Abdićka

[Manu]

Podpalubje prekooceanke. Smrad po urinu in zatohlosti. Duh po lakoti. Tišina, glasnejša kot predsmrtni krik. Vzdihljaji katere od stark. Udarec s kladivom po stropu in tenki pisk, ki siromašnemu človeku izničuje zadnje kančke upanja. Drznejšim, vojakom, takim, ki so že kdaj ubijali, pa isti glas sporoča, kako je obala blizu. Pripovedovanje razkošnih hiš. Vsaka ve, kako so že nekoč prihajali vanjo razcapanci. Se v njej parili in pobijali, jo nazadnje izropali in tiho, kot so prišli, odtavali v neka druga, še razkošnejša poslopja, kjer so naredili isto.

V mislih gospe Mirsade Abdić, poročene Halilović, je bilo vse.

Od nekod se je vračala, ker ji je bilo povedano prav od vseh, da jo na severu, mogoče v Sloveniji ali celo kje v Skandinaviji, čaka tista prva domovina, ki nudi svojim prebivalcem zavetje, mir in jim omogoča čast.

Tisti večer, ko se je s pomočjo nekih mudžahedinov skupaj s petletnim sinčkom Enesom odpravljala iz mesteca Srebrenica, je prvič videla, kako se v moževih očeh zbira solnata tekočina. Še pomislila ni, da so to solze, čeprav jih je dobro videla. Še bolj doumela. Iz obeh obnosnih kotičkov oči je docentu Kirurške klinike v Sarajevu, Amirju Haliloviću, možu in očetu Mirsade oziroma Enesa, lil potoček. Toda ne samo njemu. Izdihljaji duše, kar potočki solz zmeraj so, so bili glasni kot zbori molilcev v kateri od sarajevskih mošej v času Ramadana.

Tistih nekaj mož, ki so večer preživeli skupaj z odhajajočimi ženami, materami, otroki, da bi lahko bili od tiste ure dalje samo vojaki in nič drugega, so bili pri poslavljanju od dragih nerodni v kretnjah, redkobesedni, proti svoji volji jokavi.

Trop odhajajočih je bil v čisto drugačni podobi nekam živ, skoraj neusmiljen do vojakov, ki naj bi ubranili ta majhen delček domovine. Majhen, toda ime mu je Srebrenica.

Mirsada je potem v podpalubju ob spečem Enesu razmišljala, kako je njen Amir tisti dan, ko mu je na Ginekološki kliniki v Sarajevu podarila sina, tudi pokazal nekaj čustev. Samo jaz sem jih videla.

Nič svetlečega ni bilo v očeh, samo tišina med obema staršema se je v hipu preobrazila v tisto svetlo privrženost, ki jo imajo očetje, ljubimci pa ne. Ali je šele to ljubezen, se je Mirsada spraševala, ko je Enes ob njej nekoliko trznil, kot da je slišal, kako mamica, edina od vseh v tem smrdljivem kotlu, razmišlja o preteklosti. Rojstvu človeka, ki sem jaz, ki sem ustvarjen čisto v soglasju z mojo mamico Mirsado in mojim tatom Amirjem.

Deček je medtem potonil globlje v svojo tedaj edino veljavno možnost, ki je bila spanje in so bile nemara sanje. Mamica Mirsada je čutila sinčkovo glavico na dojki. Ni se mogla ubraniti občutkov dajanja in prejemanja, kar je za doječo mater zmeraj tako samoumeven občutek. Domišljen nikoli. Nekaj spolnega, igrivo pomladnega je v tistem dajanju. Čutiš ga scela.

Ne vem, je mlada žena razmišljala, če je moj Amir, ki se je zmeraj vrnil utrujen iz klinike, kdaj doumel, kako sem razpolovljena. Kako nisem tisto, kar sem bila pred Enesovim rojstvom.

Ali pa sem v tem smrdljivem kotlu krivična do sebe. Saj prvo ljubljenje z Amirjem po rojstvu Enesa je omogočilo obema spet biti dva neizkušena mlada človeka, ki jima je dano in celo ukazano biti eno. In se jima to slej ko prej tudi posreči.

Pri ljubljenju z Amirjem se je vse že prvič zgodilo tako, kot je zapisano v Koranu.

Nobenega privajanja ni bilo treba, nič dvomov ni bilo. Ko je vstopil v Projektni atelje, da bi razčistil s šefom neke podrobnosti o prizidku klinike, sva se dobila z očmi.

Kaj dobila, ulovila sva se, se je Mirsada skoraj posmejala vsem bridkostim navkljub. Za nekaj sekund je spomin na svetlobo prvega srečanja z očmi s svojim Amirjem pregnal smrad, duh po scalnici.

In slutnjo smrti.

Toda ni se mogla ubraniti, da ne bi iz tistih svetlobic načrpala tudi nekaj kretenj in besed, ki jih je bolj sebi, kot spečemu dečku namenila. Samo zato, da bi živela.

V tistem bežnem doživljaju je bilo tudi nekaj prebliskov o domovini. Kaj to je, kje je.

Ali je ta svet sploh še svet domovin, jo je streslo. Ali ni tako, kot mi je prve mesece poznavanja in srečevanja, ne pa še ljubljenja, pripovedoval v dežurni sobi sarajevske Kirurške klinike moj Amir. Rekel je, kot da nisem prišla k njemu, da bi se me dotaknil, da bi se prav tisti večer prvič ljubila, si vse povedala, rekel je: Svet je univerzalen. Narodnost, folklorne značilnosti, vera, to se staplja v enost. To je svet znanosti, to je čas velikega obračuna z zgodovino.

Nič ga nisem slišala, samo njegovo fino roko, roko pianista, kirurga, sem dojemala kot čas, kot snov, kot možnost, kot zgodovino. Tako redko se me je dotaknil, kot da ni zdravnik. Plašen je bil in brez velikih izkušenj z ženskami.

Antikirurg, se je Mirsada posmejala nekemu funkcionarju Rdečega križa, ki je tem smrdljivim ljudem ponujal sladkasto brozgo. Eni so malo popili, drugi so ob mladeniču samo zastokali. Največ jih je ostalo zagledanih v svoj prav.

Moj prav. Tisti prizidek sem izrisala tako, kot je želel mladi docent Amir Halilović. Vse sem delala tako, kot da gre za privatno kliniko. Vse sem izrisala čisto tako, kot da je docent Halilovi} v njih presajal srca in druge organe. Kajti on je tisti.

Ljubljana.

Tistih pet let študija na arhitekturi me je nekoliko izmojstril v stroki, kajti imela sem srečo. Delala sem s profesorjem, ki ni imel do južnjakov prav nobenih predsodkov. Rekel mi je Abdićka, Mirsada nikoli. Za njim so me potem tako klicali tudi drugi. Za vse sem bila Abdićka. Tam okrog Filozofske fakultete smo se zbirali nekateri prišleki iz Bosne. Zmeraj so prišli zraven tudi Dalmatinci in kakšen slovenski podeželan. Klepetali smo o času vrnitve in tudi o tem, kako se je ta ali oni odločil ostati v Sloveniji.

Jaz nisem na to nikoli pomislila. Če sem le mogla, sem se odpeljala do Srebrenice. Tam so mi rekli Slovenka. V Ljubljani sem bila Bosanka. Najbrž je bilo oboje neke vrste psovka. Zaljubljena sem bila v Broza. On je prav doumel, kako je vse na nitki. Zato je ponavljal: Bratstvo i jedinstvo, bratstvo i jedinstvo .... Ni mu uspelo.

Tako kot meni ni uspelo postati Slovenka in tudi Bosanka nisem. Smrad, pregnanstvo, iskanje domovine, so dokazi, da ta svet res ni več kraj domovin.

Moj profesor pa je rekel:

Abdićka, ta okna so duša hiše. So zapad in orient, so sever in jug. Ta okna ste vi. Tudi če ne bi vedel, da ste jih narisali vi, bi se ob pogledu nanje spomnil na vas.[/b

Popravljeno December 12, 2003. Popravil Manuela

[lightning]

dobra si da se ti da tok pisart :unsure: :notworthy:

[Thundercat]

dobra si da se ti da tok pisart :unsure: :notworthy:

ti si pa dober da si vse prebral...tako kot jaz... O:-)

[SiR]

dobra si da se ti da tok pisart :unsure: :notworthy:

ti si pa dobr, da se ti da tkole takoj pokakat za takim lepim esejem ...