Padec, pobeg, spanje v Sinawinu
Hitimo, pravzaprav že nekaj dni samo hitimo naprej in še vedno po malem dežuje in tudi afriške toplote ni od nikoder. V sebi krotim nemir pričakovanja, ki se je naselil v meni v pretirani naglici minulih dni, kot da sem pripravljen na nekaj kar noče in noče priti, vsi čuti pa počasi tonejo v otopelost.
Naenkrat se ravnina nagrbanči, cesta se zvije v vlažno zmuzljivo kačo, ki se serpentinasto vzpenja do mesta vrh planote in iz otopelosti me izstreli sunkovito poplesavanje zadka že na prvem malo bolj zavitem ovinku. Sveži krampi in ravno prav mastne strme serpentine pač niso najboljša kombinacija.
V meni se prižgejo vse alarmne lučke, vsa možna čutila ki nadomeščajo ABS, EPS, … in predvsem nežno božanje ročice za gas. Hitrost seveda upade, v tistem pa mino mene plane Desert Soul in se pogumno zapodi v prvo serpentino. Hudiča, ma kakšen čudež pa njega drži v ovinku? Nežno privijem gas, vendar zadek takoj zapleše in ostanem pri svojem, nežnem tipanju skozi ovinke. Že v tretji serpentini ga ujamem, na tleh, ker tudi njega ni nič držalo in ni bilo čudeža, le malo preveč poguma, neučakanosti, želje, kdo bi vedel česa in veliko sreče, ker se je vse končalo le z zvitim palcem in nekaj praskami.
Na vrhu hriba, v Nalutu natočimo gorivo, počasi se bliža večer in treba bo najti prenočišče. Omar se strinja in nekako se “sporazumemo”, da je čez 50 km neka črpalka in možnost spanja. Motoristi gremo naprej, precej hitrejši smo in čim prej hočemo priti na toplo. Zavita cesta se počasi spušča s planote vrh katere sedi Nalut in ko se v vznožju cesta odcepi proti Ghadamesu s kančkom očesa opazim neko hišo umaknjeno stran od ceste, ki mi v preblisku deluje kot črpalka. Tomos in Desert Soul nemoteno nadaljujeta, pogledam GPS in vidim da smo naredili šele 24 km, torej naprej. Še vedno po malem dežuje, temperatura pa s pojenjajočo svetlobo dneva počasi pada. Pokrajina okoli nas izgine, nekaj časa še pogledujem na GPS, koliko kilometrov smo prevozili, vendar okolica se ne spreminja. Cesta vodi po divjini, nikjer ničesar, potem pa se naenkrat zaletimo v močan veter. Pesek v salvah nosi čez cesto, ponekod v siju luči opazimo ob strani sipine, ceste pa kar ni in ni konec. Mraz se stopnjuje, vedno bolj pogosto skačem po motorju, da vsaj malo poženem kri po žilah, okoli nas opazim hribovje, na katerega se potem neopazno dvignemo. Ničesar več ni okoli mene, le veter, mraz, trušč odprte čelade in dvoje lučk, ki me izmenjaje na vsake toliko km prehitita in podaljšata vidno polje ceste pred mano.
In potem luči male gorske vasice, trgovina z električnim grelcem v sredini in začudeni domačini, ko se stiskamo okoli grelca. Zmedeno gledamo v GPS, ki kaže 150 kilometrov a mi razen tiste hiše v kotičku mojega očesa (Tomos in Deserrt Soul nista videla niti te hiše) nismo srečali ničesar, le veter, pesek in obrise v temi. Ne ostane nam drugega kot da čakamo, da pridejo za nami, vendar po treh urah, nas mine tudi to. Med tem nam domačin z novo hišo ponudi že tudi prenočišče, zapeljemo motorje pred policijsko kontrolo, se dogovorimo z njimi, da jih lahko parkiramo spredaj na opazno mesto in jim razložimo, kam gremo spat.
Ugnezdimo se v na novo sezidani hiši z ogromnim predprostorom na sredini v prazno sobo, kamor so zvlekli doma zbite postelje z nekakšnimi blazinami in dekami in najprijetnejšim predmetom – plinsko pečko. Med tem prideta že tudi avtomobila. Policaj in vodič sta menda jezna, ker smo jim ušli, Noise in Bladzo sta morala »na policajev ukaz« čakati na bencinski debelo uro in zaradi tega tudi nista preveč vesela. Ali celo moli jezno faco v sobo in nekaj razlaga, nekaj časa še odgovarjamo in razlagamo, da je pri “sporazumevanju” v Nalutu je Omar sicer rekel nekaj, kaj pa je misli, pa ve samo on, potem pa nam je že vseeno, toplota sicer počasi vendar vstrajno leze v ude in dalj časa ko stoji Ali sredi vrat, bolj počasi se bo ogrela soba, zato ga odslovimo “Tomorow we will be friends, good night!”
