NESKONCNA ZGODBA

[Schultz]

Trenutni izpad razuma-Deček v Džungli

Nekoč se je en deček odločil, da bo šel v džunglo, z namenom, da vidi kakšno je življenje. Odpavil se je preprosto: na sebi je imel kapico s šilcem, majčko, karatke hlače in teniske. Ko je taval po džungli, naleti na tigra in z boječim glasom vzklikne:"Prosim ne me pojest?"

Tiger:"Če nočeš, da te pojem, mi moraš nekaj dati v zameno."

Deček:" V redu....ti dam kapico."

Tiger vzame kapico in odide. Deček ves srečen, ki je ostal živ nadaljuje svojo pot. A glej ga zlomka, iza grma skoči ven lev in deček spet vzklikne:"Prosim ne me pojest?"

Lev:"Če nočeš, da te pojem, mi moraš nekaj dati v zameno."

Deček:" V redu....ti dam majico."

Lev vzame majico in odide. Deček ves srečen, ki je ostal živ nadaljuje svojo pot. Nato, da bo bolj varen pred takimi zvermi, spleza na drevo, da bo v miru prenočil. Ponoči pa ga zbudi nek sikajoči glas.

Kača:"Uuuuu....večerja."

Deček:" Prosim ne me pojest!"

Kača:"Če nočeš, da te pojem, mi moraš nekaj dati v zameno."

Deček:" V redu....ti dam teniske."

Kača vzame teniske in odide. Naslednje jutro deček nadaljuje svojo pot. Ko pride ven iz džungle, pa ima pred seboj neskončno puščavo. Prične tavat po puščavi in ko ga je oblil obup se mu od nevemkje prikaže Bogart in ga vpraša:

"A bi vi mladi gospod imeli kaj drobiža za revnega američana?"

Deček:"Vam bom dal nekaj v zameno, samo če mi poveste kje je izhod iz te puščave?"

Bogart:" V redu, ni blema."

Deček mu da še edino kar je imel na sebi....kratke hlače. Nato se ves srečen vrne nazaj v mesto.

Po vrnitvi je bil deček bolj reven, kot prej, z materijalnega vidika. Vendar vrnil se je z najbolj dragoceno stvarjo - izkušnjo. Deček je nato videl, da je potrebno vedno neki vlagat, da se dobi dobre rezultate in da si uspešen v življenju. Njegovo ime......Bill Gates.

[Vanga]

TOTALNO NESRAMNA VERZIJA PRDEČE KAPICE

Nekoč, nekje, za devetimi gorami, desetimi jezeri in petnajstimi bifeji je živela deklica, ki so jo vsi, ker je vedno nosila rdečo baseball kapo in zraven strastno prdela, klicali Prdeča kapica. Pravega imena ni imela, saj je živela v Pravljični deželi, kjer policaji niso zahtevali osebne izkaznice in kjer ti ni bilo potrebno poslušati staršev tja do polnoletnosti in kjer se nobeden ni postaral ter ti nobeden ni sral po glavi, če si kdaj spustil kakšnega tihomirja. Lahko vam je potemtakem popolnoma jasno, da kozmetična industrija, plastična kirurgija in filtrirni sistemi niso imeli v Pravljični Deželi nikakršne prihodnosti.

Naša deklica, ki pravzaprav ni bila več deklica ampak je bila že kar globoko v puberteti, je tako nekega popoldneva sedela na verandi svoje razkošne hiše, ki jo je zgradila s pomočjo avtorskih pravic in ker ji za lepo kožo in zdravje, ki ga je bilo v Pravljični deželi v neomejenih količinah, ni bilo mar, je brezskrbno vlekla havanko in premišljevala, kam naj se da na sobotni večer in koliko prebranca naj poje za popoldansko malico. V mislih je imela prav imeniten lokal Pri čarovnci imenovan, kjer se vedno zbere elita Pravljične dežele in kjer bo lahko zopet videla Janka, če ji ga bo le uspelo odtrgati od Metke, s katero sedaj živi. Ja, življenje je res lahko lepo če... če le imaš nekaj keša v žepu. Le kdo bi ji lahko posodil nekaj denarja, samo do prvega, ko zopet dobi honorar.

Spomnila se je, da že dolgo ni obiskala svoje uboge Babice.

"Ja, stara ma dobro penzijo, za pogreb je že našparala... Evo babica, vnukinja prihaja".

Zato je sklenila, da gre na obisk k svoji bolni babici. Vzela je košaro in vanjo zložila nekaj dobrot.

"Evo, kos stare, plemenito plesnive potice. Te se ziher ne bo dotaknila ker je preveč škrta, da bi si privoščla nov gepiz... pa še malo šnopca, da bo stara bolše volje da bo malo več keša... pa ka še te češ... ja pa dva ljubavna romana, da se bo s malo slinla ponoči... eto, tak. Alora, gremo po keš za kaki pir, pa kako đolo, drugač bo dugicajt zvečer."

Prdeča kapica se je odpravila skozi temačen pragozd, poln kač, zveri in zablodelih, mišičastih, tetoviranih motoristov, s katerimi je včasih prebila marsikatero prelepo urico in tako zapravila čas, ki bi ga morala prebiti pri babici. Babica se teh izletov svoje vnukinje niti ni zavedala, saj je bila že precej senilna in tako niti ni opazila, da vnukinja ne hodi k njej trikrat na teden, kot je bilo v navadi, ampak samo še takrat, ko potrebuje denar, Prdeča kapica pa je bila tudi že rahlo naveličana zgodbic o Babičini mladosti, ki jih je Babica s takšnim veseljem pripovedovala.

"Ja, stara se dela krepostno, zraven je pa mela tok dedov, da jih ni mogla sproti seštevat . Pol mi pa še pravi, da se naj pazim. No, ja, ona že ve, izkušene starce je včash dobro poslušat."

Tokrat Prdeča kapica na poti ni srečala nobene zveri. Ni srečala Pepeta D’i Hurja, tako kot ponavadi. Kar pa je še bolj čudno pri vsej stvari, ni srečala niti enega zablodelega, mišičastega, tetoviranega motorista. Tako hodi Prdeča kapica osamljena skozi gozd, ko naenkrat skozi grmovje opazi nekaj kosmatega in zasliši nekakšno brundanje... le kaj bi bilo lahko to... morda kakšen kosmat, natetoviran, mišičast motorist... no ja, za silo bo tudi ta dober.

"... on če men gušit, kak naj babe pecam... O, lej jo, seos pička, kam ga pa tišiš? Evo, jaz sn glih spožrl Jonasa Ž. Veš, da je biu čist kul faca, če mi ne bi šou gušit, kak naj kučke, take kot si ti, pecam. Te pa ga nism mogu prenašat, pa sm ga pojedu. In kam ga žgeš, maca?"

Izza grmovja je na pot prilomastil Hudobni Volk. Fuj, Prdeči kapici se je prav zagnusil. Čisto navaden, čisto nič mišičast, shiran, umazan volk, ki mu smrdi z gobca. Večer z njim bi bil za Prdečo kapico prava mora. Nekako se ga mora znebiti.Vedela je tudi, da ga tudi njeni najhujši in najodurnejši prdci ne bodo spodili.

"Oh, volk, kako si me prestrašil. Da mi drugič ne narediš več tega. K Bakici grem, k ubogi, bolani in osamljeni Bakici na obisk."

"Aaaaa... kapčim. Sobota zvečer, ti pa brez keša. Ej, buzdovanka, jaz mam predlog. Dans sn dobu odškodnino od zavarovalnce, ko me je en pijan idiot s puško zadnič obstrelu, tak da si dans lahko malo privoščim. Bi šla z mano na kaki drink, kako đolo, za finale se pa malo požgema, pa je dan mimo. Kaj praviš?"

Volk je iz žepa potegnil prav prijetno zaobljeno denarnico in Prdeča kapica je videla, da se Volk ne šali. Skorajda je že privolila v predlog, a se je zadnji trenutek premislila.

"Pri volku nikoli ne veš," si je mislila, "kaj pa če jo na koncu poje. Težko bi prenesla dejstvo, da je ni več. Pa še iz gobca mu neznosno smrdi, v bistvu dosti huje, kot moji lastni prdci. Bom že ujela kakšnega tipa."

"VOLK, kako pa govoriš. Boga bolana Bakica leži sama, ti pa me vabiš na zabavo. Kako naj pustim na smrt bolano Bakico samo ležati v pojsli? Da te ni sram."

"Pojsla, faak, ej", je šlo Volku skozi možgane, "stvar lahko postane še zelo gud."

"No, ja, če je pa tak, te pa le idi do Babice. Kurc, Saj maš prav, Babice nea morš pustit same v soboto zvečer doma. V pojsli. Škoda, ker bi se mela ful vrei... Kaj pa drugič, recimo, drugo soboto, če bo stara zdrava, kakopak?"

"Volk, rada bi šla s tabo ven, vendar moram misliti tudi na Babico. Bomo videli."

Prdeča kapica se je odpravila naprej, Volku pa se je po glavi še vedno podila postelja in misel na to, kaj se vse da početi v njej.

"No, ja, punca je že v puberteti, ne mi rečt, da je tak pridna. Sej, mejbi bo pa padla tale bejbi, samo treba je na izi, punca ni po pasulju priplavala." (seveda, če pa spožre 20 krožnikov prebranca vsak dan)

Prdeča kapica je bila nadvse zadovoljna, da se je na tako lahek način znebila Hudobnega Volka. Niti slutila ni, da na svetu še obstajajo taki naivneži. Pravljica o stari, ubogi, na smrt bolni Babici, zažge vedno. Prav rada bi spoznala takšno evoplokkefalko, ki bi letala k svoji bolni stari mami in ji delala družbo v soboto zvečer.

Medtem, ko so Prdeči kapici po glavi rojile najbolj zaničevalne misli na račun Hudobnega Volka, se je le-ta že plazil po bližnjici do Babičine hiše. Pot je zelo dobro poznal. Včasih, še preden so ga vtaknili v zapor, je z drugimi volkovi večkrat hodil krast zlatnino, ki jo je premogla Babica. In od tega početja se je dalo kar spodobno živeti. Potem pa jih je nekega dne zalotila, naznanila policiji in kvartet volkov je odsedel nekaj mesecev za rešetkami. Babica je pozneje spravila zlatnino v bančni sef, tako da so volkovi morali poiskati nov način preživljanja. Ki pa je bil, kot se spodobi, močno skregan z zakonom.

Medtem ko jo je Prdeča kapica prav počasi mahala proti babičini hiši in spotoma oprezovala za zablodelimi motoristi, je bil Volk kaj kmalu v babičini hiši. Vstopil je skozi glavna vrata in sredi sobe zagledal veliko, udobno, leseno posteljo. Ah, raj na zemlji.

Babica je mislila, da je v hišo vstopila njena vnukinja.

"A si ti, Kapica? Daj mi malo vode, prosim te, zelo sem žejna."

"Daj šadap, kura smotana, kaj nea vidiš da sn jaz, tvoj najljubši volk?"

"Ka te delaš tu, ha? Kaj bi rad da pokličem kapse, pa boš spet v čuzi ene par let!"

"O si tečna ko pes, stara. Veš, kaj, jaz mam bolšo idejo. Tvoja vnukinja prihaja in bi blo zlo kulturno, če bi za kako uro, dve šla vun iz bajte. Idi na ples, na večerjo, magari v Brdavs klub, samo idi vun. Daleč. .., kaj praviš??"

"A zdej bi pa mojo ubogo vnukinjo? Morilec, psihopat, kmet, kanibal..."

"Tvojo ubogo vnukinjo?! A si slučajno opazila kakšne joške... Ma, kaj ti sploh razlagam. Zaj te bom lepo kulturno zvezau, te odnesu sobo gori pa da si mi eno uro čist tiho. Če boš pridna, te bom drug teden pelau na britof. Važi?"

Zvezal je ubogo starko in jo odnesel v zgornjo sobo, sam pa se je preoblekel v babico in se zavlekel v posteljo ter počakal na Prdečo kapico.

Kmalu je Prdeča kapica stopila v hišo in v pričakovanju nagrade za svoj obisk veselo pozdravila Babico.

"O stara, kaxi kaj še vedno migaš? Maš kaki pir v hladilniku? Nea veš, kak je tuopl vuni!"

"O, Prdeča kapica, si to ti?"

Ta glas Prdeči kapici ni bil niti najmanj všeč.

"Ja, Babica, jaz sem."

Prdeča kapica je stopila bližje postelji.

"Joj, Babica, kako velike usta imaš!"

"Ja, kupla sem si nov gepiz. A mi paše?"

"Še pa še pa še paše. Ja babica, kako vlke špegle maš!"

"Ja, to se ti samo zdi, najdražja vnukinja. Veš, frišne leče so mi poknli not v ok, tak da mam zdaj pir-podn-cvikere"

"Pa kak si kosmata po celem telesu, babica. A je s tabo kaj narobe?? Ki maš tisti Wilkinson lady protector, ko sem ti ga kupla za abrahama"

"Oh, moja draga vnukinja, to je samo moj novi krzneni volčji plašč, ki mi ga je prejšnji torek prinesel Lovec. Zebe me, Kapica, daj, pridi k meni, stisni se k meni in me pogrej, tako kot včasih. Ful friza v toti bajti."

"Ti, meni se pa nea zdi tak mrzlo ej..."

Prdeča Kapica je zlezla v posteljo v Babici-Volku.

"Joj, babica, pa kako radovedne roke imaš. Kaj delajo pod mojim krilom? Joj, saj to nisi ti, Babica, to si ti, Volk, Krvoločni Volk. Volk je, Volk!!!."

"Aha, macica, jest osebno. Zaslužili ste si deset točk za pravilen odgovor. No, zaj ko sva se že dobla v isti pojsli, se ti ne zdi, da bi lahko preskočila vse formalnosti, a??"

"Ne vem, Volk. Tko kosmat si, pa iz gobca ti smrdi... Ampak za prvo silo... no, ja....Čaki malo, da se še jaz vserjem pa bova v ogabnem sožitju" Prrrrrrrddddd!!!!

Babica je naenkrat zaslišala prdenje in stokanje Prdeče Kapice in Volkovo renčanje. Vedela je, da je njena vnukinja v težavah. Zbrala je vse svoje moči in se poskušala rešiti iz vezi, v katere jo je zapletel Volk. Dobro, da je bil Volk malce nepotrpežljiv in da vezi niso bile ravno trdne. Tako se je Babica kmalu rešila iz vezi in ravno ko je iz omare vzela njenega zvestega "Šarca", da bi posvetila volku, je zaslišala osupel krik, trenutek pozneje pa je nekdo trdno zaloputnil z vrati in slišalo se je, kot da ta nekdo beži proč od hiše. Babico je zagrabila panika. Hišo je naenkrat zajela grobna tišina. Le kaj je Volk storil z njeno vnukinjo?

Skorajda skotalila se je po stopnicah, tako jo je skrbelo za vnukinjo. Le ta pa je do vratu pokrita z odejo mirno ležala v postelji ter kadila postkoitalno Marlboro 100's cigareto.

"Veš, Bakica, Volk sploh ni tak slab, četudi mu grozno smrdi z lap."

"Ja, ampak, Kapica, a ti volk ni storil ničesar hudega?"

"Ne, pravzaprav je blo zlo prijetno."

Kapica se je nagnila čez rob postelje, kjer je ležala njena obleka in iz žepa potegnila listek, ter ga dala Babici. Ta je razprla listek ter na njem zagledala žig pravljične bolnice in napis: HIV positive. Babica je prebledela ter obupano pogledala Kapico.

"Ej, Bakica, ne se sekirat. Sej ni pravi... Samo Volk še tega nea ve."

Ssssssssssssssssss......

[BremzPenzl]

Preberi telefonski imenik... :zzz:

[Vanga]

Preberi telefonski imenik... :zzz:

:lol1: če pa je dobra zgodbica :lol1:

Eni bodo počasi potrebovali take zgodbice :whistle: