Fatamorgana: Wau am Namus
Še v vasi Jaramah s Tomosom zaostaneva, ker ima zlomljen nosilec za GPS. Prijazni domačin (iz Nigra) s kovinarsko delavnico sicer nima vrtalnega stroja, je pa požrtvovalno pomagal Tomosu pretakniti celo vas in na koncu tudi zvrtati luknje. Potem ugotoviva, da ima Tomosov KTM še vedno napol prazne gume, ker smo se pripeljali naravnost iz peska. Zato prvih 100 km voziva počasi, do prvega odprtega vulkanizerja.
Climber: Dolgočasno se prekladam po motorju, smo nekje na zadnji tretjini 350 kilometerske etape po cesti do vasice Tmassah, ki naj bi bila izhodišče za vulkane. Stegnem noge, da spravim nekaj krvi v predolgo pokrčena kolena, vozim nekaj časa tako, naenkrat mi levo nogo z vso silo zabije nazaj. Ostra pekoča bolečina zareže skozi koleno do možganov in nazaj. Vzame mi sapo, za trenutek sem kot izgubljen v motnih občutkih bolečine in dojemanja, kaj se je zgodilo. Poizkusim premakniti nogo, ki je nakako mrtvo obvisela na stopalki in zopet ostra bolečina. Kričim, z roko dvignem nogo na stranske zaščite, da obstane v horizontali, tipam, skupaj se drži vse, boli me samo stranska vez, ki jo je očitno udarec krepko pretegnil. Ustavim nekaj km naprej, pa mi je žal. Dokler je noga namiru najmanj boli. Do Tmassaha ne ustavljam več, držim gas do konca, koncentracija na vožnjo odganja bolečino, a ko pridemo tja in sestopim z motorja, postane vsak premik noge ostra bolečina. Ni pomoči, postal sem turist, Bladzo pa vsaj ni zastonj vlačil vse opreme s seboj.
V Wawu al Kabir-ju, vojaški postojanki nekje na sredini poti, prespimo zunaj v šotorih. Postreže nas črni Hamsin, še eden od Nigerijcev, ki tu v Libiji delajo zato, da bi se nekoč preselili na sanjski zahod. Arabci jih sicer zaničujejo, kot južnjake, vendar jih nujno potrebujejo, ker delajo »umazana dela« in ker znajo angleško. Njegovo tradicionalno ime Ugunugubulue pomeni: “bog ve, kaj delam”, drugače pa ga doma kličejo Colin. Tu si je sam nadel ime Hamsin, kar je pravzaprav naziv najvrednejšega bankovca v Libiji. Tako ime si je nadel zato, ker si Libijci niso nikakor zapomnili njegovega imena in jim največ pomeni denar.
Za zadnjo kontrolo, ki čepi na vzpetini nad manjšim kraterčkom se nam odpre pogled v ogromno črno kraljestvo vulkana Waw an Namus. Celotni črni oboč okoli njega mora imeti premer vsaj kakih 50 km, glavni obroč okoli kraterja, ki smo ga prevozili, pa meri 14 km. Na robu se avtomobilisti ustavimo, motoristi, ki so prišli kar precej pred nami, se seveda že podijo po strmih pobočjih do jezer in nazaj. Spodaj je menda polno »moskitov«, tako da z veseljem ostanemo na vrhu, kjer nas hladi rahli vetrič. Privoščimo si malico, poležavanje, med tem ko Tomos s svojo neukrotljivo energijo osvoji tudi sredinjski vrh in se prebije vse do glavnega kraterja. Pravi, da je globok vsaj 200m.
Natega dneva: Dva dni nazaj, ko sem si poškodoval koleno, mi ni preostalo drugega, kot da sem prepustil svojo Yamahco Bladzotu, sam pa sem presedlal v avto. K sreči je imel opremo s seboj, ker sem se v svojih »prešvicanih« oblačilih počutil že preveč “domače”, da bi mu jih posodil. Iz kilometra v kilometer se mu je širil nasmeh na ustih, vedno bolj ga je prevzemal užitek. Med pogovorom mu je celo na vsake toliko časa ušla pohvala namenjena moji ostareli Yamahci in njenim voznim lastnostim. No, nekje
pod prirojeno nevoščljivostjo in godrnjanjem, ker me je bog tako grdo kaznoval, sem se ravno sprijaznil z vsem in mu prav od srca privoščil, da lahko doživlja čar libijskega off roada, ko …
V daljavi zagledava z Noisom dva motorista. Stojita nižje v kotanji, izglada kot da eden leži, ker se vidi le zgornji del, motor pa stoji malo vstran. Stisne naju, z vso močjo odganjava temne misli možnega padca in hitiva bliže. Uf, si oddahneva! Oba sta cela, stojita ob moji Yamahci, ki čepi tam z nekako nizko povešenim trebuhom. Takrat mi v oči skoči Bladzotov prst, ki kaže nekam na sredino motorja, kjer zagledam 5 cm veliko vrzel med cevmi ogrodja.
Kaj!? Posodim mu motor, ravno privoščiti mu začnem užitke, on pa mi za zahvalo zlomi motor!!! Očitno tudi Yamahca ni »bladzo proof«.
Pozitiva dneva: (Climber) »Obsedim na robu ogromnega črnega pobočja, ki se strmo spušča proti zelenkastemu jezeru, obraslemu s trstjem. Za razbrazdano rjavo vzpetino, na sredini te ogromne črne kotanje, se skrivata še dve jezeri v kontrastu povsem svojih barv. Igra živih barv jezer, rastlinja in jeziki rumenega peska, zarezani v črno podlago vulkanskega kamenja, ki pokriva vso okolico, čarobne oblike in zvok miru na svoj edinstven način, ki pričara čudežno lepoto, zbuja v meni občutke neznanega zadovoljstva. Samo sedim in sem. Na črnem pobočju pod mano, se iz nič sproži vrtinec vetra. Vrteč se v krogu dviguje rumeni pesek puščave izpod črnih kamenčkov, ki pokrivajo površino in ga nosi proti robu.
Tu se vanj zaleti stalni veter ravnine in ga vzame s seboj z rumenim prahom vred. Lahko sem le nemi opazovalec veličastnosti okoli sebe, zmeden in hvaležen, ki se brezupno trudi ujeti čar danega trenutka v besede. Zaman.«
