torek, 6. maja 2025
Domov Blog Stran 20

Test: Triumph Trophy 1200

13

V teh nekaj dneh, ko sem imel Triumpha na testu, je bilo skoraj peklensko vroče. Res pravo vreme za malo prepiha na motorju, ki ga žal ni bilo. Konkretna veterna zaščita, ki jo ponuja novi Triumph Trophy 1200, skupaj z gretjem ročic in sedežev, bi bolj prav prišla oktobra. So pa zato pnevmatike bolj grizle v asfalt in sem lahko preveril, kako se Trophy obnaša pri malo bolj dinamični vožnji. Odrezal se je z odliko. Še en fin motor iz angleške tovarne. Da je preveč podoben RT-ju pravijo. Bi bil kar previden pri tej izjavi. Kot bi rekel, da sta Honda CBR1000RR in Suzuki GSX-R 1000 preveč podobna.

Naj začnem pri agregatu, že znanem iz Explorerja 1200 – v tem primeru z daljšo šesto prestavo in nekoliko polikano motorno elektroniko. Proizvede kak kilovat in Nm manj, zato tudi porabi kak deci manj in bolj mirno, vendar še vedno zelo suvereno vleče skozi vse območje obratov. Zelo primeren agregat za motocikel tega segmenta, ne manjka mu navora, zato je tudi zelo malo dela z menjalnikom. Pa bom vseeno zapisal, da so mi nastavitve iz Explorerja bolj všeč. Vendar pa – glede na ciljno publiko, bo tako že prav. Zelo se agregatu poda tudi okvir, ki dovoljuje dinamično vožnjo tudi skozi zelo zaprte ovinke, hkrati pa omogoča amortizaciji dovolj udobno vožnjo. Vzmetenje je produkt znane tovarne White Power (WP). V različici SE je seveda elektronsko nastavljivo (in prav to čakam tudi pri Explorerju). Spredaj lahko izbiramo med tremi nastavitvami dušenja (Comfort, Normal in Sport), zadaj pa poleg tega (nastavljivo med vožnjo) lahko nastavimo tudi prednapetost vzmeti (ko je motocikel v mirovanju) po že znanem receptu (samo voznik, voznik s prtljago ali dva s prtljago). Vzmetenje ima malo manj možnosti nastavitev kot pri BMW-ju, vendar pa je tega spreminjanja, ko se enkrat peljemo bore malo. Vsekakor je ob nakupu pametno izbrati bogatejšo opremo, saj cenovno ni pretirane razlike. Vzmetenje med vožnjo svoje delo opravlja dobro, ne pa vrhunsko. Predvsem zaradi malega giba zadnjega vzmetenja  malo slabše amortiziranje kakšne udarne jame (teh je tako preveč).

Če povzamem: agregat dobi velik plus, vzmetenje pa malo manjši plus.

Vetrna zaščita sopotnika je odlična, sopotnica pa bo na prepihu.

Pomembni lastnosti na potovalnih motociklih sta seveda tudi veterna zaščita in prostornost. Da »gospa« ni slabe volje med vožnjo ali še slabše, ko pride na cilj in ugotovi, da bi rabila še četrti in peti kovček. Za voznika je dobro poskrbljeno. Z električno pomičnim vetrobranom si bo brez težav ustvaril pravo mero veterne zaščite. Problem je le v vročini, ko je prepiha premalo. Večkrat sem hotel sleči jakno in rokavice ter jih pospraviti v kovček, vendar se tako »gol« med vožnjo ne počutim najbolje. Voznik ne bo imel težav niti v hladnejših dneh, ko si bo lahko podkuril pod ritjo in ogrel roke. Sopotnika v zadnjo plat ne bo zeblo, se mu pa zna zgoditi, da bo težko nastaviti vetrobran tako, da se zračni vrtinec ne bo zadeval prav v sopotnikovo čelado. Bo pa sopotnik, ali sopotnica na zadnjem sedežu deležen pravega razkošja. Tako v smislu prostornosti, prave oblike ročk in velikega zadnjega kovčka na katerega se lahko nasloni, kot tudi v neproblematičnem stopanju na ali z motocikla.

Armaturna plošča je pregledna, čeprav ponuja ogromno podatkov.

Prostora bo v treh kovčkih dovolj skoraj za vse. Za nekatere pač nikoli. Se pa kovčke res brez težav bliskovito sname in natakne. Stranska kovčka nista pritrjena fiksno, ampak s posrečenim sistemom, ki mu pravijo TDLS (Triumph Dynamic Luggage System). Gre za dokaj preprost sistem bočnih kovčkov, ki se med vožnjo prosto premikajo za 5 stopinj levo in desno. Sistem naj bi omilil pritiske, ki jih stranska kovčka vršita na okvir. Predvsem med hitrejšo vožnjo, ko kak sunek vetra »udari« v stranski kovček. Ni se mi zdelo, da bi sistem opazno vplival na stabilnost, sploh ko je bil motocikel polno naložen. Razlika je bila opazna, ko sem kovčke snel. Nisem odkril tople vode, boste rekli. No, kovčki ne bodo kar odpadli, tudi, če se vam zdi, da niso najbolj trdno pričvrščeni. Sem probal sam, kot tudi že mnogi pred menoj.

Ko pod kolesi drsi, nas že varujeta varnostna sistema (ABS in TC), malo pa naj bo pameti tudi v voznikovi glavi.

Spet povzetek: dovolj prostora za prtljago, neutrujajoč položaj za voznika in sopotnika, dovolj prostora za oba, super veterna zaščita za voznika in malo manj dobra za sopotnika.
Opreme je na različici SE več kot dovolj. Zavorni sistem ABS deluje super, bi si pa želel malo več zavorne moči na prednjem kolesu. Radio s samodejnim uravnavanjem glasnosti deluje dobro (če vam je radio na motociklu pomemben), podatkov na armaturni plošči je več kot dovolj, tudi berljivi so dovolj dobro, »MENU« je uporabniku prijazen, le sprehanje po njem med dinamičnim nizanjem ovinkov odsvetujem. Sistem proti zdrsu zadnjega kolesa je moč izklopiti (čeprav ne vem zakaj bi to kdo želel), zaman pa boste iskali nastavitve različnih programov motorne moči. Še dobro, da tega ni, saj je popolnoma nepotrebno. Ko pod kolesi drsi, nas že varujeta varnostna sistema (ABS in TC), malo pa naj bo pameti tudi v voznikovi glavi. Seveda je dovolj tudi 12V vtičnic, predalček na levi strani armaturke se sam zaklene in imamo v njem lahko priključen USB predvajalnik, kovčke pa zaklepa in odklepa ključ za vžig motorja (daljinsko še ne). Seveda ne manjkata niti tempomat in električna nastavitev prednjih luči.

Triumph Trophy 1200 je velik motocikel in s 300 kilogrami ne sodi med najlažje. Zato ga je treba med premikanjem odločno prijeti. Ko sem se odpeljal, je presenetil z lahkotnostjo in okretnostjo. Menjalnik je občasno malo preglasen, saj se agregata skoraj ne sliši. Za začetek sem si privoščil dobrih 50 kilometrov avtoceste. Tja ta motocikel spada, sem si rekel. Pa me ni posebej prepričal. Vožnja okoli 130 km/h je še bolj dolgočasna kot na nakedu, a resda tudi veliko bolj udobna, pri višjih hitrostih pa se radia ne sliši več dobro. Ob močnejšem bočnem vetru zaradi velikosti motocikla občasno tudi neprijetna. Vendar je to treba vzeti v zakup. Občutljivosti na bočni veter se razlikuje, če je vzmetenje nastavljeno na Comfort ali na Sport.

Zato pa je Triumph Trophy toliko boljši na regionalkah. Ovinke obožuje, do drsanja tačk po asfaltu pa pride šele, ko je rob na zadnji pnevmatiki pobran. Zaradi odličnega trivaljnika je prestavljanje skoraj nepotrebno, v šesti prestavi je pospešek tako suveren, da sem bil ob pogledu na (pre)visoko številko na prikazovalniku hitrosti ničkolikokrat presenečen. Ob hitrem tempu sem si zato zaželel malo več zavorne moči na prednjem kolesu. Vožnja je bila bolj udobna, ko je bil motocikel bolj obremenjen. Prisotnost sopotnice ni agregatu povzročala nikakršnih težav, prav tako je bilo motocikel še vedno otroško lahko peljati tudi čez serpetine. Težko bi našel resno zamero. Mogoče le, da je stikal in gumbov na ročicah krmila pol preveč.

Poraba se je gibala okoli 5,5litra/100km, ob 26-litrski posodi za gorivo tudi obiski na bencinskih servisih ne bodo prepogosti. Se pa rezervna lučka prižge mogoče celo prehitro (skoraj 100 km lahko še naredimo na rezervi). Za primerjavo: Street triple 675 bo pri 150km/h porabil skoraj dva litra več kot Trophy 1200, kar ponovno priča o pravem agregatu in aerodinamični obliki slednjega. Ob servisnem intervalu na 16.000 kilometrov, zelo konkurenčni ceni glede na opremo in predvsem kvalitetni vožnji, ki jo Trophy ponuja, lahko brez težav napišem, da ima Triumph Trophy 1200 vse kar rabi, da prevzame mesto vodilnega v segmentu.

Cena: Triumph Trophy 1200 SE – 19.990,00 €

Test: Beta za 2014

17

S temle člankom ne bomo dosmrtno razjasnili večnih težav, ki se z dopolnjevanjem ponudbe proizvajalcev terenskih motociklov le še poglabljajo: katera prostornina je prava za začetnika in katera za doktorja vožnje po terenu? Kaj leta gospodovega 2013 počno v ponudbi dvotaktniki? So boljši od štiritaktnikov? V čem je “štos” 350- in 400-kubičnega stroja? A nista čisto enaka? Pa vseeno vsaj poizkusimo pomagati pri odločitvi.

Priložnosti, kot se nam je ponudila na Vranskem, ne gre zamuditi, saj je tak test najboljši način za primerjavo na pogled skoraj identičnih, a po karakterju tako različnih motociklov. Če bi preizkušali samo enega – na primer 500-kubičnega, bi bila ocena morda čisto drugačna … Torej: pod rdečim šotorjem nas je pričakalo pet različnih hard endurov iz italijanske tovarna Beta: dvotaktna RR Enduro 250 in 300 ter štiritaktni RR 350, 400 in 498. Manjkala sta le 125- 450-kubični model. Kar sedem različnih prostornin! Kdo jih rabi toliko?

Ko jih boste enkrat istočasno preizkusili na istem poligonu, vam bo morda kapnilo, da s pestrostjo ponudbe ni čisto nič narobe, saj so si med seboj različni kot so si različni njih vozniki. Naše mnenje si poglejte v videu, pod črto pa le še kratek namig, ki na področju terenskega motociklizma nepreklicno drži: Manj je več!

Test: Nolan N91 in N86

3

Preizkusili smo integralno in preklopno čelado iz Nolanove flote.

Pri modelu Nolan N91 smo zasledili rahlo zatikanje zgornjega drsnika za odpiranje in zapiranje zračnika. Integriran sončni vizir pri obeh modelih nalega nekoliko previsoko in utegne voznika nekoliko motiti, saj lomi sliko. Oče čeladi sta serijsko opremljeni s pinlockom s silikonsko obrobo, ki zagotavlja odlično tesnjenje. Oba modela sta bila preizkušena na naked motociklu in sta zelo mirni tudi pri višjih hitrostih. Glasnost v modelu Nolan N86 variira glede na položaj na motociklu, zato predlagamo, da model pred nakupom preizkusite – po naši oceni pa čelada tudi v “najglasnejšem položaju” ni prav nič glasnejša od konkurence. Več v videu.

Kaj smo preizkušali?
Udobje, priročnost postavitve “gumbov”, zračnost. Ocenili smo ali so čelade primerne za naked modele, ki so daleč najtrši oreh kar se glasnosti in stabilnosti pri večjih hitrosti tiče. Pozorni smo bili na to, ali je piš v notranjosti moteč, ali piha v oči, ali se vizirji in zaponke zapenjajo lepo in tekoče ali se zatikajo.

 

Česa nismo preizkusili:
Trpežnosti materialov.

Tehnične podrobnosti:
Nolan N91: Zunanja školjka iz polikarbonata Lexan, , integriran sončni vizir, hipoalergensko snemljivo in pralno notranje oblazinjenje, pinlock s silikonsko obrobo, microlock, pripravljena na namestitev sistema n-com, odgovarja normativom ECE 22/05. Cena: 215,99 evrov.

Nolan N86: Školjka iz visokokakovostnega polikarbonata Lexan, integriran sončni vizir, hipoalergensko snemljivo in pralno notranje oblazinjenje, pinlock s silikonsko obrobo, microlock, pripravljena na namestitev sistema n-com, odgovarja normativom ECE 22/05.

Cena: 179,99 evrov.

Prvi vtis: Triumph Trophy 1200

22

Nov potovalni Trophy 1200 je konkreten kos motocikla, a 300 kilogramov, kolikor tehta, niti ni toliko, kot bi človek pričakoval ob pogledu na to mrcino. Predvsem preseneča prostor v treh kovčkih. Ne vem če sploh imam toliko oblačil, da bi zapolnil vse tri kovčke.

Tudi za »na peš« prestavljat ni problematičen. Ko se začne premikat, je presenetljivo lahkoten. Ni mi preveč všeč zvok iz menjalnika, je pa zato sopotnica že po prvih metrih navdušeno vpila, kako fajn se je peljat zadaj. Bo treba še preverit na kaki daljši turi. Fajn je, ker se lepo pelje skozi ovinke, na avtocesti pa…. O tem drugič. Ja, trenutna povprečna poraba je malenkost pod petimi litri. Mmmmm…

Test: Triumph Daytona 675 R in Triumph Street Triple R

34

Bolj kot test dveh različnih motociklov je tole zapis misli o smiselnosti rabe enega in drugega v vsakdanjem prometu. Oba sta Angleža, oba letos nova in oba s črko R v imenu. Bi slečenega ali oblečenega?

Street Triple R ima motor z dvanajstimi ventili nad tremi valji s skupno prostornino 675 kubičnih centimetrov, ki so seštevek produktov polmera bata 37 milimetrov in njegovega giba 52,3 milimetra. Iz te, z elektronskim vbrizgom napajane termične enote, se pri 11.850 vrtljajih na glavno gred prenese moč 106 konjev, pri 2100 obratih manj pa mora uležajena kovina prenašati 68 njutonmetrov največjega navora. Sklopka, ki ta moment prenaša na šeststopenjski menjalnik, je potopljena v 3,4 litre olja. Tako glavni okvir kot zadnje nihajne vilice in obe kolesi s premerom 17 palcev so uliti iz aluminijeve zlitine, za stabilno sledenje motocikla podlagi pod 120 in 180 milimetrov širokima gumama pa skrbi nastavljivo vzmetenje KYB s 115 in 135 milimetri giba. Kinetično energijo motociklu na voznikov ukaz pomagajo zmanjševati trije koluti: prednja s 310 milimetri v premeru in Nissinovimi radialno vpetimi štiribatnimi čeljustmi, zadnji s 220 milimetri in Brembovim enobatnim ugrizom. Mali Triple je dolg je 2.055 milimetrov, širok (preko krmila) 740, s sedežem na 820 milimetrih in kolesnima osema 1.410 milimetri vsak sebi. Tehta 182 kilogramov in to takrat, ko je 17,4 litre prostornine v posodi za gorivo zapolnjenih z neosvinčeno tekočino.

 

Premer valja v Daytoni 675 R je 2 milimetra večji, gib za 2,7 milimetra manjši. Motornega olja je za eno stekleničko Cocte več. Za blaženje skrbijo Öhlinsovi izdelki z gibom 120 oziroma 133 milimetri. Zavore so po dimenzijah (premer, število batov v čeljustih) enake, le da čeljusti krasi napis Brembo. Motocikel je zaradi 35 milimetrov krajšega medosja krajši za centimeter, širina manjša (zaradi ožjega krmila) za 45 milimetrov, sedež višji za centimeter, teža višja za dva kilograma. Še največja razlika je v tabeli s podatki o moči in navoru: Daytona je močnejša za 22 “konjev” (pri 650 vrtljajih več) in ima za 6 njutonmetrov večji navor pri za 2.150 višjih vrtljajih.
Toliko o razlikah na papirju, a iz navedenih podatkov težko razberemo, kako različna sta pravzaprav tokratna testna motocikla, saj manjka glavni podatek: prvi je “slečenec” (ang. naked), drugi superšportnik (iz besede supersport, ki označuje tekmovalni razred s 600- oziroma 675- oziroma 750-kubičnimi motocikli). Prvi je v prvi vrsti namenjen rabi na cesti, a zaradi tesnega sorodstva z drugim ter črke R v imenu tudi dirkališču, domače življenjsko okolje drugega je dirkališče; zaradi črke R v imenu še toliko bolj.

Dovolj besednih iger in nakladanja. Katerega kupiti? Tisti ta pravi dirkači lahko ugasnete računalnik in greste kupit Daytono, ker vas nimamo namena prepričevati v kakršnokoli drugačno odločitev. Daytona R je, čeprav točno tega (letos novega) modela na dirkaškem asfaltu nismo preizkusili, čistokrvni dirkalnik, ki brez težav konkurira japonski četverici. Komentarja o tem, ali utegne biti celo boljša od modelov CBR 600 RR, GSX-R 600, ZX-6R in YZF-R6 se bom vzdržal, saj vseh istočasno nismo preizkusili, zato pa brez pomislekov lahko zapišem, da je pred nakupom 600-kubičnega superšportnika vredno obiskati Triumphov prodajni salon ali, še bolje, opraviti kak testni krog.

V redu – za dirkališče torej Daytono. Bi nekaj iskrega za vsak dan? E, berite dalje! Športno navdahnjeni (recimo jim “nedeljski kolenčkarji”) motoristi v večini dvomijo v dovolj športen karakter “slečencev”, čemur lahko, če ne bi vozili malega Tripla R, pokimamo. Proizvajalci v predstavitvenih gradivih radi poudarjajo športno sorodstvo njihovih slečenih motociklov, na primer modela Hornet 600 s CBR 600 RR, Fazerja 600 z YZF-R6 ali GSR 750 s športnim bratom GSX-R 750. A v resnici ni čisto tako; vsi omenjeni “nakedi” precej dobro skrivajo dirkaške gene. Kar ni nič narobe – so pač namenjeni (dirkaško) manj zahtevnim kupcem. Je Street Triple drugačen? Jap. Še posebej, če gre za model R.

Prvič: vozne lastnosti. Triple je pri premetavanju iz zavoja v zavoj občutno lažji. Prav nesramno ubogljivo se pusti voditi, a obenem ohranja zelo zdravo mero stabilnosti. Ni “živčen”, a uboga že, ko voznik le pomisli, da bi motocikel iz globokega levega zavil v desni ovinek. Pri hitrostih nad stotimi kilometri na uro (približno in po občutku) postaja prepričljivejša Daytona, ki smer drži mirneje, bolj stabilno. Ampak pozor: še vedno smo na cesti. Ali torej potrebujemo stabilnost v ovinku, ko je na digitalnem zaslonu izpisana številka 180? Odgovorite si sami. Točka za Street Tripla.

Drugič: udobje. Kakšen položaj sedenja vam ustreza, je odvisno od navade oziroma motociklov, ki ste jih vozili dotlej. Poznam motorista, ki ga po stopetdesetih kilometrih na potovalni enduri začne zverinsko boleti v predelu ramenskega obroča, s superšportnim motociklom pa brez težav naredi izlet do Splita brez postanka. A vseeno bom zapisal, da je položaj za višjim in širšim krmilom udobnejši in primernejši za vožnjo v cestnem prometu. Vrat, roke in hrbet na Triplu nedvomno trpijo manj kot na Daytoni. Edino področje, kjer je oklepljen športnik v prednosti pred nagcem, je vetrna zaščita. Ta je na Streetu res žalostno odmerjena in, v kolikor vas prepih moti, kliče vsaj po nakupu manjše plastične maske, ki se namesti nad par prednjih luči. Kar se vzmetenja tiče, je to na Triplu spodobno udobno, dokler se izogibamo stari cesti med Kranjem in Medvodami in podobnim (logaškemu drevoredu, na primer), kjer preko kratkih grbin motocikel prav neudobno suva v zadnjico in notranje organe. Ker smo motocikla vozili v vročem poletju, nas je (pri obeh enako) zmotila vročina, ki pri počasni vožnji greje tja v desno nogo. Torej: kljub slabši vetrni zaščiti gre točka Triplu.

Tretjič: zmogljivosti. Pri ogledu tehničnih podatkov po testni vožnji me je razlika presenetila, saj med vožnjo po cesti ne dojamemo, da je Daytona toliko močnejša. Seveda je pri hkratnem pospeševanju s polnim plinom voznik na Triplu ostal zadaj, a tja do zakonsko dovoljenih hitrosti razlika ni velika. Ko motor vozimo zmerno dinamično, pa je Triple zaradi uporabnejšega navora v nižjih vrtljajih celo prijetnejši. Zanimivo je, da ne sune tako hitro na zadnje kolo kot prejšnji model. Čeprav sem se odvisnosti do vožnje po zadnjem kolesu skoraj otresel, sem to živahnost, verjetno povezano tako s podajanjem moči kot ciklistiko oziroma razporeditvijo mas, pri novem modelu pogrešal. Vseeno sva oba voznika pokimala, da je moči v Triplu dovolj.

Iščete slečen motocikel? Naj mali Triple ne ostane spregledan. Razen novega Z 800 sem vozil vse motocikle v tem razredu, pa noben ni pustil tako dobrega vtisa kot Street Triple R. Iščete športni motocikel? Razmislite o malem Triplu. Še največja težava je širši javnosti manj všečen videz. Da je grd, je rekla. A ker motorja ne vozimo zaradi drugih ampak za lasten užitek, se takim pripombam lahko le nasmehnemo. Je tako?
Cena: 10.350 EUR (Street Triple R), 14.690 EUR (Daytona R).

Test: HJC IS17

5

Preizkusili smo integralno čelado HJC IS17.

Pri čeladi nismo zasledili zatikanja gumbov zračnikov ali zunanjega vizirja, medtem ko se je odpiranje sončnega vizirja z drsnikom na temenu izkazalo za nekoliko manj priročno. Prezračevalni sistem je zelo učinkovit, notranje oblazinjenje pa zelo udobno. Pozitivno je preselit zunanji vizir z utorom za vložek proti rosenju. Čelada je nekoliko težja (tehta 1600 gramov), a med vožnjo na nakedu tudi pri višjih hitrostih zelo mirna in ni glasna. Več v videu.

Kaj smo preizkušali?
Udobje, priročnost postavitve “gumbov”, zračnost. Ocenili smo ali so čelade primerne za naked modele, ki so daleč najtrši oreh kar se glasnosti in stabilnosti pri večjih hitrosti tiče. Pozorni smo bili na to, ali je piš v notranjosti moteč, ali piha v oči, ali se vizirji in zaponke zapenjajo lepo in tekoče ali se zatikajo.

 

Česa nismo preizkusili:
Trpežnosti materialov.

Čelada HJC IS17

Tehnične podrobnosti:
Školjka iz polikarbonata z veliko odprtino za večji zorni kot, sončni vizir – temnjen vizir lahko nastavimo v tri različne položaje, ACS – Advanced Channeling Ventilation System – sistem prezračevanja, ki učinkovito odvaja odvečno toploto in vlago s celotne površine glave, v celoti odstranljiva antibakterijska notranjost čelade, sistem hitrega nameščanja in snemanja vizirja brez orodja, mikro nastavljiva zaponka z zateznim trakom, vizir s čepi za namestitev Pinlock vložka, Pinlock vložek 100% Max Vision. Cena: od 203 do 215 evrov – odvisno od grafike.

Test: Honda CRF250M

5

Honda je v začetku lanske sezone predstavila enduraško obarvan začetniški 250-kubičen model CRF250L. Nas je navdušil s svojo vsestranskostjo – čeprav je videti kot čisto pravi hard enduro, se je z njim mogoče zapeljati popolnoma dostojno tudi po asfaltu, skočiti po špecertijo ali uživati na gozdnih cestah. Letošnja sezona je prinesla tudi (pričakovano) supermoto različico CRF250M.

Ta je v osnovi popolnoma enaka kot enduro različica, le platišči in prednji zavorni paket so drugačni, medtem ko so par Showinih 43-milimetrskih vilic in zadnji blažilec nekoliko prilagojen cestni rabi, a v osnovi enaki kot pri različici L.

Agregat ostaja nespremenjen, kar se je pri modelu, ki ne more ponuditi takšne raznolikosti zabave in obvladovanja terena kot različica L, izkazalo za nekoliko premalo – celo za tiste, ki so hitro zadovoljni, saj mora sleherni supermoto ponuditi nekaj več dinamike, kot jo lahko 17-kilovaten 250-kubični. Motocikel je lepo vodljiv in morda je nekoliko skromna konjušnica zmotila prav zaradi potenciala, ki se v motociklu skriva, saj je lahko sila zabaven. Na cestah z zelo zaprtimi ovinki bo igranje z njim užitek tudi tistim, ki izrazito “zaštrikanih” cest sicer ne cenijo pretirano.

Enduro verzija ima dva centimetra višji sedež pa en kilogram manj, supermoto različica pa nekoliko manjši predtek, kar prinese za spoznanje manjši obračalni krog, pa tudi nekaj več nemirnosti motocikla pri višjih hitrostih.

Čeprav ima supermoto različica nameščen štiri centimetre večji zavorni kolut, je zmogljivost zavornega sistema še vedno precej mlačna – čeprav je model namenjen začetnikom in tem v roke res ni modro položiti najbolj strupenega zavornega paketa na tržišču, bi si Honda CRF250M morda kljub temu zaslužila malce bolj “ošter” ugriz prednje čeljusti. Na srečo gre za sorazmerno hitro rešljivo težavo, ki jo lahko odpravimo že z menjavo zavornih ploščic.

Ergonomija CRF250M je enaka kot na različici L. Široko krmilo, ki nudi zelo dober nadzor nad motociklom. Precej asketsko odmerjen in nekoliko višje nasajen kompakten sedež s paščkom, ki grize v zadnjico in armaturna plošča, ki nudi najnujnejše. Čeprav je sedež od tal oddaljen 855 mm, kar bi se utegnilo začetniku s kratkimi nogami slišati zastrašujoče visoko, ozek sedež in “udobno” vzmetenje dopuščajo ravno pravšnjo mero posedanja motocikla, ko zlezemo v sedlo, da nekaj centimetrov več ne bi smelo povzročati nepremostljivih težav.

Med testom smo intenzivno premlevali vprašanje, kdo bi posegel po takšnem motociklu. Glede na zmogljivost agregata je model neprimeren za lastnike izpita kategorije A1, medtem ko lastniki izpita kategorije A2 lahko vozijo motocikle z močjo agregata 35 kilovatov – mnogo več torej, kot lahko ponudi Honda CRF250L. Čeprav bi marsikateremu izmed slednjih bil takšen zabaven supermoto model pisan na kožo, smo žal prepričani, da se bo za CRF250M odločil le redko kdo – v skladu s filozofijo “Od viška ne boli glava,” ki žal ne drži vedno.

Da ne bomo samo jamrali, kako pri Hondi niso uspeli izkoristiti potenciala dobre zasnove, bomo pohvalili dolg servisni interval (na 12.000 kilometrov ga boste opravljali, nič prej), pa varčnost – tako z gorivom kot z oljem in trpežnost pri padcih – ti se pač dogajajo, ne zatiskajte si oči, pa tudi registracija je nizka. Vse skupaj vam utegne prihraniti kar čeden kupček denarja.

Cena: 4.890 evrov.

Test: Caberg Jet Riviera V2 in Ego Ultralight

2

V našo serijo preizkusov nizkocenovnih čelad smo vključili tudi par Cabergovih čelad – jet čelado za urbano rabo Riviera V2 in integralno Ego Ultralight.

Prav je simpatična in lahkotna mestna šminkerka, druga integralna čelada opremljena s posebnim prezračevalnim sistemom, katerega smo v videu postavili pred posebno preizkušnjo.

Pri nobeni ob čelad nismo zasledili zatikanja gumbov za odpiranje vizirjev in zračnikov. Sistema za menjavo vizirja omogočata zelo hitro in preprosto snemanje in natikanje. Medtem, ko je jet model resnično primeren le za počasno in umirjeno mestno vožnjo, je

Ego Ultralight primerna za precej širok nabor motociklov, saj je zaradi oblike školjke mirna in kos tudi vožnji na nakedu.

Kaj smo preizkušali?
Udobje, priročnost postavitve “gumbov”, zračnost. Ocenili smo ali so čelade primerne za naked modele, ki so daleč najtrši oreh kar se glasnosti in stabilnosti pri večjih hitrosti tiče. Pozorni smo bili na to, ali je piš v notranjosti moteč, ali piha v oči, ali se vizirji in zaponke zapenjajo lepo in tekoče ali se zatikajo.

 

Česa nismo preizkusili:
Trpežnosti materialov.

Tehnične podrobnosti:

Caberg jet Riviera V2 – Zunanja školjka izdelala iz termoplastične smole, zunanji vizir odporen na praske, integriran sončni vizir, zaponka za hitro zapenjanje z zaskočko, hipoalergensko obdelana, snemljiva in pralna notranjost, teža 1050 +/- 50g, cena: 99,90 evrov. Čelada je na voljo v dveh velikostih školjke in odgovarja normativu ECE 22.05.

Ego Ultralight – Zunanja školjke izdelana iz termoplastičnega polikarbonata, opremljena s posebnim sistemom prezračevanja CASC (Caberg Air Safety Concept), na praske odpornim vizirjem in integriranim sončnim vizirjem. Zapenjanje s pomočjo zaponke za hitro zapenjanje z zaskočko. Notranjost je hipoalergenska, snemljiva in pralna, čelada pa na voljo v dveh velikostih zunanje školjke.  Teža čelade 145 +/- 50 g. Čelada odgovarja normativu ECE 22.05 P. Cena: 239,90 (nekoliko višja cena prinese pinlock vključen v “serijsko opremo” čelade).

Test: Hladilni jopič Revit

10

V največji poletni vročini se ohladitev prileže tudi na motociklu – preizkusili smo hladilni brezrokavnik Revit in bili zelo zadovoljni.

Tako kot brezrokavnik HyperKewl Ultra Sport, ki smo ga preizkusili pred časom, tudi Revitov brezrokavnik telo ohlaja s pomočjo izhlapevanja vode, shranjene v vlaknih oblačila. Večji kot je pretok zraka, intenzivnejše je izparevanje in učinkovitejše je hlajenje telesa. Tehnologija je pri obeh jopičih torej skoraj popolnoma enaka. Izdatno namočen in nežno ožet Revitov jopič zagotavlja od 6 do 10 ur učinkovitega hlajenja telesa.

Hladilni jopič Revit

V primerjavi z brezrokavnikom, ki smo ga že preizkusili, je Revitov enako učinkovit ter prav tako udoben in nekompliciran za uporabo, a je na voljo le v črni barvni različici, medtem ko BFW ponuja tudi flourescentno izpeljanko, ki lahko delno nadomesti tudi odsevni jopič. Razlika v ceni med jopičema obeh proizvajalcev je 90 centov. Odločitev je vaša.

Cena: 76 evrov.

Test: Nexo Fiber Comfort Air, Touring III in Touring III Lady

6
Nexo Fiber Comfort Air
Nexo Fiber Comfort Air

Nakup čelade je poleg nakupa motocikla ena izmed najbolj zahtevnih nalog motorista – sploh, če gre za nakup prve čelade. Ker je trg zatrpan s ponudbo čelad različnih cenovnih razredov, kupček denarja, ki ga imamo na voljo pa pogosto precej omejen, smo se odločili, da preizkusimo serijo nizkocenovnih čelad, katerih cene se gibajo v razredu do 200 evrov.
Prve smo preizkusili čelade znamke Nexo. Preizkusili smo tri modele : Nexo Fiber Comfort Air – integralno čelado z zanimivim sistemom napihljivih ličnih blazinic, ki omogočajo prilagajanja notranjega oblazinjenja glavi slehrnega posameznika, Touring III – preklopno čelado s polikarbonatno zunanjo školjko in integriranim sončnim vizirjem ter damsko različico slednje, ki ima še nekoliko bolj izdatno oblazinjeno notranjost, da se čelada lepše prilagodi obliki ženske glave in obraza.
Pri nobeni od čelad nismo zasledili zatikanja stikal in vizirjev. Tudi sistem (na vseh modelih je enak) za menjavo vizirja je sorazmerno preprost in omogoča hitro menjavo brez izgubljanja živcev. Vsi modeli so presenetili z mirnostjo pri visoki hitrosti na nakedu in pri vseh je nekoliko motil vetrni piš. Več v videu.

Kaj smo preizkušali?
Udobje, priročnost postavitve ‘gumbov’, zračnost. Ocenili smo ali so čelade primerne za naked modele, ki so daleč najtrši oreh kar se glasnosti in stabilnosti pri večjih hitrosti tiče. Pozorni smo bili na to, ali je piš v notranjosti moteč, ali piha v oči, ali se vizirji in zaponke zapenjajo lepo in tekoče ali se zatikajo.

 

Česa nismo preizkusili:
Trpežnosti materialov.

Nexo Touring III
Nexo Touring III

Tehnične podrobnosti:
Nexo Fiber Comfort Air – Školjka izdelana in steklenih vlaken. Čelada tehta 1450g ± 50g in ima nameščen sistem za zapenjanje z dvojnim D obročkom. Osnovna sestava: 3D notranja blazina (podloga); vizir odporen na praske, Pinlock ni vključen; Air Pump sistem za ličnice; vgrajen dodaten senčnik; prezračevalni sistem po kanalu in skladnost z normativom ECE 22.05
Nexo Touring III – Preklopna čelada tehta 1500g ± 50g, ima polikarbonatno zunanjo školjko in usmerjevalnik izdihanega zraka.

Nexo Touring III Lady
Nexo Touring III Lady

Nexo Touring III Lady je izdelana posebej za žensko glavo. Blazinice za ličnice se prilagajajo ženski obliki glave, notranja lupina je višja. Podloga je snemljiva in pralna. Zunanja školjka je izdelana iz polikarbonata, čelada pa teha 1500g ± 50g. Vizir je odporen na praske. Prezračevalni sistem je opremljen z več kanali. Zapiranje z zaponko za hitro zapenjanje. Čelada odgovarja normativu ECE 22.05.

Cene: Nexo Touring III in Touring III Lady: med 179,95 in 199,95 evrov; Nexo Fiber Comfort Air: 199,95 evrov.