Na pot!
Tako kot smo se jeseni na hitro dogovorili za plan poti, tako hitro je bil tudi dan odhoda pred nami.
Zadnja dva tedna smo frenzično noreli in nabavljali zadnje stvari, čakali na novo prikolico za motorje, ki je zaradi slabega vremena obtičala na tovornjaku nekje sredi Nemčije, pakirali, urejali nove papirje zaradi tretje Toyotine tablice in prikolico celo vnaprej »registrirali«, saj smo potrebovali nekaj štofa za nahranit arabski birokratski aparat. Kljub vsemu (čisto) vse ne gre gladko in zadnji dan je na KTM-u potrebno na hitro poservisirati vilice ter še enkrat prepakirati Toyoto in svojo prtljago zaradi zmanjševanja teže.
Climber: Še mesec pred odhodom vem, da je minila marsikatera ura, tako malo v prazno, z občutkom, saj imam še dovolj časa. Sedaj pa sem tu z ogromnim spiskom “za narediti” v glavi, sredi hitrotekočih minut, minevajo pa dnevi, ko s spiska izbrišem le po dve stvari. Na novo sestavljeni uplinjači še vedno ne dajo dihati moji Yamahci, ki žalostno oskubljena stoji sredi delavnice, okoli in okoli pa ležijo deli. Spet strokovni posvet z Gidlom, ki hitro izloči možne opcije in predlaga rešitev. Naslednji dan pri Maxu v Avtotehni povrtava dize prostega teka in spet v delavnico. Jupi, motor steče, nič več ne bruha ogenj skozi ispuh. Do večera nataknem še nekaj kosov in zopet mine dan, ko na spisku ni zginilo več kot eno opravilo.
Sedimo ob čaju, pri Bladzotu, v topli garaži, ki nam jo je po nekajurnem zmrzovanju in natovarjanju vozil »na prostem« velikodušno odstopil Bladzotov najemodajalec Janez, pa stoji naložena prikolica in Toyota. Dogovarjamo se le še za uro odhoda in to je to. Ob 1h zjutraj se bomo zapodili v dogodivščino! Kar je, je.
Tomos je nazadnje popoldan pripeljal še nekaj stvari in izginil. Na tleh je že 10 centimetrov snega, ko sredi noči pripnemo prikolico z motorji in pokličemo Tomosa, ki zagotavlja “Me boste pobrali na bencinski Barje, pridem tja peš”! Poslovimo se od boljših polovic, ki se verjetno spet sprašujejo »Le kaj nam je takih čudakov treba bilo…« in se odpeljemo. Manjka še Tomos, kličemo ga, da štartamo, a ima nedosegljiv telefon. In ni samo nedosegljiv, tudi hišni zvonec ga komaj prikliče med žive, ko ga kasneje čakamo pred njegovim domom. Domov je prišel pol ure prej, naravnost iz žura, primerno okajen, z namenom da pobere stvari in se pripravi na odhod in končal na kavču z izklopljenim telefonom. No, vsaj domov je prišel!
Tomos je bil vidno utrujen od “težke” noči…
Regi nas pride direktno iz nočne službe ob petih zjutraj pogledati na zadnjo slovensko bencinsko pred Italijo in se nam bolj kot ne čudi. Zadnja fotka, italijanska avtocesta dolgočasna, a sanjamo v ritmu arabskih komadov, ki se vrtijo nekje v ozadju. Vseh 6 zgoščenk, kolikor jih gre v CD menjalnik, slišimo že na prvi furi v celoti in se nam zdijo fini.
Trik, da bi prikolico prešvercali na ladjo kot avtomobil (ker je tarifa za slednjega nižja), se v pristanišču izjalovi in doplačamo še preko 100€. Italijanska ladja, s katero gremo sedaj prvič, ne navduši. Počasnejša, manjša, nezabavna in neprimerljiva z “dobro staro tunizijsko” Carthage. Duty free izropan, italijani jezni na cel svet, da ne govorim o “reševalni vaji”, za katero Bladzo in Noise preslišita, da je vaja, in na krov prideta opremljena za skakanje v vodo.
24 ur vožnje mine v znamenju načrtovanja poti in kot bi mignil že spimo »Pri Slovenki« v Nabeulu. Vreme se nekaj kisa, zato Noise in Bladzo opustita misel na neuporabo hotela in spanje v lastnem šotoru, na strehi Toyote.
Pozitiva: Vse se uredi, tako ali drugače. V Sloveniji močno sneži, mi pa gremo v toplo Afriko!
Nateg: Takoj po prihodu v Tunizijo nas že začnejo lupiti. Najprej plačamo za pranje avtomobila in prikolice, ki sta bila zaradi dežja na italijanskih avtocestah obupno umazana. V avtopralnici si sposodimo strahlfix, plačamo pa na koncu seveda več kot v Sloveniji. Zvečer, na večerji v pivnici v centru Hamameta, ponovno »poskus« natege, ko nam natakar hoče obračunati še dva računa, ki sploh nista naša.
