Predvidevanja, nasveti in osebna varnost

[Strominator]

brošurica, ki sem jo našel na supermotorist

ne_spreglej.pdf

malo za obnovitev za stare macke

in

za zacetnike nekaj nasvetov, navodil, pravil,...

[anja37]

brošurica, ki sem jo našel na supermotorist

ne_spreglej.pdf

malo za obnovitev za stare macke

in

za zacetnike nekaj nasvetov, navodil, pravil,...

Sedaj ko harim tu sem najdla zelo dobra obvestila,opozorila,nasvete za sebe.Hvala,ker si to prilimau tu,zelo,zelo zanimivo in poučno.

[Lowrenc]

Bil je eden tistih spomladanskih dni, ko ti le malokatera stvar lahko prepreči, da se po službi vsedeš na jeklenega lepotca in odpelješ en krog. In ravno na ta prelep dan sem imel namen postoriti nekaj del v gozdu. Ob prihodu domov mi je oče povedal, da bo delo počakalo on pa mora odpeljati motocikel na servis in potrebuje prevoz nazaj do doma. Nisem se dal dolgo prositi in oblekla sva opremo. On je še zaprl garažna vrata jaz pa sem se že odpeljal češ: Vozil bom počasneje-me boš že dohitel. Po kakih 5km za ovinkom stoji traktor kateremu prikolica moli čez polovico mojega voznega pasu. Huh-še dobro, da vozim počasi sicer bi lahko prišlo do katastrofe...

Z mislijo na morebitno nesrečo odpeljem naprej v mesto. Mimogrede pozdravim znanca in spotoma pogledam tudi, če sošolec iz fakultete slučajno poležava na vrtu. Oče me še vedno ni dohitel in kot vedno v naselju vozim po predpisih. Počasi se približujem križišču in nasproti mi pripelje bela Fit Panda, ki se skoraj ustavi in tudi s smernikom nakaže, da želi zaviti preko mojega voznega pasu na stransko cesto. Situacija izgleda kot vzorčni primer za v knjigo CPP, ki opisuje pravilo srečanja.

Tedaj belo vozilo nenadoma zavije preko mojega voznega pasu... Zazijam od presenečenja, se z vso močjo oprem na krmilo in nekoliko privzdignem na sedežu. Za zaviranje ni bilo več časa! Spominjam se velikega sunka v moje telo, potem pa nič več... Zavem se, da sredi ceste ležim z obrazom obrnjenim v tla. Skušam se pobrati ampak mi roke ne pustijo. Ne gre! Nimam moči! Vsega se zavedam in strašno rad bi se pobral s tal pa nisem dovolj močan... Mimoidoči me prevalijo na hrbet in nekdo mi skuša sneti čelado. Drugi temu ostro nasprotuje. Nato že pride moj oče in mi odpre preklopno čelado. Ležim na hrbtu in gledam v obraz domačega doktorja, ki je takoj prihitel iz 200m oddaljenega zdravstvenega doma. Vidim očetov zaskrbljen pogled, vidim sodelavca, ki mi že 2 leti govori, da se bom enkrat razmazal in nazadnje vidim tudi možakarja, ki mi je prekrižal pot. V ozadju pa sinjemodro nebo prekrasnega spomladanskega dne...

Popravljeno April 9, 2010. Popravil Lowrenc

[horn3t]

Upam, da ni kaj hujšega, Lowrenc. Tale izkušnja mi je dala misliti...

LP in hitro okrevanje želim

[rrrr]

Da bo laže na Reki ob dežju predvidevat.

rrrr

[Vodnar]

Ležim na hrbtu in gledam v obraz domačega doktorja, ki je takoj prihitel iz 200m oddaljenega zdravstvenega doma. Vidim očetov zaskrbljen pogled, vidim sodelavca, ki mi že 2 leti govori, da se bom enkrat razmazal in nazadnje vidim tudi možakarja, ki mi je prekrižal pot. V ozadju pa sinjemodro nebo prekrasnega spomladanskega dne...

Da bi se kmalu pocajtal ... vso srečo ti želim

[Lowrenc]

Najhujše je zdaj mimo, če odmislim to, da bo šlo v 3 krasne kar lep del sezone... Hvala vsem za lepe želje. Tako tistim, ki ste mi pisali na PM ali pa v topice, kot tudi tistim, ki ste me obiskali ali pa smo se slišali samo po telefonu. :trance_27_notworthy:

[ImenitnaPriložnost]

Bil je eden tistih spomladanskih dni, ko ti le malokatera stvar lahko prepreči, da se po službi vsedeš na jeklenega lepotca in odpelješ en krog. In ravno na ta prelep dan sem imel namen postoriti nekaj del v gozdu. Ob prihodu domov mi je oče povedal, da bo delo počakalo on pa mora odpeljati motocikel na servis in potrebuje prevoz nazaj do doma. Nisem se dal dolgo prositi in oblekla sva opremo. On je še zaprl garažna vrata jaz pa sem se že odpeljal češ: Vozil bom počasneje-me boš že dohitel. Po kakih 5km za ovinkom stoji traktor kateremu prikolica moli čez polovico mojega voznega pasu. Huh-še dobro, da vozim počasi sicer bi lahko prišlo do katastrofe...

Z mislijo na morebitno nesrečo odpeljem naprej v mesto. Mimogrede pozdravim znanca in spotoma pogledam tudi, če sošolec iz fakultete slučajno poležava na vrtu. Oče me še vedno ni dohitel in kot vedno v naselju vozim po predpisih. Počasi se približujem križišču in nasproti mi pripelje bela Fit Panda, ki se skoraj ustavi in tudi s smernikom nakaže, da želi zaviti preko mojega voznega pasu na stransko cesto. Situacija izgleda kot vzorčni primer za v knjigo CPP, ki opisuje pravilo srečanja.

Tedaj belo vozilo nenadoma zavije preko mojega voznega pasu... Zazijam od presenečenja, se z vso močjo oprem na krmilo in nekoliko privzdignem na sedežu. Za zaviranje ni bilo več časa! Spominjam se velikega sunka v moje telo, potem pa nič več... Zavem se, da sredi ceste ležim z obrazom obrnjenim v tla. Skušam se pobrati ampak mi roke ne pustijo. Ne gre! Nimam moči! Vsega se zavedam in strašno rad bi se pobral s tal pa nisem dovolj močan... Mimoidoči me prevalijo na hrbet in nekdo mi skuša sneti čelado. Drugi temu ostro nasprotuje. Nato že pride moj oče in mi odpre preklopno čelado. Ležim na hrbtu in gledam v obraz domačega doktorja, ki je takoj prihitel iz 200m oddaljenega zdravstvenega doma. Vidim očetov zaskrbljen pogled, vidim sodelavca, ki mi že 2 leti govori, da se bom enkrat razmazal in nazadnje vidim tudi možakarja, ki mi je prekrižal pot. V ozadju pa sinjemodro nebo prekrasnega spomladanskega dne...

Shit, končno je nekdo artikulirano zapisal točno tisti scenosled, ki me že vedno preganja in se tovrstnega dogodka bojim kot hudič križa.

Kar prebledel sem ob branju.

[NikolaTesla]

Držim palce zate že od trenutka, ko sem prebral tvoj prispevek. Želim ti popolno in čimprejšnje okrevanje.

Dosti izmed nas je že večkrat doživelo podobno situacijo in niti zavedamo se ne kako blizu smo bili tovrstni nezgodi tudi mi. Kar zamislil sem se.

Lep pozdrav

[tati]

spoštovani motoristi in motoristke, glede na to, da kar nekaj časa preživim na svojem jeklenem konjičku v zadnjem času pogosto opažam da ne samo, da se moram bati in izogibati avtomobilistom, kolesarjem, kamijonom in ostalim prevoznim sredstvom v prometu, žal pa tudi precej neizkušenom motoristom, ki si zaradi svojih voznih (ne)sposobnosti dostikrat lastijo kar oba vozna pasova :headbang: :headbang: ..........ZATO vse vljudno naprošam naj se vozijo po svojem voznem pasu, ker če v ovinku nasproti vozeči motorist seka moj ovinek ne vem kam se mu naj izognem.....

imam občutek, da se moram res bati vseh motoristov, ki mi vozijo nasproti, ali za mano, ker so jim predvidevanja malce tuja....žal..... :wallbash: :wallbash:

da ne bom samo grajala, lahko pa pohvalim vse voznike (super sportnih - ss) motorjev, ki načeloma zelo dobro poznajo cestni bonton in kulturo vožnje.... :worship:

[GRUNF]

Vsak sontagfarer ima svojo kolarnco....včasih so peš drveli k nedeljski maši, dans pa z Lojzom na sontag furo z makino....

[tati]

Vsak sontagfarer ima svojo kolarnco....včasih so peš drveli k nedeljski maši, dans pa z Lojzom na sontag furo z makino....

Grunf....tudi jaz ne vozim počasi, se pa trudim, da ko priletim v ovinek ne podrem vseh nasproti vozečih motoristov, predvidevati je pa vseeeno treba vsaj toliko ,da lahko nasproti pripelje kakšen avto ali motor, al kako hudiča....

itak je pa res da ima že skoraj vsak izpit za motor in motor......

[traktor]

imel oz. imela sva srečo v nesreči.

pri 120km/h na uro nama je na polno naloženem motorju na tropasovnici v ITA blizu Vicence začela opletat belanca kot nora. Spomnim se, da sem prižgal žmigovce, stisnil sklopko, da sem poskušal bremzati, pa ni pomagalo. Vem, da sem dal noge na tla in bremzal s škornji. Gledal sem nazaj v špegle, avtomobili, šleparji vse je žmigalo in se ustavljajo, naju pa je metalo sem in tja. Ž. se je stisnila še bolj k meni, enkrat vmes me je zagrabila za rame, pa se je spomnila, da je to nekaj kar najbolj sovražim. Spusti me, in me prime za pas. V glavi sem si ponavlajal, da ne bova padla, da ne smeva, da se bova ustavila, da se bova že zmazala, da bo že nekako, in da definitivno ne bom klical domov, da sva mela nesrečo... Spomnim se, da sem gledal na števec, počasi ampak res počasi sva se ustavljala. Belanca je bila trda, opletala je ko nora. Levo, desno, levo, desno,... Roke in noge so bolele, mišice so bile napete. Počas sva se približevala robu ceste, daleč spredaj sem videl izvoz za Vicenco. Pogledal na števc hitrost še vedno ene 60-70km/h, še kar naju meče, zdi se mi, da še bolj. Poslušam motor, vse je tiho, mirno?! Pogledam, itak je mirno in tiho, saj držim sklopko. počasi jo spustim, motor zaropota, začne naju še bolj metat in občutno ustavljat. Ž. zadej kriči in me stiska. Jest napenjam mišice, kar se da, bremzam z nogami... Sva že na izvozu, ustavljava se, meče naju... Toooooooooooooooooooooooo! Ustavila sva se. Pogledam v špegu, zadaj mirno, stopiva dol z motorja, hiter pogled in vprašanje eden drugemu, vse ok, živi in celi smo. Mimo se pripelje šlepar in kaže, če je vse ok, pomaham mu, drži se za glavo in pelje naprej...

Ž. pošljem naprej po izvozu, sam potiskam motor. Zdi se čisto lahek, adrenalin dela. Na srečo imava oba že oblečene odsevne jopiče, tako da se naju dobro vidi. Potiskam motor, postaja vedno težji in težji. Ne morem več. Ž. že čaka. Sva skoraj na koncu izvoza, 200m pred cestninsko. Motor naslonim na ograjo. Objameva se.

Takrat šele pogledam kaj se je zgodilo. Sprednja guma je spustila. Trak za zaščito pred ostrimi špicami je potegnilo ven, zračnico je raztrgalo in ovilo okoli osi. Škornji so uničeni, raztrgani, podplati popolnoma pobrani. Ma nima veze, celi smo. Niti se ne spomnim kako se je zgodilo, al je guma spustila hitro al počasi, vem samo, da naju je kar naenkrat začelo premetavati po cesti.

Vedel sem, da so kazni, če stojiš na ITA avtocesti visoke, zato sem mel v mislih samo čimprej dol s ceste. Na cestnini nama je cestninar zaprl cel pas, da sva šla lahko prerinla motor skozi. Rinem motor, zdaj je že težak je ko p.....a. Prideva na parkirišče, tam en lokalc, tudi motorist pride do naju in nama pomaga z nasveti. Vmes pokličem v SLO asistenco pri zavarovalnici, povem kaj se je zgodilo, koordinate z garmina, rečejo da bodo nekoga poslali. Lokalc nama pove, da je v mestu aprilia servis. Pripelje se policija, in naju vpraša, če sva mi2 tista s težavami na avtocesti. Pravim, da ja in povem kaj se je zgodilo. Policajka ne more verjet in prav, da mava srečo. Odpeljeta se. Po 1h pride asistenca, naložimo motor in gremo s kombijem na servis. Zamenjamo zračnico, preverimo obe gumi in gremo naprej...

Na motorju mešani občutki. Vsaka grbina pomeni strah, premikava se s hitrostjo skuterja. Vseeno nama po 2h uspe pridt do gardskega jezera. Počitnice se nadaljujejo...

Popravljeno Avgust 4, 2010. Popravil traktor

[horn3t]

Dobro, da se je vse tako izšlo. Prava reakcija v pravem trenutku, pa še dva sta bila in poln motor... Drugače me pa zanima, če je kdo podrobneje pogledal gumo, kaj se je zgodilo z njo? Res sem vesel, da ni nič hujšega.

Lep dan še naprej

[ProdriveR]

@Traktor - ko sem pa tole prebral,mi je pa dalo mislit. Kolkokrat se peljem(o) s hitrostjo,ki je rpecej visjo od tiste,s katero delajo crash teste z avtomobili in nikoli mi ni na kraj pameti prislo kaj takega ,kot se je tebi zgodilo. Sem ze videl cel zadnji lonec na avtocesti,pa plasc od tovrnjakarske gume. Samo,da ti pa na motorju takole gumo odpre... Men se ze zdej temni samo ob misli,da bi se mi kaj takega zgodilo.

[traktor]

Zadeva je podobna kot pri kolesih. za 1mm ma feltna predogle špice, ki jih pri montaži gume poviješ s trakom. potem je še zračnica in guma. v mojem primeru je popustil ta trak, kar je privedlo do tega da je spustila zračnica. Ker je potem ko sva se ustavila, bilo vseskupaj zunaj raztrgano in navito okoli osi, težko tečem ali je spustilo hitro ali počasi. Verjetno počasi.

Je pa definitivno sreča, da sem zadevo obržal pokonci in ni prišlo do padca.

[Bmflar]

Zadeva je podobna kot pri kolesih. za 1mm ma feltna predogle špice, ki jih pri montaži gume poviješ s trakom. potem je še zračnica in guma. v mojem primeru je popustil ta trak, kar je privedlo do tega da je spustila zračnica. Ker je potem ko sva se ustavila, bilo vseskupaj zunaj raztrgano in navito okoli osi, težko tečem ali je spustilo hitro ali počasi. Verjetno počasi.

Je pa definitivno sreča, da sem zadevo obržal pokonci in ni prišlo do padca.

Konec dober - vse dobro !!!

Drugače pa Alu feltne

[tadejct]

zdej bi pa jst vprašal za nasvet stare mačke!

verjetno vas je že kar nekaj doživelo, zdrse, padce in srečanja z odbojnimi ograjami. jaz sem pred letom doživel vse v enem. na mokri cesti s Trojan proti Izlakam nama je s sopotnico v levem ovinku odneslo zadnji konec (domnevam da zaradi frišne zadnje gume) in ker je motor nizek (beri cruiser) se je naslonil na nosilec leve stopalke ter zdrsnil po njem iz cestišča v odbojno ograjo. motor je s prednjim kolesom zadel v stebriček in se zavrtel, tako da je sopotnico (na srečo!) vrglo nekaj metrov naprej po vozišču, mene pa zložilo ob odbojno ograjo in pod motor. voznik nasproti vozečega avtomobila je porabil nekaj trenutkov da je uspel dojeti kaj se je pravzaprav zgodilo, nato pa izstopil iz avta in mi pomagal odmakniti motor.

Šok, nekaj čikov sede na odbojni ograji in razmišljanja da se je vredu izteklo... ne čutim nobenih bolečin, dekle nekaj malega. naložimo motor in proti domu. doma nisem znal več hoditi.... nekaj malega zaradi šusa, večinoma pa verjetno od klika v glavi, ko sem se zavedel kako bi se lahko končalo.

Mine čas,ki ga zabiješ v popravilo, se pogovarjaš s pohabljencem v garaži (sej se bova hmal spet vozila, etc...), ki počasi dobiva prvotno podobo. konec sezone je motor kot nov in sledi testna vožnja do Krka - kot po jajcih seveda, kako drugače. motor se lepo odziva, ni spremembe v vodljivosti, samo nekaj drugega je - roke so trde, vozim slabše kot v prvi dan v avtošoli, raztresen da skoraj spregledam rdečo luč v križišču.... okej, sej bo počasi spet lušno, sam da se zberem in sprostim, si mislim...

Leto je skoraj okrog jst sem pa še zdej presran ko vidim levi nepregleden ovinek z odbojno ograjo (še komu znano?) še vedno imam občutek da se bo zaprl in mi bo zmanjkalo limita do stopalke (čeprav vem da je šeeee), še vedno me muči tisti zdrs zadnjega kolesa, tisti zvok ko železo na polno zagrabi v asvalt in čutiš da je tud prednje kolo v luftu, ko nisem pri hudiču mel več kaj nardit.

Ufff- zdej sm povedal, kar v živo nobenmu nisem.

Vse kar vas prosim je, da mi posveste, svetujete kako se otrest tesnobe ki me spremlja na vsaki vožnji, kako na novo spoznati motor da ga bom spet lahko vozil kot prej in užival vsak kilometer ki ga cesta ponuja. nikoli mi ni bil problem voziti v dežju, mrazu, ponoči... vedno sem se imel čudovito in bi se rad imel spet! Vožnja v strahu to gotovo ni, še manj pa je pametna!

ne bom več nabijal, upam da je kdo razumel. hvala za vse odgovore, za katere si boste (upam) vzeli čas.

Srečno vožnjo prijatelji!!!

[Ni3ous]

Premagat poskušaj strah, ker misel, da bi ti kar brez razloga spet pometlo gumo, te dela nesposobnega vozit.

Kot si rekel veš zakaj se je to zgodilo. Imel si še neutečeno gumo.

Sedaj to veš in veš, da brez razloga ne boš zdrsnil.

Očitno si svoj čas znal na zihr peljat, saj te ni zmotil dež ali mokra cesta. Kar pomeni da imaš občutek za obnašanje motocikla, fiziko ipd.

Predvidaj in še enkrat predvidevaj, več kot toliko ne moreš naredit.

Tudi jaz sem imel nekaj podobnega in od takrat se je moj slog vožnje precej spremenil.

Če se ti ne bo uspelo kmal sprostit pri vožnji, potem bo morda bolj varno zate in za ostale v prometu, da se sploh ne voziš.

Pelji po pameti, predvidevaj in uživaj.

Pa veliko sreče.

[trebor]

Tudi jaz sem imel prometno nesrečo. Od drugih se je razlikovala le v tem, da me je snel voznik motornega kolesa, ki mi je pripeljal nasproti in se je v njegovem desnem ovinku ustrašil in narobe reagiral. S prvo zavoro je premočno zavrl, zato mu je odneslo prvo kolo. Ko je padel, se je zadrsal ravno vame in moje motorno kolo. Narediti nisem mogel nič, samo čakal sem in v trenutku sem videl, kako bo nasproti drseči motorist trčil vame. Na srečo sem toliko zmanjšal hitrost, da je motor zdrsnil mimo mene.

Ko sem po letu dni dobil motor nazaj, sem rabil celo sezono, da sem spet lahko normalno peljal v levi ovinek. Četudi je bil pregleden in brez kakršnih koli posebnosti, sem vedno zavrl in se prav počasi peljal skozi. Tega sploh nisem sam opazil, na moje ravnanje so me spomnili kolegi s katerimi sem se vozil. Šele nato sem začel razmišljati, zakaj vozim tako počasi v leve ovinke. Vzrok je bila nesreča. Nato pa sem se začel namenoma prepričevati, da je vse samo strah pred levim ovinkom in sčasoma sem se tega strahu otresel in sedaj vozim v oba ovinka enako. Zato mislim, da se boš tudi ti otresel tega strahu, samo moraš biti čim več na cesti. S prevoženimi kilometri bo tudi tvoj strah skopnel, čeprav boš še vedno občasno pomislil na nesrečo. Padec moraš vzeti kot izkušnjo iz katere se lahko kaj naučiš in ne samo koliko škode je bilo, ter kaj vse bi se lahko še zgodilo hudega.

LP Robert

[urkoman]

Lahko poizkusis tudi na kakem dirkališču - Grobnik, odpeljat nekaj krogov, vsakega malo hitreje. Sklepam da si pred padcem v ovinek bistveno preveč položil motor (kot da bi šlo za res), saj tudi ob novi gumi, če ni peska na cestišču in pelješ normalno, ne po kolenu, nebi smelo kar tako izgubiti oprijema.

Pesek, madeži, zalivke, spravijo zadnjo gumo v trzlaj, katerega se ustrašiš in ob napačni reakciji sledi padec. (napačno: opletati z nogami po zraku, noge vleči po asfaltu za lovlenje ravnotežja, bremzati na katerokoli zavoro, sunkovito odvzemanje plina... pravilno: ostati hladen kot špricer, stisnit noge ob posodo za gorivo in počakati, da guma spet lepo prime)

S sopotnico nama je večkrat zadnjo gumo odneslo, do sedaj (moram potrkat) sem vedno odreagiral tako, da nisem nič naredil, razen srce začne razbijat nekaj metrov kasneje, ko razmišljaš kako bi se lahko slabo končalo.

V šoli varne vožnje ti razložijo tudi to teorijo, ki sem jo sedaj opisoval.

Pa varne kilometre

[suzuki]

Hola mojster tadejct,

te čist razumem, sem bil v podobnih situacijah in je zoprno... a se da naprej!! kot prvo, vedno pazim da imam brezhiben motor (in gume!), da se mi nesreča ne bi zgodila zato, ker sem imel npr nekaj zvezano s špago in je mašnca pač spustila; torej je vzrok (zdrsa, padca) vedno MOJA napaka!! (razen seveda ko me kdo "napade iz zasede", kot je že bilo opisano zgoraj, ampak tam pač ni pomoči)

no, meni pomaga da najprej poiščem, točno definiram vzrok (zdrsa, padca), torej kje je bila napaka in kako bi bilo pravilno; s tem si dokažem da se mi ni treba bat vožnje nasploh, ampak da moram bit le extra pozoren na okoliščine, in seveda da ne bom ponovil napake!! (dokler to ne postane avtomatsko, kot vse ostalo)

ko imam to razčiščeno in zapičeno v glavi, grem prav tja kjer se je zgodilo in se nekajkrat peljem skozi, najprej počasneje, potem hitreje... mal stiska, seveda, a se skoncentriram na to da vem kaj je bilo narobe in da ne bom ponovil napake, pazim da sem sproščen (nisem zategnjen) in kmalu grem tko kot prej, morda celo bolje, saj še nekaj več vem, znam, ker sem bogatejši za izkušnjo

upam da bo ta metoda uspešna tudi zate, pa srečno!!

Popravljeno Avgust 11, 2010. Popravil suzuki

[horn3t]

Zadeva je podobna kot pri kolesih. za 1mm ma feltna predogle špice, ki jih pri montaži gume poviješ s trakom. potem je še zračnica in guma. v mojem primeru je popustil ta trak, kar je privedlo do tega da je spustila zračnica. Ker je potem ko sva se ustavila, bilo vseskupaj zunaj raztrgano in navito okoli osi, težko tečem ali je spustilo hitro ali počasi. Verjetno počasi.

Je pa definitivno sreča, da sem zadevo obržal pokonci in ni prišlo do padca.

Hvala za pojasnilo. Se pravi - napaka že pri samem načrtovanju. Še dobro, da se je s pomočjo spretnosti in nekaj sreče vse izšlo, kot je treba.

LP

[tadejct]

Ni3ous, Trebor, Urkoman, Suzuki! vsem hvala lepa za komentarje in spodbude! ste me prepričali danes popoldan sva naredila krog Horjul-Smrečje-Žiri-Gorenja vas-Javorje-Lenart-Praprotno-Škofja loka-Medvode- Ljubljana-Rakek-Postojna. spet me je zagrablo!!! V glavnem, nehal sem gledat ograje in rob ceste, osredotočim se na center pasu in se poskušam umirit. V drugi polovici poti je naredlo KLIK in speljalo:) ne znam pojasnit....)) Nisem peljal še do limita (bom z vsako vožnjo počasi stopnjeval), je pa vožnja 100% boljša kot prej, brez nepotrebnega zaviranja, tekoča. skoraj kot pred nesrečo. Divje, užival kot že dolgo ne. zvečer kar nism hotel motorja v garažo pospravit.... srečno!!!

[nejcgs]

Še nekaj na temo varnosti