Tomos in Zid smrti
Tomos je povsem druga dimenzija. Ima v sebi nekaj, kar bi najbolj ustrezno poimenovali večni otrok. Med tem ko po prebijanju čez ostre strme robove Climber in Desert Soulo sedita na ogromni ploščadi pred mogočnim gladkim zidom smrti, kot smo ga kasneje poimenovali, in ko Bladzo in Noise vlečeta iz Toyote kamero in fotoaparate, se Tomos v steno zaletava kot pobesneli otrok.
Motor poje v najvišjih obratih, nabira zalet in ko plane po strmini navzgor se sliši le še žvižganje gume, ki z visokimi obrati reže v podlago. Obrat pod vrhom in spet nazaj, mimo nas po zalet in spet in spet. Ko se končno ustavi poleg nas, se reži kot zmešan, “Fantje norišnica, to je noro, pa če je to zadnje v Libiji, za zmešat!”
Otroška radost Tomosa premami Climberja in Desert Soula in zaletita se za njim, Noise in Bladzo pa na vrhu te 150m visoke sipine navzdol gledata čudake na motorjih…
Climber: Občutki poženejo kri po žilah, motor sope z vso močjo kar je premore, hitrost na GPS-u kaže 137 km/h, zadek rahlo opleta, potem me stisne v motor, ko dobesedno poletim proti nebu. Nekje na treh četrtinah strmine, začne motorju zmanjkovati moči. Preidem v obrat in v polkrogu, dokler imam še dovolj hitrosti, obrnem navzdol. Ni časa za oklevanje, ni popuščanja, vsak odvzem plina se maščuje s poplesavanjem, torej na polno. Na poooolnoooooooooo…. Motor gre v blokado, zopet kompresija, ki te stisne v motor, ko se srečaš z ravnino in molitev, da ni kakega kamna. Kam? Kam le, po zalet in nazaj. So trenutki, ko bi lahko mirno sedel in zrlu v lepoto okoli sebe in so trenutki, ko je čas za divjanje. In če je poleg tebe človek iz drugega planeta, druge dimenzije, kot je Tomos, potem ti najde in odpre trenutke v življenju, kamor sam iz previdnosti nebi stopil nikoli. Medtem je Tomos s svojo sto konjsko mrcino že zdrvel praktično do vrha.
