Izpad nacistov

[Dadi]

strup se je že razširil !

[cyc]

Sicer se nekateri od komunistov zaslepljeni osebki vprašujejo, kako je mogoče, da se za svobodo svoje domovine boriš tako, da skleneš pakt s tistim, ki je domovino (in pol Evrope) okupiral, istočasno pa pobijaš tiste, ki se borijo proti okupatorju, a po moje je svojat dobila kakšen namig od Boga in so prav gotovo vedeli, kaj delajo.

Morda je pa v državi obstajala tolpa, ki se je marsikomu zdela še bolj nevarna od okupatorja samega?

Hint, hint: narodno osvobodilni boj v tretjem ali četrtem planu, krinka za revolucijo. Seveda ne pri vseh, vsekakor pa vodilnim, ki so NOB in partizane, ki so se šli borit za svobodo, grdo izrabili. Lopovi. :krneki:

Popravljeno September 16, 2008. Popravil cyc

[ImenitnaPriložnost]

Morda je pa v državi obstajala tolpa, ki se je marsikomu zdela še bolj nevarna od okupatorja samega?

Jap, tile fašisti s SDS na čelu so grozni ... da ne govorim o hipnotičnem 'liderju' ...

[Jure]

Morda je pa v državi obstajala tolpa, ki se je marsikomu zdela še bolj nevarna od okupatorja samega?

Samo tistim, ki bi pri tem zgubuli največ materjalnega - cerkev in so dali tem interesom prednost pred narodom ter se za dosego svojih ciljev raje pobratili z okupatorjem. Še enkrat, Hitler ni prišel sem rožic sadit in odrešit Slovencev grdega komunizma..

[cyc]

DeX, to imaš zelo prav - Hitler ni prišel sem rožic sadit, niti ne Slovencev rešit komunizma. Je pa tudi nasprotno podobno res - vodstvo partizanov (=revolucionarji v vodstvu) niso imeli plemenitih namenov Slovencev rešit grdega nacizma. Dokazano je, da so, ko je bilo treba, z okupatorjem tudi sodelovali, če so se s tem znebili kakega političnega nasprotnika. Tako je bilo s četniki v Srbiji. :)

Ja, bili so tudi boji proti wehrmachtu - ampak šele proti koncu vojne. Prejšnje aktivnosti so pa zajemale "hit & run" akcije v krajih, kjer so bili komunisti nepriljubljeni. Tam so potem nastradali civilisti - zaradi povračilnih ukrepov okupatorja, jasno. Tudi to je dokazano. :naughty: (Aleksander Bajt press)

Popravljeno September 16, 2008. Popravil cyc

[cyc]

P.S.: pripovedovanja o napadanju močnejšega nasprotnika in pobegu v hosto se berejo zelo pogumno in romantično, ampak medalja ima dve plati. Spizdit in pustit civiliste, da se ukvarjajo z razpizdenim okupatorjem ni ne junaško ne kul, še manj pa je bilo to dobro za prebivalstvo.

[Jure]

Saj ne zanikam slabih stvari in zločinov na partizanski strani, to je kljub vsemu večini jasno, ampak dejstvo je, da je okupator napadel Slovenijo in partizani so se mu uprli in branili svoj narod, medtem ko so domobranci naredili ravno obratno. Neglede na to kakšni nameni so bili zad, je rezultat bil takšen kot je in to je znano celemu svetu. In kdorkoli je stopil v boj na hitlerjevi strani je dal pristanek njegovim metodam in njegovi politiki. In kljub komunizmu in vsemu, proti čemur se je cerkev borila, ne razumem kako je lahko sodelovala s Hitlerjem, ki je delal genocid in pobil toliko nedolžnjih ljudi. A niso nauki cerkve malo drugačni? Skratka, neglede na to, proti čemu se je cerkev borila je izdala samo sebe in svoj primarni namen (vsaj tak kakršnega se predstavlja) s tem ko je stopila na stran človeka, ki je naredil genocid nad tolikšnim številom nedolžnih, samo zato ker mu pač niso bili po godu.

[Jure]

Poleg tega, da je izdala lasten narod v zameno za "politične" interese.

[cyc]

Jaz tega pač ne vidim črno-belo, ampak tako enakomerno sivo - obe strani. Obojim vodstvo ni ravno v čast ... eni zaradi izdaje in drugi zaradi izdaje. :krneki:

Edina niansa je, da so eni se šli izdajstvo kasneje, z določenimi razlogi, ki zadeve sicer ne opravičijo, jo pa obrazložijo. In razlog so oni prvi ...

[Jure]

Se strinjam, obojim vodstvo ni ravno v čast, prav tako niso stvari črno-bele, daleč od tega, ampak definitivno pa niso enakomerno sive! Naj bo kakorkoli že iz kakršnih koli razlogov že, nekaj šteje tudi rezultat in dejstvo je, da je bil Adolf Hitler verjetno najhujši zločinec v zgodovini človeštva in če imaš ob njem dve strani, eno, ki se je borila proti njemu in eno, ki se je borila z njim in če predpostavimo, da sta obe imeli svoje sprevržene razloge, zakaj je bilo tako, še vedno ostaja dejstvo, da so eni branili našo zemljo, drugi so se pa pač pod pretvezo, da počnejo ravno to, prodali okupatorju.

Tu se pogovarjava slovensko zato, ker so zavezniki dobili WW2 in ker so bile okupatorske sile poražene. Pa ne, da je bilo potem po vojni rožnato in da je bil režim pravičen, daleč od tega, vem kaj se je dogajalo in globoko obsojam to. Ampak kljub vsemu, se je pa potrebno zavedat kdo je streljal Nemce in Italjane, ko so nas napadli. Saj nismo mi njih.

Pa da se razumemo, jaz ne obsojam neposredno nevednih vojakov, ki so bili zavedeni tako na eni kot na drugi strani. Ampak domobransko vodstvo in cerkev je pa točno vedlo zakaj se gre Hitlerju in njegovim pristašem, ko so se odločili za sodelovanje z njimi.

Če državo pretresajo politična nesoglasja in teror določene opcije, zagotovo ne boš rešil države tako, da se boš povezal še s hujšim z lom, ki je napadlo to isto državo iz svojih sprevrženih razlogov.

[Jure]

Pa še en zanimiv članek, ki je bil enkrat že objavljen v eni drugi temi:

Zgodovinskih dejstev ni mogoče spremeniti

Nesprejemljivi poskusi revizije poteka druge svetovne vojne in kriminalizacije narodnoosvobodilnega gibanja

sobota, 03.11.2007

Tekst: Prof. dr. Ljubo Bavcon

Že nekaj časa, še posebno pa ob sodbi vrhovnega sodišča RS, ki razveljavlja sodbo vojaškega sodišča 4. armade zoper nekdanjega ljubljanskega nadškofa G. Rožmana in M. Kreka, se pojavljajo v javnosti fantazijske trditve o poteku dogodkov med vojno na Slovenskem.

To pa seveda ne pomeni, da ni treba obsoditi in obžalovati že med vojno storjenih nepotrebnih in ideologiji NOG nasprotnih izpadov (Foto: Dnevnik)

Te neutemeljene, arogantno izzivalne, obenem pa hinavsko na spravo sklicujoče se trditve je treba vendarle odločno zavrniti, kljub moji privrženosti načelu strpnosti. Na kratko jih je mogoče povzeti takole: mednarodnopravna kontinuiteta Kraljevine Jugoslavije naj bi se po vojaškem porazu aprila 1941 še nadalje izražala v obstoju vlade v begunstvu. Po tem konstruktu naj bi upor večine prebivalstva Jugoslavije ne bil upor zoper okupatorje, temveč komunistični upor zoper "legitimno" vlado v begunstvu in zoper njene oborožene sile, četnike Draže Mihajlovića, torej državljanska vojna.

Okupacijske sile naj bi bile zaradi tega in v skladu z mednarodnim pravom dolžne zagotoviti javni red in mir ter varnost civilnega prebivalstva. Zato naj bi bile po mednarodnem pravu o vojni zasedbi upravičene do kaznovanja upornikov. Partizani naj bi napadali "pravno zavarovane interese civilnega prebivalstva", zato naj bi bili ti napadi protipravni, in to naj bi utemeljevalo pravico prebivalstva do silobrana, kar naj bi se izražalo v ustanovitvi enot Milizia volontaria anticomunista in domobranstva ter v njihovi vojni proti NOG na strani fašističnih in nacističnih oboroženih sil. Vsa dejanja in ravnanja partizanov naj bi bila "navadna kriminalna dejanja vse do priznanja Titovih partizanov kot vojskujoče se strani".

Zato naj bi bilo oboroženo in vsako drugo sodelovanje z okupacijskimi silami v resnici samo mednarodnopravno zapovedano izpolnjevanje dolžnosti vseh obstoječih inštitucij okupiranega ozemlja, vključno z rimskokatoliško cerkvijo, pri zagotavljanju varnosti civilnega prebivalstva. Spričo tega naj bi bilo tudi dejansko priznanje narodnoosvobodilnega gibanja s strani Velike Britanije (od začetka leta 1943, op.a.) prezgodnje, nedopustno in naj bi pomenilo kršitev mednarodnega prava.

Ta izkrivljena podoba o dejstvih je zdaj poglavitna "argumentacija", s katero poskušajo nekdanji kolaboranti in njihovi nasledniki revidirati potek druge svetovne vojne, kriminalizirati NOG in povzdigniti lastno kvizlinško in narodnoizdajalsko delovanje ter njegov poraz med drugo svetovno vojno v zmago in na raven s tedaj veljavnim mednarodnim pravom skladnega ravnanja. Na domišljijske, navidez pravne in mednarodnopravne sklepe, ki jih izvajajo iz tega fantazijskega scenarija, je treba odgovoriti jasno, da ne bi postali resnica zaradi njihovega pogostega ponavljanja.

Prvič. Napad sil osi na Jugoslavijo je bil protipravna agresija, kot je v sodbi ugotovilo Mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu. Zato so bila vsa dejanja in ravnanja okupatorjev zoper pripadnike narodnoosvobodilnega gibanja (NOG) in civilno prebivalstvo v temelju protipravna. Mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu jih je razglasilo za vojna hudodelstva in za hudodelstva zoper človečnost. Zato se za njihovo opravičevanje ni mogoče sklicevati na mednarodno vojno pravo. Že po haaški konvenciji o vojni na kopnem iz leta 1907 pa je bila izrecno razglašena za protipravno dejanska ali celo formalnopravna priključitev delov slovenskih ozemelj Italiji in Nemčiji. Zato je bil upor narodov nekdanje Jugoslavije legitimen upor zoper napadalce in okupatorje in zato je bilo politično in oboroženo sodelovanje z okupatorji zoper sile narodnoosvobodilnega upora veleizdaja in izdaja domovine po katerem koli kazenskem pravu vse od rimskega prava dalje.

V Sloveniji ni potekala nikakršna državljanska vojna

Drugič. V Sloveniji med vojno ni potekala nikakršna državljanska vojna. Ta je v pogojih sovražne okupacije že pojmovno izključena. Sicer pa so bile strani v spopadu pri nas jasno opredeljene. Na eni strani so bile sile osi, ki so obsegale tudi oborožene sile domačih ali tujih kolaborantov, ki so bile pod njihovim poveljstvom, od njih oborožene in oskrbovane. Na drugi strani so bile sile NOG kot sestavni del zavezniških sil, dejansko že od vsega začetka in še bolj jasno od prihoda zavezniških vojaških misij, pravno in mednarodnopravno pa od jeseni 1944, to je od sporazuma Tito-Šubašić.

Tretjič. NOG je bilo hkrati osvobodilno in socialno revolucionarno gibanje, za novo socialno pravično in narodnostno enakopravno družbeno ureditev Jugoslavije po vojni. Legitimnost obeh vidikov NOG izhaja iz množične podpore prebivalstva. Partizani se ne bi mogli obdržati niti kratek čas, če ne bi imeli podpore prebivalstva, zlasti tudi glede vizij o prihodnosti Jugoslavije. Opravičevati oboroženo izdajalsko sodelovanje z nacifašisti in s tisočletnimi narodnimi sovražniki Slovencev s silobranom je pravno nevzdržno in moralno zavrženo. Seveda pa to ne pomeni, da ni treba obsoditi in obžalovati pobojev in vsakršnega nasilja, kar se je med vojno dogajalo, toda ne samo z ene strani.

Četrtič. V Sloveniji je potekal proces, ki je NOG dajal poleg legitimnosti tudi legalnost. Proces je potekal od 16. septembra 1941, preko kočevskega zbora odposlancev, drugega zasedanja Avnoja leta 1943, do sporazuma Tito-Šubašić. Vsako politično gibanje se bori za oblast in ni razumljivo, zakaj se komunisti v letih 1941-1945 ne bi smeli boriti za to, da bi z vzvodi oblasti uresničevali narodno in socialno osvobodilne cilje. Za kakšne sprevržene trditve gre, je razvidno iz dejstva, da tisti, ki zanikajo pravico komunistom boriti se za oblast, priznavajo to pravico tistim, ki so izročili ključe Ljubljane in se priklanjali italijanskim okupatorjem v Ljubljani in Rimu, ki so sprejeli tuje orožje in pobijali partizane in aktiviste OF, prisegali Nemčiji in Hitlerju.

Petič. Večkrat slišimo in beremo trditev, da je bila zavezniška vrnitev jugoslovanskih oboroženih kolaborantov kršitev mednarodnega prava o repatriaciji vojnih ujetnikov in celo kršitev določb kazenskega prava o ekstradiciji. Takšne politikantske trditve si nekateri privoščijo tudi ob vsakokratnih izkopavanjih posmrtnih ostankov po vojni pobitih ljudi, ki jih razglašajo za Slovence in Hrvate, ne povejo pa, da je šlo za domobrance, ustaše, četnike in druge pripadnike oboroženih pomožnih sil osi, ki so jih zavezniki vrnili na podlagi sklepov velikih sil v Moskvi, Teheranu, Jalti in Potsdamu.

Nam bo zgodovino pisal vsakokratni nosilec oblasti?

To pa seveda ne pomeni, da ni treba obsoditi in obžalovati že med vojno storjenih nepotrebnih in ideologiji NOG nasprotnih izpadov, kakor tudi nadaljnjega ravnanja jugoslovanskih oblasti z vrnjenimi okupatorjevimi sodelavci, ki bi jim morali zagotoviti pošteno sojenje, čeprav niso imeli statusa vojnih ujetnikov. Takšno sojenje je slovensko narodnoosvobodilno gibanje zmoglo jeseni leta 1943 na kočevskem procesu v neprimerljivo bolj neugodnih okoliščinah. Zato je toliko težje razumeti, zakaj vsaj takšnega sojenja niso zagotovili po končani vojni. To ne bi bilo samo v skladu z načeli človečnosti in pravičnosti, marveč bi bilo tudi moralno visokovredno in celo politično modro ravnanje.

Toda ta greh, politična napaka, sveto maščevanje ali zločin zmagovalcev, kakor koli že kdo želi poimenovati povojni pomor vrnjenih oboroženih kolaborantov, ne spreminja in ne more spremeniti ne dejstev in ne moralnih, pravnih in mednarodnopravnih ocen o NOG kot legitimnem, legalnem in mednarodno priznanem vrhunskem dosežku v zgodovini slovenskega naroda.

Šestič. V ta scenarij spada tudi serija zahtev za obnovo kazenskega postopka in zahtev za varstvo zakonitosti, ki jih je sprožal nekdanji generalni državni tožilec Drobnič v zvezi z obsodbo škofa Rožmana iz leta 1946. Treba je povedati, da so zahteve za obnovo kazenskega postopka v letih od 1995 do 2004 zavrnili štirje različni sodni senati, trije na okrožnem sodišču v Ljubljani in pritožbeni senat višjega sodišča v Ljubljani. To pomeni, da so štirje različni senati različnih stopenj sodstva spoznali sodbo vojaškega sodišča 4. armade iz leta 1946 zoper Rožmana za vsebinsko pravilno, zakonito in za tedanji čas pravično. Aktualna razveljavitev te sodbe s strani vrhovnega sodišča RS temelji na procesnih, torej formalnih kršitvah kazenskega postopka. To pomeni, da smiselno ne razveljavlja štirih vsebinskih, prej omenjenih sodb, sprejetih v postopkih za obnovo kazenskega postopka, čeprav se o tem izrecno ne izreka.

Nekdanji škof Rožman in politik Miha Krek veljata zaradi te razveljavitvene sodbe, ob spoštovanju načela o domnevi nedolžnosti, za kazenskopravno nedolžna. Vendar pa ta domneva v ničemer ne spreminja ne zgodovinskih dejstev ne njune politične in moralne krivde ter odgovornosti za politično in oboroženo sodelovanje vodstev nekaterih predvojnih strank in vodstva ljubljanske nadškofije z okupatorji med vojno v Sloveniji in torej tudi za pravočasno iz Londona napovedano smrt tisočev mladih ljudi, ki sta jih zapeljala v kvizlinštvo in narodno izdajalstvo.

Za sklep. Objektivna in znanstveno korektna zgodovinska analiza ne dopušča ideološko, politično in moralno ocenjevati dogodkov izpred šestdesetih let s stališča današnjega stanja stvari, izkušenj, dogodkov, spoznanj, trenutno dominantnih ideologije in politike ter drugih okoliščin in interesov. Preprosteje povedano, vprašanje je, ali je dovoljeno dogajanja v letih 1941-1945 in zlasti tedanja ravnanja komunistov ocenjevati s stališča, da je "komunizem" (socializem) skoraj petdeset let pozneje doživel poraz in da je torej vse, kar se je dogajalo od nastanka ideje dalje, zlasti pa od poskusa uresničevanja idej o človekovi osvoboditvi, enakosti in socialni pravičnosti, ena sama zmota, zabloda, krvava utopija in zločin.

Seveda je to vprašanje tudi izraz globoke prizadetosti udeležencev tega poskusa zaradi arogantnih poskusov nekdanjih kolaborantov, da bi kriminalizirali njihova dejanja in ideale, za katere so premnogi dali ali bili pripravljeni dati tudi svoja življenja. Toda vprašanje ni samo emocionalno, zadeva tudi bistvo znanstveno utemeljene in korektne metodologije zgodovinopisja. Ali pa nam bo zgodovino tudi v demokraciji pisal neposredno ali vsaj posredno vsakokratni nosilec oblasti in družbene moči?

[cyc]

Ah, DeX, diktatorje tako tehtat - kdo je bil hujši - res nima smisla, verjetno se niti "ne da". Jih je pa Stalin, kjer so se naši revolucionarji učili obrti, fental bojda več, kot jih je ratalo Adolfu. Tko da - isti pofl vse skupaj. Doktrine so naši seveda povzeli in jih s pridom uporabili.

[Buzdovan]

P.S.: pripovedovanja o napadanju močnejšega nasprotnika in pobegu v hosto se berejo zelo pogumno in romantično, ampak medalja ima dve plati. Spizdit in pustit civiliste, da se ukvarjajo z razpizdenim okupatorjem ni ne junaško ne kul, še manj pa je bilo to dobro za prebivalstvo.

In okupator se je obnasal se bolj junasko in kul in se spravil na civiliste namesto na njih.

Ce se nebi vsi skupaj uprli, bi danes imeli v usesih stevilke in delali za ograjo.

[Jure]

Ah, DeX, diktatorje tako tehtat - kdo je bil hujši - res nima smisla, verjetno se niti "ne da". Jih je pa Stalin, kjer so se naši revolucionarji učili obrti, fental bojda več, kot jih je ratalo Adolfu. Tko da - isti pofl vse skupaj. Doktrine so naši seveda povzeli in jih s pridom uporabili.

Vse res, samo nekaj bistvenega pozabljaš, Stalin ni prišel k nam napast naše zemlje in naroda, Adolf pa je..

[Jure]

In okupator se je obnasal se bolj junasko in kul in se spravil na civiliste namesto na njih.

In vrli domobranci so mu v imenu domovine in svojih očetov veselo asistrirali :headbang:

[volk]

In vrli domobranci so mu v imenu domovine in svojih očetov veselo asistrirali :headbang:

ZA KAKŠNO NAGRADO NAJ TE PREDLAGAM ?

Diamantna nagrada za čredni nagon :hmm:

Zlati papagaj :hmm:

Se mi zdita primerni glede na vsebino in veličino raziskovalnega in znanastvenega prispevka. :worship:

In še nekaj mnenje Bavcona ni zgodovinsko dejstvo in na tako vprašljivo avtoriteto kot je Bavcon se sam ne bi NILKOLI skliceval

[Ice]

....... Stalin ni prišel k nam napast naše zemlje in naroda, .......

.......odvisno kako razlagas pojem "napadati"......

[cyc]

Ce se nebi vsi skupaj uprli, bi danes imeli v usesih stevilke in delali za ograjo.

V bistvu bi bil oportunistični pristop ta, da bi počakal na delo zaveznikov. Saj je verjetno jasno, da nemške vojske ni zlomilo partizansko gibanje? To je samo rahlo pomagalo, ko je bila njihova vojska že oslabljena. Je bilo treba z dvema frontama nad Berlin.

V času hit & run akcij so nastradali pretežno samo civilisti. Zaradi povračilnih ukrepov okupatorja in zaradi atentatov političnih nasprotnikov s strani revolucionarjev. Ko so ti štosi sprožili odpor proti "odporu" samem oz. proti revoluciji, *potem* šele je sledil glavni del bratomorne vojne.

Popravljeno September 16, 2008. Popravil cyc

[SF]

A niste levaki stalno govoril, da se je treba ozirat v prihodnost? :naughty:

[volk]

A niste levaki stalno govoril, da se je treba ozirat v prihodnost? :naughty:

:nono:

samo takrat ko nam to odgovarja

:rolleyes:

[Jure]

Peče zgodovina a? :evilgrin: Ampak dejstva so dejstva, ve se kdo je bil na čigavi strani in kdo je držal z okupatorjem. In to kar je zapisano v tem članku je najti tudi v ostali zgodovinski literaturi in to ne samo Slovenski, ampak v svetovni. Stvari res niso črne in bele, ampak to, da so domobranci s cerkvijo na čelu dali prednost političnim interesom pred narodom se pa pač ne da zbrisat. K sreči se večina naroda še vedno zaveda, kdo so bili tisti, ki so se borili in dali življenje za domovino, kljub grehom, ki so jih zagrešili. Na žalost je bilo pa teh grehov precej več kot bi bilo potrebno, tudi to je res.

[volk]

Peče zgodovina a? :evilgrin: Ampak dejstva so dejstva, ve se kdo je bil na čigavi strani in kdo je držal z okupatorjem. In to kar je zapisano v tem članku je najti tudi v ostali zgodovinski literaturi in to ne samo Slovenski, ampak v svetovni. Stvari res niso črne in bele, ampak to, da so domobranci s cerkvijo na čelu dali prednost političnim interesom pred narodom se pa pač ne da zbrisat. K sreči se večina naroda še vedno zaveda, kdo so bili tisti, ki so se borili in dali življenje za domovino, kljub grehom, ki so jih zagrešili. Na žalost je bilo pa teh grehov precej več kot bi bilo potrebno, tudi to je res.

Veš, da prvič slišim

Hvala :worship:

[Jure]

Bolje pozno kot nikoli :fredy:

[volk]

:hmm:

A se vam splača, se vam zdi fajn vedno znova toplo vodo odkrivat !!!???

NESPORNO in NOTORIČNO dejstvo je, da so in komu prisegli domobranci, na kateri strani so se borili ipd.

In za to so plačali oni sami in njihovi potomci.

Vam se zdi to pošteno. MENI ne

Za grehe svojega očeta ne bi rad in povem vam, da ni prijetno odgovarjat in biti kaznovan

Med temi domobranci so bili v veliki meri peprosti ljudje, mobilizirani ali dobrovoljno pristopljeni ne da bi jih večina vedla za kaj gre. In če je vam pošteno te in take enačiti z njihovimi liderji in krvniki, se meni ne zdi to pošteno

Ne maram, ne priznavam kolektivne krivde

Dejstvo je da so za svoje grehe, dejanja in nedejanja plačali-BILI KAZNOVANI

NESPORNO in NOTORIČNO dejtvo je, da je SLOVENIJA posejana s prikritimi grobišči v katerih so ženske, otroci, starci. V teh jamah je več ljudi kot jih je bilo v ubitih v vojni.

A je kdo priznal, odgovarjal in bil kaznovan za te zločine???!!!

Dobro vemo kdo je bil takrat na oblasti, kdo je sprejemal odločitve, kdo je streljal.

Za vse to obstajajo in so dokumenti, prav tako priče. Če ne moremo govoriti o subjektivni krivdi in bi bilo to tudi (razen zelo lepih pokojnin nekaterih še) brezpredmetno LAHKO in MORAMO govoriti in pokazati na sistem, oblast, na pravne naslednike. Ki se nikakor ne branijo medalj, pokojnin, nepremičnin in premičnin ki so jih nasledili. VENDAR pri vsakem poštenem dedovanju deduješ vso zapuščino. ANEDA ?! Saj smo za pravico za vse ?!

Enkrat in upam, da kmalu ko ne bodo več pomembne borčevske penzije in ko se ne bodo posamezniki rabili več napajat na tekovinama revolucije ne bo noben več omenjal sprave in je ne bo rabil

Vse to je politično vprašanje. Tako kot meja s Hrvaško

In dajte še naprej odkrivat toplo vodo !

Sicer zamozadovoljstvo šteje, priznam

Sam kaj ko se moraš prej ali slej pogledat v ogledalo

Razumem one, ki so na račun primernih očetov imeli in majo veliko od tekovina revolucije. Vsi ostali pa ste ovce, to je moje mnenje, če še vedno verjamete v neomadeževanost revolucije in da so vse sile zla na drug strani in da vam bodo zdaj vzeli nevem kaj.

počasi poskušaj še enkrat če sploh si prebral

k temu nimam več kaj dodat

in če še vedno ne bo šlo je pač tako, da se ne da

[Jure]

Sem prebral in se deloma strinjam z napisanim, kar sem tudi že povedal.. Ampak bila je vojna, okupator je napadel, streljal ženske, otroke, požigal vasi pri tem so mu pa pomagali ravno domobranci. In kako si ti predstavljaš da bo potem po vojni vse to kar pozabljeno in oproščeno. Saj ljudje nismo bitja brez čustev. Eno je, kar bi bilo idealno, da bi rekli vojne je konec, kar je bilo je bilo, pojdimo naprej.. Ampak svet ni idealen, tu so bile zamere, užaljenost, občutek izdanosti in bilo je kar je bilo. Pa čeprav, ni bilo prav, ni bilo pošteno, je vredno obsojanja, ampak to je bila posledica toliko let vojne in terorja in tega se ne da kar izbrisat in pozabit..

In še enkrat, načeloma ne oporekam temu kar si zapisal, oporekam pa temu ker trdiš, da sta bile obe strani "enako sive". To pa pač ni res. Lahko bi to rekel za nekatere vojake, ker pač verjamem, da niso bili sami krivi in so bili zlorabljeni za dosego političnih ciljev ene ali druge strani. Ampak eni so se branili pred okupatrojem, drugi pa bili na njegovi strani. Beseda OKUPATOR pa že sama dovolj pove, brez vedenja, kakšen je bil Adolf, kakšna je bilan jegova politika in kakšni so bili njegovi nameni z drugimi narodi. In že to je dovolj zgovorno dejstvo, da ne moreš NOBja enačit z domobranstvom, vsaj kot celoto ne.