Razred maksi enduro je v zadnjih letih prav gotovo pobral kar nekaj motociklističnega deleža. Delna zasluga gre tudi Hondinemu modelu Varadero.
Ko je leta 1999 v razred, kjer kraljuje BMW-jev GS, vstopil Varadero, je bil na pogled zelo všečen. Sicer videti ogromen, čokat in okoren, a oble linije so privlačile marsikateri pogled. A če smo iskreni, je res bolje izgledal, kot ga je bilo voziti.
Tokrat smo dobili zadnji model Varadera, ki ga uporablja inštruktor varne vožnje, Brane Legan. “”Super je, moraš poskusit,”” me je prepričeval, jaz pa sem z zadržkom prikimaval in se spomnil nedoraslega vzmetenja, nerodne okretnosti in grozljive porabe starega modela. Toda v misli mi je hodila slika s Čarmanovega dogodka, ko je na sicer rekreativni vožnji na Grobniku pred menoj vozil (mislim da je rekel) prodekan strojne fakultete z novim Varaderom… Nisem mogel verjeti svojim očem, da gre ta motocikel tako hudo na tla! Res!
In ga prevzamem. Hmm. Velik, nekako bolj vitek od predhodnika, lepih linij. V oči padeta velika prednja žarometa, ki se oblikovno dopolnjujeta s smerokazi, značilna dva dušilca, speljana ob straneh pod sedežem in aluminijasta zaščita agregata. Deloval mi je zelo umirjeno in odraslo. Pogled v detajle ne preseneča in me navda s precej nevtralnim občutkom. Malce glomazna, a pregledna armatura z ne preveč prestižnim predalčkom, ozko delujoče krmilo, nič kaj novodobne ročke in ščitniki, ogromno plastike, zajeten dvojni sedež, podcenjeno stransko stojalo, “starodobna” oblika zadnjih vilic in še bi lahko našteval, a kot sem se kasneje prepričal, vse skupaj funkcionira.
Zgrabim za krmilo, zavihtim nogo preko motocikla in sedem na bogat sedež. Ni kaj očitati, razen tega, da že poteg s stranskega stojala v navpično lego dobrih 240 kg težkega motocikla zahteva kar nekaj moči. Položaj voznika pa je že kar kičast. Za mojih 190 cm je vse na mestu za prijetno potovanje, pa naj bo počasno ali bolj dinamično. Višina širokega sedeža, 838 cm, ne bi smela povzročala prevelikih težav.
996-kubični V-dvovaljnik zažvižga. Zvok pri Japoncih je vedno nekako splošno simpatičen. Ne trese. Na dodajanje plina se lepo odziva. Elektronski vbrizg (PGM-FI) je precejšen korak tudi pri porabi glede na prvotno izvedbo z vplinjači. Prestavim v prvo in menjalnik značilno glasno useka. Ko speljem, teža kar nekako izgine. Tekoče vijugam po parkirišču in priznam, da me preseneča, kako ga lahkotno vodim in to v nizkih obratih.
Odpravim se na spoznavanje na kakšnih 300 km lepega asfalta in avtocest. Na tem segmentu me je popolnoma navdušil. Prožen agregat skrajno lepo teče tudi v zelo nizkih obratih. Pri pretiravanih 2.000 vrtljajih, ko je predhodnik že dobro kihal, gre ta mirno in tudi pospeši dokaj normalno. Nad 3.000 se lahko peljete prav uglajeno in z nekaj več vrtljaji tudi povsem adrenalinsko. 94 KM pri 7.500 vrtljajih v kombinaciji z 98 Nm navora pri 6.000 je dovolj tudi za hitro in dinamično vožnjo. Nisem nikdar pogrešil moči.
Na armaturni plošči sta pregledna analogna merilnika in nad njima digitalni zaslon in kontrolne lučke. Pogrešal sem prikaz prestave. In računalnik prikazuje trenutno porabo goriva na dva načina: l/100 in km/l; za moj okus brez pomena. Raje bi imel povprečno porabo. Ta se je mimogrede na testu vrtela med 7 in 7,5 litri. Pri skrajno umirjeni vožnji sem prišel celo pod 6 l/100 km. In ko se nekje proti 300 prevoženih km z rezervoarjem prižge signalna lučka, računalnik prične odštevati kilometre, ki jih še lahko prevozite s preostalim gorivom.
Visoko vetrobransko steklo in oklep nudita ogromno vetrne zaščite in motocikel lahko brez problema poženete preko 200 km/h (tam kjer ga seveda lahko, na primer, na nemški avtocesti), pa tega ne boste močno občutili. Ravno tako vas ne bo razočaral, če se potikate po ridastih Dolomitih. Daljše, umirjeno potovanje z upoštevanjem omejitev je res idila. S šesto prestavo oddelate veliko. Tudi z dvema, če le ni zadaj moje sorte sopotnik. Sam sem namreč zadaj pri 130 km/h dobival tako močan tok zraka v čelado, da nisem mogel zdržati. Drugi sedež je privzdignjen, kar je za sopotnika(co) super, a le če ne sega precej preko voznika.
Ker nekako spada med vsestranske motocikle, smo ga postavili tudi v prah. Na makadam. Hmm. Težak je! Pnevmatike so sicer neustrezne za tak teren, a poskusimo. Zaradi zajetne, 25-litrske posode za gorivo je drža voznika pomaknjena precej nazaj in hoče prvo kolo vseskozi poplesavati. Seveda občutno bolj z dvema. Nekoliko bolje je stoje, a ta motocikel tako ali tako ni za to! Moram reči, da sem se kar namučil in pravega zaupanja ni bilo. Kakšen lep makadam, ki vam na potovanju slučajno pride nasproti, bo sicer brez težav oddelal, ampak kaj več ne planirajte. Je toliko več užitka na asfaltu, da se vam ne splača. In potem še tisto majceno stransko stojalo. Tako nezaupljivo izgleda! Sem res težko našel podlago, ki bi ustrezala.
Naš model je bil opremljen s sistemom ABS. Pošteno smo ga obremenjevali in zaključili, da zelo dobro deluje. Kjer se je vklopil (se ni nikoli prehitro), se je še vedno dalo nekoliko manevrirati. V kombinaciji z DUAL-CBS (Central Braking Sistem) je ustavljanje zelo učinkovito. Na dobrem asfaltu, ko so čeljusti ugriznile v prednja 296 mm koluta in zadnji 256 mm kolut, se je masiven motocikel celo postavljal na prvo kolo.
Varadero je eden izmed tistih, ki so recimo želeli krojiti razred GS-a. Toda ta je skoraj preveč specifičen, da bi ga lahko dajali v isti koš. Varadero je udoben potovalnik, pretežno za asfaltne ceste, za napolnitev dodatnih kovčkov in vijuganje po Dolomitih, brez ekstremizma. Uglajeno. Ima odlične vozne lastnosti in dober motor. Ko vse skupaj seštejem in pogledam ceno 10.720 evrov z ABS-om in 10.300 brez, lahko mirno zaključim, da dobite za tako ceno precej motocikla. In nedvomno kar nekaj več kot pri prvotnem modelu.
Foto: Sašo Pokovec, Boštjan Traven
Kamera: Alio Jeriha, Boštjan Traven
Varadero je zadnji na spisku litrskih endur, ki bi jih imel.
Blaž Črnivec & simonsi OBA serjeta!
simonsi ti pa še pojma nimaš
Ne rečem, hud motor, sam to zame ni endura. Po moje je bila Africa twin zadnja Hondina prava maksi endura, vse kar je več od nje pa je bolj cruiser.
Jaz serjem vsak dan, včasih tudi dvakrat.
Če je tebi všeč, ni nujno da je tudi meni. Pa malo lepše se obnašaj.
Mar bi Afriko nazaj začel delat. Isto kot je bla. Ne vem kako se je lahko Honda odločila, da jo da ven iz programa.
Fantje ne se kregat,ampak GS je še vedno zakon.
Ne mi GSa omenjat, …. kar se pa terena in zmogljivosti Varaderota tiče, …. več kot primerno za njegovo suho težo.
Klinc se pa strinjam da Enduro z velikim E je bila nazadnje Africa Twin, zato pa tako držijo ceno.
P.S.: Stojalo morda izgleda podhranjeno, ampak kako je že vse Peggy visela na njemu pa nikoli padla, … ni panike videz vara. Aha pa indikator prestave niti ne manjka, veliki skoki v obratih med prestavami omogočajo v parih dnevih slepo vožnjo brez dvoma o tem v kateri prestavi je.
Sem ga preizkusil tudi sam in je za peljat zelo lahek, glede nato da ga je kar nekaj skupi.Mi je pa oblikovno drugače daleč za vso konkurenco.Prava enduro mora imet namesto alu platišč napere, ker motor zgleda čist drug.Lep primer je Aprilia CapoNord, res pa je da je oblikovno zelo podobna varaderu.