Materinski dom ... in spet so se našli...

[ajgor the mad dog]

odlagalisce jedrskih odpadkov in materinski dom? :blink:

Oboje je isto...nekje moraš odložiti oz. shranit....

Popravljeno April 21, 2004. Popravil ajgor the mad dog

[lina]

Pišuka sem proti marsičemu---sam materinski dom v moji bližini me pa ne bi motil.

[Nagaya]

Oboje je isto...nekje moraš odložiti oz. shranit....

aha ..kaj pa ce tkole gledamo ..materinski dom je kot galerija B) :OK:

[ajgor the mad dog]

aha ..kaj pa ce tkole gledamo ..materinski dom je kot galerija B) :OK:

nope a niso te, ki živijo v materinskem domu anonimne :?

[Manu]

aha ..kaj pa ce tkole gledamo ..materinski dom je kot galerija B) :OK:

:grrr :grrr :grrr

Odlagališče prebutanih mamic z majhnimi prebutanimi in smrkavimi otroci, ki ne dajo in ne dajo miru. Spake. :ph34r:

p.s.

Pred leti je bilo. V času pred mojim novim življenjem. V času pred fifty-jem.

Tudi jaz in moja takrat dveletna mlajša hčerka sva ob pol enih ponoči, decembra pri - 4, rabili materinski dom. In sva šli v materinski dom. K moji mami ( :004 ), kjer je (na srečo) že prejšnji večer zaspala starejša hčerka. In potem smo bile vse tri v materinskem domu. Dva meseca. Potem smo si omislile svoj, sicer "dom v najem." Ampak nam je bilo lepo. Nazaj tja nismo šle nikoli več.

Zdaj imamo dom Dom. In nam je lepo. Vsem. Ker se imamo radi in ker zvečer, ko gremo spat, lahko mirno zaspimo.

Ker moj ljubi uporablja roke za bolj prijetne stvari. :) :004 :wub:

[Saint]

Moj kolega je rekel, pa se z njim zelo strinjam, da starost v ljudeh prebudi ekstreme, tisti, ki so bili v življenju dobri, so na starost dobri kot bel kruh, tisti pa, ki so celo zavljenje bili slabi pa na starost... živijo v raznih mirnih soseskah in umirajo v bolečini, bedi in zlobi.

Sem še enkrat gledal oddajo, za njihove izjave ni opravičila, mi dol visi če so stari, če želijo mir pa če so s svojimi žujli zgradili hiše za mirna leta, prav dol mi visi za to. Če ne marajo otrok in nijhovrga živžava in če imajo take odurne izjave o bodočih prebivalkah tega doma (narkomanke, ...) potem si ne zaslužijo niti tega, da bi se z njimi sploh pogovarjali kot s sabo enakimi. Ne za njihove izjave ni opravičila pa pika.

lp

Rudi

[SiR]

Sem še enkrat gledal oddajo, za njihove izjave ni opravičila, mi dol visi če so stari, če želijo mir pa če so s svojimi žujli zgradili hiše za mirna leta, prav dol mi visi za to. Če ne marajo otrok in nijhovrga živžava in če imajo take odurne izjave o bodočih prebivalkah tega doma (narkomanke, ...) potem si ne zaslužijo niti tega, da bi se z njimi sploh pogovarjali kot s sabo enakimi. Ne za njihove izjave ni opravičila pa pika.

the power of democracy

žal, tudi na tak način se to vidi...

[Saint]

Aha, se strinjam, samo da ne bodo tud oni zaslišali kako od glasov demokracije.

(HDScreamingEaglesalpadrekpumpazodprtimiroriobdvehzjutrajpress)

lp

Rudi

[micamaca]

Ni mi jasno zakaj jih moti otroški cvilež, saj tko nič ne slišijo. Jaz bi jim tud prepovedala vozit se z avtobusom, ko hodijo otroc v šolo in mi reveži v službo ter iz šole in iz službe, pa da mi ne bojo bodo pod nogami hodil od 1.do 5. v Maximarketu glih ko grem na malco in se mi mudi. Kar se mene tiče bi jih dala v en rezervat pa bo mir - pa naj se med sabo strežejo pa drek pucajo. Še domove za ostarele bi zaprla. Hawgh.

[Manu]

Kar se mene tiče bi jih dala v en rezervat pa bo mir - pa naj se med sabo strežejo pa drek pucajo. Še domove za ostarele bi zaprla. Hawgh.

Le kje neki se starci učijo nestrpnosti in zlobe? :hmm:

Od ta mladih, jasno! :afro1:

[ajgor the mad dog]

. Kar se mene tiče bi jih dala v en rezervat pa bo mir - pa naj se med sabo strežejo pa drek pucajo. Še domove za ostarele bi zaprla. Hawgh.

Žal tudi mi bomo nekoč stari,razen če ne boš umrla mlada.

[hotschko]

Žal tudi mi bomo nekoč stari,razen če ne boš umrla mlada.

ampak ne bomo zateženi in zoprni ... sploh pa ne do otrok, ki so naše največje bogastvo :)

[ajgor the mad dog]

ampak ne bomo zateženi in zoprni ... sploh pa ne do otrok, ki so naše največje bogastvo :)

Ja,se strinjam...

[micamaca]

ajgor the mad dog Objavljeno 21 Apr 2004 @ 15:51

Žal tudi mi bomo nekoč stari,razen če ne boš umrla mlada. 

Veš kaj, če bom jaz tako zatežena sem že mojim rekla, da majo vsa pooblastila, da me kilirajo.

[ton]

Mi imamo za sosede pa penzionerje. Vam povem, da delajo tak "đumbus", ki ga ni sposobno narediti velik kup cvilečih in jokavih otrok. Da sploh ne omenim pijanskih izpadov. (sredi dneva na zelenici med bloki vrtijo odojka in se nalivajo z enormnimi količinami alkohola) :angry:

Če hočjo imet mir - pokopališče je pravi kraj za njih. (ampak underground :devil: )

[Vale]

Tako kot je že Tejka parkrat nakazala, če bi bila tako hudičevo prepričana samo v lastno mnenje bi že zdavnja čivkala po TV-ju in na raznih shodih občanov kako me motijo:

- starci, ki lezejo počasi z vozički po trgovini in se ne umaknejo, ko se mi neizmerno mudi, ker niti ne slišijo, da rogovilim za njihovim hrbtom

- starci, ki pridejo po kruh in salamo ravno v času, ko imam malico in hočem na hitro kupit sendvič, pa se zadere za mojim hrbtom nona ... joj jaz ne bom čakala zdej cele vrste, da jim sendviče nardite, men kar takoj dejte eno štruco kruha ... in potem se spomni, da bi še mal sira, pa mal salame, pa mel mesa ...

- starci s klobukom v avtu, ki ne vidijo ne levo ne desno in vozijo konstantno 40-60/h ne glede na omejitve in predpise ter se vmes še fizično razgibajo, ko klatijo v avtu z rokami, ker je nekdo pripeljal po prednostni in jim prekrižal pot ...

- starci v našem naselju, ki že slabo slišijo in ob 19.00 dajo dnevnik na maksimum, da se ga sliši po celi ulici ... ali pa nedeljske čestitke in pozdrave ...

... in še bi lahko naštevala ...

... ampak sej niso problematični starci ... problematični smo, kot je povedal RAN vsi mi ... zadnje čase se mi zdi, da se ljudje prepirajo še samo o tem kaj je njihova pravica in kaj jih moti in si zaradi tega ne bodo pustili kratiti svoje pravice, miru in ne vem še česa ... vsak se počuti v svojih hiši in par metrov od nje kot Osama in bo zbombardiral prvega, ki mu bo motil to njegovo, s krvavimi žulji pridobljeno posest, isto se potem obnašajo v avtu, saj so celo življenje garali, da so ga kupili in zavoljo tega so v njem absolutni poglavar in je cela cesta njihova ... isto je z vrtički, kamor bognedaj, da bi stopila sosedova mačka, ker jim bo zopet razkopala gredico, za katero so se potili cel mesec, da so jo uredili in je treba mačko zato linčat ... itd. itd. itd. itd. ... tako pridemo potem do materinskih domov, duhovnih centrov, centrov za narkomane in še bi lahko naštevali ... skratka, ljudi mora nekaj motit, morajo se za nekaj jezit, če ne bi jim bilo dolgčas in bi jezili sami sebe, tako pa je bolje, da jih jezijo na druge ... tečnobo je treba nekam usmerit in ponavadi jo je najbolje na druge, tiste, za katere mislijo, da so šibkejši od njih in jih lahko pomendrajo, pa ne vedo, da s tem mendrajo po sebi ... "NAJ VRŽE KAMEN TISTI ... "

Popravljeno April 21, 2004. Popravil Vale

[Brrrm]

Moj namen oglašanja tu notri ni bil nič drugega, kot poskusiti pogledati na na TV prikazani primer tudi malce z druge strani.

Ne samo s strani, da je materinski dom sila družbeno pomembna ustanova in da je nepojmljivo da se nekaj občanov upira proti ustanovitvi takšne +++++++ ustanove.

Novinarji, ki pripravljajo prispevke/članke imajo možnost odločiti se za eno ali drugo stran ali pa za nevtralnost in prikaz obeh, ali več, resnic. Vse, kar ni zadnje, je subjektivno in omogoča zavajanje in manipuliranje z občinstvom.

Ne vem, a mislim, da ni, ustvarjalec prispevka, o katerem debatiramo, predstavil tudi "druge" strani. Ustvarjalce projekta materinski dom. Ali tudi ti živijo v neposredni sosedščini materinskega doma. Ali si niso s človekoljubno akcijo enostavno oprali roke in vest in, recimo temu tako, "nadlogo" lepo iz svojega dvorišča prek plota vrgli na sosedovega, seveda pod krinko velikega humanizma, proti kateremu nihče ne sme ničesar reči.

Kolikor vidim v svoji soseski, soseske živijo, umirajo in se rojevajo. V smislu prebivalstva. Na naši ulici je bilo, ko smo se vanjo preselili, vse polno otročajev, ki so se po cele dneve igrali. Sedaj je ulica prazna. Otročaji so odrasli, vendar ne toliko, da bi že imeli nove otročaje, pa še starci nismo vsi pomrli, da bi dali v hišah prostor našim otročajem, da bi imeli svoje otročaje, ki bi zopet napolnili ulico. Vendar se bo to prej ali slej zgodilo. Do tedaj se bo pa naša ulica, navajena svojega toka življenja, upirala kakršni koli njegovi spremembi.

Ko bodo na ulici zopet otročaji, bo ulica ponovno zaživela na drugačen način.

Pa poglejmo veleum snovalcev inkriminiranega materinskega doma.

Podedovali so hišo. Torej, zelo velika verjetnost, da je hiša v naselju starcev. Hiše v takih naseljih zrastejo v obdobju 10 let, postavijo pa jih osebki približno enake starosti, ko so v najbolj delovno bogatem delu svojih življenj. Zato, če je ostarel in umrl dobrotnik, se to dogaja tudi s sosedi.

Ugotovili ste že, da so starci tečni in nemogoči in da jih je najbolje nekam zapreti. Starostni dom, ali pa geto. No, in tista soseska je en tak starčevski geto.

Vendar snovalci materinskega doma tega niso sprevideli in so v starčevski geto porinili mladostno vsebino.

Kar pripelje do konflikta, ki pa ga niso sprožili starci, ti mirno živijo v svojem getu, temveč snovalci materinskega doma.

Barabe, ki delajo zgago torej niso lokalni starci, temveč materinovci.

Žal je še na veliko področjih naše družbe vsepolno amaterizma.

Roko katerega koli od vas mirno porinem v ogenj, da snovalci materinskega doma zadeve niso izdelali projektno, da k zadevi niso povabili sociologov in psihologov okolja, malo bolj brihtnih urbanistov in sploh ljudi, ki bi jim povedali, v takem okolju je projekt sprejemljiv, v drugačnem bo pa naletel na odpor.

Ne. Bunf. Dobili so hišo. Imamo nekaj nafehtanega denarja. Bomo malo popleskali, postavili notri še dva klozeta in evo nam doma za matere.

Amaterski pristop, amaterski rezultat.

Zato jaz osebno kot nestrpneže ne vidim pritožujočih se starcev, temveč snovalce materinskega doma, ki pod krinko humanitarizma v neko okolje po vsej sili tiščijo neko vsebino, do katere temu okolju ni.

Po moje bi morali inkriminirano hišo ali konzervirati in počakati do sociološke obnovitve naselja ali pa prodati in iti v sprejemljivejše okolje.

[RAN]

Še nekaj let, ajd recimo deset in bom imel vse kvalifikacije, da bom šel Vale na živce.

Ma ne bom hodil v supermarkete, bom kar na Merkatorjevo spletno stran šel, pa mi bodo domov vozili.

Rekel bom, ko bodo pozvonili, naj kar pred vrati pustijo.

Lahko da bom šel z svojo pojavo tolk na živce mladeniču, da mi bi robo kar na glavo skipu.

Kurc that's life.

Res je, po supermarketih gredo ti starci tud men na živce. Pa ne vem a so tolk nesposobni, al jim za cel svet ni nič mar in se nastavljajo glih kuker se jim zljubi.

Ne bi vedu.

[lina]

Nekaj me čist tko zanima ali je materinski dom isto kot varna hiša (ki je ni v imeniku, in brez tabel) za ženske? Koliko časa se biva v njej? Do koliko so stari otroci, ki pridejo z mamami?

Pa ko smo že pri zaželjenih in nezaželjenih sosedih: se spomnite, ko so hoteli na bs3 (reboljeva ulica) narediti iz bivšega vrtca al knjižnice (se ne spomnim več) manjši oddelek za prizadete otroke (s posebnimi potrebami ) pa so skočili sosedje v kup--ne tega pa ne in eden najbolj glasnih je bil g.Puharič---ki je kasneje kandidiral za ustavnega sodnika in je ravno zaradi te svoje ,,ne tukaj teh otrok ne bo,, umaknil kandidaturo, ker so mediji privlekli ven to zadevo in odziv javnosti ni bil lep?

[lina]

Pa še nekaj glede starih in tečnih. Večinoma imajo vsi svoj svet in ne bojo ga zamenjali in tudi spremenili se ne bodo, no ja mogoče na slabše. Lahko je biti danes pameten kaj bo pa čez toliko in toliko let pa ne govort, ker ti ljudje so prepričani da imajo prav in resnično ne vidijo nič slabega v svojem početju. Pač začne glava tako funkcionirati in ne vem zakaj bi bilo pri nas drugače.

Še najbolj bomo/boste podobni svojim staršem.

[Lucky]

Nekaj me čist tko zanima ali je materinski dom isto kot varna hiša (ki je ni v imeniku, in brez tabel) za ženske? Koliko časa se biva v njej? Do koliko so stari otroci, ki pridejo z mamami?

Pa ko smo že pri zaželjenih in nezaželjenih sosedih: se spomnite, ko so hoteli na bs3 (reboljeva ulica) narediti iz bivšega vrtca al knjižnice (se ne spomnim več) manjši oddelek za prizadete otroke (s posebnimi potrebami ) pa so skočili sosedje v kup--ne tega pa ne in eden najbolj glasnih je bil g.Puharič---ki je kasneje kandidiral za ustavnega sodnika in je ravno zaradi te svoje ,,ne tukaj teh otrok ne bo,, umaknil kandidaturo, ker so mediji privlekli ven to zadevo in odziv javnosti ni bil lep?

A ne obstaja ta zadeva na Maroltovi? Sonček al neki takega. Tam so bili očitno za. Sem živel na Reboljevi 1, pa vsaj za tri sosede vem, da niso bili proti.

[lina]

Za to stvar sem slišala takrat, ko je Puharič kandidiral in tam tega potem ni bilo. Ne vem kam so to zadevo potem postavli. Kot vem je Sonček za cerebralno paralizo in ne za monguloide. In tut ne vem al je to samo društvo ali imajo tudi ,,nek vrtec oz. dnevno varstvo,,????

Popravljeno April 22, 2004. Popravil lina

[lina]

Nestrpni kandidat

Kandidat za ustavnega sodnika dr. Krešimir Puharič je leta 1989 nasprotoval preselitvi vrtca za težje in težko duševno prizadete otroke v svojo sosesko

Za oblast gre. Gre za vprašanje, kakšni ljudje naj zasedajo najbolj občutljive funkcije v državi. Gre za vprašanje, kakšne morajo biti osebnostne lastnosti ljudi na najbolj občutljivih državnih funkcijah. Bi vodenje državnega represivnega aparata zaupali človeku, ki je nagnjen k temu, da hitro potegne revolver? Bi vodenje javnih financ zaupali človeku, ki nima občutka za ravnanje z denarjem? Bi vodenje najvišje sodne instance, ki mora zagotavljati, da bodo pred zakonom vsi enaki, zaupali človeku, ki ni zgledno spoštljiv do drugačnih?

Minuli teden se je predsednik republike Milan Kučan odločil, kdo sta po njegovem mnenju najboljša kandidata za nova ustavna sodnika. Na odprti mesti je državnemu zboru izmed devetih kandidatov predlagal dva: sodnico svetnico na vrhovnem sodišču Marijo Krisper - Kramberger in rednega profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti Kreša Puhariča. Njuna sodniška prihodnost je zdaj v rokah poslancev državnega zbora. Če jima bo večina naklonjena, pa si bosta vijolično-črni togi, ki ju trenutno na Beethovnovi 10 še nosita ustavna sodnika Franc Tersten in Lojze Ude, nadela 24. maja.

Zdi pa se, da Kučan pri izbiri ni imel srečne roke. Vsaj če pobrskamo po zgodovini kandidata Kreša Puhariča, ne.

Pred trinajstimi leti naj bi se med bloke in stolpnice ljubljanske soseske BS 3 preselil del Zavoda za varstvo in delovno usposabljanje Dolfke Boštjančič, ki je nameraval v izpraznjenem vrtcu na Hošiminhovi 3 (današnji Vojkovi 73) urediti oddelke za dnevno varstvo težko duševno prizadetih otrok in odraslih. Vendar se to nikoli ni zgodilo. Nekateri sosedje so namreč ostro nasprotovali, da bi se v njihovem naselju zbirali "takšni" ljudje. Celo tako daleč so šli, da so se organizirali in ustanovili Odbor za zaščito krajanov Krajevne skupnosti Ivan Kavčič - Nande. Njegovi aktivisti so nato začeli zbirati podpise, in če drži zapis v poročilu Angele Murko - Pleš, takratne predsednice Krajevne konference SZDL, je večina vprašanih - od 825 anketiranih gospodinjstev kar 725 - menila, da so invalidi v BS 3 nezaželeni. Če smo čisto natančni - gospodinjstva se niso strinjala s tem, da bi vrtec spremenil svojo namembnost, s čimer pa so onemogočala prihod izpostave Zavoda Dolfke Boštjančič za Bežigrad. Vendar pa je Murko - Pleševa v poročilu ugotovila: "Ta anketa ni povsem veren prikaz vseh dosedanjih postopkov in ni ustrezna osnova za dokončno odločitev krajanov …" Nasprotniki dnevnega centra so medtem igrali dvojno igro. V javnosti so večkrat zatrjevali, da sploh ni res, da invalidov ne marajo blizu sebe. Da pa imajo "pravico do korektnega obveščanja, do javne besede, do demokratične podlage za odločanje o strokovnih utemeljitvah" in da jih moti zgolj to, da bi duševni bolniki dneve preživljali v njihovem strnjenem naselju. V debato se je začelo vpletati čedalje več ljudi, tako sta se izoblikovala dva tabora. Na čelo prvega je stopil Dušan Parazajda, direktor Zavoda Dolfke Boštjančič, na drugi breg pa vodja Odbora za zaščito krajanov KS Ivan Kavčič - Nande Janez Roškar. Tabora sta se najbolj odmevno soočila na javni tribuni, ki je bila sklicana 4. decembra 1989 v jedilnici bližnje osnovne šole in katere se je udeležilo okoli 200 ljudi. Na eni stani so nastopili nekateri sosedje, starši prizadetih otrok in sodelavci Sožitja - Zveze društev za pomoč duševno prizadetim Slovenije, na drugi pa predstavniki tistih stanovalcev, ki so nasprotovali dodelitvi vrtca otrokom z duševnimi motnjami. Med slednjimi, zagotavljajo takrat prisotni, je nastopil tudi aktualni kandidat za ustavnega sodnika Krešimir Puharič.

"Spomnim se tistega večera, ko je bil občni zbor, sklicala ga je gospa Pleševa. Glavni razpravi med Roškarjem in menoj so se pridružili tudi drugi, na moji strani Jelka Kraigher in še nekateri starši, na nasprotni strani pa se je oglasil tudi prof. dr. Krešo Puharič," nam je povedal direktor Zavoda Dolfke Boštjančič Dušan Parazajda. "Mislim, ne morem pa trditi, da je razpravljal o pravnem vprašanju, ki je povezano s tem, ali imajo stanovalci pravico do izbire sosedov ali ne. Puharič je bil na strani nasprotnikov odločitve, da se vrtec dodeli otrokom z motnjo v duševnem razvoju. Na sestanku je na naši strani nastopil tudi Miroslav Jelič, ki je tam obelodanil, da so akterji najeli mladostnike, ki so šli od vrat do vrat in agitirali proti dnevnemu centru. Saj kasneje smo mi bitko dobili, lahko bi se preselili tja, pa se nismo, ker starši naših otrok le-teh niso hoteli pripeljati v sosesko, v kateri so bili že prej nezaželeni," pravi Parazajda. Natančneje se tistega, kar je na zborovanju povedal Krešo Puharič, spomni Jelka Kraigher, ki je tja prišla kot mati prizadetega otroka: "Puharič je bil proti vrtcu, in to zelo grdo. Povedal je, da ima sorodnico, bolno za rakom, pa za njo niso naredili nobenega oddelka. Vsaka družinska tragedija je težka, ni pa bila primerljiva s tem. Glavno besedo sta sicer imela Janez Roškar in najbolj jezična Puharičeva žena Nada Puharič, ki jo je mož z izrečenim podprl."

Vili Grebenc, tedanji predsednik skupščine KS Ivan Kavčič - Nande, je prepričan, da je bila vloga bodočega ustavnega sodnika v akciji veliko večja: "Zakonca Puharič in zakonca Roškar so naredili načrt, kako preprečiti, da bi se namembnost vrtca spremenila, češ da dnevni center za otroke z motnjami v razvoju ne sodi v urbano sosesko, da bodo prizadeti preganjali in posiljevali mlade deklice. Osnovni pobudniki so bili ti trije, Puharič sicer ni javno diskutiral, v ospredju je bila njegova žena. Roškar je takrat na tribuni rekel, da je načrt nastal v Odboru za zaščito krajanov KS in da so priprave potekale pri njem doma. Tam se je sestajala sveta trojica."

Kljub vztrajnemu iskanju smo do dr. Puhariča prišli le prek elektronske pošte. Na naše vprašanje, ali je leta 1989 nasprotoval selitvi Zavoda Dolfke Boštjančič v izpraznjeni vrtec v soseski BS 3, je odgovoril v petnajstih besedah: "Je poenostavljeno, šlo je za predhodno zagotovitev potrebnih pogojev, ki so jo želeli okoliški stanovalci."

Na vprašanje, ali je bil leta 1989 član Odbora za zaščito krajanov KS Ivan Kavčič-Nande, je odgovoril z eno besedo: "Ne."

Morda bi bil dr. Puharič bolj gostobeseden, če bi mu vprašanje o selitvi Zavoda Dolfke Boštjančič in njegovem konkretnem odnosu do duševno prizadetih otrok ter odraslih pred volitvami ustavnih sodnikih postavili v parlamentu. Konec koncev, dr. Puharič je danes član slovenskih Lionsov, organizacije, ki se ukvarja z dobrodelnostjo. Je pomemben pripadnik te dobrodelne organizacije, saj je član sveta guvernerja.

Občinska organizacija SZDL pa je dogodke, ki so se leta 1989 pripetili v BS 3, komentirala s temi besedami: "Kaj pomaga, če smo v program zapisali, da bomo humani, ko je humanost v bežigrajski krajevni skupnosti pravkar padla na izpitu."

P.S. Po zaključku redakcije se nam je še enkrat oglasil Krešo Puharič. Tokrat po telefonu. Povedal je, da tisti, ki trdijo, da je bil proti priselitvi invalidov, lažejo. "Hotel sem, da se v naselju uredijo dovozi in parkirišča za stanovalce. Ponavljam, da v Odboru nisem bil, sodeloval pa sem na zborih stanovalcev." Spomini na pobudo nestrpnih krajanov očitno postajajo vedno bolj neprijetni.

Drugačni nezaželeni

Argumenti Odbora za zaščito krajanov Krajevne skupnosti Ivan Kavčič - Nande

"Ne mislite, da bi se mi teh otrok oziroma odraslih ljudi radi rešili in da smo brez srca. Mi bi jim samo radi pomagali, da bi dobili čim boljše. Res pa je, da ima vsak človek pravico izbirati, koga sprejme, zato imamo tudi mi pravico, da teh ljudi ne maramo." To je le ena izmed množice izjav, ki so bile leta 1989 izrečene v zvezi s nastanitvijo oddelkov za dnevno varstvo težko duševno prizadetih otrok in odraslih v sosesko BS 3 v Ljubljani. "Če bi tovariš Parazajda stanoval v Šiški, bi našel za svoje otroke in pisarne, ki jih namerava preseliti iz Drage v Ljubljano, prostor v Šiški. Ker pa stanuje za Bežigradom, bi rad naš vrtec …" je takrat sebi in javnosti razlagal Janez Roškar, vodja Odbora za zaščito krajanov KS Ivan Kavčič - Nande. Nekatere besede nasprotnikov dnevnega centra so bile še ostrejše od britvice: "Tovariš Parazajda trdi, da bodo v tem vrtcu tetraplegiki, mi pa vemo, da bodo težko duševno prizadeti ljudje." "V času demokracije," je bilo tisto leto slišati na Hošiminhovi 3, "imamo krajani pravico odločati - če je to res demokracija." Namreč odločati o tem, kdo bo njihov sosed. Potem ko so mediji poročali o morda prenagljenih vročih trditvah, pa so se hoteli njihovi lastniki na vsak način izvleči: "Ne gre za to, da teh ljudi ne maramo, imamo pa pravico … do korektnega obveščanja, do javne besede, do demokratične podlage za določanje o strokovnih utemeljitvah," so odgovarjali pozneje.

Na koncu je Zavodu Dolfke Boštjančič vrtec le pripadel, vendar dnevnega centra vanj niso vselili. Tokrat so selitvi nasprotovali starši prizadetih otrok, ki le-teh niso hoteli poslati v osje gnezdo. Danes v isti stavbi deluje Sonček - Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije. Težav s sosedi nimajo.

Profil ustavnega sodnika

Varuh načela o enakosti pred zakonom

Na top listi človekovih pravic in temeljnih svoboščin je načelo, da so vsakomur - ne glede na narodnost, spol, raso (…) ali kakšno drugo osebno okoliščino - zagotovljene enake pravice, postavljeno na prvo mesto. Ustavnih členov, ki govorijo o pravicah in svoboščinah, je več kot petdeset. Člen, ki govori o enakosti pred zakonom in nedopustnosti diskriminacije, je v poglavju o pravicah in svoboščinah napisan kot prvi. Ena temeljnih nalog ustavnih sodnikov je, da suhoparnemu členu, ki govori o enakosti pred zakonom, zagotavljajo konkretno življenje. Ustavni sodniki so psi čuvaji načela o enakosti pred zakonom. Ustavni sodniki so pooblaščeni, da preganjajo diskriminacijo. Ustavni sodniki so varuhi pravic manjšin. Ustavni sodniki morajo manjšine braniti pred predsodki, ki jih goji večina. Zato je še kako pomembno, da ustavni sodniki tudi z osebnostnim profilom jamčijo, da bodo res počeli to, kar jim piše v opisu del in nalog. Z osebnostnim profilom morajo jamčiti, da bodo branili enakost pred zakonom in se borili proti diskriminaciji. Odločitve najvišjih organov sodne veje oblasti niso nujno popularne. Lahko so celo v izrecnem nasprotju s prevladujočim mnenjem. Sodniki ameriškega vrhovnega sodišča, ki zaseda enak položaj kot slovensko ustavno sodišče, so bili tisti, ki so v nasprotju s prevladujočim mnenjem ocenili, da je neenakost, temelječa na rasni osnovi, neustavna.

Enake človekove pravice veljajo za vse, tudi za ljudi, ki so bodisi telesno bodisi dušeno prizadeti. Ustava eksplicitno našteva, da vsakomur pripadajo enake človekove pravice, ne glede na narodnost, raso, spol, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Telesna ali duševna prizadetost sodi med "druge osebne okoliščine", ki v ustavi niso izrecno naštete. Kakor, denimo, niso izrecno omenjeni zakonski stan, spolna usmerjenost ali zdravstveno stanje. Vendar telesna ali duševna prizadetost nedvomno sodi med tiste druge osebne okoliščine, zaradi katerih državljani ne bi smeli biti diskriminirani. Če bi se zgodilo, da bi bili diskriminirani, bi bilo ustavno sodišče ena od institucij, ki bi bila poklicana, da državljanom zagotovi enakopravnost.

Ali je dr. Puharič lahko član ustavnega sodišča? Ali lahko togo ustavnega sodišča nosi oseba, ki je pred ducatom let sodelovala v gibanju, ki je bilo nestrpno do drugačnih?

Prav konkreten primer kaže, da sistem izbiranja ustavnih sodnikov ni dober. Poslanci bi si lahko na vprašanje, ali je dr. Puharič primeren za varuha ustavnega načela, da vsakomur pripadajo enake človekove pravice, odgovorili šele, če bi ga povabili na temeljito avdicijo. Med avdicijo bi si lahko ustvarili mnenje o tem, ali bi se dr. Puharič kot izvedenec za gospodarsko pravo znašel tudi v zadevah, ki se tičejo človekovih pravic. Vprašanje enakopravnosti manjšin namreč še lep čas ne bo šlo z dnevnega reda ustavnega sodišča.

Ali H. Žerdin

[Kaiser]

Žalosti me, da upokojeni ljudje, ki naj bi si nabrali obilo življenjskih modrosti, ki se na nek način ozirajo nazaj in naj bi že bolj vedeli kaj je v življenju resnično pomembno in kaj ne, razmišljajo tako ozko in na nek način brezsrčno, mrtvo...Ravno otroci dajo življenju barvo in radost in smeh...ti pa si želijo le mir in tišino. Jih je življenje resnično tako izpilo, da mu ne morejo ničesar več ponuditi??

[Nagaya]

veste...resnicno ni nobene potrebe po tem da bi vsi imeli enak pogled na svet in enako mnenje (danes ga ima ze vsak koziliček) o stavreh....tudi raznolikost verske pripadnosti ni moteča zadeva ....po cesti se lahko vozimo različno hitro in smo včanjeni v različne politične stranke

..ampak...če ne bomo VSI zelo hitro postali TOLERANTNI in se ne bomo naučiči gledat dalj kot do lastnega nosu bo kmalu nekaj hudo narobe....

a na bo slo za to, da bomo zagrenili in zakomplicirali zivljenje ljudem ki nas obkrizajo...same sebe bomo požrli.....

:angry:

kot sem ze enkrat rekla...tendenca cloveskega bitja je ta, da se vse cesar se dotakne, spremeni v drek :angry:

Popravljeno April 22, 2004. Popravil tejka