Vroče noči na Djerbi in v Hamametu
Climberjev zlomljen motor nam je dokončno preprečil izvesti še dodatno avanturo po brezpotjih nazaj na sever, zato smo se gor prebili po cesti, spet v dežju, vetru in mrazu.
Tako ne Climber ne Bladzo prav nič ne pogrešata Yamahe, ki se je po Libiji vozila na kanarčku, od Zuare naprej pa na prikolici, ki nas je pričakala nedotaknjena, kar nas je, roko na srce, malo presenetilo. Da je bilo presenečenje še večje in zaključek Libije toliko lepši, nas naš varuh prikolice povabi k sebi domov na kosilo, z Noisom pa si izmenjata nekaj CD-jev. Nihče v avtu ne more več poslušati nobenega od šestih zgoščenk, zato je menjava več kot dobrodošla, sploh ker dobimo dva CD-ja z izbrano arabsko glasbo, ki nas nato spremlja vse do doma.
»Šanž, šanž, imamo Libijca«, se hecamo, ko poskušamo po neproblematičnem prečkanju meje tunizijskemu šverc-komerc »črpalkarju« prodati libijsko nafto. Ponudba je sledeča: mi mu damo 20l libijske nafte, v zameno pa bi jo želeli 30. Argument, da je naša čista, njihova pa verjetno zmešana z vodo, ne prepriča in se verjetno sprašuje, če smo arabci, da prihajamo ven s takimi ponudbami. Vračamo se domov, nazaj na civilizacijske frekvence.
Ker smo imeli čas, smo se podali na Djerbo, opevani tunizijski turistični otok. V loku se poskušamo izogniti industrijskemu turizmu in namesto v hotelskem naselju prvi dan izberemo hotel v notranjosti otoka (ki vseeno premore krasen bazen), drugo noč pa prespimo v okusno opremljenih tradicionalno zidanih hiškah v edinem kampu na otoku.
Ko gremo zvečer ven, zadane Sihem.
SIHEM
Požrešnost, strah, nerodnost, želja in utapljanje v črnih očeh. Zdrobljen mir v srcu, topli občutki, spet požrešnost in takoj strah, nerodnost, želja, …Opojni koktail, v katerem se utapljam, od kar sem jo zagledal. Njen nasmeh mi krade besede, gibi, ki vabijo in odbijajo hkrati in velike črne oči sredi mehkih potez obraza in igrivih črnih las.
Plavam skozi želatinasti zrak prostora, koža naježeno srka dotike in pošilja šokantne impulze skozi drhteče telo. Le objem, dotik bokov, pleplet prstov na roki, vonj las, ustnice iščejo, soba, kopalnica, obleka kos za kosom drsi s teles, voda objame občutke, za trenutek preseže dotike in spet počasno drsenje rok, čez božanske obline mehke temne kože. Zapletanje v črne lase, poljub med dotikom, dotik med poljubom, ni časa, voda izginja, brisanje mehke kože, palme, mivka, sprehod. Lažni doditiki, oddaljevanje, bližanje, redke tihe besede, nerazumljive. Obrisi v mesečini, mivka, morje, vonj joda, las, oči, oči, oči. Utapljanje v ustnicah, oddaljujoč se dotik, oddaljevanje, obsediva na razdalji dotika ovita v veliko pisano deko. Le misel na premik vzvalovi občutke, požene prste, odkrivanje kože, dotiki, ki se beležijo v spomin, toplota, …
Hlad zagomazi prek hrbta, temo prereže svetloba. Žareče sonce prestreli hotelsko okno, odeja na tleh, trenutek samote, bežen poiskus zdrsa nazaj v sanje, zbujanje, mir. Tudi to je lahko jutro na Djerbi.
Djerbo prekruzamo po dolgem in počez, obiskujemo ribiške vasice, a hitro zaključimo. Kot bi mignil smo v Hamametu, kjer v Nabeulu zaidemo v standardno nastanitev pri Slovenki, zvečer pa, kot da ne bi imeli dovolj prejšnjodnevnega dogajanja v diskaču na Djerbi, ponovno odkruzamo ven.
Tretja noč »razvrata«, pohajkovanja po tunizijskih diskačih, se tako nadaljuje v Hamametu. Raziskujemo precej prazne zdolgočasene lokale, malo povprašujemo, odigramo nekateri bowling, drugi biljard, dokler ne odkrijemo »terne«. Pred vrati nas skozi precejšnjo gručo domačinov varnostniki spustijo naprej kot priviligirance – »Zahodnjaki z denarjem«.
Notri v nas butne muzika, mešanice parfumov s primesmi vonja oznojenih plesalcev in presenetljivo veliko ženskih arabskih obrazov. V sredini ene od sobic, norijo mlade Evropejke, ki se jim je nekako uspelo izmuziniti šolskim obveznostim in v ritmu zahodne »unc, unc« glasbe vzdržujejo svoj krog, v katerega se na vsake toliko zapletejo mladi Arabci. Bolj zadaj spet druge zaključene družbe in na prvi pogled vsa dekleta s fanti.
Čudimo se, ker vsake toliko kakšna zelo lepa mlada tunizijka pride h kateremu od nas. Bejbike plešejo z nami, se nas dotikajo. Dovolj časa smo preživeli v arabskem svetu, da Noise izjavi: »Nekaj smrdi in to nismo samo mi.« Ker smo eni redkih »ta belih« gostov v lokalu ugotovimo, v čem je štos in namesto, da bi bejbikam začeli plačevati pijačo (in morda nato še kaj drugega), v situaciji neizmerno uživamo.
Preko Malte odplujemo domov in v pristanišču v Genovi uspemo pretentati italijanskega carinika, da s sabo nimamo nič »dodatne« nafte. Kako je lahko spregledal 260 litrski tank, ki je pokrival celotno dno Toyotinega prtljažnika, nam še danes ni jasno.
Pozitiva potovanja: Libija je zakon. Kmalu gremo spet.
Negativa (in hkrati pozitiva) potovanja: Prekratko. Kmalu gremo spet.
