Vlada (parlament in politika)

[IZTOK]

pred 4 minutami, vandrovec pravi:

Če ima privatnik jahto na morju me nič ne moti. Če ne posluje z dobičkom propade...prav je, da je uspešen. Od takih živi tudi država in vsi javni uslužbenci. Problem je, če se z jahtami vozijo tisti, ki znajo le molzti državni proračun

Jasno, da je cilj gospodarstva ustvarjati dobicek. Vendar bi moral biti cilj davcne politike v investiranju in ne trosenju na luksuzu. Jahte imajo bogati ljudje vsepovsod po svetu ampak to so industrialci ne pa zobozdravniki, odvetniki ... Pri nas je luksuz premalo obdavcen, investicije pa niso dovolj nagrajene. Imeli smo bistveno visjo gospodarsko rast dokler so bile davcne olajsave v investicije visje.

[jskrablin]

pred 1 uro, Nearrain pravi:

Novih nocmo, starih me maramo...

PS: obrazov  

Dvomim da kdorkoli hoče na pogajanja s sindikati javnega sektorja poslati totalnega vajenca. Na tak način pogajanja zgubiš prej, kot so se začela. In jebiga. Totalen analfabet v Vladi meče slabo luč na predsednika Vlade... tega pa najnovejši v seriji novih frisov ziher noče.

[jskrablin]

pred 2 minutami, IZTOK pravi:

Jahte imajo bogati ljudje vsepovsod po svetu ampak to so industrialci ne pa zobozdravniki, odvetniki ...

Daj no daj. Kako malo bolj spodoben čoln bi si lahko tud jaz omislil v kolikor bi me to veselilo. Pa nisem niti industrialec, niti zobozdravnik, odvetnik pa sploh ne. Del problema je v tem, ker pri nas ljudje mislijo da je 30k nek resen denar in da je vse, kar stane prek teh 30k že kr nek luksuz. Pa ni.

[Kmet2]

pred 9 minutami, jskrablin pravi:

Daj no daj. Kako malo bolj spodoben čoln bi si lahko tud jaz omislil v kolikor bi me to veselilo. Pa nisem niti industrialec, niti zobozdravnik, odvetnik pa sploh ne. Del problema je v tem, ker pri nas ljudje mislijo da je 30k nek resen denar in da je vse, kar stane prek teh 30k že kr nek luksuz. Pa ni.

Kakor za koga!

[Scarabeo 500]

pred 16 minutami, jskrablin pravi:

Del problema je v tem, ker pri nas ljudje mislijo da je 30k nek resen denar in da je vse, kar stane prek teh 30k že kr nek luksuz. Pa ni.

Polovico delovne sile v Sloveniji lahko sanja o takšnem denarju. Se pa strinjam, da je to za industrijalca večerja. (ne za malega privatnika) Pa čoln ni jahta. 

[IZTOK]

pred 21 minutami, jskrablin pravi:

Daj no daj. Kako malo bolj spodoben čoln bi si lahko tud jaz omislil v kolikor bi me to veselilo. Pa nisem niti industrialec, niti zobozdravnik, odvetnik pa sploh ne. Del problema je v tem, ker pri nas ljudje mislijo da je 30k nek resen denar in da je vse, kar stane prek teh 30k že kr nek luksuz. Pa ni.

Omenil sem jahto in ne lupino  za 30 cukov niti postenega gumenjaka ne dobis. Poznam kar nekaj ljudi pri nas, ki so za slovenske razmere bogati. Samo niso bili prisotni pri privatizaciji ali v politiki temvec so svoje firme gradili postopona in z veliko marljivostjo. Pa nimajo jaht, ker ce zeli ostati konkurencen bo raje investiral v stroje z visjo zmogljivostjo. In poznam zobarja, ki ima jahto vredno 300 cukov. Pa mj povej, ce je to normalno?

Popravljeno September 6, 2018. Popravil IZTOK

[Kremenčkovi]

Evo, naš Šiško je svoje delo opravil, končno bo lahko kupil vikendico, ki ima tudi ptičjo hišico. Namen je bil uspešen, par dni pompa še, pa bo vlada lahko spet na tv.

[Nearrain]

16 minutes ago, IZTOK said:

. In poznam zobarja, ki ima jahto vredno 300 cukov. Pa mj povej, ce je to normalno?

Ni normalno.

Ce bi bil za kej zobar, bi mel jahto za 3 mio, ne pa za 300 cukov.  

[Marcel-F]

12 minutes ago, Nearrain said:

Ni normalno.

Ce bi bil za kej zobar, bi mel jahto za 3 mio, ne pa za 300 cukov.  

[jskrablin]

pred 36 minutami, Kmet2 pravi:

Kakor za koga!

Se strinjam. Mislil se bolj v splošnem smislu... 30k za resen biznis pač ni nek denar.

pred 28 minutami, IZTOK pravi:

Omenil sem jahto in ne lupino  za 30 cukov niti postenega gumenjaka ne dobis. Poznam kar nekaj ljudi pri nas, ki so za slovenske razmere bogati.

Sej nisem rekel da bi dal sam 30k za lupino  Za slovenske razmere si bogat z neko 2x povprečno plačo. Kar znese dobra dva jurja neto/mesec. Prek tega si večina ljudi v tej državi sploh ne zna predstavljati osebnega dohodka.

 

pred 13 minutami, Nearrain pravi:

Ce bi bil za kej zobar, bi mel jahto za 3 mio, ne pa za 300 cukov.  

Točno tako.

[dr.looney]

Nehite že jamrat..... al naredte kej da bodo stvari sle v pravo smer.... al pa tih  bote in trpite..... 

Spremembe je treba zacet uvajat najprej pri sebi... pa bo svet takoj drugacen.... 

[jskrablin]

pred 1 minuto, dr.looney pravi:

Spremembe je treba zacet uvajat najprej pri sebi... pa bo svet takoj drugacen.... 

In kdo pravi da jih ne? Če stvari komentiram na forumu to ne pomeni da tudi sicer sam ležim na kavču in pizdim preko vsega in svačega. Si tega (ležanja na kavču) ne morem privoščiti.

[dr.looney]

pred 3 minutami, jskrablin pravi:

In kdo pravi da jih ne? Če stvari komentiram na forumu to ne pomeni da tudi sicer sam ležim na kavču in pizdim preko vsega in svačega. Si tega (ležanja na kavču) ne morem privoščiti.

Ko muceku stopiš na rep zamjavka.... al kako ze gre to.....

[maus]

pred 3 urami, dr.looney pravi:

Spremembe je treba zacet uvajat najprej pri sebi... pa bo svet takoj drugacen.... 

dlake iz nosa populu .. zadihu s pounimi plući

dlake iz ušesa pokosiu ... zopet slišim

nokte na nogi poseku .. sedaj z lahkotnim korakom korakam ...

res je .. prau maš

[dr.looney]

pred 1 minuto, maus pravi:

dlake iz nosa populu .. zadihu s pounimi plući

dlake iz ušesa pokosiu ... zopet slišim

nokte na nogi poseku .. sedaj z lahkotnim korakom korakam ...

res je .. prau maš

A kdaj nimam?...... 

[sesir]

Katastrofa ta levica...dans blo na slo1...kr med oddajo jim  dokazejo lazi...ojoj kam gremo...

[Alla]

pred 2 urami, sesir pravi:

Katastrofa ta levica...dans blo na slo1...kr med oddajo jim  dokazejo lazi...ojoj kam gremo...

A se še vedno opleta z levimi in desnimi, pa belimi, rdečimi, roza, zelenimi in ne vem kakšnimi še?

A res ne dojamete, da so vsi enaki, različne barve "majčk" si nataknejo res samo zato, da rajo flancajo?!

[maus]

pred 8 urami, Alla pravi:

A res ne dojamete, da so vsi enaki, različne barve "majčk" si nataknejo res samo zato, da rajo flancajo?!

to je vse, kar se o naših politih da povedat ... stranka malo prouči, kje bi dobila največ volilcev in pol ke usmeri svoj "program".

pa je to na verskem področju, nacionalnem, socialnem itd itd ... drugače je pa vse isto  

Popravljeno September 7, 2018. Popravil maus

[maus]

pred 12 urami, dr.looney pravi:

A kdaj nimam?...... 

redko .. tukaj si imela

 

[Nearrain]

Zebljico na glavico ...

 

 

[Kugelschreiber]

Iiiija. No. Lepo je rect Pliberk me ne zanima. Me ne briga. Pliberk ni problem. Sej ni. Ampak de facto je. Na zalost. Na se vecjo zalost, ta ne-problem hromi tud na tej strani meje.

 

Antropologi pravijo da narod vojno preboli v  4 ali petih generacijah. Nam se je zapletlo, ker je prva prava povojna generacija politikov (rojeni okrog 1950) to tematiko sele zacela izkoriscat. Tako de...milenijci morda res ne bodo vec debatirali o Pliberku, Rogu, Jesenovcu..

Popravljeno September 7, 2018. Popravil Kugelschreiber

[Nearrain]

14 minutes ago, Kugelschreiber said:

Iiiija. No. Lepo je rect Pliberk me ne zanima. Me ne briga. Pliberk ni problem. Sej ni. Ampak de facto je. Na zalost. Na se vecjo zalost, ta ne-problem hromi tud na tej strani meje.

 

Antropologi pravijo da narod vojno preboli v  4 ali petih generacijah. Nam se je zapletlo, ker je prva prava povojna generacija politikov (rojeni okrog 1950) to tematiko sele zacela izkoriscat. Tako de...milenijci morda res ne bodo vec debatirali o Pliberku, Rogu, Jesenovcu..

BIL

Poudarek je na BIL!

Mi nimamo nic z njim!

 Tisti, kateri so pa imel pa so ze izumrli...al pa bojo vsak cas.

PS: pa Anglezi in Americani se tudi ne ukvarjajo prevec s tem. Ostali evropskii narodi so se po WW2 sicer kar intenzivno "pozabavali" z domacimi izdajalci, pa se danes tudi ne ukvarjajo vec s tem.  Cudno... 

"Zadnja skrivnost II. svetovne vojne"

Dogodki na Pliberškem polju, s katerimi so povezani množični izvensodni poboji v Sloveniji, so ena izmed bolj kontroverznih zgodb II. svetovne vojne 

Na Teznem, v Mariboru, so izbrani oddelki tretje jugoslovanske armade likvidirali večji del vojske nekdanje hrvaške fašistične države NDH; na sliki Mitja Ferenc, vodja evidentiranja lokacij množičnih pobojev po II. svetovni vojni v Sloveniji.
© Marko Pigac

"Slovenski državljan, ki med vojno pomaga sovražniku pri rekviziciji, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu, se kaznuje z zaporom do petih let. Enako se kaznuje državljan Republike Slovenije, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom," piše danes v 372. členu slovenskega kazenskega zakonika. 

V praksi, maja leta 1945, je bilo seveda drugače. Severovzhodni del Slovenije, štajerski pas s Celjem in Zidanim Mostom, je bil tedaj "morilski epicenter Evrope", pravi direktor Inštituta za novejšo zgodovino dr. Jože Dežman, ki je v intervjuju za Večer celo omenil, da naj bi v Sloveniji ležalo skupaj približno 10 "Srebrenic". Ob sondiranjih v Tezenskem gozdu pri Mariboru je namreč vladna komisija za prikrita grobišča z izračuni najdenih ostankov potrdila domnevo, da naj bi v tamkajšnjem tankovskem jarku res ležalo več kot 15 tisoč pobitih Hrvatov, ustašev, Srbov, Črnogorcev, četnikov, morda celo Kozakov, ki so jih Britanci iz taborišč pri Pliberku na avstrijskem Koroškem vrnili v Jugoslavijo. Dokazov o tem, kdo so bili likvidatorji, za zdaj ni, znano je, da so bili to izbrani oddelki tretje jugoslovanske armade. So si pa zgodovinarji danes edini, da je pri teh pobojih šlo za odločitev najožjega jugoslovanskega vrha, vključno s Titom in tudi Edvardom Kardeljem. 

Zahodna Evropa jim oprosti 

15 tisoč umorjenih v protitankovskem jarku, na enem mestu, je ogromno tudi v kontekstu druge polovice leta 1945. Med zahodnoevropskimi državami so številke izvensodno in sodno pomorjenih okupatorjevih pomagačev precej nižje. Kot opisuje dr. Boris Mlakar z Inštituta za novejšo zgodovino v svoji študiji o obračunu s kolaboranti po Evropi, iz te slike izstopa predvsem Francija, v kateri so izredna sodišča, francoski partizani in posamezniki v želji po maščevanju sprva pomorili okrog 10.800 kolaboracionistov, od tega kakšnih 2200 po koncu vojne. Kasneje pa je uradna Francija ravnala z izdajalci precej bolj spravno. Sicer so sprožili 311 tisoč preiskav in v njih za krive spoznali 49 tisoč Francozov, ovaduhov, pomagačev in članov Gestapa, a od teh so jih obsodili na smrt "le" 7031 in smrtno kazen izvršili v zgolj 791 primerih. Ostali so bili večinoma obsojeni na prisilno delo, dokler ni Charles de Gaulle večine, predvsem žensk in mladoletnih, pomilostil. 

Še bolj spravljivo so ravnale druge države. Na Norveškem, ki je imela tedaj 3,3 milijona prebivalcev, so sodišča proti tako imenovanim kvizlingom izrekla 30 smrtnih kazni. Od 93 tisoč preiskav so z odvzemom državljanskih pravic ali odvzemom premoženja kaznovali 25 tisoč ljudi, 72 posameznikov so obsodili na dosmrtno ječo in jih nato leta 1948 večinoma pomilostili. Zadnji obsojeni na dosmrtno ječo je odkorakal domov leta 1957. Tudi na Danskem, kjer je tedaj živelo 3,8 milijona prebivalcev, so po vojni zaradi sodelovanja z okupatorjem obsodili 14.500 ljudi, od tega na smrt "zgolj" 112. A zares so jih usmrtili zgolj 46, približno 10 tisočim so začasno odvzeli državljanske pravice, 3000 pa za stalno. 

Čeprav naj bi bilo na Nizozemskem, kjer je živelo 9 milijonov prebivalcev, javno mnenje precej neusmiljeno do Hitlerjevih pomagačev, pa naj bi po koncu vojne prišlo do zgolj nekaj deset izvensodnih usmrtitev. Na Nizozemskem so oblasti po vojni sprožile sodne postopke proti skoraj pol milijona državljanom. Obsojenih z odvzemom premoženja ali državljanskih pravic je bilo 54 tisoč ljudi, bilo je izrečenih 154 smrtnih sodb, a dejansko izvršenih zgolj 42. Prostovoljci v nemških enotah so dobili večinoma od 4 do 8 let zaporne kazni in zadnji zapornik je odkorakal na svobodo leta 1979. 

V Belgiji, v kateri je živelo 8 milijonov prebivalcev, so po vojni zaradi suma kolaboracije vzpostavili 405 tisoč dosjejev. Od 53 tisoč obsojenih Belgijcev so jih na smrt obsodili 2940 in 2340 na dosmrtno ječo, a so leta 1964 v zaporu sedeli le še štirje kolaboracionisti. Čeprav je bil pravni aparat v Belgiji najbolj neusmiljen, so dejansko izvršili le 242 usmrtitev, zgodovinarji pa so našteli še 35 izvensodnih likvidacij. Tudi v Luksemburgu, ki je imel tedaj 270 tisoč prebivalcev, je po vojni prišlo do "zgolj" sedmih izvensodnih usmrtitev, ugotavlja Mlakar. 

Jugoslavija jih likvidira 

V primerjavi s temi številkami so bili izvensodni poboji v Jugoslaviji skorajda normalen zaključek bojev. Do obračunov je prišlo po vsej državi. Poleg tako imenovanega pliberškega masakra, v katerem naj bi predvsem na območju Slovenije umrlo do 50 tisoč ljudi, je Jugoslavija med zgodovinarji znana tudi po izvensodnih pobojih Madžarov v Vojvodini, v pokrajini Bačka, ki je bila pod okupacijo Madžarske. V tej pokrajini so bile madžarske okupacijske enote precej krute, neposredno in posredno so pobile skoraj 20 tisoč ljudi, večinoma civilistov. Partizanov naj bi na tem območju padlo "zgolj" 1600. Ob koncu vojne so se srbske partizanske enote maščevale in na podlagi posrednega povelja likvidirale od 20 do 25 tisoč ljudi, medtem ko madžarski zgodovinarji govorijo celo o 34 tisoč ubitih. 

Tudi izvensodni poboji na Teznem spadajo v skupno, jugoslovansko zgodovino. Kot pojasnjuje dr. Božo Repe, je prišlo po koncu vojne na območju Slovenije do obračuna med vojskami s celega Balkana, ki so bežale proti zahodu. Ko je Nemčija 8. maja kapitulirala, bi morale vse vojaške formacije položiti orožje. "A ravno v tem času so vse te enote iz Balkana vstopile v Slovenijo. Tukaj je bilo približno 100 tisoč različnih vojaških enot, ki so bile pomešane s civilisti. Klešče so se namreč zaprle v obe smeri, na vzhodu so pritiskali Bolgari, pri Dravogradu pa so partizani postavili zaporo, da niso mogli naprej. Zato so tukaj potekali ogorčeni boji, prišlo je do različnih medsebojnih obračunov, vsa balkanska državljanska vojna se je skoncentrirala tukaj. Do tega bi lahko prišlo tudi na Hrvaškem, ali pa v Avstriji, če bi jih spustili naprej," pripoveduje Repe. "Na ozemlju Slovenije se je tedaj znašlo več zavezniških armad, štiri jugoslovanske, ena bolgarska, ruska in angleška. Tudi namen zaključnih operacij je bil dobiti umikajočo se vojsko NDH v klešče, ki so se zaprle na avstrijski meji," dodaja dr. Mitja Ferenc, vodja evidentiranja lokacij množičnih pobojev po II. svetovni vojni v Sloveniji. 

Seveda pa tudi nova slovenska oblast, ki se je tako na enostaven način rešila potencialne politične opozicije, pravi dr. Mlakar. Kot je znano, je bilo v Sloveniji po koncu vojne izvensodno pobitih kar 14 tisoč njenih prebivalcev, večino od tega so predstavljali domobranci, nekaj več kot tisoč pa je bilo tudi pripadnikov nemške manjšine in civilistov. V primerjavi z zahodnimi deželami, ki so s kolaboranti ravnale veliko bolj civilizirano, pa je seveda tudi iz številk očitno, da je na območju Slovenije in Jugoslavije divjala precej drugačna in veliko bolj kruta II. svetovna vojna. Tako je denimo na Danskem ali Norveškem, kjer je tedaj živelo po 3,5 milijona ljudi, vojna stala "zgolj" 4000 življenj. Na ozemlju Danske je umrlo "le" okrog 1000 ljudi. Francija je izgubila sicer 358 tisoč prebivalcev, a to je pomenilo "zgolj" 0,85 odstotka vseh. Medtem ko je Slovenija v tem času izgubila 89 tisoč ljudi ali kar 6 odstotkov prebivalstva. 

Slovenija tako ni izstopajoča le po izvensodnih pomorih, bila je tudi v vojnem epicentru. Jugoslavija, v kateri je tedaj živelo 13 milijonov ljudi, je imela več kot 1,1 milijona žrtev. Največ, približno 10 odstotkov prebivalstva je izgubila Bosna. Tudi Hrvaška je, tako kot Slovenija, izgubila 7 odstotkov prebivalstva, Srbija 4 odstotke, še višji vojni davek sta utrpeli le še Poljska, ki je izgubila 20 odstotkov prebivalstva, in Sovjetska zveza, ki je v moriji izgubila 13 odstotkov prebivalstva. Pri tem seveda izstopa delež ubitih partizanov. V Sloveniji jih je umrlo 29 tisoč, delež tako ali drugače ubitih protipartizanskih enot po nekdanjih republikah pa je podoben in znaša tam okrog 20 odstotkov vseh žrtev. 

Razlog za takšno statistiko je poleg upora proti okupatorju tudi v državljanski vojni. Čeprav se je ideološki boj v Sloveniji začel že na prelomu stoletja, ko je katoliška cerkev po prvem vatikanskem koncilu skušala prevzeti večji vpliv v kulturnem in političnem življenju - "obstajata denimo dve papeški okrožnici, ki pravita, da je sodelovanje katoličanov s komunisti greh. In to je pri nas škof Gregor Rožman jemal preveč dobesedno," razlaga dr. Repe, pa so zgodovinarji, dr. Janvit Golob, dr. Peter Vodopivec, dr. Tine Hribar, dr. Janko Prunk in Milena Basta, leta 2005 v zborniku Žrtve vojne in revolucije v uvodu krivdo za to pripisali komunistom: "Nastane državljanska vojna, ki so jo na eni strani povzročili komunisti, predvsem s svojimi preventivnimi oz. provokativnimi likvidacijami, na drugi strani pa iz Katoliške akcije izvirajoči aktivisti antikomunizma, ki svoj ideološki boj zdaj preoblikujejo v oborožen antikomunistični boj. Boj, ki se zaostri z ustanovitvijo domobranske vojske na začetku leta 1944, njegov simbolno najbolj zaznaven izraz pa je prisega, s katero so domobranci obljubili zvesto sodelovanje v skupnem boju z nemško oboroženo silo pod poveljstvom vodje velike Nemčije. Šlo je torej za aktivno domobransko kolaboracijo z nemškim okupatorjem. Toda namerni in neposredni povzročitelji, s tem pa tudi glavni krivci državljanske vojne, tega nujnega pogoja komunistične revolucije, so komunisti."

Zavezniški vojni zločini? 

Pa vendar razlika med moralo zaveznikov in vodstvom NOB ni bila tako velika. "Ne gre za to, da bi bili po značaju v Sloveniji kaj drugačni. Gre za specifično situacijo, po eni strani smo imeli kulturni boj, po drugi strani odsotnost državnih institucij. In seveda, vojna v Sloveniji je bila zelo krvava: Nacistična okupacija je bila strahovita in v ljudeh se je nabral en strahoten gnev ter želja po obračunu. Povojne oblasti so ves ta gnev usmerile še na druge kategorije nasprotnikov nove ureditve, denimo na kriminalce. Težnja po moralnem čiščenju je bila velika," odgovarja Repe. 

Nekatere od največjih morebitnih zavezniških kršitev mednarodnega vojnega in humanitarnega prava so znane. Na ta spisek spada uporaba atomske bombe ali bombardiranje nemških mest. A šele pred kakšnim desetletjem so zgodovinarji v angleško govorečih deželah začeli preučevati, kaj se je pravzaprav dogajalo s približno 5 milijoni nemških vojnih ujetnikov, od katerih naj bi jih zaradi domnevno načrtne politike Američanov in Francozov milijon umrlo zaradi pomanjkanja hrane. Znano je tudi, da so v Franciji in na Norveškem z njimi čistili minska polja. Medtem ko so bila posilstva sovjetskih vojakov pri zavzemanju Berlina, teh naj bi bilo do 2 milijona, znana že prej, pa je šele leta 2003 v Parizu izšla knjiga o posilstvih, ki naj bi jih zagrešili ameriški vojaki po Evropi - domnevno več kot 10 tisoč, potem ko ameriški založnik knjige ni hotel izdati. 

Tudi dejstva o tako imenovanem pliberškem masakru javnost, ne samo v Sloveniji, spoznava šele v zadnjih letih. Bivša Jugoslavija pobojev namreč ni priznavala in je vse dokaze o pobojih do leta 1976 brisala. Molčali pa so tudi Angleži in Američani. Kot namreč že leta namigujejo hrvaški zgodovinarji, naj bi Angleži begunce in vojake iz Pliberka leta 1945 poslali nazaj v Jugoslavijo z vedenjem, da jih tam čaka hitra smrt, pri čemer bi lahko šlo za kršitev mednarodnega prava, denimo tedaj veljavnih haaških ali ženevskih konvencij. To naj bi dokazovala tudi objavljena diplomatska korespondenca. 16. septembra 1944 je ameriški politični svetovalec Alexander Kirk poslal telegram ameriškemu zunanjemu ministru Cordellu Hullu, v katerem ga je obvestil, da so se Sovjeti in Britanci dogovorili o vračanju vojnih ujetnikov, ki imajo sovjetsko državljanstvo. Ameriški veleposlanik v Moskvi je zato pisal Hullu in zahteval pojasnilo. Ko se je Hull srečal s Haroldom MacMillanom, prihodnjim britanskim premierom in tedanjim ministrom za Sredozemlje, mu je ta odgovoril, češ da "se s temi ljudmi več ne bo postopalo kot z vojnimi ujetniki, zato za njih Ženevske konvencije ne bodo več veljale".

Prva žrtev tega dogovora je bilo 900 tisoč ruskih kolaboracionistov pod vodstvom generala Andreja Vlasova. Ko so jih vrnili v Sovjetsko zvezo, je bilo vodstvo vojske takoj likvidirano, ostali so pristali v ruskih taboriščih, gulagih. Naslednji na vrsti so bili Kozaki. Približno 3000 so jih iz Linza vrnili Sovjetom. In tako naprej vse do jedra hrvaške fašistične države NDH. Njihova pot se je začela v obkoljenem Zagrebu. 1. maja 1945, ko je več sto tisoč ljudi, ki jih je ščitila tedanja hrvaška vojska, šla na pot proti Avstriji. Na mejo so prispeli 7. maja, v dolini pri Pliberku pa so se 14. in 15. maja vdali Britancem. Do Britancev je prva prišla skupina 130 članov tedanjega hrvaškega parlamenta, ki naj bi jim bilo obljubljeno, da jih bodo takoj, ko bo mogoče, poslali v Italijo. 

Tako ni čudno, da britanski dosje tako imenovane "operacije Keelhaul," v katerem bi zgodovinarji lahko našli dejanske razloge in morebitne tajne dogovore z jugoslovanskim vodstvom, še vedno ni dostopen javnosti. Ker operacija Keelhaul temelji na jaltskem dogovoru o vračanju sovjetskih državljanov v Sovjetsko zvezo, jo je Aleksander Solžecinopisal kot eno od "zadnjih skrivnost II. svetovne vojne". Tudi največja kazen, ki je v Veliki Britaniji, verjetno pa tudi na svetu, doletela katerega avtorja, je povezana s temi dogodki. Knjigo z naslovom Minister in pokoli o vlogi Britanije pri vračanju beguncev in Hitlerjevih pomagačev Sovjetski zvezi in Jugoslaviji je konec osemdesetih napisal grof Nikolaj Tolstoj. V njej je Britanijo obtožil vojnega zločina. Knjiga je bila prepovedana in v Britaniji na sodnem procesu, zaprtem za javnost, je bil Tolstoj zaradi klevetanja obsojen na kazen v skupni višini 2 milijona funtov. Šele leta 1995 je strasbourško sodišče za človekove pravice sodbo razveljavilo. 

Mitja Ferenc sicer opozarja, da se glavnina hrvaške vojske formalno Britancem ni vdala. Ob poskusu vdaje na Pliberškem polju naj bi jim namreč angleški poveljnik dejal, da se lahko vdajo samo jugoslovanski armadi. V tem trenutku so hrvaški poveljniki ugotovili, da so v brezizhodnem položaju. Britanci so nato tudi tiste pripadnike hrvaških, srbskih ali slovenskih vojaških formacij, ki so jih že pred tem razorožili, vrnili v Jugoslavijo. Britanci naj bi tako nazaj pošiljali predvsem vojake. Od 17. do 24. maja 1945 hrvaške, od 24. do 27. maja srbske in od 27. do 31. maja slovenske. „Vsi indici kažejo in v prid temu govorijo tudi izkopavanja iz leta 1999, da je pri ubitih na Teznem šlo predvsem za vojaške strukture. Lahko, da so bili zraven civilisti. A bi sam rekel, da le v manjši možni meri,“ ugotavlja Ferenc.

Popravljeno September 7, 2018. Popravil Nearrain

[Snečer]

pred 2 urami, Nearrain pravi:

Zebljico na glavico ...

 

 

http://www.usdebtclock.org/

enkrat bo treba resetirat  

https://www.debtclocks.eu/public-debt-and-budget-deficit-of-slovenia.html

pa naš  

[Xebec]

Onesposobljen oklepnik SV po bojih z Štajersko vardo, Štajerska, september 2018.

PS: neprilagojena hitrost pa to....

[Snečer]

Še podpisali so se gor, lej V malo obrnjen