Pot okoli sveta

[Ivana]

Po dveh letih in pol ter 115.000 prevoženih kilometrov sva se nekega jesenskega deževnega dne z večnega potovanja preko Italije vrnila v domače kraje.

 

Svet ter pot po njem je bila lepa, a od vse te lepote ne padam ravno v nezavest, saj na njem ne živijo le zlate ribice in se ne cedita le med in mleko.

Kot prvo, ne morem upoštevati le tisto lepo kar sva doživela sama, ne ozirajoč se na vse tiste žalostne zgodbe ljudi ter popotnikov, katere sva na poti spoznala.

Kot drugo, nisem ena tistih, ki bi hrepenela po zavisti v tujih očeh.

In kot tretje, povsod je lepo, a doma je najlepše, predvsem, če je ta dom Slovenija, ki ima štiri letne čase, odlično geografsko lego in še peščico drugih ugodnosti, katerih večji del sveta nima.

 

Na poti sva tako videla kot doživela marsikaj. Od kraja do kraja je vedno vodila cesta. Včasih dobra, včasih slaba in včasih komaj vozna. A cesta je bila vedno. V vasicah, v mestih in tam nekje vmes so vedno bili ljudje. Ljudje, ki so bili prijazni, nezainteresirani in ljudje, ki so svoj nasmeh zaigrali, da bi v žep pospravili čim več Dolarjev. Hrano, vodo, prenočišče ter vse kar sodi zraven sva vedno dobila. Tudi raznih takšnih in drugačnih znamenitosti ter naravnih lepot na poti nama ni manjkalo. Lahko bi zapisala, da sva imela vse, kar bi si lahko zaželela. Ob vseh videnih lepotah pa sva postala tudi nekoliko izbirčna in povprečne stvari so nama postale popolnoma dolgočasne. Pravzaprav so nama turistične točke bile dolgočasne že od samega začetka potovanja. Vedno sva iskala nekaj več, nekaj posebnega in nekaj, kar sva doživela le mi dva na prav poseben način. Nikoli nisva iskala udobja in nikoli nisva iskala nekaj povprečnega, kar okusi prav vsak turist.

 

Nisva ne prva, ne zadnja, pač pa le dva v množici, ki sta prevozila dober del sveta. Lahko bi zapisala tudi, ki sta šla okoli sveta, a se sliši preveč klišejsko ter preveč povprečno, da bi uporabila ta izraz. Ni nekaj, kar bi lahko naredil vsak in prav tako ne nekaj, česar bi bila zmožna le peščica ljudi.

 

A ne glede na to za kolikimi stopinjami drugih motoristov sva sama vozila in koliko njih bo vozilo po najinih stopinjah je dejstvo, da ima vsak svojo zgodbo, svoja doživetja ter svoje lastne tako lepe kot tiste malo manj lepe spomine.

 

Nemalokrat sva v teh dneh povprašana po krajih, kjer nama je bilo najlepše.

V času, ko sva se že počasi naveličala potovanja in ko nama je le to čedalje bolj postajalo le še obveznost in skoraj da ne več užitek sva na mejnem prehodu dobila žig za vstop v 22-o državo na najini poti, o kateri sva slišala marsikaj, a ker vedno vedo največ tisti, ki pravzaprav nič ne vedo, se na govorice ozirala nisva kaj dosti in se odločila, da na predsodke ter stereotipe popolnoma pozabiva.

'Incredible India' je fraza, ki popolnoma pristaja Indiji in brez malo sramu priznam, da je ravno Indija država, ki je na naju naredila največji vtis in država, ki nama je ponudila očarljive prizore naravnih lepot, najboljšo kulinariko na poti, tako nervozo kot užitek na njihovih cestah in kar je najbolj pomembno - neverjetno prijazne, poštene ter gostoljubne ljudi!

 

In danes, ležeč v udobnem domačem kavču, na svet gledam drugače.

Vsak večer me dočaka udobna postelja ter topli tuš. Lahko bi s pridihom žalosti zapisala, da vsi ljudje tega sveta nimajo te sreče. Lahko bi. A bi se zlagala, saj sreča niso le materialne dobrine, ki življenje naredijo udobno in življenje je preprosto prekratko, da bi nam drugi definirali pojem sreče ter nas učili, kako živeti.

 

Ljudi, ki bi verjeli v naju ter nama stali ob strani, ni bilo veliko, zato pa sva toliko bolj hvaležna Borisu Stoparju z BS centra, predvsem pa Gregorju Klincu z Moto-deli.si in Juretu Primcu z ljubljanskega Yamaha servisa, ki sta kljub kilometrom, ki so nas ločevali, bila vedno na dosegu roke, ko sva jih potrebovala! HVALA!

Popravljeno November 4, 2015. Popravil NajinSvet

[Kmet2]

Zelo zelo lepo ,vseskozi sem vaju spremljal in bil z vama preko slik  

Ena lepših tem če ne zame najlepša,seveda pa upam da tema ne zamre,da se opogumi še kdo ali pa da nama še vržeta kakšno kost v obliki komentarja in slikovnega gradiva

lp

[Danilo D]

Fulj noro de best, zlo vesel za vaju da sta doživela kar sta, vesel pa tud zase, da sem lahko kaj takega spremljal. Upam, da bo kdaj kje kak potopis oz. predavanje, ker bom zagotovo prišel!

[izibajker]

Ob ‎4‎.‎11‎.‎2015 at 11:01, Ivana pravi:

Po dveh letih in pol ter 115.000 prevoženih kilometrov sva se nekega jesenskega deževnega dne z večnega potovanja preko Italije vrnila v domače kraje.......

Ne vem, a sem jaz zamudil kakšno informacijo v smislu vajinih (morebitnih) predavanj o tem popotovanju? Na Facebooku pa nisem aktiven... 

Prosil bi, če bo kaj tozadevnega, da napovesta tudi v tej temi. Verjetno bi še koga izmed nas zanimalo. Hvala.

[Ivana]

Enkrat bo... ne vem pa kdaj, saj dve leti in pol življenja ni ravno enostavno strniti v uro ali dve 


Namibija

Namibija

Namibija

Namibija

Zambija

Tanzanija

Tanzanija

Tanzanija

Kenija

Kenija

Kenija

Etiopija

Etiopija

Sudan

Sudan

Egipt

[Ivana]

Just now, Snecer said:

ne bi rad provociral, samo te slike so vse "iste"

se nista tu oglašala z nekim drugim nickom/

Opažam, da si tudi ti še vedno isti  

Jaz pač vsega ne znam in tudi fotografiranje očitno ni nekaj, kar mi leži. Ne mi zamerit, ker si kljub svojemu neznanju upam objavit kakšno svojo fotko.
Saj tudi tebi recimo ne leži prehitevanje traktorja na cesti (vsaj tak se govori), pa vseeno voziš motor 

[izibajker]

pred eno uro, Ivana pravi:

Enkrat bo... ne vem pa kdaj, saj dve leti in pol življenja ni ravno enostavno strniti v uro ali dve 
 

 

Potopis smo spremljali tule, predavanje bo pa zagotovo paša za naša ušesa... Ne pozabi pravočasno sporočit. Se vidimo.

[Ivana]

55 minutes ago, Snecer said:

kila peska, je pač kila peska

gre za ambient, okolico

drugače pa imam raje spontane fotke, kjer ni znanja, just click, tisto je vsaj približek realnosti za razliko od fotke v snežno belem kombinezonu poleg tjulnov z makeupom...

ps: govori se tudi, da so ženske samo za štedilnik

So ti všeč tjulni ali jaz, da se spominjaš vseh detajlov s tiste slike? 

p.s. To so samo govorice. Že to, da so vsi najboljši kuharji ravno moški, dokazuje, da ženske pač niso za v kuhinjo.

[StaraFeltna]

Lepe slike. Še bolj zanimivo potovanje (spremljal občasno pa bral na uradni strani) in pa da sta uspela to izvesti z vsemi morebitnimi zapleti pa kapo dol. Nista prva ne zadnja a vseeno mora biti nepopisno. Tudi 2 leti in pol je orenk čas. Meni ne bo uspelo, ko pa bi eventualno našel čas bom pa preslab za kaj takega al pa bo svet tak da se bomo z motorji vozili po ograjenem lastnem dvorišču... če seveda vzgojim dovolj jajc da se tega sploh upam lotit. Zgleda pomoje relativno lahko dokler ne daš ključ in rečeš adijo, se vidimo čez 2 leti... Pomoje če bi prišel kdaj tako daleč bi na prvi bencinski silišal tistega malega krilatega butlja ki ti potiho govori v glavi: Kaj delaš? Obrni se in pojdi domov, bodi resen... kasneje pa še ta drugega: Ne ga poslušat ti sam pejdi...

Komu verjet?

Čestitke, če pa bo kak potopis rezerviram 2 sedeža (žena je zelo za, jaz pa tudi).

 

Popravljeno Februar 17, 2016. Popravil StaraFeltna