Kako se sprijazniti s smrtjo

[Vrtnica]

Hja smrt si ne dolocamo sami (so izjeme) ampak tako je zivljenje... Sama sm ze bla nekje lih na meji oz recimo sm ze bla nekak mrtva sam pac zdravniki znajo svoje narest... ok sej niti tok ni vazno to...

S smrtjo se moramo sprijaznit sam je pa to bolece za nase bliznje ker je veliko trpljenja in solz ter zalosi (so pa seveda izjeme kr nekateri se veselijo nase smrti)...

Pac kaj mormo rodmo se... zivimo... umremo

tako je zivljenje

[HHV]

Ma je en velik shit ta naša kultura, ki je totalno zagiftana s katolicizmom, z lažnim upanjem za posmrtno življenje. Te farške barabe, po eni strani farbajo svoje ovce s posmrtnim življenjem, po drugi strani pa jim dajejo odpustke in blagoslove za vse sorte barabije, tudi pobijanje ljudi.

Vse, samo da se lahko manipulira in v imenu denarja (tako je, denarja ne vere) pobija nasprotnike.

Kdor malo pomisli in poskusi začutiti, ve, da po smrti ni kot je rekel Zoolo, NIČ. Ok, lahko si vrtnica, ali zajček, atomi šibajo, energija je večna! Samo če se sestaviš na novo, za prejšnje življenje ne veš, torej kot tak živiš enkrat!

Tisti, ki ostanejo po smrti svojega bližnjega, ga pa še vedno ljubijo, sovražijo, ali karkoli pač. Jok in stok, ki se dogaja okoli smrti nekoga, tesnoba ki jo čutiš, je bolečina ob manjku preživelega. Ne meni lapat, da je bogi oni, ki je odšel, figo, cmeramo zaradi našega egoizma, ker je nam nekaj zmanjkalo, nekaj, kar smo si lastili, največkrat neupravičeno. Edina kriza, tragedija je, ker je prenehalo življenje, življenje, ki bi lahko še lep čas cvetelo in svetilo. To tega, do življenja, do tega je pa potrebno SPOŠTOVANJE! In ko se poslavljamo od umrlega, izražamo spoštovanje do življenja, do tistega, kar nam je umrli dal. To bo pa ostalo z nami do našega prenehanja življenja. Torej ob pogrebu recimo pokojniku hvala, ali pa kurc te gleda in se nemo priklonimo!

OK, ne mi zamert za to mineštro! Sem pač pod vplivom tekočih dogodkov, pa fari in klerikalke mi grejo fejst na jetra!

LP HHV

[TOMY]

Tole si pa lepo povedu. Se strinjam s tabo glede farške bande 100%, pa še kaj bi dodal, pa raje ne bom. :splat:

S smrtjo tvojega bližnjega se je pa vedno težko sprijazniti, na žalost nas tako doživetje čaka enkrat vse... Dejstvo pa je, da eni prenašajo lažje, drugi težje...

[Zoolo]

S smrtjo tvojega bližnjega se je pa vedno težko sprijazniti, na žalost nas tako doživetje čaka enkrat vse... Dejstvo pa je, da eni prenašajo lažje, drugi težje...

Hmm, po mojem, vsaj po tem skozi kar sem šel letos, se mi zdi da niti ni toliko stvar v tem, da eni bolje eni slabše prenašajo izgubo.

Bolj je vprašanje kako umre pokojnik?

A je smrt nenadna, ko zdravega človeka naenkrat ni več med nami, ... ali je smrt tista edina odrešitev (pa ne farška!!) dolgo na smrt bolnega.

Oba sta umirala dolgo in mučno, ob obeh sem vsaj dve leti vedel, da je samo vprašanje časa, .... za oba pa če se sliši še tako Sick sem bil na koncu, ko je bilo vse za njima srečen, da sta končno našla "mir" po vseh mukah in bolečinah, ki so ju spremljale v zadnjih letih njunega življenja.

Ja bolečina ob izgubi ostane, ampak .... če človek pogleda s pravega zornega kota, lahko velik del te bolečine preboli s pravilnim NESEBIČNIM pogledom na celotno stvar, na umiranje in ne smrt. Smrt včasih je rešitev, pa se lahko ali pa ne strinjali z menoj.

V spomin obema, Očetu in Dedku!

Zoolo The Horrible! :evil:

[LuCy]

A mi lahk nekdo samo pove, kaj ima smrt z ljubeznijo? :wink: :twisted:

Pravijo, da spoznaš, kako si imel nekoga rad šele potem, ko ta odide. In smrt je pač najbolj radikalna in dokončna oblika odhoda ...

[dubi]

Zivljenje si predstavljam kot nekakšno piramido, ki jo sestavljam iz izkušenj, starosti...Ko bom umrla bo piramida dokoncana, zadnja kocka na vrh in me vec ne bo. Smrti se ne bojim, kajti to bo bila zadnja izkušnja, preden moje telo zavecno ugasne.

LP

Dubi

[Krokar]

:D :D :D Preveč lepo mi je živeti in še toliko stvari bi rad počel in toliko kilometrov še prevozil, da žal res nimam časa premišljevati o teti Matildi. Sicer pa, tako ali tako kar sama od sebe pride. :twisted: Vsaj pravijo tako... :roll:

Krokar (upamdašedolgo_pss)

[anA]

Mislim, da se smrti ne bi sme nihče bati - tko al tko nimaš izbire. :?

Se mi zdi, da je to tko, kot če bi se vsakič, ko se usedeš na motor, sekiral, kaj pa če se mi kaj zgodi... Potem je bolje, da sploh nikoli nikamor ne greš, se zaviješ v vato in lepo doma čakaš, če te bo gospa s koso morda spregledala. :shock: :shock: (Sam zna bit zoprno, če je potres, pa se ti strop zruš na glavo, medtem ko čakaš... 8) :lol: )

"Življenje je ali drzna pustolovščina ali pa nič." (Helen Keller)

Se pa strinjam z Zoolom, glede hitre smrti.

Ce bom po smrti "se kaj" (kot je rekel HHV: vrtnica ali zajček), upam, da bom pes, ampak s taksnim pasjim življenjem kot ga ma naša Koni (večji luxuz si težko predstavljate 8) )!

"Norosti, ki jih najbolj obžalujemo, so tiste, ki jih nismo storili." (Helen Rowland)

[Zoolo]

anA Nice! 8)

Ej o življenju, in minljivosti, ...

"Življenje je kot rola WC papirja, bolj kot gre proti koncu, hitreje se vrti!"

Tko da, Take it to the maX and enjoy it while it lasts, ... heh jap, hedonizem NI kriminal. :P 8)

Z.t.H.! :evil:

[Wobewt]

Mislim, da se smrti ne bi sme nihče bati - tko al tko nimaš izbire. :?

....Žal v resničnem življenju ni tako, mogoče si zdajle mislimo, saj je še daleč, vendar najbrž, ko si enrkat na tem, ko se tega zavedaš in čutiš svoj konec, takrat doživiš ta prastrah, se zaveš minljivosti in dokončnosti svojega bivanja v realnosti (če je to realnost?).....Soočenje nam bo dalo odgovor, ali se bojimo, ali ne....

Ni ga junaka, ki mi bo govoril, da se ne boji smrti.....

[Wobewt]

Se mi zdi, da je to tko, kot če bi se vsakič, ko se usedeš na motor, sekiral, kaj pa če se mi kaj zgodi... Potem je bolje, da sploh nikoli nikamor ne greš, se zaviješ v vato in lepo doma čakaš, če te bo gospa s koso morda spregledala. :shock: :shock: (Sam zna bit zoprno, če je potres, pa se ti strop zruš na glavo, medtem ko čakaš... 8) :lol: )

...S tem se pa strinjam, v nasprotnem primeru pač ne bi imeli motorja, ne?

Ne bi pa tega lih primerjal z našo staro gospo.... :D Nekaj je, ko se SOOČIŠ, nekaj pa, ko MISLIŠ, KAJ BI BILO, ČE.... 8) 8)

[naka]

Mislim, da se smrti ne bi sme nihče bati - tko al tko nimaš izbire.  :?  

....Žal v resničnem življenju ni tako, mogoče si zdajle mislimo, saj je še daleč, vendar najbrž, ko si enrkat na tem, ko se tega zavedaš in čutiš svoj konec, takrat doživiš ta prastrah, se zaveš minljivosti in dokončnosti svojega bivanja v realnosti (če je to realnost?).....Soočenje nam bo dalo odgovor, ali se bojimo, ali ne....

Ni ga junaka, ki mi bo govoril, da se ne boji smrti.....

Točno to sem hotela povedati tudi jaz, pa smo me nekateri čisto narobe razumeli. 100% se strinjam s teboj!

[klimbra]

SMRT....beseda,ki še takemu junaku pospeši ritem srca.Beseda,ki jo zaničujejo vsi vsi prepotentni junaki modernega sveta.Potrebno se je zavedati,da smrt ne tabuizirajo samo narodi-ljudje-kjer je le ta stalno prisotna,kjer umirajo že novorojenčki,mladi in stari.......kjer kosi starka s koso zaradi takih in drugačnih bolezni.Smrt je za njih sestavni del življanja.

Smrt pomeni odrešitev hudo bolnim,ki trpijo ali se borijo z zahrbtnimi boleznimi tega sveta.Medicina nam je omogočila bistveno daljšo življensko dobo,zato hočemo vsi uživati življenje kolikor ga je le mogoče in se istočasno nočemo zavedati,kako blizu nas se starka s koso sprehaja in to vse dotlej,dokler nismo sami na tem.....ali bomo še lahko pogledali najbližje....ali bomo za večno utonili v neko drugo dimenzijo,čas,svetlobo ali temo.

Takrat se začne borba....strah ti daje zadnje atome moči....poizkušaš se rešiti iz začaranega kroga.....upaš na uspešno rešitev.....strah ti sili v kosti in obliva te zastrašujoč hladen pot.

Ne veš kam se podajaš.......veš kaj zapuščaš.

[Wobewt]

Točno to sem hotela povedati tudi jaz, pa smo me nekateri čisto narobe razumeli. 100% se strinjam s teboj!

Naka, sej veš....prazne besede "junakov".... :wink:

Bolje, da ne premišljujemo o tem....

[Wobewt]

SMRT....beseda,ki še takemu junaku pospeši ritem srca.Beseda,ki jo zaničujejo vsi vsi prepotentni junaki modernega sveta.Potrebno se je zavedati,da smrt ne tabuizirajo samo narodi-judje-kjer je le ta stalno prisotna,kjer umirajo že novorojenčki,mladi in stari.......kjer kosi starka s koso zaradi takih in drugačnih bolezni.Smrt je za njih sestavni del življanja.

Smrt pomeni odrešitev hudo bolnim,ki trpijo ali se borijo z zahrbtnimi boleznimi tega sveta.Medicina nam je omogočila bistveno daljšo življensko dobo,zato hočemo vsi uživati življenje kolikor ga je le mogoče in se istočasno nočemo zavedati,kako blizu nas se starka s koso sprehaja in to vse dotlej,dokler nismo sami na tem.....ali bomo še lahko pogledali najbližje....ali bomo za večno utonili v neko drugo dimenzijo,čas,svetlobo ali temo.

Takrat se začne borba....strah ti daje zadnje atome moči....poizkušaš se rešiti iz začaranega kroga.....upaš na uspešno rešitev.....strah ti sili v kosti in obliva te zastrašujoč hladen pot.

Ne veš kam se podajaš.......veš kaj zapuščaš.

...Klimbra, lepo, zelo depresivno povedano...Preveč za začetek sončnega dneva...Dejmo raje mislit na lepe stvari, ki se nam bodo še zgodile! :D

[Zoolo]

Ne veš kam se podajaš.......veš kaj zapuščaš.

Nice, cela misel, zaključek pa hmm, nice really nice! 8)

[Rocky]

Kot je rekel ze Benito Mussollini: Bolje ziveti en dan kot lev, kakor sto let kot ovca.

Einherjer, pa, da to reče kakšen indijanski poglavar, kakšen kralj Richard Levjesrčni, Napoleon...nikakor pa ne morem verjet, da bi bile to besede kakega špagetarskega fašističnega prasca, ki ni znal drugega kot gobcat bedarije in afne guncat. Kakšni fajterji so pa bili italjanski vojaki pa pove golo dejstvo, ko niso mogli zlomit ene uboge Etiopije, kjer so se domorodci borili z loki in puščicami.

Vem, da sem skočil malo iz konteksa ampak teh makaronarov imam puni kurac.

Kar se pa tiče smrti oziroma življenja pa samo toliko, Bog mi naj da zdravja, tumast sem tak dovolj!

Pozdrav izpod večnih vinogradov! ROCKY

[YZFgeorge]

Kakšne velike besede! Prav zanima me, kdo od vas je že smrti gledal v oči?! Kdor ji še ni, preprosto piše tisto, kar mu ta moment pade na pamet, kar pa je daleč od resničnega občutenja. Zato je brez veze opletati s kakšnimi "kvazi pogumnimi izjavami". Poizkusite si samo predstavljati sebe priključenega na cevke, nemočnega, prežetega z bolečino, ob sebi pa ljubljenega, ki strt čaka na tvoj konec, na življenje brez tebe. Pa da ga vidimo junaka, ki bo to doživel, se po čudežu izmazal in potem rekel, da ga smrti ni strah.

Do tedaj pa je vse samo teorija in izprsavanje. Bodite malo bolj realni.

LP Naka

Evo me "junaka" ki sem to preživel. In ni me strah. Zakaj ne?

Ker lahko rečem, da sem do sedaj s tem kar sem "živel" zadovoljen. Lahko rečem, da sem si uresničil kar nekaj ciljev in želja........lahko rečem imam okoli sebe nekaj, ne dosti, prijateljev, vendar tiste dobre in že vrsto let.......lahko rečem da sem bil nekomu pri srcu......

In veš zakaj še me ni strah? Zato ker se v trenutku, ko te prične pobirat in okoli tebe pričnejo sestre nervozno klicati zdravnika, ki te nato nafila z inekcijami, sploh ne zavedaš kaj se dogaja. Ne misliš si: Jebemti umiram - kako me je strah. Utrujen sem, malo bi zadremal.....matr ne govorite mi vsi da naj ne spim, če pa sem zaspan!!!

Jaz ločujem tukaj, mogoče se zdi butasto, dve stvari. Strah pred smrtjo in strah pred dejstvom, da bomo nekoč umrli. S tem, da bom nekoč umrl, sem se pa ukvarjal že davno tega......bilo je neprijetno, tesnobno, zastrašujoče......vendar tega zdaj več ni. Torej zakaj se bati smrti? Ko si tik pred se tega tako ne zavedaš, potem pa, kot je napisal Horjo, te itak več ni.

Nekako bi moje stališče glede tega lahko strnil v dva stavka:

Death smiles at us all.....All a man can do is smile back.

Live for the moment with one eye on tomorow.

[naka]

YZFgeorge!

Blagor tebi. Ko sem jaz mislila, da sem na tem (pa hvala bogu nisem bila), me je bilo grozno, grozno strah. Bila sem pri polni zavesti. Ni me bilo strah trenutka, ko bom zaspala, na to še pomislila nisem, pač pa me je bilo strah tega, kaj puščam za seboj. Moj mali sinko bi ostal brez mamice. Bil je še tako majhen, komaj 2 leti star. Kdo bo skrbel zanj, kdo ga bo stisnil k sebi, ko se bo ponoči jokal, kdo mu bo odpihnil bolečino, ko se bo udaril v koleno...?! Bo očka to zmogel, bo lahko nadomestil mamico? Vidiš, na to sem mislila in bilo me je nepopisno strah. Zanj, ne zame! In še danes, ko je minilo že 15 let od takrat, me stisne, ko se spomnim na to.

Mislim da je poanta strahu ali nestrahu pred smrtjo v tem, da ni nikogar strah ali nestrah trenutka, ko bo zaprl oči in bo duša odtavala, ampak tega, kaj pušča za seboj. Eni puščajo za seboj več, drugi manj, ampak za vsakim nekaj ostane in ker smo bitja z razumom in s čustvi, nam nikoli ni vseeno.

Naka

[Babi]

..."Kdo lahko preživi Smrt?" ..."Samo mrtvi"

Nekateri se je zavedajo, drugi pa ne, in če hodiš z njo ali pred njo ali za njo, je vedno Smrt...

[dr.looney]

ja kaj naj rečem na vse to. nič....vsi bom šli enkrat rakom žvižgat.zato pa dejmo kvalitetno živet, da bomo lahko rekli na koncu blo je fajn zdej je pa caj da grem.... :wink:

P.S. horjo 100% se strinjam s tabo

dr.looney :twisted:

[AREA]

Moj dedek pa 4 dni in 4 noči ni niti zatisnil očesa, ko ga je srčna kap, rekel pa mi je:"Če zdaj zaspim bo z mano konec. Zdravnik je reko da ni več kaj dosti upanja. Če se zdja zadnjič vidima..." Po 4 dneh je zaspal in videl bleščeči tunel, potoval je iz bolnice - najprej domov, potem pa še v rojstni kraj, videl vse domače; videl je samega sebe - in ko so ga po nevem kaki sreči uspeli oživit je bil ful nesrečen - pa zmeden - mislo je, da je bil tisti zdravnik, ki ga je oživil pri njem doma in da mu je tista sestra zraven skuhala kosilo...zdaj je vesel da živi a vseeno pravi da je v next lifeu vse lepše, NI BOLEČINE IN TRPLJENJA!

[Vrtnica]

Res je kakor pravi AREA_51 v naslednjem zivljenju oz zivljenju po smrti je lepo nekaj podobnega je blo tud z menoj kakor je blo s tvojim dedkom pred dvemi leti, sm apc ze bla na drugi strani... no ja druga zgodba je to k ni niti pomembna vazno je to da naj se je ne bojimo saj nas tam caka nekaj lepega kjer trpljenja ni...

[Einherjar]

Ce verjames take pravljice je res lazje umreti in se ne bojis Matilde. Podobno kot pri krscanstvu, vazno da nekaj verjames (samo da pri ritolaznikih pomeni najvec se denar).

Ce se zavedas, da je po smrti konec in te samo se crvi pozrejo je mogoce res tezje, ampak vsaj ne lazes si.

[AREA]

Stari jaz ful nisem verjel samo ko ti pa 100. človek pove isto zgodbo...ma kaj bi mel 81. letnik od tega, da bi si nekaj zmislo? No, saj še zdaj ne verjamem v posmrtno življenje, mislim pa si le, da je to pač neka prehodna faza med življenjem in smrtjo, ki se dogaja izključno v možganih in ne v neki drugi dimenziji, izventelesni...