Pirineji

[tonystx]

Nobenih hudih informacij še ni prezentiranih.

V glavnem sem nekaj info dobil na raznih nemških moto forumih. Gremo pač v raziskovanje meni nepoznanih krajev.

Večkrat gledam kolesarske dirke po tistih krajih in to hočem videti od blizu.

 

Nekaj slik bo narejenih in del teh boste videli tudi tukaj. Za vse malenkosti na poti pa se bomo prepustili presenetiti.

[gaberkosir]

Nekaj imaš na moji spletni strani. www.gaberkosir.com

[tonystx]

Smo se vrnil. Še mal k seb prhajamo.

4500 km   v osmih dneh nam je pustilo sledi utrujenosti.

 

Fantastična tura v zame neznane kraje.

Zelo dobre ceste preko Francije in po Španiji.

Malo manj prijetna   in predvsem svinjsko draga AC čez Italijo.

 

Kakšna slikca pa še sledi.

[tonystx]

Na voljo je frišna španska muhca

 

Lepši del poti čez Francijo poteka po soteski Ardechy

in čez nacionalni park Cevennen

 

Nekaj enkratnega so Francoske črpalke. Med tankomati raste plevel, mašina šteje samo denar

litrov pa ne. Računa ne izdajo, če pa že je napisan na roke na listku papirja. Prodajalka

ni znala izračunat litrov

 

Končno začetek pravih Pirenejev - soteska Galamus

 

 

[tonystx]

prvi resnejši prelaz Pailheres

 

krasen razgled na dolino Andore

 

poziranje na Portaletu

 

vključili smo tudi romanje v Lurd

 

Transpireneica je fantazija

 

zmagovalec na dveh kolesih

 

luknja v Španijo

 

pristanek helikopterja

 

ko bel bik zagleda belo kravo

 

mestna hiša v Pamploni

 

ulice Pamplone so v času kosila polne

 

hitra cesta včasih postane štala

 

na povratku preko Aveyrona

[tonystx]

[tonystx]

"najboljše na potovanju"

belgijsko svetlo pivo v Gapu

v Andori

v Aragoniji

v Navarri

sred Francije pa še eno Armensko pivo

za asociacijo na naslednjo turo

Popravljeno Julij 1, 2015. Popravil tonystx

[Scarabeo 500]

PIRENEJI 

 

Po zaključku lanskega potepanja po Škotski, se je kmalu pojavilo vprašanje, kam naslednje leto. Tja, kjer ne bo preveč vroče. Hja, kakšne alpe? Kje pa še nisva bila? Razmislek – Pireneji. Preverim nadmorsko višino, tam bi moralo biti znosno.

 

 Odločiva se za teden dni v Andori in teden dni španskih Pirenejev. Obe lokaciji spanja sta bili nad 1300 metri višine.

 

To bo šlo, hladila se bova preko noči in na vožnji po višje ležečih cestah.

 

Na pot sva odrinila 8. julija in v Andoro prispela četrti dan. Tam sva preživela čudovitih 7 dni in se nato prestavila višje v Pireneje v vas Tramacastilla de Tena, kjer sva bila 6 dni in nato proti domu.

 

Najino potepanje je trajalo 19 dni.

 

 

 

 

 

Kot zmeraj pred vsakim potovanjem, pranje motorja in rutinski pregled, če vse štima. Luči, smerokazi, olje in druge stvari. Zadnja stop lučka ne dela, dela a samo ko pritisneš nožno zavoro, pregledam stikalo, fuč. Poskusim popraviti – ne gre. Klic, nikjer ga ni.

 

Bratranec mi javi, imajo ga v Kranju. Zamenjal ga bom na poti proti Dolomitom.

 

Plani se že podirajo. Bom pa malo bolj tiščal in imela bova kakšno pavzo manj.

 

Namen sva imela iti po avstrijski avtocesti, da bi bilo več časa za Dolomite. Za orientacijo, sva s Koroške.

 

Štart malo kasneje, menjava stikala in nato proti Kranjski Gori. Ker sva v Dolomitih že prevozila precej cest, se odločim, da bom poskusil še tiste manj pomembne. V Meranu sva morala biti do 20.00, kar nekaj rezerve sva imela, saj ni bilo prvič, da tam spiva.

Malo pred  Cortino kreneva na cesto SP 347.  Kmalu je začelo rahlo deževati. Trenutek brez dežja, malica. V največjem navalu na hrano začne zopet deževati, kave ne bo. Zmečeva hrano vase in v torbo, vsaj lačna nisva. Nadaljujeva po SP347, cesta je ozka, mokra in nikamor ne prideš, kilometri se ne premikajo, za nameček – toča.

 

Samo še kroglice falijo po tleh, da naju zbriše. Ocenim, ali je še varno voziti – vozim, a napet ko maček, nič ni zeblo, le med nogami čutim hlad, dežjaki ne tesnijo. Vlaga se širi proti kolenom in pasu. Gledam garmin, kje sva, kilometri se komaj premikajo. Ne bom več gledal nanj, ker imam občutek, da danes ne bova v Meranu.

 

Malo pred odcepom za passo Rolle, se nebo odpre, bencina ni dovolj. Iščeva bencinsko in zbeživa pred norim nalivom, v trenutku je bilo na cesti preko 10 cm vode. Nadaljevanje je nemogoče – samomorilsko. V trenutku je bila bencinska polna vseh mogočih vozil. Vliva kot iz škafa, strele – skoraj čutiš njihovo toploto, noro.

 

Kaj zdaj, Merano se vse bolj oddaljuje. Če se bo tako nadaljevalo, bova spala kar tu nekje v bližini. Garmin kaže preko passo Rolle okoli 95 km, tja ni za iti, naliv strele.

 

Pokličeva v Merano, strela prekine signal. Vliva, da ne čuješ samega sebe.

 

Naposled malo jenja in pokličeva. Javita se kje sta ob 20.00, pa se bomo naprej menili, naju pomiri receptorka. Odločiva se, da greva po daljši poti proti Trento, kjer je lepša cesta in več avtoceste.

 

Po par deset kilometrih se cesta posuši in gasa. Dobra volja se vrne, kilometri letijo.

 

Malo pred Trento sumljiv oblak, bolj se bližava, pa kaj si nor. Zgleda kos sivočrna stena.

 

Naj zapeljem v to gmoto, časa ni, bova poskusila. Že pred vstopom v to sranje mi je zaželo premetavati motor, nato naliv in kmalu toča. Iščem kje bi se lahko skrila. Imela sva srečo gospodarsko poslopje, skrijeva se. Kmalu je bilo v uti polno turistov. Čez okoli 15 minut nadaljujeva pot in srečno prispeva v Merano, točno ob 20.00. 

Ko zjutraj odprem oči, SONCE. Pogled skozi okno, brez oblaka. Pa se je vreme odkupilo.

 

 Prejšnji dan je bil le še eden od nepozabnih spominov.

Naskok na Stelvio ima še zmeraj svoj čar, čeprav sva bila tam že ??? mislim, da 6 krat.

 

 In zmeraj sva imela lepo vreme. Sprehod, malica, klobase z zeljem in gasa.

 

Nato preko passo Mortirolo do zanimive ceste ob jezeru Lago d" Iseo. Od tam pa na avtocesto do Briancona. Milano, tam lahko pričakuješ štalo na cesti. Preden sva prišla skozi je trajalo, krepko preveč, težko se gužvaš z vsemi kufri. 

 

Še dogodek malo pred avtocesto. Cesta v naselju se rahlo vzpenja, na vrhu pa je semafor.

Po ne vem kakšnem naključju si pred avtom pustim par metrov veliko luknjo. Naenkrat slišim sireno, kolona pred semaforjem pa dolga preko 100 metrov. Gasilci se pripeljejo po desnem pasu in rinejo na naš, luknja je samo pri nama. Spustim zavoro, motor smukne nazaj, še ni dovolj placa , pa še malo in zaropota. Štiristo kilogramov mase zaropota in nasede na bleščeče spoliran mercedes E klase. Mrak mi pade na oči, ko vidim značko. Speljem in med vožnjo do prvega parkinga se odvijajo v moji glavi različni scenariji, sami slabi. Tip ustavi poleg naju, pogleda sprednji del avta, s kretnjo razumem, da je vse vredu, pokimam v zahvalo in odpeljemo. Še nekaj časa sem razmišljal koliko kaj pride tisti lepi znak na havbi in kakšen ris na pločevini, lahko bi bila prava štala. 

 

Se nadaljuje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Popravljeno Oktober 11, 2015. Popravil Scarabeo 500

[Snečer]

Lepo, na Stelviu sem letos pri istem jedel klobaso

 

[Scarabeo 500]

Briancon, nama je bil že poznan od prej. Lepo zanimivo mesto. V centru mesta sva spala zelo poceni. Mi bi rekli, hotel še iz socialističnih časov, a postelja je bila udobna.

 

Naslednji dan: Embrun, kanjon Verdon, Provansa – polja sivke, spanje v Arlesu.

Proti Embrunu je bila zelo lepa cesta, kmalu se voziš ob jezeru in nato sva zavila na cesto D900. Na cesti sva bila praktično sama. Vozila sva nekje na višini do 1400 metrov, bilo je prav prijetno, do sedaj še nisva doživela prave vročine. Greva v kanjon Verdon. Cesta je ponekod vklesana v steno. Stene se dvigujejo visoko nad nama. Nad kanjonom pa krožijo jastrebi – sine, lepo vozi, da ne boš hrana.

 

 Prevoziva kanjon, najlepši del je bil ravno konec, kjer most prečka reko. Malica in nadaljujeva v Provanso.

 

Že doma sem pogledal na zemljevid. Področje, kjer raste sivka je bilo praktično modre barve.

 

Zavijeva desno, sivka, sivka, sivka. Zategneva ročno in fotografirava. Lili se razleže velik nasmešek preko ust. Tekava sem ter tja, kot Japonca in fotkava. Naslednja ura je bila vožnja ob poljih sivke in občasno sončnice. Z zadnjega sedeža začutim močan stisk, lepo je, hvala.

 

 Modra barva se razteza preko ravnine in že sva v Arlesu, kjer bova prespala.

Naslednji dan bova v Andori, tja morava priti do 19.00. Ker se stalno nekje zadrživa in imava potem problem, ali bova tam pravi čas spremeniva plan. Dve tretjini bo avtoceste. Nekako smo že pozabili, kako zgleda plačilo avtoceste.

Mrak mi pade na oči, ko vidim kolono pred plačilnimi hiškami, spomnem se gužve v Milanu.

 

Na avtocesti piha močan veter, na trenutke že prava burja. Motor je nagnjen, kot bi bil v ovinku. Ko popusti, sva že na drugi strani pasu. Sunek vetra je tank torbo dobesedno snel z rezervoarja in mi jo nabil na roko.

 

Preveč piha, malo se ustaviva, morda pa bova lahko malicala kje v zavetju. Vsedeva se na počivališču in poskušava jesti – ni šans. Drživa vsak svojo čelado, da nama je ne odnese. za nekaj časa pozabiva na hrano.

Greva proti Andori.

Zvečer prideva pravočasno in se namestiva v apartma. Skok po hrano in pivo.

 

 Prvi del je za nama. Sledi večerja in srkanje piva na balkonu. Jutri počivava.

 

Se nadaljuje.

 

 

Popravljeno Oktober 14, 2015. Popravil Scarabeo 500

[Scarabeo 500]

Andora je neodvisna država v Evropi, v Pirenejih med Španijo in Francijo. Ustanovljena je bila 8. septembra 1278 in je največja med šestimi najmanjšimi državami v Evropi in svetu. Država leži v visokogorski dolini v Pirenejih. Več kot tretjina Andore leži nad zgornjo mejo gozdov. Najvišja gora je Coma Pedrose, visoka 2.946 metrov. Andora je ena izmed katalonskih dežel in edina, ki ni del kakšne druge države. Andora nima stoječih voda in obsega le 468 km². Zaradi lege ima Andora relativno hladno gorsko podnebje. V januarju so povprečne temperature –7 °C, poleti se temperatura povzpne na 26 °C. (vir internet – ne bo čisto držalo, ko sva bila tam je bilo več dni krepko preko 30 °C.)

(Število prebivalcev: stanje 1. januar 2004 - 69.150)

Andora ni članica Evropske unije. Nima praktično nobenih naravnih virov. V preteklosti je bila  kljub gorski legi poljedelska dežela, sedaj se ukvarjajo pretežno z živinorejo. Dežela ima zelo razvit turizem, predvsem zimski. Na razpolago je približno 400 hotelov ter centrov za šport in razvedrilo.

Ker ne pripada EU, je Andora znana kot davčna oaza. Mnoga podjetja, ki imajo tu samo poštni predal, uživajo prednost nizkih davkov, turiste pa privlačijo nizke cene za alkohol, tobak in kozmetiko.

 

Potepanja po Andori in bližnji okolici.

Obisk parka Naturlandia v Andori.

Po španskih Pirenejih.

Še potepanja po hribih Andore.

Tipična hiša bogatih v preteklosti.

Nadaljujeva severno - zahodno po Pirenejih. Prestavila se bova za okoli 300 kilometrov v špansko vas Tramacastilla.

Se nadaljuje.

 

 

 

 

 

 

 

 

Popravljeno Oktober 17, 2015. Popravil Scarabeo 500

[Scarabeo 500]

Spakirava in greva na novo lokacijo Tramacastilla de Tena. Vseskozi voziva po Pirenejih. Nadmorska višina ni ravno visoka, zato je zelo vroče. Pokrajina je na trenutke zelo lepa in je redko poseljena. Redke vasi so v glavnem zapuščene. Vidi se, da so malega kmeta totalno uničili.

Pa sva prišla. Lili gre v restavracijo, s sabo ima potrebno dokumentacijo. Na listu, kjer so potrdili najin prihod, piše, da znajo angleško. Šef naju popelje v apartma. Gledam, enak je kot na sliki, super. Lili ruknem, naj vpraša, kje je balkon, rezervirala sva namreč app z balkonom.

 

Po mahanju in besedah NO BALKONI sva razumela, da ga nama pač niso dodelili oz. da ni prost. Šlamparija ali kaj veš. Nekako se potolaživa, najbolj me je jezilo, da ne bom mogel piti piva zvečer ob čudovitem razgledu. Potolažil me je razgled skozi okno.

Vas v kateri sva preživela šest dni.

Tudi tu sva preživela 6 čudovitih dni. Šef je prišel večkrat malo pogledati in vprašati kako sva zadovoljna z apartmajem. Zmeraj je dobil odgovor: very good – but no balkony in nasmešek.

 

Zadnji dan nama je častil večerjo in pijačo in čiščenje apartmana in se vredu odkupil za zmešnjavo. Drugače pa je bil zelo vljuden in prijazen.

 

Se nadaljuje.

 

 

 

 

 

 

Popravljeno November 4, 2015. Popravil Scarabeo 500

[Scarabeo 500]

Potepanja po okolici.

Col d`Aspin_Col du Tourmalet_Col du Soulor_Col d`Aubisque_Col du Pourtalet                                                                               Huesca_stene Riglos_Jaca  _Puerto de Somport_Col de Soudet...

Scarabeo

[Scarabeo 500]

Domov.

Še zadnjič se povzpneva preko prelepega Col du Pourtalet in že sva v Franciji.

Greva proti Lurdu in na avtocesto proti Toulousu in do Albi. Počasi se bližava koncu te avtoceste. Zagledava opozorilo, plačilo ceste, hišice so že na vidiku. A nekaj ne štima. Okoli hišic so ljudje, veliko ljudi, traktorji, transparenti. Ustavim se pred okencem v katerem ni nikogar.

Ljudje nekaj vpijejo, mahajo s transparenti. Končno nekdo pove prosti prehod – free.

Kmetje so štrajkali in zavzeli nekaj teh prehodov v Franciji. Prišparala sva za večerjo, nasmešek in nadaljujeva po prelepi pokrajini proti Millau, kjer sva se peljala pod Le Viaduc de Millau, kot se most imenuje v francoščini, je del nove avtocestne povezave med Parizom in Barcelono. Viadukt slovi kot najvišji most na svetu. Dolžina je 2,5 kilometra, na najvišji točki pa se povzpne celo do višine 343 metrov, kar je za 23 metrov višje od znamenitega Eifflovega stolpa. Prispeva v Boyne, kjer sva prespala v zanimivi sobi ujeti v preteklosti (soba naših babic) bila je nenavadna zanimiva in čista. Tudi bela kava zjutraj je bila narejena po stari recepturi.

 

Naslednji dan naju je čakala vožnja po kanjonu reke Le Tarn do Montgenevre nad Brianconom. Vožnja je bila lepa, a proti koncu naju čaka presenečenje.

Greva skozi Gap in proti mostu, kjer sva zašprlala klobaso. Že krepko pred mostom gužva, kolona. Voziva mimo vozil, kolikor se je dalo, a na mostu ne gre. Za ta odsek sva potrebovala, ogromno časa. Do Embruna se kljub lepi cesti le počasi pomikamo. Malo pred Brianconom se gužva razblini, tu pa se počutiva že kot doma, saj sva tu že preživela dopust z motorjem.

 

Montgenevre leži na okoli 1800 metrov. Lep kraj, zvečer za spremembo prvič na potovanju popijeva čaj.

 

Naslednji dan se izogneva Milanu in greva v Torinu proti Piacenzi, kar se je izkazalo za pametno – nobene gužve, pot pa je bila daljša za samo okoli 35 kilometrov. Na avtocesti so naju odrli za bencin in plačilo cest.

Prespala sva v najinem Meranu in potem domov, po stari znani cesti, kjer je vladala gužva in kaos in kot zmeraj sva spremenila plane in krenila po stari bližnjici na Kartitsch.

Pot je trajala 19 dni. Za vso pot sva porabila približno 2000€.

Zdaj je vprašanje, kam naslednje leto?

Scarabeo

[Eduardo]

On 28. 11. 2015 at 4:54 PM, Scarabeo 500 said:

Domov.

 

Še zadnjič se povzpneva preko prelepega Col du Pourtalet in že sva v Franciji.

 

Greva proti Lurdu in na avtocesto proti Toulousu in do Albi. Počasi se bližava koncu te avtoceste. Zagledava opozorilo, plačilo ceste, hišice so že na vidiku. A nekaj ne štima. Okoli hišic so ljudje, veliko ljudi, traktorji, transparenti. Ustavim se pred okencem v katerem ni nikogar.

 

Ljudje nekaj vpijejo, mahajo s transparenti. Končno nekdo pove prosti prehod – free.

 

Kmetje so štrajkali in zavzeli nekaj teh prehodov v Franciji. Prišparala sva za večerjo, nasmešek in nadaljujeva po prelepi pokrajini proti Millau, kjer sva se peljala pod Le Viaduc de Millau, kot se most imenuje v francoščini, je del nove avtocestne povezave med Parizom in Barcelono. Viadukt slovi kot najvišji most na svetu. Dolžina je 2,5 kilometra, na najvišji točki pa se povzpne celo do višine 343 metrov, kar je za 23 metrov višje od znamenitega Eifflovega stolpa. Prispeva v Boyne, kjer sva prespala v zanimivi sobi ujeti v preteklosti (soba naših babic) bila je nenavadna zanimiva in čista. Tudi bela kava zjutraj je bila narejena po stari recepturi.

 

 

Naslednji dan naju je čakala vožnja po kanjonu reke Le Tarn do Montgenevre nad Brianconom. Vožnja je bila lepa, a proti koncu naju čaka presenečenje.

 

Greva skozi Gap in proti mostu, kjer sva zašprlala klobaso. Že krepko pred mostom gužva, kolona. Voziva mimo vozil, kolikor se je dalo, a na mostu ne gre. Za ta odsek sva potrebovala, ogromno časa. Do Embruna se kljub lepi cesti le počasi pomikamo. Malo pred Brianconom se gužva razblini, tu pa se počutiva že kot doma, saj sva tu že preživela dopust z motorjem.

 

 

 

Montgenevre leži na okoli 1800 metrov. Lep kraj, zvečer za spremembo prvič na potovanju popijeva čaj.

 

 

 

Naslednji dan se izogneva Milanu in greva v Torinu proti Piacenzi, kar se je izkazalo za pametno – nobene gužve, pot pa je bila daljša za samo okoli 35 kilometrov. Na avtocesti so naju odrli za bencin in plačilo cest.

 

Prespala sva v najinem Meranu in potem domov, po stari znani cesti, kjer je vladala gužva in kaos in kot zmeraj sva spremenila plane in krenila po stari bližnjici na Kartitsch.

 

Pot je trajala 19 dni. Za vso pot sva porabila približno 2000€.

 

Zdaj je vprašanje, kam naslednje leto?

 

Scarabeo

Čestitam za tole potovanje. Čudovito. Midva z mojo planirava Pireneje za letos v avgustu. Morda bova uporabila kakšne vajine rute in POI točke. Sicer sva Provanso že premotorirala in vidim da čez iste kraje

( kanjon Verdon, Lavensole,itd)

Lep pozdrav,

Edvard ( BMW r1200RT)

 

 

[sunnygirl]

Kaksna je ponavadi situacija v pirenejih v drugi polovici junija? Se sneg, kaj zaprtih cest, itd?

[nejc74]

Veckrat em preckal Pireneje z motorjem maja, je bil pa vedno precej zimski feeling, tako da se nisem kaj dosti zadrževal. Na cesti sami pa nikoli ni bilo snega, za razliko od Masiff Central v Franciji na poti do Pirenejev. Je pa car Pirenejev (vsaj zame) v cestah po ozkih dolinicah ob vznožju, sploh na francoski strani jih je ogromno.

2015, konec maja, nisem videl kaj dosti snega

2018, zadnji dnevi maja, je bilo ob cesti na El Pas de la Casa (ca 2.000 m.n.m.) se veliko snega,

2019, začetek maja, vsi hribi zasneženi, precej zimski feeling

junija nisem bil, ampak predvidevam da je vecina prevozno, razen ce pades v slabo vreme, zna bit pa sveze

 

 

[sunnygirl]

pred 21 urami, nejc74 pravi:

Veckrat em preckal Pireneje z motorjem maja, je bil pa vedno precej zimski feeling, tako da se nisem kaj dosti zadrževal. Na cesti sami pa nikoli ni bilo snega, za razliko od Masiff Central v Franciji na poti do Pirenejev. Je pa car Pirenejev (vsaj zame) v cestah po ozkih dolinicah ob vznožju, sploh na francoski strani jih je ogromno.

2015, konec maja, nisem videl kaj dosti snega

2018, zadnji dnevi maja, je bilo ob cesti na El Pas de la Casa (ca 2.000 m.n.m.) se veliko snega,

2019, začetek maja, vsi hribi zasneženi, precej zimski feeling

junija nisem bil, ampak predvidevam da je vecina prevozno, razen ce pades v slabo vreme, zna bit pa sveze

 

 

Hvala ?

Torej je nekako na francoski strani bolj zanimivo kot na španski?

Prvotno sem imela idejo po španski strani se vozit. Bomo pa videli kaksna bo situacija letos z preckanjem meja... Vcasih je blo preprosto k se ni bilo tega s covidom.

Mi lahko se na kratko napises kaj je tam se kaj zanimivega?

[nejc74]

V osrednjem delu je tega na francoski strani nekaj vec, zaradi same narave Pirenejev, ki so na severni strani nekoliko bolj položni in gozdnati in zato je tam več naselij s prepredenimi cestami, španska stran je se kar prazna, ampak zato ni nič manj lepa, ceste so načeloma hitrejše in prazne, francoske pa ozke in vijugaste.