Z ljubeznijo do dela

[bubamara]

Rast, zaradi rasti same, je ideologija rakaste celice!

Edward Abbey

This little boy goes to his dad and asks, "What is capitalism?"

Dad says, "Well son, let me try to explain it this way: I'm the breadwinner of the family, so let's call me Capitalism. Your Mom, she's the administrator of the money, so we'll call her the Government. We're here to take care of your needs, so we'll call you the People. The nanny, we'll consider her the Working Class. And your baby brother, we'll call him the Future. Now, think about that and see if that makes sense."

So the the little boy goes off to bed thinking about what Dad has said. Later that night, he hears his baby brother crying, so he gets up to check on him. He finds that the baby has severely soiled his diaper. So the little boy goes to his parents' room and finds his mother sound asleep. Not wanting to wake her, he goes to the nanny's room. Finding the door locked, he peeks in the keyhole and sees his father in bed with the nanny. He gives up and goes back to bed. The next morning, the little boy says to his father, "Dad, I think I understand the concept now." The father says, "Good, son, tell me in your own words what you think it's all about". The little boy replies, "Well, while Capitalism is screwing the Working Class, the Government is sound asleep, the People are being ignored and the Future is in Deep Shit."

Z ljubeznijo do dela

Sodobno družbo je obsedla blaznost, absurd imenovan služba. Želeli bi reči delo, a je to, kar imamo v mislih vse preveč povezano z ustvarjanjem presežka, ki ga delo, kot osnova vsake dejavnosti, ne vključuje v svoji definiciji.

Z trenutkom, ko je delo postalo blago, se ga poskuša proizvajati kar se da poceni, delavci, nosilci te cenenosti, z vztrajanjem v svoji funkciji vstopajo v nepovratno razmerje z kapitalom. Delovna sila z tem izgubi možnost, da se podružbi neodvisno od kapitala, zaveže se delu, kot nosilcu nekoristnosti.

Delo kot dejavnost je naše življenje samo, je jedro našega življenja, to je nepredmetno delo oziroma delo kot ne - vrednost. Delo, kot služba, ki ga danes opravljamo za denar, je izkoriščanje, dejstvo, ki se ga danes zavedamo prav vsi. Delo je prisila maskirana v naravno potrebo, subjekt ga upravlja dotlej, dokler ne spozna kake druge poti za prevajanje svojih potreb v užitke. Prvotna ustvarjalnost človeka je zavoljo njegove repetativne zmožnosti - vsakodnevno obnovljenega moranja reproduciranja - mehanična (zvijača, ko med sebe in naravo vedno znova podtikamo posrednika). Delo na ta način postane odtujevanje, ali pa celo tako, da samo deluje na odtujevanju, kar se reprezentira v vedno bolj prisotni specializaciji dela.

Abstraktni kvantom dela formalno opredeljuje življenjski proces, ki je že dolgo realno abstrahiran v denar, kar rezultira odtujevanje subjekta, ki razceplja do tedaj svobodnega producenta v delovno silo in subjektivno lupino. Organizirano in formalno plačano delo ponuja plačilo za odmerek delovnega izraza celotne vrednosti, ki jo je delo ustvarilo (delo kot vrednost), subjektivnost se temu upira tako, da ohranja status quo, v skrajnem primeru to pomeni odtujenost do dela kot ne-vrednosti - tujost do samega življenja.

Weber je podal trditev, o odločilnem prispevku protestantske etike na nastanek kapitalistične delovne morale. V postavitvi krščanstva kot temelja tovrstne morale ni osamljen, tudi Gantt je trdil, da je delo pridobitev praktičnega krščanstva - znanstveno upravljanje podjetij namreč izvaja ravno tisto, kar je pred dva tisoč leti učil Jezus. Po Riehlu tvori delo z običaji, ki izvirajo iz krščanske mistike, temelj poklicev in stanov, torej delo samo proizvaja razred, ki je postal v zgodovini ključen v boju za osvoboditev od tega istega dela. Vendar pa misel sprevračanja ideje "delaj, da bi živel" v njegovo nasprotje ni tako staro kot se morda samoumevno dozdeva, predvsem zavoljo kratke zgodovine obstoja tovrstne filozofije.

V antiki je za svobodnega človeka veljalo delo kot prezira vredno, zato pa so toliko bolj vrednotili delo drugih, predvsem sužnjev, kar ponazarja v tem obdobju tudi filozofska misel o razlikah, češ, v katere da smo rojeni, ki jo v svojem izvajanju podaja Aristotel. Od tod izhaja delitev na sužnje in vladajoči nedelavni razred. Toda šele meščanstvo, ko se je dokopalo do oblasti, deklarira izvajanje svoje oblasti kot delo. Izraz svobode izkoriščanja - vsakomur svoje - se uresniči skozi parole, ki v totalitarni logiki izjavljajo resnice kot je "delo osvobaja" - resnice, ki so resnice v toliko, kolikor ne skrivajo, da je ta svoboda, svoboda kapitala. No, zgodovina nam je priča resničnosti Marxove izjave, da z ustreznim profitom postane kapital predrzen. Začne se lov za presežno vrednost, lakota po presežnem delu se izrazi v boju proti vsakemu brezdelju, kar se preseli tudi v upravljanje z prostim časom. Ukinja se področje privatnega (kapitalizem gleda na postopanje, beračenje, klatenje kot na sramotne madeže, kot napad na izvirne interese kapitala).

Na začetku delavskih gibanj je obstajala utvara, da je mogoče delavska vprašanja, vprašanje dela, rešiti v razrednem boju, danes je tudi ta utvara stvar zgodovine, ker razredov preprosto več ni. Tovrstni boj danes praktično ni več mogoč, ker, ko se kot razred borimo proti kapitalu se dejansko borimo proti samemu sebi. Danes smo vsi kapitalisti ali pa vsaj imamo tak občutek, kar je neposreden rezultat demokracije in kapitala, ki ni več ločen od delovne sile. Kapital je postal generator demokracije - če si proti kapitalu, si proti demokraciji. Hkrati z sistemom kapitala se formira tudi druga polovica z metodami nasprotovanja delu, ki se izkazuje kot štrajk, ki pa kritizira predvsem življenjske in delavne pogoje delavca in bolj pravično vključitev tistega, ki služi kapitalu, v lovke tega sistema. Delavec vsekakor čuti svojo odtujenost: "Veste kaj delam prvih dvajset minut, ko pridem iz dela: sprenevedam se, smejem se, toda ni mi do tega. Imam tri in pol leta staro hčerko. Včasih me vpraša - očka kje si bil? Odgovorim ji, da na delu. Prav tako bi ji lahko odgovoril, da sem bil v Disneylandu. Kaj sploh ve triletna punčka o delu. Če se počutim slabo, tega vendar ne morem povedati otroku. Otroci niso krivi, niso krivi za nič, niti za to, da so rojeni. Kaj stori igralec če mora igrati v slabem filmu? Jaz vsak dan igram v slabem filmu!" Brutalnost filma je v tem, da mu ni videti konca. Edini interes delavca je v tem, da do pokojnine ne prisopiha kot invalid, sploh, ker je dandanašnja filozofija, filozofija človekovih pravic, ki pa je po izvoru razsvetljenska, postavljena v obdobje industrijske obljube lepše prihodnosti skozi delo, filozofija kapitalističnega izkoriščanja. Morali bi sprejeti zakon, ki bi vsakemu dovolil delati največ tri ure na dan, toda kako naj od proletariata, korumpiranega z kapitalistično moralo zahtevamo tako "na mestu" odločitev. Kako naj tak delavec dojame: "Vse delo v tej družbi je prostitucija.", ko pa je delavec hkrati kurba in zvodnik, produkcijski proces pa zavezan enemu samemu načelu: nekoristnosti - večnemu krogu nepotrebnega.

Edini dan lenarjenja, ki so si ga "vitezi dela" priborili, je praznik dela, in sindikati ostajajo na tej točki odpora, boja, proti delu, ter si priborjeno štejejo v uspeh.

Delo se v moderni dobi na videz vse bolj humanizira, pod motom, da zadovoljne krave prinesejo več mleka, kar je v skladu z moralo "fordizma", ki gradi na pravici in dolžnosti do dela, na pravici do radosti in veselja, prostega časa. Hlepimo za delom, medicina se formira ne zavoljo našega dobrega zdravja, temveč zavoljo ugotavljanja naše zmožnosti za delo. Tako največjo srečo dosežemo le pri največji storilnosti. Najboljša in najuspešnejša vzgoja za delo je le z delom samim. Leve utopije si zmorejo predstavljati produkcijo v svobodni družbi le kot nenehno in avtomatizirano delo. Max Weber dobro pojasnjuje zakaj birokracije tako dobro delujejo v kompleksni družbi. Prav ljudje so tisti, ki birokraciji zagotavljajo delo, ljudje imajo neracionalne lastnosti, med katerimi je najbolj izstopajoča izražanje želje. Organske enote so bolj kot k učinkovitemu delu nagnjene k iskanju ugodja in sicer na načine, ki nasprotujejo instrumentalnim ciljem birokracije. Minulo stoletje je znano ravno po iskanju načinov, ki bi intenzificirali in maksimalizirali delovne rezultate. Podoba takšne eksistence je gotovo robot, kot ideal funkcionalnosti. Logična posledica je obljuba udobja, v kolikor sprejmemo stroj v simbiozo z človekom. Obljuba udobja je povezana z intenzifikacijo naše dejavnosti, kar pomeni tehnologija ni tukaj da nam olajša življenje, temveč nam pomaga, da smo bolj učinkoviti, da še več ustvarjamo, da lahko delamo tudi takrat, ko mislimo, da se sproščamo. Delovno mesto je vedno z nami, družbeno interakcijo bo v celoti za nas posredovala tehnologija, kar je popolna rešitev za odpravo nadležnega prevratniškega okolja javnega prostora. Jasno je zakaj represivni aparat razvija tehnologijo odtujitve, katerega najbolj očitni predstavniki so novi mediji, če je nekdo na omrežju, ni ne na ulici, ne v postelji, dobro je spravljen v mejah nadzora, kajti bolj ko so ljudje osamljeni, bolj bodo iskali ugodje v delu in porabi.

Napredek je rezultat organiziranega delovnega procesa in trenja med kapitalom in delom, inženirske logike v človeškem delu. Takšno mišljenje v stopnjah učinkovitosti je rezultat nekega novega, drugačnega časa, ko pričnemo tudi človeka dojemati kot stroj - pogonski mehanizem.

Tovrstno pričakovanje, da bo tehnologija nekega dne čista korist, v razvoju družbe in družbenih razmer prinaša tudi razmislek o utopijah takšne prihodnosti. Utopično tisočletje, ki so ga napovedali razsvetljenski misleci, je vodila vera v napredek, ta koncept je že v 17 in 18 stoletju izrinil vero v božjo previdnost. V zgodnji razsvetljenski dobi so intelektualci in učenjaki razpravljali o tem, ali bi družbena utopija prihodnosti morala temeljiti na duhovnih ali posvetnih načelih. Misel, ki je cenila posvetni človeški napredek in dvomila o duhovnih sistemih, je začela nagibati tehtnico presoje v korist znanosti in tehnologije, a tega premika gotovo ni spremljalo slavje. Z nastopom industrijske revolucije je bil odgovor znan. Kmalu si je bilo mogoče misliti, da je problem produkcije rešen, kmalu naj bi bilo dovolj dobrin za vse in ob takem presežku, bi zamrlo tekmovanje zaradi pomanjkanja. Od tega trenutka se je napredek pisal z veliko. Tako družbena levica kot desnica sta na prihodnost gledali z optimizmom, čeprav različno, levica se je nagibala k državnosvetnemu socializmu, desnica bolj k meščanskemu nadčloveku. Marx je bil na drugi strani prepričan, da bo tovarniški sistem sicer rešil problem pomanjkanja, vendar je predvidel tudi nov problem, distribucijo. Kriza distribucije bi peljala v revolucijo, v kateri bi zmagoviti delavski razred restrukturiral izkoriščevalske poti meščanske distribucije. Marx se je zavedal, da ljudje ne morejo biti zadovoljni le z dobrinami, zato je za kapitalizem predvidel, da se bo kljub večanju produkcije povečevala tudi stopnja odtujenosti od človeške narave, od ekonomskega procesa, proizvodov in od drugih družbenih bitij. Nadaljevanje pogleda na utopijo prihodnosti, je od tega trenutka naprej, začinjeno z priokusom pesimizma, z distopijo. Napove se obet še večje kompleksnosti delitve dela in družbe. Ob boku obeh pozicij napredka, utopije, ki tehnologijo razume kot sredstvo, ki nas bo osvobodilo sil produkcije in bomo lahko svoj čas posvetili svobodnim hedonističnim opravilom, in distopije, za katero je tehnologija interes državnega aparata, ki zunaj nadzora drvi v smeri uničenja človeške vrste. Obstoji pa še tretja, tako rekoč alternativna pozicija, ki zagovarja princip nekoristnosti, princip, v katerega bi lahko uvrstili tudi delo.

Tehnologija ni aktivna posrednica, ki koristi ali škodi človeštvu, ne more biti, saj nima funkcije. Stroji so praktično povsod, toliko ljudi razume tehnologijo kot manifestacijo vrednote ali protivrednote, da so spregledali, da večina tehnologij ne naredi prav nič. Princip te logike gnezdi v perverzni želji, ki jo porabniki povezujejo z koristnostjo, za svoj težko prislužen denar hoče porabnik vedno več, četudi tega, kar dobi, ne bo nikoli uporabil. Če kupec hoče več, je to natanko tisto, kar bo dobil: več. Korporacije poznajo to željo po nekoristnosti, željo, ki je ni mogoče zapolniti in jo kot tako tudi zapolnjujejo. Svoje inženirje in oblikovalce silijo, da ustvarjajo nove in nove proizvode, opremljene z dodatki, čim več nekoristnih strojev, da bi zapeljali želje lačnega porabnika. In tako se krog začne, kaj hitro ta krog postane spirala, ko na trg prihajajo nove in nove generacije tehnologije, napredek v slogu: "Tako brihtno, da je preprosto", oznanja se, da je tehnologija končno uporabna, porabnik je ne kupi le zato, da jo bo imel, ampak zato, ker bo z njo lahko kaj tudi naredil, porabnik s tem kupi tudi privilegij, da sme biti neumen, nič navodil za branje, nič tečajev, nobenega razumevanja ni treba, navodila so že televizijski oglas, ko proizvod porabnik vidi, ga že lahko uporabi. V vsakem primeru je želja po čezmernosti, potreba, da bi imeli več kot lahko porabimo, najuspešneje izkoriščena. Užitek izvira iz zanikanja, iz tega, da proizvoda ne uporabljamo. Čeprav meščanstvo še ni doseglo čiste nekoristnosti prejšnjih brezdelnih razredov, si še vedno z veliko bojaznijo prizadeva za totalno antiprodukcijo. Proizvodi se pripadnikom tega razreda spreminjajo v predmete obscenega razvrata čezmernosti, strahopetnost, ki je ni za podcenjevati. Ko ta razred dobi priložnost, da preveri meje mogočega, raje dopusti, da stvari dobijo svoj prostor na področju nekoristnosti, tako proizvodi protiproduktivno dobijo bit, podobno tisti, ki jo ima sveto v primitivnih kulturah in postanejo ikone posvetnega transcendentalizma.

Dolgočasimo se ne zato, ker ne bi imeli kaj delati, temveč, ker vemo, da bi morali delati. Vladajoči razredi se zavedajo, da niso samo delovni pogoji tisti, ki povzročajo bolezen, temveč je bolno delo samo. Kapitalistična logika je tista, ki pravi, da je vse blago in da moramo delati, da bi si ga lahko kupili, čemur sledi tudi ljudski govor, ko pravi, kdor ne dela naj tudi ne je. Le v odsotnosti alternativ, je vir samozadovoljstva in sredstvo za zadovoljstvo, potreba za delom. Le kdo dela je član meščanske družbe, kdor ne, je že s tem potisnjen na rob. Družina in spol, položaj mladostnikov in žensk, afektna in intelektualna represija, marginalizacija tistih, ki niso normalni, to je vsakdanji faktum, v katerem se manifestira suženjstvo, kot ga določa kapital. Kriza kapitala je kriza dela. Konec je treba z družbo, v kateri živimo zato, da bi delali. Očitno tem dvornim norcem še ni prišlo na misel, da je problem v delu - službah, ki jih ljudje opravljajo, ne pa v ljudeh samih. Kapitalizem - stroj za proizvodno dela - je sistem, v katerem se dela za to, da bi proizvedli novo delo, s čemer se na najčistejši način vpisuje nekoristnosti. Kapital poganja profit, ki dela na ohranitvi oblastnega razmerja, ker le ta shema omogoča ustvarjanja presežne vrednosti na principu razlike. Svobodni smo kvečjemu v toliko, da zjutraj vstanemo in gremo na delo.

Samo dialektiko boja proti delu najbolj zadeva vprašanje kaj je onkraj dela, kaj po tem. Nujno je delo zvesti na minimum, odpraviti družbeno delitev procesov. Boj proti delu ni nič drugega, kot boj za družbeno samoodločno dejavnost množic, kar z drugimi besedami pomeni vrnitev k samemu sebi, k prvinskosti, trenutek, ko se osvobodimo v "mi". Zavrnjeno delo pomeni ponovno osvojitev družbene dejavnosti, kajti nič ni bolj na pladnju kot ugotovitev, da je dandanašnja planska kapitalistična država zadnji ovoj lažne skupnosti. Ukinitev dela se zato pogojuje z spremembami v sami naravi.

Napredek 20. stoletja je bil predvsem napredek meščanske kulture, ki je iskala novega gospodarja. V času buržoazne revolucije je bila aristokracija uničena, tako kot je bila uničena cerkev z svojo duhovno hierarhijo, toda vse to ni prizadelo prvobitne želje služiti nekoristnosti. Primitivni ritual žrtvovanja dobrin jeznemu ali potencialno jeznemu Bogu, se nadaljuje v kompleksni kapitalistični ekonomiji. Vse stvari morajo biti podrejene nevtralnosti, nekoristnosti, edina razlika med obdobjem virtualnega in primitivnejšimi časi leži v tem, da sodobni idoli večinoma (še) nimajo metafizične reference. Idoli, ki smo jih ustvarili, niso posredniki med človekom in duhom ali življenjem in življenjem po smrt, ampak so prej končne točke, prazni znaki. Žrtvovanje papirnatemu gospodarju je brezmejno in na stopnicah njegovega domovanja vsak dan teče kri in znoj. Kako primerno, da bi se napredek končal v cesarstvu nekoristnosti. Ne živimo konca poznega kapitala, temveč gledamo, kako se ta kapital sesuva v lastnem deliričnem smrtnem transu.

Editirano po virih: Critical Art Ensemble, Elektronska državljanska nepokorščina, Zbornik Boj proti delu

vir: zofijini.net

Pripombe dobrodosle..... :hmm:

[Zok]

Pripombe dobrodosle..... :hmm:

ne da se mi brat. :) :D

edited: no, en del sm prebral. grem delat zdej. :)

Popravljeno Oktober 12, 2003. Popravil Zok

[SiR]

Rast, zaradi rasti same, je ideologija rakaste celice!

Edward Abbey

Aha... that's true... sam sem veliko o tem pisal že v temah v zvezi z NATO in podobnih...

Pač, nerazumljiva je ta nujna potreba po "rasti"... pač gre zgolj za kopičenje kapitala in bogatenje brez nekega vloženega lastnega dela... tisti, ki pa vlagajo lastno delo, pa itak ne bogatijo, kvečjemu zaslužijo za preživetje - seveda zato, da bi lahko potem še naprej delali in bogatili nekoga drugega.

Nebrzdani kapitalizem pač... :cry: :BUA:

[klemens]

tisti, ki pa vlagajo lastno delo, pa itak ne bogatijo, kvečjemu zaslužijo za preživetje - seveda zato, da bi lahko potem še naprej delali in bogatili nekoga drugega.

In kaj je alternativa tistim ki delajo za svoje preživetje ? Pustiti delo ter se odpovedati preživetju ?!?!?

Že od nekdaj je bilo treba vložiti nekaj dela za osnovne potrebe (hrana, prostor za življenje, ...). Kaj je narobe v tem da je treba v sistemu kjer tehnologija pomaga delati manj za te potrebe ?

Želja po rasti in izumljanje novih potreb je pa stvar posameznika.

p.s. : je pa dolg tekst :)

LP,

Klemen

[motomanijak]

Vse to je res, samo za starejše je to malo predolg tekst, da bi brali ali pa se počutijo nemočne ker morajo biti tiho in delat.

Sodobno delo je sužnjelastništvo. 8 ur na dan, 5 dni(nekateri še več) na teden, 20 dni na mesec, 40 let :cry: :cry: :BUA: ?? Zakaj? Zato, da si lahko avto kupiš. Otroke, lahko šolaš že z manj denarja. Ali ne vidite, da sploh nimate pravice zahtevat, da manj delate, recimo 5 ur na dan, 4 dni na teden? Kako bi se počutili, če bi imeli tak urnik?

Jaz sem proti temu kapitalizmu, in še vedno delam preko študentske napotnice, saj se lahko samo v tem primeru sam odločim kdaj bom delal. Poleg tega mi sedanje delo ne ustreza, zato si iščem drugo delo, (kar večina niti pomisliti ne upa). Da pa bi se zaposlil in postal lastnina drugih, mi pa na misel ne pade. Saj vem enkrat se bo treba samo, letos to še ne bo. Da mi ne bo kdo naprej metal, kaj pa pokojnina? Če si sam en boš poskrbel za pokojnino, dvomim da ti bo kdo drugi.

Na mladini pa itak svet stoji, današnja mladina je pa itak skoraj vsa zadrogirana, tako da imajo svoje mnjenje o določenih stvareh, prav tako o kapitalizmu. Saj veste... droge razširjajo poglede. No že moja generacija nasprotuje kapitalizmu, kaj bodo šele kasnejše. Tako, da jaz podpiram mladino. Sem prepričan, da se bo(mo) uprli. Samo kaj bo potem z starimi :hmm:

REVOLUTION IS SOLUTION :yea2:

[Leonard]

Delo osvobaja ............ - posebej še delo drugega

[Ice]

Delo osvobaja ............ -  posebej še delo drugega

korekten tekst se glasi "arbeit macht frei".

......samo nekako dvomim, da bi bila vecina "za"......

[RAN]

Delo osvobaja ............ - posebej še delo drugega

No glih delo ne.

(eni imajo dela kot prase za zidom, učinka pa nobenega)

:D

Rezultati njegovega dela pa.

B)

[Disident]

"Civilizacija je neskončno množenje nepotrebnih potreb" - Mark Twain

Človek si je v pradavnini zgradil bivak v nekaj dneh in se potem posvetičl življenju, sodobni človek dela za stanovanje pol življenja, potem pa dela samo še za avto in položnice.

KOlikor bolj napredujemo v tej družbi, tem bolj smo ga najebali. Iz vsega naštetega se z uvodnim ekspozejem močno strinjam. Tudi sam sem mnenja, da se je zahodna civilizacija izrodila v delovno taborišče, saj ljudje zadnje čase toliko delajo, da to sploh ni možno, obenem pa nimajo časa o ničemer razmišljat, zato jih kradejo na vseh koncih, zemlja pa se nepreklicno segreva v topli gredi.

Več dela pomeni samo več uničenega okolja, več nesrečnih ljudi in izgleda v končni konsekvenci tudi več revščine.

Jaz definitivno predlagam max 6 urni delavnik.

Na faksu (l.96) smo se učili, da se je produktivnost od WW2 povečala za 25X. Sedaj vas vprašam: ali delamo 25x manj? Ali živimo 25X bolje? Odgovor najbrž poznate. Morda bi le dodal, da so bogati od takrat 25x bogatejši.

Kapitalizem je torej maksimalen nateg!

Zato Bubamara čestitke za odpiranje teme, s katero se pa folk nima časa ukvarjat - KER IMA PREVEČ DELA!

[Disident]

Kot znak obupa nad življenjem kjer si ali suženJ ali pa marginalec, se je nekje v Angliji pojavil grafit:

"ALI JE ŽIVLJENJE PRED SMRTJO?"

(Bodite pozorni na razliko: ne gre za znano vprašanje mistikov o življenju po smrti, ampak o življenju pred smrtjo, ki si očitno ne zasluži tega imena)

Zato ni čudno, da je toliko depresij, duševnih bolezni, samomorov itd. Saj gre dejansko za igro iz katere ni izhoda. 8 - 10 ur delaš, popoldne študiraš in to zato, da si nakoplješ na vrat neko službo v kateri je še več dela.

Fantje - zato predlagam zaposlite se za part time (4 ure) in k vragu kariera. Edini problem nastopi ko imaš mladiče. Ti namreč zahtevajo neko materialno podstat.

[RAN]

Dejstvo je, da je kapitalizem po meri zgornjega sloja, ki je po obsegu različen ni pa nikjer večji kot 5 - 10 %.

Kapitalizem iskorišča eno enostavno dejstvo, da je v primerjavi z vsemi dosedanjimi sistemi, gospodarsko najbolj učinkovit.

Ni pa to neka svetla prihodnost človeštva.

B)

[YZFgeorge]

Ne da se mi........ Brat namreč.

[lina]

A je kakšna alternativa Kapitalizmu---taka,ki bi se obnesla al smo ljudje že preveč pokvarjeni in nam ni rešitve??!

...APOKALIPSA ZDAJ... :mellow:

Janez noče it v službo,

Janez noče bit doma,

Janez noče pit več čaja,

Janez kurvin sin zakva ?

Totalna revolucija

za njega ni rešitev

Janez kurvin

hoče samopotrditev.

Janez noče it maširat,

Janez noče več basirat,

Janez noče stat na mir

Janez kdo bo plačal pir ?

Totalna revolucija

za njega ni rešitev

Janez kurvin

hoče samopotrditev.

Janez noče bit več Janez,

Janez noče bit kdo drug

Janez noče več hura,

Janez kurvin sin zakva?

Totalna revolucija

za njega ni rešitev

Janez kurvin

hoče samopotrditev.

Popravljeno Oktober 13, 2003. Popravil lina

[motomanijak]

Sem se zmotu, pa ne obstaja gumb prekliči, potem sem pa kar eno sliko pripopal, ki sama zase velik pove B)

[Disident]

Ne da se mi........ Brat namreč.

A delat se ti bo pa dal cele dneve. To je tako kot s šparanjem na napačnem koncu, ko te prihranek 100 EUR na koncu košta 1000 EUR dodatnih stroškov!.

[YZFgeorge]

A delat se ti bo pa dal cele dneve. To je tako kot s šparanjem na napačnem koncu, ko te prihranek 100 EUR na koncu košta 1000 EUR dodatnih stroškov!.

Prosim?? :blink:

O čem ti zdaj meni tukaj?

Nisem imel in še zmeraj nimam namena brat zgornjega teksta. Kje je torej problem?

[dave the wave]

Zelo zanimiv tekst, predvsem resničen. Ne morem pa rečt, da je na žalost res tako, ker me vse skupaj ne razžalosti. Svet kot ga danes poznamo je samo odraz nas samih, ljudi, ki na svetu živimo in tistih, ki so živeli. Družbeno politični razvoj je zmeraj potekal v skladu z željami tistega, ki je vladal oziroma imel moč ostale ali zasužnjiti, ali zastrašit, ali prepričat v svoje koristi. Vse to se dogaja tudi danes.

Vem pa, da je le peščica ljudi, ki se tega zaveda. In kaj naj ta peščica ukrene? Nič. Vprašam se, a je večja perverznost nekemu pritepenemu utopičnemo revolucijonarju oči odpirat, da potem padajo glave, ali biti tak revolucijonar. Primer socializma nam kaže, da so bile vse revolucije le kratka motnja na razvojni poti kapitalizma, ki pa je znan po rasti zaradi rasti same. Da pa se kapitalizem tako razvija pa smo krivi sami.

"Vse delo v tej družbi je prostitucija.", ko pa je delavec hkrati kurba in zvodnik.

Na koncu sploh ni pomembno a je delavec zaslepljen ali je prostovoljno tak. Dejstvo je, da že ta sestavek lahko vsak prebere in se zamisli, pa ga vseeno velika večina ne bo, kaj še le, da bi se ob tem zamislila. Torej vemo kaj smo: rakava celica.

Kako se bo vse skupaj končalo?.............nimam pojma.

[andrej]

Why not just go back to the stone age and fuck like rabbits..

Somebody call McCarthy please...

[HHV]

Why not just go back to the stone age and fuck like rabbits..

Jaz sem za! Referendum please!

[RAN]

Prosim?? :blink:

O čem ti zdaj meni tukaj?

Nisem imel in še zmeraj nimam namena brat zgornjega teksta. Kje je torej problem?

Kako pa lahko odgovarjaš, če ne bereš ?? :o :?

[Disident]

Kako se bo vse skupaj končalo?.............nimam pojma.

Z zaostritvijo POJAVA TOPLE GREDE. To je namreč edini sigurni učinek naših neprestanih prizadevanj po čim večji rasti in povečevanju delovnih naporov!

Za to delamo in se trudimo!

(Tudi povišana telesna temperatura je rezultat povečane dejavnosti infekta v človeškem telesu.)

[Osama]

EJ FOLK - POSLUŠTE TOLE:

Ravnokar sem poslušal eno oddajo na programu ARS-RA SLO 3 kjer so interviujali Dr. Zorana Kanduča iz inštituta za kriminologijo pri P.F. Lj. ob priliki izdaje njegove knjige ONKRAJ ZLOČINA IN KAZNI (zbirka KODA - študentska založba).

Osrednja misel Dr. Kanduča je bila, da ga je pri pogovorih z raznimi ljudmi o varnosti, kriminalu, ogroženosti itd. vedno zmotilo tole: Ni največji problem, če ti ukradejo denarnico, avto ali kakšno drugo stvar - to se konec koncev kupi drugo. Vsi sogovorniki so vedno tarnali, da nimajo časa. SISTEMATIČNO JIM JE BIL UKRADEN ČAS. Korporacije nam skozi povečevanje delovnih obveznosti, povečevanje kvalitete in kvantitete dela sistematično kradejo vedno več razpoložljivega časa. Tako nimamo več možnosti, da bi delali kar si resnično želimo delati in da bi bili kar smo.

Stem je možakar resnično zadel žebljico na glavico, saj ravno to odzvanja v podzavesti marsikoga, ki se je oglasil tudi v tale forumček.

[SiR]

No, lepo piše danes STA, kako so nekateri prikrajšani za romantični odnos do dela...

----------

V Sloveniji je po zadnjih statističnih podatkih iz leta 1999 stopnja revščine 13,6-odstotna, kar pomeni, da pod pragom revščine živi več kot 260.000 ljudi. Najpogostejši vzrok za revščino je brezposelnost, ki jo povzroča predvsem nizka stopnja izobrazbe.

Stopnja revščine se v zadnjih petih letih sicer zmanjšuje, kar ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripisuje temu, da imajo socialni prejemki večji učinek.

Avgusta je bilo v Sloveniji 51.309 prejemnikov socialne pomoči

Avgusta letos je bilo 51.309 prejemnikov socialne pomoči, povprečno pa so upravičenci prejeli 43.833 tolarjev. Če sklepamo po podatkih o številu prejemnikov socialne pomoči po posameznih območjih, je več revščine v severovzhodni Sloveniji, največ na murskosoboškem območju, pod slovenskim povprečjem pa sta tudi celjsko in mariborsko območje.

Po letu 2001, ko so bile denarne socialne pomoči na novo urejene in je bil v tem okviru uveljavljen nov cenzus, je število prejemnikov naraslo s približno 35.000 na povprečno 52.000. Del med njimi se jih sicer zaposli - v zadnjem letu 18.000 -, vendar gre pretežno za mlajše osebe v prvem, morda drugem letu brezposelnosti. Med dolgotrajnejšimi prejemniki denarne socialne pomoči pa prevladujejo starejši in slabo izobraženi. Po podatkih ministrstva je takšnih brezposelnih, ki so v zadnjih treh letih dobivali denarno socialno pomoč vsaj 24 mesecev, 15.000.

Slovenija namenja za vse izdatke za socialno zaščito 26,6 odstotka BDP, povprečje v EU pa je 27,3 odstotka. Povprečna stopnja revščine v EU je 15 odstotkov.

[Osama]

Sym,? Greš na pivo?

[SiR]

Rast, zaradi rasti same, je ideologija rakaste celice!

Edward Abbey

This little boy goes to his dad and asks, "What is capitalism?"

Dad says, "Well son, let me try to explain it this way: I'm the breadwinner of the family, so let's call me Capitalism. Your Mom, she's the administrator of the money, so we'll call her the Government. We're here to take care of your needs, so we'll call you the People. The nanny, we'll consider her the Working Class. And your baby brother, we'll call him the Future. Now, think about that and see if that makes sense."

So the the little boy goes off to bed thinking about what Dad has said. Later that night, he hears his baby brother crying, so he gets up to check on him. He finds that the baby has severely soiled his diaper. So the little boy goes to his parents' room and finds his mother sound asleep. Not wanting to wake her, he goes to the nanny's room. Finding the door locked, he peeks in the keyhole and sees his father in bed with the nanny. He gives up and goes back to bed. The next morning, the little boy says to his father, "Dad, I think I understand the concept now." The father says, "Good, son, tell me in your own words what you think it's all about". The little boy replies, "Well, while Capitalism is screwing the Working Class, the Government is sound asleep, the People are being ignored and the Future is in Deep Shit."

Z ljubeznijo do dela

Sodobno družbo je obsedla blaznost, absurd imenovan služba. Želeli bi reči delo, a je to, kar imamo v mislih vse preveč povezano z ustvarjanjem presežka, ki ga delo, kot osnova vsake dejavnosti, ne vključuje v svoji definiciji.

Z trenutkom, ko je delo postalo blago, se ga poskuša proizvajati kar se da poceni, delavci, nosilci te cenenosti, z vztrajanjem v svoji funkciji vstopajo v nepovratno razmerje z kapitalom. Delovna sila z tem izgubi možnost, da se podružbi neodvisno od kapitala, zaveže se delu, kot nosilcu nekoristnosti.

Delo kot dejavnost je naše življenje samo, je jedro našega življenja, to je nepredmetno delo oziroma delo kot ne - vrednost. Delo, kot služba, ki ga danes opravljamo za denar, je izkoriščanje, dejstvo, ki se ga danes zavedamo prav vsi. Delo je prisila maskirana v naravno potrebo, subjekt ga upravlja dotlej, dokler ne spozna kake druge poti za prevajanje svojih potreb v užitke. Prvotna ustvarjalnost človeka je zavoljo njegove repetativne zmožnosti - vsakodnevno obnovljenega moranja reproduciranja - mehanična (zvijača, ko med sebe in naravo vedno znova podtikamo posrednika). Delo na ta način postane odtujevanje, ali pa celo tako, da samo deluje na odtujevanju, kar se reprezentira v vedno bolj prisotni specializaciji dela.

Abstraktni kvantom dela formalno opredeljuje življenjski proces, ki je že dolgo realno abstrahiran v denar, kar rezultira odtujevanje subjekta, ki razceplja do tedaj svobodnega producenta v delovno silo in subjektivno lupino. Organizirano in formalno plačano delo ponuja plačilo za odmerek delovnega izraza celotne vrednosti, ki jo je delo ustvarilo (delo kot vrednost), subjektivnost se temu upira tako, da ohranja status quo, v skrajnem primeru to pomeni odtujenost do dela kot ne-vrednosti - tujost do samega življenja.

Weber je podal trditev, o odločilnem prispevku protestantske etike na nastanek kapitalistične delovne morale. V postavitvi krščanstva kot temelja tovrstne morale ni osamljen, tudi Gantt je trdil, da je delo pridobitev praktičnega krščanstva - znanstveno upravljanje podjetij namreč izvaja ravno tisto, kar je pred dva tisoč leti učil Jezus. Po Riehlu tvori delo z običaji, ki izvirajo iz krščanske mistike, temelj poklicev in stanov, torej delo samo proizvaja razred, ki je postal v zgodovini ključen v boju za osvoboditev od tega istega dela. Vendar pa misel sprevračanja ideje "delaj, da bi živel" v njegovo nasprotje ni tako staro kot se morda samoumevno dozdeva, predvsem zavoljo kratke zgodovine obstoja tovrstne filozofije.

V antiki je za svobodnega človeka veljalo delo kot prezira vredno, zato pa so toliko bolj vrednotili delo drugih, predvsem sužnjev, kar ponazarja v tem obdobju tudi filozofska misel o razlikah, češ, v katere da smo rojeni, ki jo v svojem izvajanju podaja Aristotel. Od tod izhaja delitev na sužnje in vladajoči nedelavni razred. Toda šele meščanstvo, ko se je dokopalo do oblasti, deklarira izvajanje svoje oblasti kot delo. Izraz svobode izkoriščanja - vsakomur svoje - se uresniči skozi parole, ki v totalitarni logiki izjavljajo resnice kot je "delo osvobaja" - resnice, ki so resnice v toliko, kolikor ne skrivajo, da je ta svoboda, svoboda kapitala. No, zgodovina nam je priča resničnosti Marxove izjave, da z ustreznim profitom postane kapital predrzen. Začne se lov za presežno vrednost, lakota po presežnem delu se izrazi v boju proti vsakemu brezdelju, kar se preseli tudi v upravljanje z prostim časom. Ukinja se področje privatnega (kapitalizem gleda na postopanje, beračenje, klatenje kot na sramotne madeže, kot napad na izvirne interese kapitala).

Na začetku delavskih gibanj je obstajala utvara, da je mogoče delavska vprašanja, vprašanje dela, rešiti v razrednem boju, danes je tudi ta utvara stvar zgodovine, ker razredov preprosto več ni. Tovrstni boj danes praktično ni več mogoč, ker, ko se kot razred borimo proti kapitalu se dejansko borimo proti samemu sebi. Danes smo vsi kapitalisti ali pa vsaj imamo tak občutek, kar je neposreden rezultat demokracije in kapitala, ki ni več ločen od delovne sile. Kapital je postal generator demokracije - če si proti kapitalu, si proti demokraciji. Hkrati z sistemom kapitala se formira tudi druga polovica z metodami nasprotovanja delu, ki se izkazuje kot štrajk, ki pa kritizira predvsem življenjske in delavne pogoje delavca in bolj pravično vključitev tistega, ki služi kapitalu, v lovke tega sistema. Delavec vsekakor čuti svojo odtujenost: "Veste kaj delam prvih dvajset minut, ko pridem iz dela: sprenevedam se, smejem se, toda ni mi do tega. Imam tri in pol leta staro hčerko. Včasih me vpraša - očka kje si bil? Odgovorim ji, da na delu. Prav tako bi ji lahko odgovoril, da sem bil v Disneylandu. Kaj sploh ve triletna punčka o delu. Če se počutim slabo, tega vendar ne morem povedati otroku. Otroci niso krivi, niso krivi za nič, niti za to, da so rojeni. Kaj stori igralec če mora igrati v slabem filmu? Jaz vsak dan igram v slabem filmu!" Brutalnost filma je v tem, da mu ni videti konca. Edini interes delavca je v tem, da do pokojnine ne prisopiha kot invalid, sploh, ker je dandanašnja filozofija, filozofija človekovih pravic, ki pa je po izvoru razsvetljenska, postavljena v obdobje industrijske obljube lepše prihodnosti skozi delo, filozofija kapitalističnega izkoriščanja. Morali bi sprejeti zakon, ki bi vsakemu dovolil delati največ tri ure na dan, toda kako naj od proletariata, korumpiranega z kapitalistično moralo zahtevamo tako "na mestu" odločitev. Kako naj tak delavec dojame: "Vse delo v tej družbi je prostitucija.", ko pa je delavec hkrati kurba in zvodnik, produkcijski proces pa zavezan enemu samemu načelu: nekoristnosti - večnemu krogu nepotrebnega.

Edini dan lenarjenja, ki so si ga "vitezi dela" priborili, je praznik dela, in sindikati ostajajo na tej točki odpora, boja, proti delu, ter si priborjeno štejejo v uspeh.

Delo se v moderni dobi na videz vse bolj humanizira, pod motom, da zadovoljne krave prinesejo več mleka, kar je v skladu z moralo "fordizma", ki gradi na pravici in dolžnosti do dela, na pravici do radosti in veselja, prostega časa. Hlepimo za delom, medicina se formira ne zavoljo našega dobrega zdravja, temveč zavoljo ugotavljanja naše zmožnosti za delo. Tako največjo srečo dosežemo le pri največji storilnosti. Najboljša in najuspešnejša vzgoja za delo je le z delom samim. Leve utopije si zmorejo predstavljati produkcijo v svobodni družbi le kot nenehno in avtomatizirano delo. Max Weber dobro pojasnjuje zakaj birokracije tako dobro delujejo v kompleksni družbi. Prav ljudje so tisti, ki birokraciji zagotavljajo delo, ljudje imajo neracionalne lastnosti, med katerimi je najbolj izstopajoča izražanje želje. Organske enote so bolj kot k učinkovitemu delu nagnjene k iskanju ugodja in sicer na načine, ki nasprotujejo instrumentalnim ciljem birokracije. Minulo stoletje je znano ravno po iskanju načinov, ki bi intenzificirali in maksimalizirali delovne rezultate. Podoba takšne eksistence je gotovo robot, kot ideal funkcionalnosti. Logična posledica je obljuba udobja, v kolikor sprejmemo stroj v simbiozo z človekom. Obljuba udobja je povezana z intenzifikacijo naše dejavnosti, kar pomeni tehnologija ni tukaj da nam olajša življenje, temveč nam pomaga, da smo bolj učinkoviti, da še več ustvarjamo, da lahko delamo tudi takrat, ko mislimo, da se sproščamo. Delovno mesto je vedno z nami, družbeno interakcijo bo v celoti za nas posredovala tehnologija, kar je popolna rešitev za odpravo nadležnega prevratniškega okolja javnega prostora. Jasno je zakaj represivni aparat razvija tehnologijo odtujitve, katerega najbolj očitni predstavniki so novi mediji, če je nekdo na omrežju, ni ne na ulici, ne v postelji, dobro je spravljen v mejah nadzora, kajti bolj ko so ljudje osamljeni, bolj bodo iskali ugodje v delu in porabi.

Napredek je rezultat organiziranega delovnega procesa in trenja med kapitalom in delom, inženirske logike v človeškem delu. Takšno mišljenje v stopnjah učinkovitosti je rezultat nekega novega, drugačnega časa, ko pričnemo tudi človeka dojemati kot stroj - pogonski mehanizem.

Tovrstno pričakovanje, da bo tehnologija nekega dne čista korist, v razvoju družbe in družbenih razmer prinaša tudi razmislek o utopijah takšne prihodnosti. Utopično tisočletje, ki so ga napovedali razsvetljenski misleci, je vodila vera v napredek, ta koncept je že v 17 in 18 stoletju izrinil vero v božjo previdnost. V zgodnji razsvetljenski dobi so intelektualci in učenjaki razpravljali o tem, ali bi družbena utopija prihodnosti morala temeljiti na duhovnih ali posvetnih načelih. Misel, ki je cenila posvetni človeški napredek in dvomila o duhovnih sistemih, je začela nagibati tehtnico presoje v korist znanosti in tehnologije, a tega premika gotovo ni spremljalo slavje. Z nastopom industrijske revolucije je bil odgovor znan. Kmalu si je bilo mogoče misliti, da je problem produkcije rešen, kmalu naj bi bilo dovolj dobrin za vse in ob takem presežku, bi zamrlo tekmovanje zaradi pomanjkanja. Od tega trenutka se je napredek pisal z veliko. Tako družbena levica kot desnica sta na prihodnost gledali z optimizmom, čeprav različno, levica se je nagibala k državnosvetnemu socializmu, desnica bolj k meščanskemu nadčloveku. Marx je bil na drugi strani prepričan, da bo tovarniški sistem sicer rešil problem pomanjkanja, vendar je predvidel tudi nov problem, distribucijo. Kriza distribucije bi peljala v revolucijo, v kateri bi zmagoviti delavski razred restrukturiral izkoriščevalske poti meščanske distribucije. Marx se je zavedal, da ljudje ne morejo biti zadovoljni le z dobrinami, zato je za kapitalizem predvidel, da se bo kljub večanju produkcije povečevala tudi stopnja odtujenosti od človeške narave, od ekonomskega procesa, proizvodov in od drugih družbenih bitij. Nadaljevanje pogleda na utopijo prihodnosti, je od tega trenutka naprej, začinjeno z priokusom pesimizma, z distopijo. Napove se obet še večje kompleksnosti delitve dela in družbe. Ob boku obeh pozicij napredka, utopije, ki tehnologijo razume kot sredstvo, ki nas bo osvobodilo sil produkcije in bomo lahko svoj čas posvetili svobodnim hedonističnim opravilom, in distopije, za katero je tehnologija interes državnega aparata, ki zunaj nadzora drvi v smeri uničenja človeške vrste. Obstoji pa še tretja, tako rekoč alternativna pozicija, ki zagovarja princip nekoristnosti, princip, v katerega bi lahko uvrstili tudi delo.

Tehnologija ni aktivna posrednica, ki koristi ali škodi človeštvu, ne more biti, saj nima funkcije. Stroji so praktično povsod, toliko ljudi razume tehnologijo kot manifestacijo vrednote ali protivrednote, da so spregledali, da večina tehnologij ne naredi prav nič. Princip te logike gnezdi v perverzni želji, ki jo porabniki povezujejo z koristnostjo, za svoj težko prislužen denar hoče porabnik vedno več, četudi tega, kar dobi, ne bo nikoli uporabil. Če kupec hoče več, je to natanko tisto, kar bo dobil: več. Korporacije poznajo to željo po nekoristnosti, željo, ki je ni mogoče zapolniti in jo kot tako tudi zapolnjujejo. Svoje inženirje in oblikovalce silijo, da ustvarjajo nove in nove proizvode, opremljene z dodatki, čim več nekoristnih strojev, da bi zapeljali želje lačnega porabnika. In tako se krog začne, kaj hitro ta krog postane spirala, ko na trg prihajajo nove in nove generacije tehnologije, napredek v slogu: "Tako brihtno, da je preprosto", oznanja se, da je tehnologija končno uporabna, porabnik je ne kupi le zato, da jo bo imel, ampak zato, ker bo z njo lahko kaj tudi naredil, porabnik s tem kupi tudi privilegij, da sme biti neumen, nič navodil za branje, nič tečajev, nobenega razumevanja ni treba, navodila so že televizijski oglas, ko proizvod porabnik vidi, ga že lahko uporabi. V vsakem primeru je želja po čezmernosti, potreba, da bi imeli več kot lahko porabimo, najuspešneje izkoriščena. Užitek izvira iz zanikanja, iz tega, da proizvoda ne uporabljamo. Čeprav meščanstvo še ni doseglo čiste nekoristnosti prejšnjih brezdelnih razredov, si še vedno z veliko bojaznijo prizadeva za totalno antiprodukcijo. Proizvodi se pripadnikom tega razreda spreminjajo v predmete obscenega razvrata čezmernosti, strahopetnost, ki je ni za podcenjevati. Ko ta razred dobi priložnost, da preveri meje mogočega, raje dopusti, da stvari dobijo svoj prostor na področju nekoristnosti, tako proizvodi protiproduktivno dobijo bit, podobno tisti, ki jo ima sveto v primitivnih kulturah in postanejo ikone posvetnega transcendentalizma.

Dolgočasimo se ne zato, ker ne bi imeli kaj delati, temveč, ker vemo, da bi morali delati. Vladajoči razredi se zavedajo, da niso samo delovni pogoji tisti, ki povzročajo bolezen, temveč je bolno delo samo. Kapitalistična logika je tista, ki pravi, da je vse blago in da moramo delati, da bi si ga lahko kupili, čemur sledi tudi ljudski govor, ko pravi, kdor ne dela naj tudi ne je. Le v odsotnosti alternativ, je vir samozadovoljstva in sredstvo za zadovoljstvo, potreba za delom. Le kdo dela je član meščanske družbe, kdor ne, je že s tem potisnjen na rob. Družina in spol, položaj mladostnikov in žensk, afektna in intelektualna represija, marginalizacija tistih, ki niso normalni, to je vsakdanji faktum, v katerem se manifestira suženjstvo, kot ga določa kapital. Kriza kapitala je kriza dela. Konec je treba z družbo, v kateri živimo zato, da bi delali. Očitno tem dvornim norcem še ni prišlo na misel, da je problem v delu - službah, ki jih ljudje opravljajo, ne pa v ljudeh samih. Kapitalizem - stroj za proizvodno dela - je sistem, v katerem se dela za to, da bi proizvedli novo delo, s čemer se na najčistejši način vpisuje nekoristnosti. Kapital poganja profit, ki dela na ohranitvi oblastnega razmerja, ker le ta shema omogoča ustvarjanja presežne vrednosti na principu razlike. Svobodni smo kvečjemu v toliko, da zjutraj vstanemo in gremo na delo.

Samo dialektiko boja proti delu najbolj zadeva vprašanje kaj je onkraj dela, kaj po tem. Nujno je delo zvesti na minimum, odpraviti družbeno delitev procesov. Boj proti delu ni nič drugega, kot boj za družbeno samoodločno dejavnost množic, kar z drugimi besedami pomeni vrnitev k samemu sebi, k prvinskosti, trenutek, ko se osvobodimo v "mi". Zavrnjeno delo pomeni ponovno osvojitev družbene dejavnosti, kajti nič ni bolj na pladnju kot ugotovitev, da je dandanašnja planska kapitalistična država zadnji ovoj lažne skupnosti. Ukinitev dela se zato pogojuje z spremembami v sami naravi.

Napredek 20. stoletja je bil predvsem napredek meščanske kulture, ki je iskala novega gospodarja. V času buržoazne revolucije je bila aristokracija uničena, tako kot je bila uničena cerkev z svojo duhovno hierarhijo, toda vse to ni prizadelo prvobitne želje služiti nekoristnosti. Primitivni ritual žrtvovanja dobrin jeznemu ali potencialno jeznemu Bogu, se nadaljuje v kompleksni kapitalistični ekonomiji. Vse stvari morajo biti podrejene nevtralnosti, nekoristnosti, edina razlika med obdobjem virtualnega in primitivnejšimi časi leži v tem, da sodobni idoli večinoma (še) nimajo metafizične reference. Idoli, ki smo jih ustvarili, niso posredniki med človekom in duhom ali življenjem in življenjem po smrt, ampak so prej končne točke, prazni znaki. Žrtvovanje papirnatemu gospodarju je brezmejno in na stopnicah njegovega domovanja vsak dan teče kri in znoj. Kako primerno, da bi se napredek končal v cesarstvu nekoristnosti. Ne živimo konca poznega kapitala, temveč gledamo, kako se ta kapital sesuva v lastnem deliričnem smrtnem transu.

Editirano po virih: Critical Art Ensemble, Elektronska državljanska nepokorščina, Zbornik Boj proti delu

vir: zofijini.net

Pripombe dobrodosle..... :hmm:

zanimivo branje