Pot okoli sveta

[UnionJack]

fak no, pa sej to je opisala z določeno distanco in besedno nežnostjo v 2-3 postih nazaj. gre za poštevanko do 7 brez kompliciranih uložkov da bi ja razumela tud desna polovica možganov in dobi takle odgovor:

"Simon nekje v J. Ameriki na spolzki cesti padel z motorjem. Tam je bilo res podrobno opisano dogajanje in je bralcu dalo možnost, da se vživi v samo dogajanje. To imamo bralci radi"

"Po drugi strani pa vem, ker sem v življenju že tudi sam kar nekaj pisanja dal skoz"

to si verjetno mislu na prosti spis u 8 B OŠ u Bogojini?

Naslednja orhideja je tud prekrasen in slikovit opis blatne ceste zdej si uniču naslednjo sliko na blogu ker ne bo nobena tko primerjalna. U bistvu bi prav rad vedu kakšno čtivo je lajšalo to, s prozo napolnjeno dušo, predno si odkril te napete potopise?

A bi morda kdo probal iz dobre fotke nardit 10 še bolj slikovitih stavkov in evo ti opis-potopis. Ne pozabit da je predloga lahko vedno boljša od podloge!

[Ivana]

Vajino pot spremljam že kar nekaj časa...mislim, da kar od samega začetka. Vajini zapisi na blogu so precej splošni in površni, le redkokdaj bralcu s podrobnostmi omogočita, da se vsaj delno vživi v vajino pot...in mislim, da je to tisto, kar moti večino teh, ki se tukaj pritožujejo nad vajinimi objavami. Ena redkih objav, ki sem si jih zapomnil ravno zaradi podrobnosti, je bila tista, ko je Simon nekje v J. Ameriki na spolzki cesti padel z motorjem. Tam je bilo res podrobno opisano dogajanje in je bralcu dalo možnost, da se vživi v samo dogajanje. To imamo bralci radi....večina uporabnikov foruma nikoli ne bo imela možnosti obiskati krajev, ki sta jih vidva in doživeti potovanja na način, kot ga vidva, zato razumem željo, da bi se lahko čim bolj potopili v vajine zgodbe.

 

Da so nekatere objave napisane toliko, da so in da niso omembe vredne, se strinjam, saj za njih ni bilo ali časa ali volje ali pa kar obojega ne (kar ne pomeni, da na mojem računalniku osnutkov ni).

Da pa je objava, kjer sva oba doživela prometno nesrečo edina, ki je podrobno opisana, pa se žal ne morem strinjati.

 

Ko sva v Peruju malce zašla v neznane kraje, sem tem dnevom posvetila kar nekaj besed. 

 

Prav tako je bilo nekaj pozornosti namenjeni argentinskim doživetjem na cesti, bolivijski puščavi in radostim, ki sva jih doživljala ob prečkanju srednjeameriških meja.

 

Par besed pa je bilo namenjeno tudi ne ravno motorističnim temam kot je srečanje s klopotačo, obisku rudnika v Potosiju, Simonovi alergiji ali pa kampiranju.

 

Če pa je vsebina ter način pisanja nezanimiv in ne zadovolji bralčev apetit, pa mi je žal (pravzaprav ne, saj se bova ravno zaradi zapisov na stara leta lahko spominjala vseh pozabljenih zgodb) in kaj naj - pač nimate sreče. Naročnine na članke ni noben plačal tako da vračila denarja za razočaranje ter ob tem povzročene duševne bolečine pač ne bo.

Pa mimogrede, do določene meje se s tvojo kritiko popolnoma strinjam! Ne strinjam se le z delom, da obstaja en sam članek, kjer so dogodki opisani obširno ter podrobno in mislim, da je tvoja kritika do neke meje ne kredibilna.

[lasagna]

Ivana, sploh se ne sekiraj. Blog spremljam že dolgo in mi vedno dobro dene, da vidim kje sta in če sta OK, pa še malo "eye candyja" zraven. Tudi recenzija opreme in tehničnih sredstev po določeni kilometrini je zelo v redu.

Pišeš dobro in prepričan sem, da bomo, ko bosta na to pripravljena, imeli priložnost kupiti / slišati / videti veliko več vsebin.

Svet se spreminja v gnečo, pa manj prvinski je, kot bi si vsi želeli. Ljudožercev je vse manj. Zato cenim, da znata vsake toliko najti nekaj osamljenih pokrajin in uživati v lastni družbi.

Vsak ima svoj stil interpretiranja in če je vajin malo drugačen, kot pri standardni "hard core RTW" sceni, toliko bolje.

 

Aja, "Iiiiiiiiiiii" :-)

[Ivana]

Lej, če mi vajin blog nebi bil všeč, ga nebi bral. Simpl kot keks. Stvari, ki sem jih predlagal, sem jih predlagal samo zato, ker se mi zdi, da bi s kako ne povsem "cedita se med in mleko" sliko profitirala na raznovrstnosti potopisa in s tem bistveno povečala kvaliteto pisanja. Če se že spraviš pisat, slikat in objavljat, je vseeno fino, da je zadeva zanimiva in pristna. Sploh glede na to, da praviš, da slike obstajajo. Ne pozabi, da je to vseeno prvotno MOTO forum in nas zanimajo pripetije na motorju in ne na peščenih plažah.

Kar se je potem pisalo, citiralo in kregalo, sploh nima veze z vajinim blogom ampak s kregarijo komentatorjev. Vajin blog je čisto prijeten, A VEDNO JE PROSTOR ZA IZBOLJŠAVE. Problem je v tem, da se očitno na Motosvetovem forumu nikoli nikogar ne sme niti malo kritizirat. Tudi če je kritika legitimna in argumentirana.

Kar se tiče Eda, ga prosim ne ponižuj.

 

Da fotografij naju medtem ko eden menjava olje, drugi kuha ali pa se prehranjuje, gre na wc, si vrta po nosu, pere umazano perilo v še bolj umazani reki ali pa se umiva z vedrom hladne vode v ne vem kolikšni razsežnosti delila ne bova, sem se odločila še pred odhodom na pot. Če že bi se tega šla, bi si od tega želela tudi kaj iztržiti!

Nekaj časa sem celo razmišljala o knjigi, a sem hitro obupala.

Potopisna knjiga - roman je en projekt, v katerem je potrebno zadovoljiti potrebe tako nekega motorista, ki pričakuje prašne ceste ter prečkanje potokov, sosede, ki si želi zlatih ribic in čipkastih zaves, gurmana, ki hrepeni po slastni hrani ter kakšen dobrem receptu, fotografa, ki upa, da dobi kakšen navdih v najinih fotografijah, ljubitelja narave, ki pričakuje mavrico nad Grand Canyon-om, kakor potrebe staršev, ki pričakujejo, da se predstaviva na nek dostojen način ali pa navadnega radovedneža, ki ne more dočakati fotografije izdelka, katerega za seboj pustiva v wc školjki.

In ker vsi niso le radovedni ljudje, ki jih bolj kakor dogajanje v lastni postelji zanima dogajanje v tuji, se najde tudi marsikdo, ki bi od knjige želel kakšen uporaben podatek, kakšno uporabno informacijo, kako na poti preživeti s čim manj denarja ali pa kako in kje najti najbolj primeren prostor za postavitev šotora, da ostaneš neopazen.

 

In ko se po nekem čudežu vsemu zgoraj navedenemu na kilometre približaš, te pričaka komentar na forumu kot je motosvet, da je porabljeni denar za pot pač nekako potrebno iztržiti nazaj, ne glede na to, koliko časa, truda ter energije se vloži v nekaj, kot je ena solidna petsto stranska knjiga s skrbno izbranimi besedami, s premišljeno posnetimi fotografijami ter s samim oblikovanjem knjige, ki prav tako ni ravno nepomemben člen, saj je vizualnost prva stvar, ki pritegne bodočega kupca. Da pa o stroških izdaje neke knjige ter promociji sploh ne govorim...

 

Z moje strani ni bilo prav nobene kritike ali žalitve do tvojega prijatelja, saj ne zgodbe, ne ozadja ne poznam in me tudi zanima ne.

Kot marsikaj sem kliknila tudi na FB povezavo, katero si dal. V oko mi je pač padla neskončna serija fotografij, na katerih kaže rit (slika 1, slika 2, slika 3, slika 4, slika 5... ) Če mu paše in če je to odraz njegovega karakterja, njegova stvar. Ni zaradi tega nič manj človek. Sama sem pač drugačna in tega počela ne bom, kar še ne pomeni, da sem boljša od njega. Če je že kdo lahko užaljen, si to lahko le ti, saj po eni strani meni očitaš, da so moje fotografije nerealne ter nepristne, po drugi strani pa občuduješ človeka, ki na podlagi golote ter poziranja išče pozornost ter sporoča, da na njegovi fotografiji ni prav nič pristnega, saj v človekovi naravi ni ravno, da se na snegu nag nastavlja fotoaparatu! Če je to glavna naloga poti po svetu, sva pač mi dva zgrešila bistvo.

Mimogrede, z goloto nimam prav nobenih težav ter jo pravzaprav tudi podpiram, če je le ta prezentirana na pravi način. Recimo fant na sliki je z nekaj cenzure prav tako brez oblačil, a v mojih očeh ni pozer ali nekdo, ki bi direktno iskal pozornost, pač pa ima neko realno sporočilo in počne nekaj vsakdanjega. Tega, če se strinjaš ali ne, pri tvojem kolegu ni zaznati, saj je bistvo njegovih fotografij iskanje pozornosti ter hrepenenje po hvalospevih na račun postave.

Sicer pa... koliko sem razbrala iz tvojih nekaj besed, nisi ravno največji teliček, tako da boš že dojel, kaj hočem povedati.

In da poudarim, spoštujem vsakega, tako človeka kot motorista, ne glede na to, če je njegov največji dosežek vožnja do Rovinja ali pa prevožena Afrika!

 

 

Če pa tvoj kolega kot promocijo za DVD razen nage riti nima ali ne želi nič drugega ponuditi, to ni moj problem. Se mi pa ne zdi fer, da sem sama bila deležna tolikšne kritike za stvari, za katere nisem prejela niti centa medtem, ko mi za vzor daješ nekoga, ki se reklamira ter išče / služi denar na tako primitiven način - rit je pač rit, imamo jo vsi in medtem ko se mene uči kaj je primerna vsebina na motosvetu in kaj ne (baje so nekoga zmotile fotografije, na katerih sta vedno dva motorja), bi se sama vprašala, če je vsebina reklamiranih DVD-jev pornografska ali pa motoristična! Na podlagi fotografije sklepam, da gre za en porno filmček, kjer se osamljeni dečko dolgočasi sam s seboj...

 

Pa brez zamere še enkrat in spoštuj menje sočloveka, saj je forum le nekaj, kjer lahko eni izrazimo menje neposredno, drugi pa z masko na obrazu!

Poudarjam... zaradi golote tvoj kolega ni nič slabši ali boljši od ostalih ljudi! Dejstvo je, da je v mojih očeh tak način reklame za motoristični DVD neprimeren oziroma preprosto poceni...

Popravljeno Maj 18, 2015. Popravil NajinSvet

[Ivana]

Lepo ste zasrali temo.... da bi jst take odzive in drekanje dobival ne napisem oz. ne prilimam niti slike vec...

Sneci in podobni .... omg sram vs je loh, ce vam gre v nos ne glejte teme in je. Men je bla tema in opis vse dokler niste zacel nabijat top.

 

Ne glede na to koliko si v nečem "slab", se vedno najde nekdo, ko si mu všeč in ker se običajno ne oziram na tiste, ki drugega kot pljuvat ne znajo, si kdo drugi verjetno zasluži, da še vedno tu in tam gor dam kako sliko - sicer kot smo ugotovili, nekvalitetno, nezanimivo in popolnoma povprečno ali celo podpovprečno

 

 

Indijski Kashmir, zagotovo kraj, ki velja za motoristični raj. Raznolika pokrajina, raznolike vremeneske razmere in kar je najboljše izmed vsega, na poti te čaka tako odlična asfaltirana cesta kot tisti deli poti z nekoliko manj odlično podlago, kjer ne manjka peska, kamenja, blata, vode in snega.

Nad bolivijsko puščavo sva bila navdušena, a če bi se morala odločati med lepoto bolivijskega Eduarda Avaore ter indijskega Kashmirjem bi odločitev zagotovo bila zelo težka.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Popravljeno Maj 29, 2015. Popravil NajinSvet

[ZiPi]

Pozdravljena Ivana,

 

sta imela v Kašmirju kakšne probleme z višinsko boleznijo, jemljeta preventivno kakšne tablete proti temu?

[Kiri]

Pa še moje vprašanje... Zdaj sta zamenjala že kar nekaj setov gum in še vedno vztrajata na Heidenau K60s... zanima me, koliko km naredita z enim setom gum in kako se obnesejo pri vajinem načinu vožnje - torej vsega malo?

[frischfleisch]

Draga Ivana,

obožujem tvoje pisanje in fotografije. Ne vidim kaj bi se dalo kritizirati, saj je to itak tvoj potopis. Vsak, ki ga bere bi moral ceniti vložen trud. Meni osebno se na takem potovanju verjetno ne bi dalo ubadat s tem in bi dokumentiral samo za osebne potrebe.

Če mene vprašaš je čisto nepotrebno zapravljati čas z odgovori na nekatere bedaste komentarje. Tako pač je na slovenskem moto forumu. Pa saj sama veš, ne vem zakaj potem sploh reagiraš na provokacije.

Želim vama varno pot in upam, da mi boš še naprej delala lušte. Govorim o motorističnih potovanjih seveda.

Lp

Popravljeno Maj 30, 2015. Popravil frischfleisch

[Ivana]

zame sta enkratna! Upam trdit da le promil od promila doživi kaj takega (pa še to dojemajo na 7000 nacinov) + da je zapakirano v res lepe trenutke/fotke. Mislm da se ni potrebno prou za nič opravičvat....

Zanima pa tud mene kako oz. kolk je npr dnevni budzet po kontinentu, a kaj priložnostno vmes podelata?

odkrito lahko recem da sem vama fouš ker nism tud sam mal več prekruzal!

 

Če greš za dva tedna na Hrvaško obalo si tam turist, ki si želi dobre hrane, udobne postelje, postrežbe na plaži in vsega, kar sodi zraven.

Sama nisva na počitnicah pač na poti, ki je najin začasni življenjski stil, zato je ogromna razlika med zneskom, ki ga povprečni turist zapravi na morju, kot znesku, ki ga sama porabiva na dan.

Pred odhodom na pot sva kalkulirala, da bi vključno z gorivom, hrano, prenočišči ter ostalimi malenkostmi skupaj zapravila cca dobrih 50 Evrov na dan, kar nama bolj ali manj uspeva. Vsak, ki ima narejena dva razreda osnovne šole bo vedel izračunati tudi okviren znesek, katerega bova porabila za to pot tako, da je tudi ta misterij rešen.

Lačna nisva, kaj veliko več od tega pa tudi ne potrebujeva, da se imava fajn. Turističnih tako destinacij kakor znamenitosti se skušava izogibati, pa ne toliko samo zaradi denarja, pač pa ker tam praviloma skoraj nikoli ne doživiš nič posebnega. Še vsaki tempelj ali palača je bila točno takšna kot na fotografijah zato nima smisla, da bi na takšne stvari izgubljala tako čas kakor denar. Torej za vstopnine ne porabiva enormne zneske - običajno le za kakšne nacionalne parke, pa še to razmisliva, če je res nekaj posebnega ali pa le park. Ker sva mobilna, velikokrat najdeva kraje, ki so vsaj tako lepi kot kašni parki, če že ne lepši, pa še turistično neobljudeni so.

Gorivo je eden izmed glavnih stroškov, katerega preprosto ni možno zreducirati.

Hrana je takšna in drugačna. Nisva razvajena in ne iščeva ne sterilnosti, ne svečk na mizi zato se bolj ali manj prehranjujeva tam, kjer se prehranjuje domačini in kjer so lokalne cene (v Indiji recimo se za pol Evra naješ solidne hrane).

Cena običajno ni garancija za boljšo hrano. Včeraj sva za večerjo recimo dala dobre štiri Evre po osebi, kar za indijske razmere ni ravno malo, a hrana ni bila ravno okusna in lahko rečem, da je bila to ena izmed slabših, če že ne najslabša večerja, kar sva jih v Indiji imela.

Ogromno denarja gre običajno za razne tople napitke, katerim se skušava izogniti ter si jih običajno pripraviva sama. Prav tako ne zahajava v lokale, pač pa raje kak deci spijeva zvečer ob šotoru, kar je veliko bolj ugodno pa še bolj fajn se imava.

Nemalokrat se nama je tudi zgodilo, da so nama domačini plačali obrok ali pa sva bila povabljena k njim domov.

Verjetno bo vsak rekel, da je Amerika draga, Azija pa poceni. Načeloma drži, a popotnik bo z malo truda z enakim zneskom preživel tako v Aziji kot v Ameriki. Ker so v ZDA prenočišča draga, sva sama bolj ali manj divje kampirala. V Aziji dobiš sobo za cca 10 Evrov (če se malo potrudiš tudi manj), zato običajno spiva v hotelih (je pa tudi res, da je v nekaterih delih zelo težko najti košček zemlje, ker bi lahko kampiral, saj je vse poseljeno).

V Aziji recimo se kuhat ne splača, je pa to bil pogoj v ZDA ter Kanadi, da sva lahko ostala v okviru zastavljene dnevne porabe.

Ker z motorji nisva imela težav, tukaj tudi dodatnih stroškov ni bilo, razen tistih rednih kot je menjava gum , olja, verige... Sicer tudi redni servisi znajo biti kar dragi predvsem v ZDA, a ker te stvari delava sama, dodatnih stroškov ni bilo...

Se da poceni priti skozi vsepovsod, vprašanje je le, kakšne zahteve imaš ter do kolikšne mere si se pripravljen prilagajati in kaj je za tebe prioriteta.

 

Da pa obžaluješ, da nisi sam kaj več "prekruzal" - če ti le zdravje in denarnica služita koliko toliko, za kak teden ali pa mesec (tudi kaj več) potovanja ni nikoli prepozno!

 

Pozdravljena Ivana,

 

sta imela v Kašmirju kakšne probleme z višinsko boleznijo, jemljeta preventivno kakšne tablete proti temu?

 

Razen rahlega glavobola na višini nad 5.000 m nisva imela nobenih težav. Je pa res, da sva slab mesen nazaj bila že v Nepalu na podobni višini in sva verjetno bila še nekoliko navajena na njo.

Običajno se težave pojavijo, če na višini preživiš več ur ali pa recimo noč.

Kolikor je meni znano, ne obstajajo preventivne tablete, ki bi preprečile višinsko bolezen in je edini način, da se le tej izogneš, primerna aklimatizacija ter zadostna količina spite vode. So pa tablete Diamox (če se ne motim) tiste, katere praviloma vzameš, ko se ti že pojavijo simptomi. Načeloma bi jih lahko vzel tudi preventivno, kar pa še ne pomeni, da višinske dobil ne boš. Enako velja za Malarone, ki te pred malarijo ne ščiti in jo lahko kljub doslednemu jemanju dobiš, le v blažji obliki...

Ne vem, mi dva na tej poti nisva jedla nobenih tablet (razen kakšen Lekadol...) in nisva imela nobenih težav. Predvsem za višino se mi zdi rahlo neumno preventivno jesti tablete, saj se ob prvih simptomih bolezni spustiš za par sto metrov, prespiš tam noč in naslednji dan (v kolikor se počutiš boljše) nadaljuješ naprej.

Preventivno jemati tablete proti malariji pa je tudi zgodbica za sebe - če jih ješ dva meseca ti lahko same tablete naredijo več škode kot bi ti naredila morebitna okužba z malarijo.

 

Pa še moje vprašanje... Zdaj sta zamenjala že kar nekaj setov gum in še vedno vztrajata na Heidenau K60s... zanima me, koliko km naredita z enim setom gum in kako se obnesejo pri vajinem načinu vožnje - torej vsega malo?

 

Prednji gumi trenutno štejeta nekaj čez 30.000 km, zadnji pa 20.000 km... So pa vse bolj ali manj brez profila in jih morava zamenjat

Definitivno gume NISO za dež in ob mokrih dneh kar pogostokrat motor nekoliko zdrsne. Moteče so tudi razpoke, ki naj ne bi bile nevarne in naj bi bile le vizualna pomanjkljivost - glede na prevoženih skoraj 100.000 km zaradi le teh nisva nikoli imela težav in mogoče je celo tudi nekaj resnice v tem.

So pa glede na število prevoženih kilometrov ekonomične (tudi če jih zamenjaš kak kilometer prej kot jih bova mi dva zdaj) in dobra izbira, če iščeš nekaj, kar ti bo solidno služilo tako na asfaltu kot izven njega - sicer niso presežek ne na enem ne na drugem, so pa dober kompromis, če moraš imeti gumo tako za dobro cesto kot za makadam, blato in pesek.

 

Draga Ivana,

obožujem tvoje pisanje in fotografije. Ne vidim kaj bi se dalo kritizirati, saj je to itak tvoj potopis. Vsak, ki ga bere bi moral ceniti vložen trud. Meni osebno se na takem potovanju verjetno ne bi dalo ubadat s tem in bi dokumentiral samo za osebne potrebe.

Če mene vprašaš je čisto nepotrebno zapravljati čas z odgovori na nekatere bedaste komentarje. Tako pač je na slovenskem moto forumu. Pa saj sama veš, ne vem zakaj potem sploh reagiraš na provokacije.

Želim vama varno pot in upam, da mi boš še naprej delala lušte. Govorim o motorističnih potovanjih seveda.

Lp

 

 

Na provokacije skušam ne reagirati, a ker nisem princeska, o kateri se žal besede ne sme zapisati, so tudi negativni komentarji (negativni, ne dobesedno žaljivi) nekaj, kar sprejemam in kar ne morem ignorirati.

Popolna nisem, primerjave s sosedo, ki dva tedna poležava na plaži ter pije koktajle si pa tudi ne zaslužim! Prav tako ne vidim potrebe, da mi kdorkoli pamet soli, da MOTOR pod palmo ne sodi na MOTO FORUM in naj raje pišem na zenska.si! Četudi bi objavila svojo fotografijo v kopalkah pod palmo, bi bila (za moje pojme) popolnoma na mestu, saj je tudi obisk kake plaže del poti po svetu - mar ni na tem forumu na tisoče fotografij hrane, arhitekture, jezer, gora in nešteto drugih stvari, ki se zgodijo pri potepu z motorjem? Mar res nekoga mora boleti, če dam gor motor pod palmo? Mar smo "Slovenci" res toliko napačni, da nas že takšne stvari zmotijo?!? MOTOR pod palmo na MOTO FORUMU! Kako si le upam!!!

 

Sicer pa po drugi strani nimam prav nobenih zamer do nekoga kot je Snecer ali pa Jakob - pač imata drugačno mnenje, drugačen pogled od mene, katerega spoštujem ter nekako tudi razumem, a žal vsem ne morem in na srečo tudi ne želim ustreči.

[Ivana]

Glej, gornje fotke so res lepe, vendar pa niso "zanimive".

Večkrat napišeš "vse je na netu, kaj sprašuješ", isto pišeš o muzejih, znamenitostih, da so iste kot na fotkah...

Ne kapiram preprosto

Po tej logiki je res vse na googlu, pa še ceneje je.

Ampak počasi pa mi postaja zanimivo.

 

Kot komentarji soforumašev (tako pozitivni kakor negativni) povedo kaj o njih, tako tudi moje fotografije (in pisanje) povedo kaj o meni. Naj bo prizor narave še toliko lep, nikoli ga ne bom fotografirala, če bodo ob cesti recimo kabli električne napeljave. Če bo človeku na sliki manjkalo stopalo ali pa motorju delček gume, je nikoli ne bom objavila, še bolj verjetno pa je niti posnela ne bom. Če bo en zdolgočaseni človek stal pred templjem, ga pač ne bom fotografirala. Tudi ko slikam, kako Simon menja olje, hočem imeti kompozicijsko čisto sliko. Če bo sonce na napačni strani neba, pa naj bo motiv še tako očarljiv, bo fotoaparat ostal v kovčku na motorju. In še vsaj sto drugih stvari, katere povprečni uporabnik tega foruma verjetno ne razume in stvari, za katere večini ni mar, ko primejo fotoaparat v roke...

Zavedam se, da ima takšen pristop tako pozitivno kakor negativno stran, a kot si verjetno že sam ugotovil, vsak se prezentira na točno takšen način kot se sam želi in kot sam zna.

 

Načeloma je res vse na spletu, ni mi pa v navadi nekomu odgovoriti v smislu "vse je na netu, kaj sprašuješ" in mislim, da sem do danes še vsakemu tako ali drugače odgovorila na zastavljeno vprašanje (kar še ne pomeni, da bom tudi danes prav vsakemu odgovorila na tisto, kar sprašuje).

Res pa je, da sama ne podajam nekih hudih informacij, saj preprosto ne želim izgubljati čas na nekaj, za kar ne vem, če sploh koga zanima in če bo sploh komu koristilo.

 

Neke kulturne znamenitosti za naju nikoli niso bile presežek in ne dobiva prav nič manj ne informacij, ne vtisov, če si neko zadevo pogledava kar na spletu.

Sva pa na tej poti doživela kar nekaj stvari, katere nama splet ne ponudi in prav te so bistvo te poti pa o njih ne razlagam na dolgo in široko. Če bi bil celi svet le turistična zmeda, verjemi, na tej poti ne bi zdržala prav dolgo.

 

Ravno profesionalna, prisiljena fotka me sploh ne zanima. Očitno ne razumeš.

 

Meni je všeč, ko se ujame trenutek, vseeno s čim, fotkič, mobi itd...

 

Neko nastavljanje, iskanje svetlobe, kadra, kasnejša obdelava, to pa mi ne sede, ker potem ko pa tja prideš pa seveda ni "tak".

 

Skratka "razglednic" ne maram.

 

Seveda ni "tak"

Četudi bi se mi dva jutri odločila, da prepotujeva popolnoma isti del poti še enkrat, bi doživetja bila popolnoma drugačna. Sicer pa saj ni bistvo poti, da jo vsakdo doživi na popolnoma isti način. Razmere na cesti, vreme, naključni mimoidoči, lastno razpoloženje so le peščica stvari, ki vplivajo na tisto, kar človek nekje doživi.

Tudi stvar posameznika je, kaj bo kje videl oz. želel videti. Recimo, da je na eni strani ceste odpad, na drugi pa rastejo cvetoči grmi. Medtem ko se bo nekdo zgražal nad smetmi, se bo kdo drugi navduševal nad cvetovi. 

[Ivana]

Južnoafriška republika je preveč razvita in ceste so preveč dobre, da bi se v njej zadrževala kaj dosti, zato sva pohitela proti Namibiji, kjer sta motorja dočakala svojih 100.000 kilometrov!

 

Ti nama, verjetno na žalost marsikoga, na celi poti niso povzročali nobenih težav in sta zagotovo motorja primerna za pot, katero sva z njima prevozila in bi ju priporočila prav vsakemu, ki kdaj pa kdaj naredi tudi kakšen kilometer izven udobnih asfaltiranih cest.

 

In Namibija? Država, ki nima ljudi in država, kjer so asfaltirane ceste redkost. Vsekakor pa tudi država, ki je pravi mali raj za vse tiste, katere pesek na cesti ne moti in za vse tiste, ki ne potrebujejo luksuzne hotelske sobe, toplega tuša, klime, hitrega interneta in podobnih stvari, da bi se na potovanju imeli lepo.

Tudi prašne ceste, spanje v šotoru sredi ničesar, sončni vzhodi in zahodi, hladne noči ter še hladnejša jutra in umivanje z otroškimi vlažilnimi robčki imajo svoj čar, a žal oziroma na srečo niso za prav vsakogar.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

[Fantocci]

Super, odlične fotke. Kako to misliš, Namibija nima ljudi, tako redko poseljeno ali kaj (puščava.. )? Črpalke pa so dovolj na gosto? Kaj pa kvaliteta goriva, normalno?

 

To bo verjetno zanimalo marsikoga: sta imela že kakšne težave na poti v smislu, da bi vaju hoteli oropati?

Popravljeno Julij 27, 2015. Popravil Fantocci

[motozajebant]

Noro!

 

Kot vidim, uporababljata tudi kamero... lahko morda pričakujemo kak filmček?

 

lp

[Ivana]

Super, odlične fotke. Kako to misliš, Namibija nima ljudi, tako redko poseljeno ali kaj (puščava.. )? Črpalke pa so dovolj na gosto? Kaj pa kvaliteta goriva, normalno?

 

To bo verjetno zanimalo marsikoga: sta imela že kakšne težave na poti v smislu, da bi vaju hoteli oropati?

 

Oboje, je izjemno redko poseljena ter bolj ali manj puščava.

 

Bencinskih črpalk je zadosti in so običajno na cca 200 kilometrov. A ker nikoli ne veš, če bodo na naslednji imeli bencin ali ne, izkoristiš prav vsako, katero srečaš.

Težav z gorivom nisva imela, prav tako nisva opazila, da bi bila kvaliteta le tega kaj slabša.

Poraba je kljub običajno slabim makadamskim in peščenim cestam še vedno bila pod 4l/100km.

 

Bolj ali manj nisva imela nobenih težav na poti, ne z morebitnimi roparji, ne z motorjem, ne z uradnimi osebami in prav tako z zdravjem ne.

Je pa res, da po svetu hodiva odprtih oči in skušava ne izstopati, če je to le možno. 

V mestih preprosto nimava razloga, da bi privabljala pozornost, saj dragih stvari nimava ne na sebi, ne s seboj. Vrednejše stvari, denar ter dokumente imava vedno zaklenjene v kovčku v sobi. Ko kampirava sredi ničesar skušava vedno najti prostor, kjer ni ljudi in kjer nobena sled ne vodi do naju - če pa se slučajno že kdaj zgodi, da naju kdo opazi, spakirava stvari in se zapeljeva nekaj kilometrov stran, saj je najslabše, če ve le eden ali pa peščica ljudi, da se nahajaš sam sredi ničesar.

Na cesti je težko ne izstopati. Srečala sva tudi nekaj ljudi, ki so naju pod vsako ceno želeli ustaviti, a če imaš malo zdrave pameti se ne boš ravno ustavljal kar nekomu, da bi zvedel, kaj hoče od tebe.

Motorje skušava vedno parkirati na varno mesto in ju ponavadi ponoči opremiva z disk zavoro, alarmom ter ju dodatno še skupaj zakelenva z verigo. 

Še največ zapletov sva običajno imela z menjavo denarja, saj ti tu in tam želijo podtakniti ponarejene Dolarje. Prav tako so nama na tajskem na mejnem prehodu želeli prodati neveljavno zavarovanje.

Sicer pa ne glede na to kaj ljudje govorijo, je svet še vedno varen in običajno je turist tisti, ki kaže svojo šibko plat ter z dragim nakitom, uro, fotoaparatom ali telefonom privablja roparja. Če nič nimaš, nič ne kažeš, ti ne bo pristopil nihče, saj je okoli tebe zadosti ljudi, ki so za morebitnega roparja veliko privlačnejši od tebe.

 

Kot vidim, uporababljata tudi kamero... lahko morda pričakujemo kak filmček?

 

Ne

[Ivana]

Tisto najlepše se v Afriki običajno konča s prazno gumo...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

[Whiskey]

Super, odlične fotke. Kako to misliš, Namibija nima ljudi, tako redko poseljeno ali kaj (puščava.. )? Črpalke pa so dovolj na gosto? Kaj pa kvaliteta goriva, normalno?

 

To bo verjetno zanimalo marsikoga: sta imela že kakšne težave na poti v smislu, da bi vaju hoteli oropati?

 

Namibija je zelo varna in urejena država. Se vidi, da so Nemci doli dolgo delali red. Lahko prenočuješ tako kot Ivana, imaš tudi kamping place in luksuzne lodge kjer za polpenzion ne boš odštel manj kot 100 € po osebi. Hrana je vrhunska in Windhoeck lager bo zadostil še tako izbirčnega pivopivca. Južna polovica je puščavska, severna pa bushland kjer imajo nekateri lodgi svoje privatne safarije velikosti reda 30 x 30 km. Makadami so vzdrževani. Paziti je treba samo na riverbade, da se ne zvrneš ali nepričakovano naletiš na kup kamenja. Zdravstvena oskrba je brezhibna in mirno lahko zapišem, da je boljša kot pri nas. Po potrebi te pridejo iskati tudi z avionom. Upam, da mi Ivana ne zameri, ker bom dodal še nekaj svojih slik s 4.000 km motoriranja po Namibiji 2009.

 

Na poti do Sossusvlei-a

 

Na poti po Damaralandu

 

Grootberg lodge & krater

 

Himba v Opuwu

[Ivana]

Upam, da mi Ivana ne zameri, ker bom dodal še nekaj svojih slik s 4.000 km motoriranja po Namibiji 2009.

 

 

Ni problema, fotografije so mi všeč in jih takoj vzamem za svoje.

Še pod tiste tvoje izpred let iz Maroka se podpišem

[Whiskey]

Hvala Ivana. Po Facebooku sodeč sta nekje okoli Tanzanije. In sta namenjena po vzhodni strani proti Egiptu. Na HU pišejo, da ni več možno transportirati nobenih vozil z RoRo trajekti med Port Saidom in Turčijo. Vozi le Grimaldi iz Alexandrije do Benetk, vendar ne sprejmejo potnikov. Sinaj je praktično zaprt. V konvojih s spremstvom se lahko vozijo samo jeepi. Za motorje je v veljavi striktna prepoved. Zato odpade tudi možnost trajekta iz Izraelske Haife za Grčijo. Tako ostane samo še transport motorjev z avionom. Srečno še naprej.

[Ivana]

Slike so fantastične, potopis lepo berljiv, da kar not padem...hm foušš.

Če filma ne bo, bo vsaj knjiga?

 

Na najini polički v dnevni sobi bo knjiga zagotovo

Sicer dopuščam možnost  izdajo le te v zelo omejeni izdaji, a je nekoliko prezgodaj o tem govoriti in čas bo prinesel svoje.

 

Sva pa v primeru interesa pripravljena pripraviti predavanje ter predstaviti analizo stroškov (Simon vodi podrobno tabelo vseh stroškov), oceno motorja ter opreme (vključno z reševanjem težav, ki so nastale tam nekje sredi ničesar, kjer obisk delavnice ni bil možen... dobavo delov), birokratske težave (prevozi med celinami ter prečkanje meddržavnih meja, zavarovanja, registracija... ) ter reči kakšno besedo o tistem najlepšem ter manj lepem, kar sva doživela na tej poti.

Če pa se odločiva za knjigo, pa bo le to del "potopisnega" predavanja - za katerega si seveda ne želim, da bi bilo neko nabijanje ter samohvala in podajanje že neštetokrat videnih ter slišanih stvari, pač pa predavanje, na katerem človek dobi navdih ter od katerega imajo prisotni tudi kakšno korist...

 

Hvala Ivana. Po Facebooku sodeč sta nekje okoli Tanzanije. In sta namenjena po vzhodni strani proti Egiptu. Na HU pišejo, da ni več možno transportirati nobenih vozil z RoRo trajekti med Port Saidom in Turčijo. Vozi le Grimaldi iz Alexandrije do Benetk, vendar ne sprejmejo potnikov. Sinaj je praktično zaprt. V konvojih s spremstvom se lahko vozijo samo jeepi. Za motorje je v veljavi striktna prepoved. Zato odpade tudi možnost trajekta iz Izraelske Haife za Grčijo. Tako ostane samo še transport motorjev z avionom. Srečno še naprej.

 

Ja... linija med Egiptom ter Turčijo je prekinjena.

Nedavno naj bi šla skupina nemških motoristov skozi Sinaj, a sva pred dnevi srečala Južnoafričana, ki Sinaja ni mogel prečkati (sicer neprehodnost Sinaja naju toliko niti ne moti, saj bi tako ali morala potem motorja pošiljati z Izraela).

Sva v fazi "dogovora" z "agentom" z Egipta za prevoz z Aleksandrije do italijanskega Salerna. Z "agentom", ki seveda ne ve niti okvirne stroške, katere lahko pričakujeva v Egiptu. Mimogrede, na forumu sva zasledila informacijo, da le ureditev papirjev za prevoz avtomobila stane 800 Evrov.

Imava še opcijo, da dava motorje v kontejner skupaj z Avstralci in ga pošljeva v Italijo ali Grčijo.

O stroških letalskega prevoza z Egipta sploh besed ne bi izgubljala. V skrajnem primeru bova motorje z letalom poslala s sudanskega Kartuma, od koder naj bi bil prevoz (predvsem pa papirologija) sprejemljive cene, kar si sicer ne želiva, a če bodo cene v Egiptu enormne, se bova žal morala odločiti za to opcijo.

[Nearrain]

 

Če pa se odločiva za knjigo, pa bo le to del "potopisnega" predavanja - za katerega si seveda ne želim, da bi bilo neko nabijanje ter samohvala in podajanje že neštetokrat videnih ter slišanih stvari, pač pa predavanje, na katerem človek dobi navdih ter od katerega imajo prisotni tudi kakšno korist...

 

 

 

Me veseli, da ce se bosta odlocila za taksno obliko predavanja/knjige.  

 

Poslusal sem kar precej potopisnih predavanja in tudi prebral par knjig na to temo in moram rect, da sta z opisom ""neko nabijanje ter samohvala in podajanje že neštetokrat videnih ter slišanih stvari"" povedala tocno to, kar je bilo v vecini primerov vec kakor motece.

 

Ce bo prislo do realizacije se toplo priporocam ! ! !

[r109]

Bravo - super fotke. Kr ne mores nehat gledat 

 

Ce lahko vama predlagam tkole:

Port of Al Qusayr EGYPT in gresta do Aqaba (Jordanija). Ta linija baje se vedno deluje.

Iz Aqabe pa cez mejo v Eilat (Izrael). In pol do Haife. Pravijo, da se da cist fajn preckat SM, sploh ce nisi prevec izbircen glede destinacije.

Sam moj predlog seveda  :closedeyes: 

 

Have fun and GOOD LUCK!

[Whiskey]

@NajinSvet: ja Ivana, dol je ISIS naredil ceu "mess". Po HU komentarjih sodeč, se vsak znajde po svoje. Ni neke preverjene in utečene poti. Zahodna obala ima pa tudi svoje pasti. Še posebej tam okoli severne Nigerije in Malija. Se pa precej lažje vrneš v Evropo   Saj bosta zrihtala, samo trajalo bo.

[Fantocci]

Mogoče neumno vprašanje, ampak vseeno: da se pa motorji na koncu pred odhodom domov nekje v Afriki prodajo pa ni opcija?

 

(Če so stroški prevoza preveliki in komplicirana logistika, pa cena takega rabljenega motorja v SLO tudi ni ne vem kako visoka, kljub opremi... )

 

Tista analiza stroškov (praktični vidik potovanja) bi bila vsekakor zanimiva, čeprav se tudi pisana beseda v smislu potopisa + fotke fino bere in gleda. Saj zapiske že sproti delata (facebook pa to).

Popravljeno September 3, 2015. Popravil Fantocci

[MiNa]

Res ima vrednost "zvestega sopotnika" sentimentalne ne pa realne osnove. Vendar je problem drugje, naprimer tule je zapisano kaj pomeni začasni "uvoz". Vem, da so trije naši popotniki svoje "zveste tovare-XTZ-ke", pustili-prodali v JAR....

 

Ivana in Simon vama pa :notworthy: za že "oddelano" pot in poročanje.

Popravljeno September 3, 2015. Popravil MiNa

[Ivana]

Začasni uvoz ali Karnet, ki naju "preprečuje", da motorja prodava kje v tujini, je najmanjši problem  
Glede na proces prečkanja meja po svetu (kjer se sprehajaš od uradnika do uradnika ter zbiraš vse potrebne papirje ter žige... da na koncu sploh nihče ne preveri, če si tam sploh z vozilom, kaj šele, če vozilo zares zapusti državo) se brez težav sprehodiš do carinika, ta ti da žig v Karnet, ti pa svoje poti ne nadaljuješ v sosednjo državo, pač pa se vrneš nazaj, kjer prodaš vozilo...
 

A ne glede na to, da verjamem, da s prodajo ne bi imela večjih težav in ne glede na to, da naju bo prevoz skoraj zagotovo stal več kot sta vredna mtorja... sva se že pred časom odločila, da jih prodala ne bova, saj naju na njih veže nešteto spominov, katere ne more kupiti prav noben denar!

Popravljeno September 7, 2015. Popravil NajinSvet