12. dan – sobota, 26.07.2014
Zadnji dan potovanja. Ponoči je deževalo, jutro pa je bilo oblačno, a suho. Po res dobrem in obilnem zajtrku, ki ni v ničemer zaostajal za češkimi, sva krenila proti jugu, proti Füssnu. Prvi vmesni cilj je bila Wieskirche, čudovito pofreskana romantična cerkev, do katere vodi čudovita motoristična cesta (del Nemške Alpske ceste, ki je istočasno tudi del Romantične ceste) iz vasice Steingaden.
Ko sva se po isti poti vrnila nazaj na regionalko 17, so se na obzorju vedno bolj jasno začele risati gore na nemško avstrijski meji, kolikor bližje sva bila Füssnu.
V Füssnu se nisva ustavljala, pač pa sva takoj prestopila nemško avstrijsko mejo in ob reki Lech preko Pinswanga zavila na cesto 179 za Fernpass. Bila je sobota in takoj sva priletela v stoječo kolono. Čeprav otovorjena s stranskimi kovčki sva se uspela prebijati mimo stoječe večkilometrske kolone, ki se je po polžje premikala proti prelazu. Ceste so zatrpali Nizozemci, Poljaki, Švicarji, Nemci in drugi severnjaki, ki so hiteli proti morju.
Ko sva prečkala Fernpass, se je v najini smeri promet sprostil, v nasprotni smeri proti Nemčiji pa je bila spet večkilometrska stoječa kolona. Spustila sva se v dolino Inna in po avtocesti E60 do Innsbrucka. Tu sva se zapeljala do starega mestnega središča, ob 12.30 po prevoženih 162 kilometrih parkirala in se peš podala na ogled. Turistov od vsepovsod se je kar trlo. Po kratkem ogledu mesta sva jo zato hitro pobrala, pred odhodom proti avtocesti čez Brenner še dotočila gorivo, nato pa na pot.
Oblaki so bili vedno bolj gosti in po 10 kilometrih so prve kaplje že nakazale, da bo treba v dežjake.
Zavil sem na prvo počivališče, da sva se opremila za dež. Po zgolj nekaj nato prevoženih kilometrih se je zgodilo dvoje – z neba se je ulilo, kot da je hudič onemu tam zgoraj uničil vse ventile, tu na zemlji pa je promet obstal. Ponovno zastoj in deset kilometrska kolona še pred prvim predorom. Kjer je bilo le mogoče, sva rinila ob koloni naprej. Brez prestanka je lilo spod neba, kolikor je moglo, doma ob takem vremenu niti skozi okno ne gledam. Ob najinem prerivanju naprej sva naletela na tovornjakarja, ki naju je namerno in prav sovražno agresivno zaprl na odstavnem pasu, da nama je preprečil, da ga prehitiva. Seveda je bilo njegovo nagajanje kratke sape, hitro sva dobila priložnost, da se prebijeva mimo, ne da bi končala pod njegovimi kolesi. V Brixnu sva v nalivu, da se je komaj kaj videlo, zapustila avtocesto in se po regionalki E66 čez Bruneck v enako hudem nalivu podala proti Toblachu in naprej proti Lienzu. Pri Innichenu pred avstrijsko mejo je končno po dobrih 100 km prenehal slap vode spod neba. V Lienzu sva se ob 17.20 že v soncu ustavila na kavi in slekla dežjake. Kljub temu, da sva bila v glavnem na poti, sva zaradi zastojev od zjutraj prevozila šele 270 km. Lienz dobro poznava, vsaj enkrat na leto ga obiščeva z motorjem, zato sva takoj po popiti kavi nadaljevala pot proti Špitalu, kjer sva spet zapeljala na AC. V Beljaku sva za počivališčem Bistrica ob 18.55 za kratko zapustila avtocesto, da sva na lokalni bencinski črpalki krepko ceneje dotočila gorivo, kot bi ga na avtocestnem postajališču. Obenem sva bila deležna še zastonj šova, saj je čez cesto ravno nasproti črpalke potekala prireditev v Freestyle Motocross-u , in sva lahko občudovala vragolije, ki so jih vozniku na motorjih počeli petnajst in več metrov nad zemljo, saj ograja ni zakrila niti zaletnih ramp niti doskočišč. V živo zgleda početje mladeničev res noro. Vrnitev na avtocesto je pred predorom Karavanke spet pomenila zastoj za dobro uro, a ta dan sva si že utrdila kožo in sva tudi to prestala. Ob 21.00 sva zapeljala v domačo garažo v Škofji Loki in po današnjih 539 km končala potovanje.
Zaključek
V 12 dneh sva prevozila 3261 km. Le pohvalim lahko avstrijske, češke, nemške in italijanske voznike. Pozorni, umirjeni, počakajo, ne izsiljujejo. Še zlasti na Češkem sva bila prijetno presenečena nad kulturo voznikov. Ker sva mnogokrat uživala v opazovanju okolice in zato takrat nisva hitela, sem pač povabil avto za sabo, naj me prehiti in mu omogočil varno prehitevanje. Ni bilo voznika, ki se za odstopljeno prednost oz. pomoč pri prehitevanju ne bi zahvalil z kratkim vklopom vseh štirih utripalk po končanem prehitevanju. Če odštejem bedastega italijanskega tovornjakarja pod Brenerjem, nisva bila niti enkrat blizu kaki neprijetnosti na cesti. Slovenci žal nismo niti blizu tako kulturni vožnji, razpad vrednot in brezpravje v državi sta se očitno prenesla tudi na cesto. Najina 13 let stara honda je delala kot švicarska ura in razen točenja bencina in občasnega mazanja verige (4x) ni bilo z njo nobenega dela. Čeprav me je pred odhodom skrbelo zaradi velike teže – na cc 230 kg motorja sva imela še 195 kg (midva v opremi in 35 kg prtljage) – so bile skrbi odveč, motor je bil lepo vozen in je vlekel brez problema, tako da nikoli nisem hlepel po kakem konju več v agregatu. Saj tako nisva dirkala. Povprečna poraba je bila 5,7 l na 100 km, predvsem zaradi avtocest, po običajnih cestah se je poraba gibala okrog 5,2 l/100 km. Za bencin sva zapravila v Avstriji 70,33 € (49,8 l) na Češkem 101 € (69 l) in v Nemčiji 70 € (45,8 l). Za nastanitve sva na Češkem zapravila 208 €, za pijačo in hrano pa še okrog 120 €. Zaradi bivanja pri sorodnikih z nastanitvijo in hrano v Nemčiji nisva imela stroškov, razen za nočitev v Schongau (85 €) ter stroškov za pijačo in slaščice (65 €), so pa vsaj stroški hrane sicer primerljivi ali pa celo nižji od tistih v Sloveniji. Za avtoceste sva zapravila 49 € (12,40 € avstrijska vinjeta, 14 € Karavanški predor, 11 € Turski predor, 12 € Brenerska avtocesta).
Skoraj dvotedensko vandranje z motorjem je bila čudovita izkušnja, čeprav je v primerjavi s potovanjem z avtomobilom precej bolj naporno (a tega se zaveš šele zvečer, ko ležeš k počitku). Drugo leto bova zanesljivo spet dopustovala tako, le pot naju bo vodila drugam. Že komaj čakava.
Janez in Sonja Gartner
