Noč »na polno« in peščeni vihar
Climber: Ležim v šotoru, poslušam veter, ki se vedno bolj zaletava v platneno streho in glasove avtomobilistov, ki vsako noč do precej pozne ure vzpostavljajo vedno bolj uspešno slovensko-angleško-arabsko komunikacijo, ki ima primesi italijanščine, zumbalandščine, francoščine in albanščine. Naenkrat se zvoki ob ognju povzdignejo, nekdo pride do mene in me pokliče, “Pridi ven, to moraš videti!”
Skobacam se iz spalke, nataknem nase hlače in flis, pa me vseeno zmrazi, ko sunki vetra prodirajo skozi tkanino. Na pobočju za našim taborom vidim neke goreče črte, ravno ugašajo, Bladzo in Noise pa z bencinom na tla ravno na novo pišeta nek napis. “Naši arbci so se to spomnili, pišemo goreči napis, Ajdi vse naj! Za rojstni dan tvoje hčerke!” Potem zakurijo in sam tečem na nasprotni breg s fotoaparatom, da ovekovečim veliko predstavo. Prav škoda, da tu ne deluje MMS in bi Ajdo razveselil s sliko v živo! Trušč prebudi tudi Tomosa, kateremu je predstava seveda všeč in takoj naredi napis za svojo punco. Kaj točno je bil namen njegovega napisa, pa naj ostane med nami.
Sredi noči me zbudi vedno bolj divje butanje vetra, pomešano z glasovi. Pri Desert Soulu se nekaj dogaja, med glasnim bučanjem komaj razločim besede, vendarle razberem “polomljen, palice, …”. Nikakor se mi ne da premakniti iz toplo pridelane toplote v spalni vreči, pa vendarle na koncu zmaga zavest. Zunaj se Desert Soul in Tomos borita z vetrom, ni več kakšne pametne rešitve, palice šotora so pod močjo vetra popustile in se razletele. Zmečemo stvari na kup, in založimo tako, da jih veter ne more odnesti, motor ostane na tleh, kot utež za stvari, Desert soul pa gre spat k Arabcem.
Skobacam se nazaj v šotor, vendar spanca ni. Veter neusmiljeno biča šotor, zadremam in se spet zbudim s šotorskim platnom prilepljenim na obraz. Vse huje je, skobacam se zopet ven in vlečem šotor v zavetje toyote. Tomos, je to že naredil, pa ga od trušča vetra nisem slišal. Zlezem spet v spalko in nekoliko bolje je, vsaj platno šotora me več ne objema.
Jutro je po takšni vroči noči prekmalu tu. Veter ne piha več, je pa spodkopal Toyoto tako, da je potrebno spustiti gume, da jo po razpihanem pesku spravimo iz luknje, v kateri smo zaradi zavetja spali. Pozna se, da nismo preveč dobro spali, Noiseu in Bladzotu pa tudi ponočevanje »dolgo v noč« z Libijci. Po ognjeni predstavi so namreč šli »na polno«: v plastenko so si zamešali liter in pol Fosters Clarka (libijske »cedevite«, ki jo, mimogrede, dobite tudi v Sloveniji) in ga ob tabornem ognju, ob paketu vsem dobro znanih piškotov »Domačice«, pred spanjem potolkli. Maček zagotovljen. Ugotovimo, da je tovrsten maček zaradi absolutne prepovedi pitja alkohola, ki vlada v tej državi od Gadafijeve revolucije pred 36-leti, tukaj nekaj popolnoma običajnega. Zjutraj te glava sicer ne boli, ti pa kislina in sladkor neprijetno razžirata želodec.
Natega dneva: Dolgo se obotavljamo in se naprej odpravimo ravno okrog poldneva, ko se ponovno dvigne veter. V utici, ki sameva blizu ened od policijskih postojank, preživimo popoldne in pljuvamo čez »sardelce«, ki smo jih na zalogo doma nakupili očitno res čisto preveč.
Pozitiva dneva: Vozimo v vetru, vidljivost je bliže popolni nevidljivosti a Omar suvereno križari in sledi nam nevidnim markacijam. Včasih se sicer vrnemo za kakih sto metrov do nam nevidnega križišča, kjer skrenemo v drugo smer, vendar nam ni jasno po čem je ugotovil, da ga je sploh zgrešil. Potem naenkrat obstane: “Tu blizu je postojanka, v tej vidljivosti jo bomo zgrešili, moramo počakati, da se veter malo poleže” reče. V GPS-ju imamo točko postojanke in je oddaljena vsega 1km, zato se peljemo do nje po GPS-ju. Kako pa je Omar znal priti do tja, pa nam ne bo nikoli jasno.
