasneje znižali na pet let.

Nekaj let pred dogodkom s svojimi otroki zaradi materinega preprečevanja in ščuvanja ni imel normalnih stikov... Center za socialno delo ji je pri tem početju trdno stal ob strani.

Naslov: ZPKZ Dob pri MIrni

Aljoz Smole

Slovenska vas 14

8233 Mirna

Ukradeno otroštvo

Si že slišal krik očeta,

ko raztrga mu srce,

si mar videl potok solzni,

ki ga v vrelcu zjoče v svet?

Nisi slišal tega krika,

je na ustih obnemel,

nisi videl solz v potoku,

ker jih skril je pred teboj.

Si že slišal krik otroka,

ki ostal je praznih rok;

in solze, ki v bolečini

se mu posuše v očeh.

Ga zalival bom s solzami

kadar srečava se spet,

s svetlimi solzami sreče

v radost zjočeva bolest.

Veš, nekoč se očka vrne,

spet te prime za roko,

ti povrne smeh otroštva

vkletega v nemi krik.

[kekec III]

Žarek

V ranem jutru sončni žarek,

me po nosku požgečklja,

nagajivo me predrami,

se pregmati ne pusti.

Ti, ti, sonček pojdi spat,

spanček bodi še z menoj,

vstati se mi ne mudi,

oh, kako mi je lepo.

O, ti sonček kaj hitiš,

da mi spati ne pustiš,

jutro že nagibaš v dan,

koj se skobacam na plan.

Malo si pomanem očke,

da ulovim metuljev let,

zapodim se za oblaki,

ko me zmoti pesem ptic.

Alojz Smole

[Biba]

"Psihološko zatiranje za rešetkami"

(Uredil: Stojan Jež)

Kaj vse znajo in so sposobne narediti s človekom naše socialne delavke, psihiatrični strokovnjaki in še vedno indoktrinirani sodniki, dokazuje primer zapornika z Doba Alojza Smoleta.

V javnost je prišlo njegovo kritično pismo, v katerem opisuje, kako so mu odvzeli otroke, zakaj se je znašel v zaporu in o psihološkem zatiranju v zaporu, ki je, po njegovem mnenju, bolj prefinjeno in prikrito, kot v prejšnjih sistemih.

Po družinski tragediji, v času najhujše depresije in zbeganosti, so organi oblasti odvzeli Smoletu tri njegove otroke in ga tako odrinili na rob obupa. Zaman je iskal pravico leto dni. Potem se je pač moral nekaj domisliti: Storil je improvizirano kaznivo dejanje z namenom, da pride v zapor, kjer naj bi vendarle prišel do poštene obravnave. Uslužbence centra za socialno delo je »pošprical« s sprejem in enega porezal z manjšim nožem (zbodel) v dva prsta. Pomislite – dobil je osem let zapora! (Pozneje so mu kazen skrajšali na pet let.) Če pomislim, da je bil to le strašilni manever v hudi agoniji (in ne poskus umora, kot so menili sodniki), je vsa zadeva bolj podobna pravljici kot resnemu sodnemu sklepu v pravni državi. Za slovensko sodno oblast očitno niso pomembne olajševalne okoliščine, saj ga ni nihče vprašal, kaj ga je pripeljalo do stanja (blage) agresivnosti. Sodbo je težko razumeti, tudi v primerjalnem smislu. Znani so primeri, ko so obtoženci za umor dobili enako ali celo nižjo kazen kot je dobil Smole pri očitnem sodnem konstruktu.

V zaporu pa se pričakovanja Alojza Smoleta niso izpolnila. Namesto poštene obravnave in odobritev stikov z otroki, so ga ves čas poniževali, mu odvzeli človeško dostojanstvo, osebno integriteto, samoiniciativo in samospoštovanje. Njegovi trije otroci pa so še naprej brez očeta – odtujeni in priučeno sovražno nastrojeni.

To je rezultat slovenskega sodstva, psihiatrije, psihologije, socialne službe in drugih naših priznanih in verjetno dobro plačanih strokovnjakov. To je tudi rezultat naših zavodov za prestajanje kazni zapora. Le-ti se vse bolj spreminjajo v podjetja, ki zaračunavajo svoje stroške in dobiček. Predvsem dobiček, ki koristi pravosodju. In začaran krog je sklenjen.

No ja, Slovenci smo v svetu znani kot pridni in uspešni ljudje. Toda, pridni in uspešni tudi v samouničevanju!

Ive A. Stanič, Kočevska Reka

[lojzi]

Hmmm, a moram komentirati? Raje ne bi, bo že tko preveč pametnih komentarjev!

[klimbra]

Hmmm, a moram komentirati? Raje ne bi, bo že tko preveč pametnih komentarjev!

Ne bo!!!!!

Ker je vse res!!!!!