Pri Leptis Magni in v Tripolisu
»Kruncam« po s kamni tlakovani ulici za prijatelji, ki se na svojih zdravih nogah sproščeno sprehajajo med umetelno izklesanimi kamnitimi stebri, slavoloki, ostanki gromozanskih dvoran, prečudovitega tretjega največjega grško-rimskaega mesta Leptis Magna. Oči kar ne morejo verjeti, izklesanim oblikam. Listi, obrazi, predmeti izdelani do zadnje podrobnosti, delo umetnikov, mesto umetnina.
Nekje na sredini najdemo opouščeno ozkotirno železnico, s katero so verjetno odvažali zamljo, ki je skozi zgodovino prekrila večji del mesta. Verjetno je izginila tudi marsikatera skulptura v zbirki bogatašev. Arabci se zaenkrat s pospešenim restavriranjem ne ubadajo, »kasirajo« za ogled obstoječega in to jim zadostuje.
V Tripolisu najdemo primeren hotel tik ob obali, nasproti velike stavbe imenovane Emirati, z vrtečo se restavracijo na vrhu. Seveda nas »firbec« zmami na ogled restavracije. Celo pijačo hočemo popiti, med tem ko bi nas miza popeljala na ogled mesta, pa je najmanjše naročilo 10 din. V jedilniku najdemo, da so najcenejši špageti 12 din. Že hočemo sesti, ko se nekako prepričamo, da je vrtenje prepočasno. Izprosimo peš ogled naokoli in jo pobrišemo peš v mesto.
Libija še ni tako turistična dežela, da bi se kdo kaj dosti pulil za nas turiste. Ko začnejo zapirati prodajalne, ti jo zaprejo pred nosom in ker smo pozni, je medina v glavnem že zaprta. Ugnezdimo se med domačine, v notranje dvorišče gostišča. Pod obvezno televizijo (pri blagajni imajo še eno), nekaj domačinov igra karte, šah, vlečejo šiše, debatirjao in uživajo. Tem ljudem tukaj ne manjka prav nič in jim tudi ne bo, dokler se jim ne bo vsilil Zahod s svojo “demokracijo”.
Toyota je seveda ponovno polno otovorjena. Tik pred mejo nalijemo vanjo, dodatni rezervoar in plastično posodo vsega skupaj 285 litrov nafte. Noise razmišlja o legalnosti početja, a hitro se umiri, ko se spomnimo na velike libijske kamione, ki z nekaj tisoč litrskimi tanki vozijo kar brez drugega tovora iz Libije v Tunizijo. Jasno, na drugi strani potem prečrpavajo črno zlato tunzijskim švercerjem, nazaj pa se ponovno vračajo prazni. Če lahko oni, lahko pa tudi mi, si rečemo.
